Pika in hišni robot xy-13

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pika in hišni robot xy-13
[Ivana Sivec]
Spisano: Vanja Šenica
Izdano: Sivec, Ivan (2007). Pika in hišni robot. Ljubljana: Založba Karantanija. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


PIKA IN HIŠNI ROBOT xy-13 


Pika se predstavi[uredi]

Mama me je vedno učila, da se je treba najprej predstaviti. Glede tega nimam nikdar nobenih težav. Kadar gremo k sorodnikom na obisk, lepo dam roko, pogledam v oči in rečem: »Jaz sem Pika.« Kdor me dobro ne pozna, navadno potem vpraša, če sem Pika Nogavička ali kakšna drugačna Pika. Meni se zdijo takšna vprašanja sila neumna, saj me vendarle vidijo, kakšna Pika sem. Pika od nog do glave in prav nič pegasta, z dolgimi lasmi in s samo malce prifrknjenim noskom. To pa je tudi vse. Da pa hodim v šesti c, ve že vsa naša ulica. Živimo na robu Ljubljane, v manjšem kraju, tako da imamo lahko svojo hišo, kar se mi zdi zelo kul. Moja prijateljica Špela je namreč iz mesta, vendar je pri njih tako malo prostora, da lahko poklepetava samo v slaščičarni ali na kakšnem drugem javnem kraju, drugače pa se stiskajo v majhnem stanovanju. Pri nas imamo poleg hiše tudi drvarnico, v kateri se otroci veliko igramo, poleg tega je naš glavni stranski član družine tudi psiček Muri, ki se zelo hitro ustraši, zato pa tudi laja na vse, kar pride mimo – predvsem seveda iz strahu za lastni obstoj. Ko smo pisali domišljijski spis Naša družina, sem napisala tri strani, čeprav smo v družini samo trije: mami, oči in jaz, če seveda Murija ne štejem med glavne člane. Imam to lastnost, da dobro pišem spise, pri matematiki pa me večkrat zanese, posebno pri seštevanju. »No, ja, bo že,« pravi naša mami, kadar pride,z roditeljskega sestanka. »No, ja, saj bo,« ji odvrne oči, ki je drugače velik strokovnjak v tovarni Roboteksport, to je v tistem podjetju, ki stoji na robu našega glavnega mesta. To pa je o meni tudi skoraj vse. No, saj je že to veliko, kajne? Drugi napišete o sebi le tri stavke, pa še to se vam zdi preveč.

Pika in pločevinasta škatla[uredi]

Nikdar nisem mislila, da se bo moje življenje tako močno povezalo s pločevinasto škatlo, v kateri je cel kup raznih žic, velikih in majhnih potiskanih ploščic; no, saj še sama ne vem, kako se jim reče. Vse skupaj se je začelo tistega dne, ko še zdaleč nisem slutila, da bi se lahko v mojem življenju kaj spremenilo. Oči vedno pravi, da se vse velike stvari začenjajo popolnoma vsakdanje, mami pa navadno k temu doda, da to ni res, da nekaj že mora noč in dan viseti v zraku, čeprav se na takšne prispodobe ne razumem. Halo, le kaj naj bi noč in dan viselo v zraku! Morda se vsa ta zgodba, ki vam jo mislim povedati, sploh ne bi zgodila, če ne bi bila edinka v družini. Pri takšnih otrocih – to nam je pravila v šoli naša psihologinja, to je tista špeglarca, ki zmeraj ve, kaj se v tebi dogaja, v meni pa se prav tedaj ne dogaja prav nič – no, pri takšnih otrocih je še veliko bolj vsakdanje, da se radi navežejo na nenavadne igrače. A preden gremo naprej, razčistimo, kdo je sploh ta pločevinasta škatla, imenovana robot. Oči ima pol hiše učenih knjig in v tisti modri, na kateri piše Veliki slovenski leksikon, je zapisano: Robot, vodljiv in upravljiv stroj, ki lahko samodejno upravlja različna dela, odvisno od vpisanega programa, pa tudi od zunanjih okoliščin. Navadno ga sestavlja el. mehanski, hidravlični in pnevmatski sistem, ki omogoča obračanje in premikanje v 3 razsežnostih, in roka z orodjem. Človeka nadomešča pri zahtevnih, napornih, nevarnih in ponavljajočih se opravilih. Roboti postajajo vse bolj podobni človeku. Ime je prvi uporabil češki pisatelj Karel Čapek. To, da je pločevinasta škatla lahko zelo podobna človeku, se mi zdi čudna fora. Sploh pa … kdo pravi, da je bil moj robot takšen robot iz leksikonov in da je bil sploh igrača! Tako mislijo samo odrasli, ki težko razumejo otroke, da nujno potrebujemo računalnike in druge tehnične pripomočke v vsakdanjem življenju. Preden vam bom začela podrobneje pripovedovati vso zgodbo s svojim pločevinastim prijateljem, naj vam še povem, da sem v dobrih štirinajstih dneh popolnoma spremenila mnenje o robotih. S tem v zvezi tudi drugače gledam na vse matematične naloge, ki jih delamo v šoli ali jih moramo napisati doma. Na kratko rečeno, tudi moj prijatelj robot me je marsičesa naučil, zato tudi tako navdušeno pišem o njem. Rečem vam, da je nekaj posebnega, zato vas še posebej vabim, da preberete moje zapiske do zadnje pike. Pa ne samo zato, ker sem Pika tudi jaz!

Pika in tujec na vratih[uredi]

Nenadoma je nekdo pozvonil. Mami mi je rekla, da se po naši vasi klatijo različne vrste ljudje, zato mi ni treba odpirati, če »gost« noče prej povedati, kdo je. S sošolko Mojco sva zmenjeni tako, da me večkrat pride klicat in greva potem skupaj v šolo. Včasih pride ona pome, včasih grem jaz ponjo, toda nikdar nisva zmenjeni stoodstotno zagotovo. Mojca pride, kakor pride. Kadar sva prijateljsko razpoloženi, greva zagotovo skupaj v šolo. Včasih, ko se zaradi kakšne povsem leve fore malo spreva, pa se tudi zgodi, da greva vsaka posebej po isti poti v šolo. V veliki varnostni razdalji, da se ne bi po naključju prehiteli. Pozvonilo je še enkrat. Na hitro sem pomislila, kako je danes z Mojco. Sva skregani ali nisva? Malokrat se je zgodilo tako, da bi me Mojca prišla klicat takrat, ko sva se prejšnji večer sprli. Navadno sva se pobotali v šoli ali pa na poti domov, nikdar pa nisva kar tako, brez daljšega teatra, pretrgali molka. Zdelo se mi je, da je prejšnjega dne prišlo nekaj navzkriž zaradi koles – nisva ju hoteli zamenjati – zato sva se držali ena na drugo in sva kuhali mulo. Mojca že ni pred vrati. Le kdo bi bil ob sedmih zjutraj, v tem meglenem jutru? Pozvonilo je še enkrat. Odrinila sem skodelico z mlekom in stopila proti vratom. Toda bila sem previdna. Sama pri sebi sem takoj sklenila, da tujcu že ne bom odprla vrat na stežaj, pa naj bo še tako prijazen. Lahko te zvabi na limanice, potem pa je lahko še kaj hudega. Počakala sem na drugi strani vrat in glasno zaklicala: »Kdo je?« Zunaj je bilo vse tiho, le nekakšno brnenje sem slišala. Ponovila sem: »Kdo je?« Spet je pozvonilo, oglasil pa se ni nihče. Postalo me je močno strah, čeprav bom oktobra stara že trinajst let. Le kdo bi lahko bil … Sama pri sebi sem sklenila, da tujcu, kdorkoli je že, sploh ne bom odprla, posebno zato ne, ker se ne oglasi. Če bi bil kdo od domačih, bi že od daleč povedal, kdo je. Sklenila sem tudi, da jo bom popihala kar skozi okno, čeprav oči pravi, da je to nevarno, ker je potem hiša celo dopoldne odprta. Toda ker je oči odšel samo v trgovino po gradbeni material za zidavo garaže, ni bilo nevarnosti, tudi če bi pustila okno priprto. Stekla sem nazaj v kuhinjo in se skušala umiriti. Brž sem spila še malo mleka, potem pa sem si še na hitro umila zobe. Vse v slogu: mleko pomirja dojenčke in druge ljudi. Tedaj je spet pozvonilo. Odprla sem okno kopalnice in zavpila ven, ne da bi sploh pogledala, kdo bi bil lahko pri vhodnih vratih: »Nehaj že zvoniti, prismoda!« Prepričana sem bila, da je pred vrati sošolka Mojca, ki nalašč noče spregovoriti. Včasih sva tekmovali, katera bo dlje zdržala brez pogovora. Tako sem jo sama večkrat nalašč uščipnila, da bi vsaj zavpila, včasih pa sem jo tudi požgečkala. Vendar je bila Mojca še bolj trmasta in je v tem vedno zmagala, tako da sem morala zmeraj jaz spregovoriti prva. Ker je ponovno pozvonilo, mi je bilo že vsega dovolj. Iz kopalnice sem zavpila na ves glas: »Daj mi že mir! Le kdo je tako tečen, da mi navsezgodaj para živce? Le kdo si?« Tedaj se je zunaj spet nekaj premaknilo, zdelo se mi je, kakor da bi nekaj zažvenketalo, potem pa je reklo s kovinskim glasom: »Jaz sem xy-13 … Jaz sem xy-13 … Jaz sem xy-13 … « Bila sem tako jezna, da bi najraje poskočila do stropa, saj je bilo očitno, da se iz mene norčuje kakšen sošolec. Imel je namreč moški glas, toda nenavadno kovinski … Mami vedno pravi, da take radovednice, kot sem jaz, ni v treh občinah. Resnica je precej drugačna, toda kaj, ko imajo mamice vedno prav, očiji pa jim morajo tako in tako vedno pritrditi, četudi to ne bi bilo res. Ker je zunaj ponovno pozvonilo, sem se iz gole radovednosti – odkrito priznam, da to v tem primeru drži – nagnila skozi okno, da vidim, kakšen roko mavh je zunaj. Prepričana sem bila, da spet kdo po hišah prodaja knjige, morda pobira časopisni papir ali pa ponuja kakšno manj vredno robo. Rezultat mojega pogleda skozi okno je bil sila nenavaden. Mislila sem samo toliko poškiliti, da bi videla, kdo je, toda bila sem tako presenečena, da me je kar vrglo na tla. Sama ne vem, kaj se je zgodilo z menoj, spominjam se samo tega, da sem pristala na tleh kopalnice, kakor sem dolga in široka. Vsa sem se tresla in začudeno gledala v svetleče ploščice. Čez čas sem si vendarle pomela oči, ker sem se hotela prepričati, če samo sanjam ali pa se mi je že čisto zrolalo. In to ravno zdaj, ko bi morala odpeketati v šolo. Toda na žalost sem res ležala v kopalnici na tleh … In kaj sem videla? Seveda že vsi veste, da sem pred vrati zagledala pravega pravcatega robota. Govorečo pločevinasto škatlo! Moram vam priznati, da se za robote do tedaj nisem kaj dosti zanimala. Ko so bili naslikani v časopisu, sem se navadno samo namrdnila, češ kup pločevine in anten. Sicer so se za robote zanimali predvsem fantje, ki so po naravi bolj tehnični tipi. Jaz, Pika osebno, se za robote do tedaj sploh nisem zmenila. Verjetno bi tudi vas vrglo nazaj, če bi se vam zgodilo kaj podobnega. Na zvonec pa je res pritiskal robot, pravi pravcati robot xy-13 …

Pika in njen pogumni kužek Muri[uredi]

Ko sem si omočila čelo z brisačo, je znova pozvonilo. Tedaj je prišel k sebi naš veleslavni psiček Muri, ki je navadno prebil dopoldne v senci, popoldne v svoji utici za hišo, noč pa je prespal kot polh v svojem brlogu. Z eno besedo, bil je lenuh, da mu ni bilo para. Kadar je kdo stopil pred njegovo hišico, je začel lajati, ker se je bal, da mu bo kaj naredil. Ugriznil še ni žive duše, pa tudi drugače ni nikomur storil nič žalega. Bil je pravi okras naše hiše, rad pa je imel tako punce kot fante. Posebno, če so mu dali mir. Če pa je kdo zalučal vanj kak kamen, se je grozno užaljen umaknil v svojo veliko pasjo hišico. Tokrat je začel tako glasno lajati, da se je slišalo daleč naokrog. Sama pri sebi sem še tisti trenutek sklenila, da mu bom popoldne skuhala klobaso v zahvalo, ker zganja tak hrup. Povedati namreč moram, da naš Muri ne jé vsega od kraja, ampak le boljše jedi, tako da mu moramo skuhati klobase in jetra, včasih pa tudi pripraviti kakšen košček pečenke. Sicer pa hrano samo povoha, jo obhodi in pusti pri miru, da razpade pred njegovim nosom. Lahko bi skupaj z našo psihologinjo rekli, da je ful težak tip. Zdaj se mi je zazdelo, da je zadevo vzel resno in da še nikdar v življenju ni bil tako hud in razjarjen. Naš kuža Muri je bil tudi to jutro privezan na dolgo verigo, velikokrat pa smo ga odvezali, da je lahko šel z nami na sprehod ali kam drugam. Ker za druge ljudi ni bil nevaren, je lahko šel z nami kamorkoli. Tokrat se je zaganjal z verige, da je leseno hišico prestavil skoraj za pol metra proti vhodu hiše. Ko sem še enkrat pogledala skozi okno, da bi videla, ali me oči ne varajo, sem zagledala nenavaden prizor. Psiček Muri se je odtrgal z verige, napadel je tisto pločevinasto škatlo pred vrati in jo držal z zobmi za nogo … Toliko sem se že opogumila, da se nisem več bala gledati skozi okno. Dobro sem videla pred vhodnimi vrati nekakšnega robota, vanj pa se je zaganjal Muri. Ne vem, kaj mi je bilo, toda vse skupaj se mi je zdelo tako smešno, da sem se začela glasno smejati. Če bi me videl oči, bi zagotovo rekel, da sem malo prismuknjena, toda – ali naj jokam ob takem prizoru? Muri je bil tako jezen, da si je ob jekleni ali kaj vem kakšni škatli napol polomil zobe. Zato sem mu rekla, naj se umiri in naj gre raje v uto. Toda Muri me sploh ni hotel ubogati. Stopila sem v dnevno sobo, kjer je imel oči nekakšne knjige tudi o robotih. Dobro vem, da ima tri debele knjige prav zraven tiste modre, v kateri piše o vseh stvareh in ljudeh na svetu. Na hitro sem prelistala nekaj knjig in nenadoma je padla iz njih velika fotografija takšnega robota, ki je stal pred vhodnimi vrati. Spodaj, pod sliko, je pisalo: »Robot xy-13, naš najnovejši dosežek, vrhunec elektronike in mehanike, vsestransko uporaben tako v industriji kot tudi doma ...« »Vauuu,« sem na vso moč plosknila z rokami, »robot, ki je uporaben tudi doma! Ful dobro, potrebovala bi enega, da bi mi pomival posodo!« Sama ne vem, kje sem zbrala toliko poguma, toda kar stopila sem k vhodnim vratom in jih odklenila. Pred mano je stala smešna škatla iz pločevine, imela je kup anten, na nekakšni glavi so se ji svetile lučke kot oči, namesto gumbov je imela nekakšne varovalke. Vse skupaj je bilo videti prej smešno kot strašno. »Kaj hočeš pri nas? Kdo pa si?« sem ponovila vprašanje, on pa je posvetil z eno izmed lučk in kratko dejal: »Jaz sem xy-13.« »Ha,« sem mu prhnila v obraz, oziroma v glavo iz pločevine, »veliko novega mi res nisi povedal …« Ne vem, ali je bilo naključje ali ne, toda prav tedaj je prišla mimo sošolka Mojca. Ko je od daleč, verjetno še precej krmežljavih oči, videla, da se pogovarjam z nekom na pragu, je hitro vrgla torbo na rame in odhitela po ulici navzdol. Murija sem spodila nazaj v hišico, sama pa nisem več vedela, kaj naj storim s to čudno prikaznijo pred hišo. »Kaj bi rad?« sem ga vprašala kar naravnost. »Ali si lačen?« Robot je zavrtel anteni na glavi, nato pa je počasi dejal: »Kaj pomeni lačen? Kaj pomeni lačen?« Prasnila sem v smeh. Prej sem se te pločevine tako ustrašila, da sem padla na tla, zdaj pa se mi je zdela tale pločevinasta škatla tako nenavadna in preprosta hkrati, da sem že od daleč videla, da ne more biti nevarna. Sicer pa sem se spomnila, da so roboti resnično vedno narejeni tako, da pomagajo človeku, kar pomeni, da mi tudi tale spaka ne more storiti nič žalega, čeprav trka na naša vrata oziroma zvoni. Robot je vedno programiran tako, da je v svojem bistvu dober. Zaslišala sem ropot avtomobila, ki se je približeval naši ulici. Ker ne bi rada videla, da bi mi kdo vzel to imenitno igračo, ki jo je očitno poslal oči iz službe ali pa je kar sama prišla za njim, sem hitro rekla robotu xy-13: »Pojdi z menoj v sobo, da te skrijem. Če si prišel k meni, potem boš moj!« Robot je zasvetil z rumeno lučko ob strani, na to pa dejal s počasnim glasom, kakor da bi imel vse posneto na kaseto, ki se je že na pol izrabila: »Prišel sem pomagat človeku … Prišel sem pomagat človeku … « Najmanj petkrat sem že rekla robotu, naj gre z menoj v sobo, kjer bi ga zlahka spravila za omaro, da bi me počakal do tedaj, ko bom prišla iz šole, a še slišati ni hotel o tem. Kar naprej je samo ponavljal, da je prišel pomagat človeku. Verjetno je s tem mislil mojega očka, kar se mi je zdelo še bolj čudno. Oči prejšnjega dne ni omenil nobenega xy-13, pa tudi o kakšnem drugem robotu ni govoril. Spomnila pa sem se, da je v službi dobil nagrado, ker je izumil zelo dober stroj. Pa menda ne xy-13? Avtomobil je na mojo veliko srečo odpeljal naprej. Muri je samo še renčal in kazal zobe, toda bila sem na trnih zaradi druge smole. Napovedovalka je po radiu pravkar rekla, da je do osmih samo še pet minut. »Zaradi tebe bom zamudila pouk!« sem vzkliknila na ves glas, tedaj pa se je takoj oglasil robot xy-13. »Do šole ni mogoče zamuditi, ker je pot dolga samo tristo dvaindvajset metrov. Samo tristo dvaindvajset metrov …« Debelo sem ga pogledala. Tale škatla pa ni kar tako. Mislila sem, da je neumna kot noč, a – kot je kazalo – hrani v sebi cel kup podatkov, ki bi mi lahko koristili. Ko bi imela takšnega robota v šoli pri pisanju šolskih kontrolk! Pa tudi doma bi prišel kar prav, sami mi ne bi bilo treba računati nalog. Na kratko, sama pri sebi sem takoj sklenila, da mora robot ostati pri hiši. Rekla sem mu: »Dragi xy-13, stopi tri metre dvajset centimetrov naprej, v drvarnico.« In – komaj sem verjela svojim očem – ubogal me je! Toda v drvarnici so se mu začele nenadoma svetiti vse lučke. Rdeča mu je začela utripati, da me je postalo kar strah. Kdo ve, kakšne skrite namene ima tale škatla, sem si mislila, in stopila raje tri korake stran, da bi se na daleč dogovorila, kar bi se morala. Povrhu se mi je že močno mudilo v šolo. »Tukaj me počakaj in niti koraka drugam!« sem rekla odločno svojemu novemu kovinskemu prijatelju. »Danes imam samo pet ur pouka. Vrnem se malo čez dvanajsto. Saj boš potrpel toliko časa, kajne?« Robotu so znova začele močneje utripati vse lučke, potem pa je spregovoril s kovinskim glasom: »Ni res, da je do drvarnice tri metre dvajset centimetrov. Do drvarnice od vhodnih stopnic je samo dva metra in dvainpetdeset centimetrov in enaintrideset milimetrov …« »Štala! Kako zoprno natančen si in po svoje tečen!« sem mu rekla kar v obraz. Po naravi sem namreč taka, da vsakomur povem, kar mu gre, če mu je prav ali ne. Misli, da se bo postavljal pred mano. Lahko je srečen, da ga bom sploh prikrila. Mislila sem že oditi z veliko skrivnostjo v srcu, ko se je robot, imenovan xy-13, ponovno oglasil: »Pouk v šoli se ti konča točno ob 12.00. Točno ob 12.00 …« »Pa si res zoprn!« sem mu odvrnila na videz neprizadeto in takoj zamahnila z roko, češ nekaj minut gor ali dol. Navadno sem prišla domov okoli enih, če sem imela pet ur, če pa šest, okoli dveh, ker se je na poti vedno kaj dogajalo. Tale presneta škatla pa bi mi rada računala na desetinke sekunde vse tisto, kar je pri nas izračunano s koledarjem. Pa je res huda tečnoba! A po drugi strani mi je bil takoj ful všeč. Imel je v sebi prav tisto, česar jaz nisem imela. Na hitro sem skočila k novemu prijatelju in ga poljubila nekam med lučke in antene. Ne boste verjeli, toda sploh ni reagiral na to. Še trznil ni, kakor da se ni nič zgodilo. Rečem vam, da imajo roboti zagotovo kovinsko srce, ko so tako hladni … Potem sem hitro odhitela v šolo. Še prej sem vrgla prijazen pogled tudi našemu pogumnemu kužku Muriju. Le kako se bosta onadva, ki sta ostala sama doma, med seboj razumela? Ah, bo že, oba sta dovolj stara, da se ne bosta spopadala za prazen nič. Prostora okoli hiše pa je tudi dovolj.

Pika pri zgodovini[uredi]

Pouk sem malo zamudila, toda bilo ni nič hudega, saj se učitelj tudi še ni prebudil iz nedeljskega spanja. Tako smo se skupno prebujali vsi, učenci v klopeh in učitelj za katedrom. Počasi, a zagotovo. Tistega dne mi je šlo vse narobe. Bila sem vprašana, kdaj se je začel Rimski imperij, meni je pa kar naprej brnelo po glavi samo srečanje z robotom, zato sem rekla: »Rimski imperij se je začel tedaj, ko še ni bilo robotov. Roboti pa so naši največji prijatelji, saj nam lahko pomagajo pri vsakem delu in pri vsaki igri. Med najbolj izpopolnjenimi modeli robotov je znan pri nas robot z oznako xy-13, ki ga je naredil svetovno znani inženir, ki je drugače čisto po naključju tudi moj oči …« Učitelj je bil tako presenečen, da bi ga kmalu kap. Resnično nista imela Julij Cezar in robot xy-13 veliko skupnega, verjetno prav nič. »Ja, Pika, kaj pa se dogaja s teboj?« me je začudeno vprašal, potem pa stopil k oknu, če niso morda v bližini šole pristala kakšna zunajzemeljska bitja in je moje govorjenje pod vplivom bitij s tujega planeta. Tako zavzeto je gledal skozi okno, za njim pa ves razred, da sem nazadnje tudi sama zagledala na travniku pod šolo neznani leteči predmet. »No, lepa reč!« je učitelj razprl oči tako na široko, da sem se še sama prestrašila. »Zadnjič so pristali Marsovci v Šmarci pri Kamniku, danes pa že kar na našem dvorišču. Kam vse to gre, kam vse to gre!« »Toda saj ni nikjer nikogar,« so opozorili učitelja drugi učenci, sama pa sem raje začela nekaj jecljati o Rimskem imperiju, samo da bi se učitelj pomiril. Več kot očitno je bilo, da se je dokončno prebudil. Pomel si je oči, zagledal vame in mi rekel, da znam za čisto petko … »Dragi moji učenčki,« je dejal potem – tako nas je vedno nagovarjal, kadar ni bil čisto priseben – »dragi moji učenčki, jasno je, da se je tretje tisočletje že zdavnaj začelo. Vsi so to že opazili, le naš šolski sistem še ne. Na vsakem koraku so z nami roboti, na Luno se vozimo z raketami, po vesolju se sprehajajo ljudje kot v Ljubljani po Tivoliju, po nebu se vozijo znani in neznani leteči predmeti, računalniki so del našega vsakdanjika, na kratko: stojimo že v prihodnosti …« Tudi sama sem prepričana, da bo treba zgodovino napisati na novo. Najnovejše poglavje se bo moralo začeti z robotom xy-13.

Pika in mešanje malte[uredi]

Med potjo domov sem premišljevala, ali bi povedala, koga imam v drvarnici, še komu drugemu, toda po tehtnem premisleku sem sklenila, da nekaj dni še molčim, posebno še, da vidim, kako se bo tale xy-13 sploh obnesel. Lahko se zgodi, da jo pobriše kar tako iz naše drvarnice in od vsega ne bo ostalo veliko. Previdnost je mati modrosti, mi vedno govori mami, oči pa k temu pravi, da ne bi bila mati, če bi bila bolj previdna. Tega sicer ne razumem, ampak pamet je pa vseeno treba nositi vedno s seboj. Prijateljica Mojca je gotovo mislila, da sem važna, toda tokrat sem odhitela domov tako hitro samo zato, da bi bil z mojim prihodom zadovoljen tudi robot xy-13. Kot sem že rekla, sem domov prihajala navadno okoli enih, če sem imela pouk do dvanajstih, tokrat pa sem bila na domačem dvorišču že ob 12.13. Pogledala sem namreč na uro, ki mi jo je stric prinesel iz tujine. Imam namreč najbolj točno uro v vsej ulici, zato se tudi rada postavim z njo in raje večkrat pogledam nanjo, ker vem, da je popolnoma točna. Še preden sem se znašla pri domači hiši, sem opazila, da oči že dela. Pripravljal se je na zidanje garaže. Dopoldne je navozil nekaj cementa in opeke, zdaj pa je imel na dvorišču tudi že betonski mešalnik in nekaj delavcev. Pogledala sem natančneje. Pravzaprav sploh ni imel več delavcev, pač pa se je pri hiši vrtel stric zidar, ki je začel zidati, pri betonskem mešalniku pa je – o, groza! – stal moj robot xy-13. In, pomislite, kaj je delal: z lopato je metal pesek v mešalnik in pomagal delati malto! »Saj to je pa noro, čisto noro!« sem vzkliknila tako presenečeno, da so vsi pogledali, kaj mi je. Ker sem lepo naučena pozdravljati, sem potem prijazno pozdravila strica zidarja, nato pa sem se vprašujoče zagledala v očija, češ kaj ga lomi s tem robotom. »Ja, kaj pa morem,« se je nasmehnil oči dobre volje. »Pravzaprav sem ga prav zaradi mešanje malte poslal domov na naš naslov. V mikroprocesroju ima vgrajen čip, ki ga kar naprej sili k temu, da bi pomagal ljudem. Zdaj že sam kar naprej ponavlja, da nam mora pomagati. Ker pa imamo v podjetju zaradi obnove tri dni kolektivni dopust, sem ga poslal pomagat k nam na dom. Nasploh pa sem ga programiral tako, da … Ah, raje naj dela, govorim že tako in tako jaz stokrat preveč!« Moram priznati, da sem bila ogorčena. Moj novi prijatelj menda ne bo mešal malte in opravljal pri naši hiši vsa najbolj umazana dela. V drvarnico pa sem ga spravila samo zato, da bi se skupaj igrala in bi mi pomagal pri domačih nalogah. Ful sem bila razočarana. Robot naj bo predvsem moja igrača, moja velika igrača, ne pa stroj za delanje malte. Pa čeprav je velik kot kakšen hrust. Oči pa ga je kar vpregel v delo kot vsakega drugega delavca. Starejši res vidijo samo dobiček in vse delajo v svojo korist, pri tem pa prav nič ne pomislijo, da bi imeli radi otroci kakšno stvar tudi samo zase. »Dober dan, moj xy-13!« sem pozdravila novega prijatelja tako prisrčno, da se je še meni milo storilo pri duši. Kako se je moralo šele njemu! On pa je neumno bleknil: »Dobro popoldne!« Tako sem se zasmejala, da bi kmalu počila od smeha. Še nikdar nisem slišala, da bi kdo takole pozdravljal ali odzdravljal. »Ali si že kaj utrujen?« Stopila sem potem k njemu in ga prijela za kovinsko roko, da bi začutil, kako rada ga spet vidim. V robotu so se prižgale vse stranske lučke, potem pa je začelo nekaj škrtati in škrtati. »Seveda si revček, ko moraš opravljati tako težka dela!« Zasmilil se mi je, on pa je spet spregovoril v svoji nedoločeni robotščini: »Kaj je utrujen? Kaj je utrujen?« »Malte!« je zavpil stric zidar, oči pa me je grdo pogledal, češ pusti robota pri miru in ga ne vznemirjaj z nepotrebnimi vprašanji. Tudi sama sem kmalu zatem ugotovila neprijazno resnico, da je robot pač samo programirani stroj, ki opravlja takšna in drugačna dela, o osebnih zadevah pa seveda ničesar ne ve. O groza! Povedala sem vam že, da hodim v 6.c, kar pomeni, da sem pravo odraslo dekle. Mami in oči mi tega sicer zmeraj ne priznavata, toda ko je treba kaj narediti, mi vedno rečeta: »Pika, saj si že dovolj stara, da bi lahko naredila tudi to in to. Menda se ne boš vse življenje igrala s punčkami. Začni že enkrat delati kot odraslo dekle!« Takrat se vedno globoko zamislim in si rečem: Seveda, ko je treba delati, me imajo za veliko, ko pa je treba kam iti ali se kje zabavati, pa pravijo: Oh, kar spat pojdi, naša punčka mala! Mami v kuhinji naredim tako rekoč že vse, od priprave za kuho do pospravljanja, vsak dan tudi redno pomijem posodo. V zadnjem času sem se specializirala še za nekaj: za kuhanje kavice. Brž ko pomijem posodo, skuham staršem kavico. Mami in oči se navadno po kosilu zlekneta na divan ali se poglobita v časopise, jaz pa najprej pomijem posodo, potem pa pristavim za kavico. Ker smo imeli tistega dne pri hiši tudi strica zidarja, sem ga vprašala, ali bo pil kavico. Odgovoril mi je pritrdilno, zato sem sama od sebe pristavila za pet kavic: za mamico, za očija, za strica zidarja, za xy-13 in še zase. Zase seveda ne skuham resnične kavice, ampak si jo nalijem le nekaj kapljic, tako da bi bilo videti, kakor da jo pijem z odraslimi. Čeprav se dobro zavedam, da potem ne bi več rasla – rada bi bila velika kot nebotičniki v Ljubljani. Tako sem pristavila kavico za vse člane naše trenutno razširjene družine, potem pa odnesla pet skodelic na vrtiček. Kavica se vedno pije v druščini … »Kavica je na mizi!« sem zaklicala vsem navzočim, ki so tako hiteli delati, da so me komaj slišali. Še trikrat sem jim morala reči, preden so navsezadnje le ustavili betonski mešalnik in se usedli za mizico na vrtu. »No, to je naša velika kuharica!« je rekel oči in me potrepljal po rami. »Zadnje čase kuha res odlično kavico.« Hotela sem povedati, da znam narediti tudi ocvrti krompirček in še sto drugih malenkosti, a se nisem hotela hvaliti pred stricem zidarjem, da ne bi mislil, da sem zaljubljena vase. Ker novega znanca robota xy-13 ni bilo k mizi, sem ga poklicala posebej: »No, dragi moj prijateljček xy-13, pridi tudi ti. Trenutek počitka ti ne bo škodil,« sem rekla odraslo, da sta me zidar in oči pozorno pogledala. Robot xy-13 se je odzval mojemu vabilu. Prisedel je k mizi in spregovoril s tistim svojim hreščečim kovinskim glasom: »Ura je petnajst, šestintrideset sekund in dvaindvajset stotink.« »Ja, kaj ga spet lomiš!« sem rekla in se zasmejala. »Saj te nihče ne sprašuje, koliko je ura!« Osebno sem mu ponudila kavico in bila vnaprej srečna, da se bova tudi s tem še bolje spoprijateljila. Oči bo verjetno dovolil novemu hišnemu članu, da bo spal v hiši, saj je bil narejen lično in ni bil prav nič umazan. »Kaj je kavica?« je nenadoma robot spet zavrtel svoj magnetofonski trak. »Jaz ne potrebujem nobene kavice. Jaz ne potrebujem …« Moram vam priznati, da sem bila hudo razočarana. Z velikim veseljem in s posebno mislijo na robota sem skuhala kavico, on pa je ›ne potrebuje‹! Robot xy-13 je potem vse do večera pomagal pri delu kot človek. Oči nam je celo dejal, da naredi ta čudna škatla kar za dva. Ko smo hoteli pospraviti orodje in betonski mešalnik, ker se je bližala noč, je xy-13 spet spregovoril: »Zakaj ne boste delali naprej? Delo še ni končano!« Vsi smo ga začudeno pogledali. »Kdo pa bo spal in odpočil svoje stare kosti? « je jezno rekel stric zidar. »Več kot osem ur se menda ne bomo ukvarjali s tako napornim delom, kot je zidanje nove garaže!« Robot se je zavrtel okoli osi in z nenavadno odločnim glasom dejal: »Jaz lahko delam štiriindvajset ur na dan, jaz lahko delam štiriindvajset ur na dan, samo če imam pogonsko gorivo … »Pha, tale je pa res pravi norec!« je stric zidar prhnil predse. »Če ga prav razumem, bi delal od jutra do večera in tudi ponoči. Česa takega še nisem doživel, pa čeprav že precej let tlačim tole zemljo. Ja, kdaj se potem tole železje kaj naspi? Ha, to moram pa povedati svoji Mici. To se bo smejala!« »Kaj je spanje? Kaj je spanje? O spanju nimam podatkov …« je tečnaril xy-13 s svojim hreščečim glasom. K njemu je stopil oči, nekaj časa šaril po njegovem hrbtu, potem pa ga popolnoma umiril, tako da je robot obstal na mestu kot kakšen kip. Zdel se mi je kot tisti vojščak iz srednjega veka, ki sem ga videla pri vhodu v neki muzej, še sama več ne vem, kje smo bili. »No, zdaj bo mir pred njim,« je rekel oči. Jaz pa: »Ja kako, ali ne bo večerjal z nami. Gotovo je tudi on lačen …« »Tisto večerjo, ki si jo pripravila za robota, raje nesi Muriju. Iz dna srca ti bo hvaležen. Za robotovo hrano bom že sam poskrbel …« mi je rekel oči nič kaj prijazno. Čutila sem, da mi je hotel reči, naj dam enkrat za vselej mir s tem, da je robot isto kot človek. Če je na zunaj nekoliko podoben ljudem, zaradi praktičnosti, še ni nikjer rečeno, da ima tudi vse druge človeške lastnosti. Moram vam priznati, da sem se težko privadila na takšno gledanje na robota. Psiček Muri, ki je bil za časa robota kar nekoliko zapostavljen, je bil tako vesel, ko sem mu prinesla nekaj priboljška, da bi najraje pojedel še mene. Skakal je vame in me oblizoval, kakor bi bila iz čokolade. Tudi mami je opazila, kako nadvse prijazen je postal naš kužek. »Vidiš, kuža pa ima srce!« mi je dejala. »Je pač živo bitje in čuti z nami vred. V takšnih primerih, ko je vmes še malo ljubosumja, nasploh privre iz srca vsa ljubezen, ki jo skriva v sebi. Priden Murči!« Ne vem, ali sem res tako nestanovitna, toda v tistih dneh je imel pri nas prvo besedo xy-13. Muri je bil pri nas že nekaj let in je bil vedno enako prijazen in pohleven, robot pa je bil v mojih očeh nekaj veličastnega, modernega in nasploh posebnega. Sama pri sebi sem sklenila, da bom prijazna z vsemi, samo zato, da mi bodo pustili igrati se z robotom v prostem času.

Pika in robotove pravljice[uredi]

Ker se je že večerilo, sem vprašala očija kar naravnost: »Oči, ali bo šel lahko xy-13 spat z menoj, v mojo sobo? Prav mehko bi mu postlala v kotu za omaro …« Oči me je začudeno pogledal. »Toda Pika, draga moja, razumi že vendar, da xy-13 ne potrebuje nobenega spanja, nobene postelje, nobenega počitka!« Kadar reče ›draga moja‹, to vedno pomeni, da mu nisem prav nič draga, da mu grem v bistvu na živce in da ima sam pri tem popolnoma nasprotno mnenje. Kaj sem hotela drugega, uporabila sem zadnje žensko orožje pred trdimi moškimi: solze! Na ves glas sem začela vpričo strica zidarja jokati, kot bi padal dež. Če ne gre drugače, se bom pa drla! »Prehudo si jo prizadel,« se je takoj zavzela zame mami. Kadar reče mami dobro besedo, sama že vnaprej vem, da bom zmagala. Oči se nekaj časa dela, da mu ni prav, nazadnje pa pravi: »Saj vem, da bom moral popustiti. Pametnejši pač mora odnehati. Naj vama bo …« In tudi tokrat se nisem zmotila. Kmalu je oči dvignil roke in vdano dejal: »Navsezadnje mi je popolnoma vseeno, kje spi tale presneti xy-13. Zunaj na travi, v drvarnici ali pa v postelji pri naši zaspanki. Obe skupaj ne bosta kaj kmalu doumeli, da je tudi njemu vseeno …« Oči je ponovno vključil robota xy-13 in mu velel, naj mu sledi po stopnicah v stanovanje. V hiši se mi je zdel nekoliko večji kot sicer, vendar se ga nisem več bala, ker sem vedela, da je narejen tako, da človeku sploh ne more škoditi. Posebno zaupanje sem imela tudi v očija, saj sem vedela, da ne bi dobil posebne nagrade, če ne bi v tovarni Robotesport izdelal takšnega robota, ki bi bil ljudem v veliko korist. Tako je robot xy-13 stopil v mojo sobo. Takšne igrače še nisem imela. Tudi v sobi je nastala precej smešna situacija, ko je oči dejal, da je za robota popolnoma vseeno, ali spi na tleh, v postelji ali pa kar celo noč stoji. »Zakaj pa imamo potem ljudje postelje?« sem vprašala očija, ki vedno vse ve in zna vse narediti, a v tem primeru ni imel pojma in je ostal tiho kot miška. Seveda nisem pustila, da bi moj novi prijatelj spal kar stoje ali celo na preprogi. Lepo sem mu pokazala na rezervno posteljo, to je na tisto posteljo, na kateri spi babica, kadar pride na obisk. Moj robot xy-13 ni bil kaj dosti pametnejši od očija, saj se ni in ni znal skobacati pod odejo. Nekaj je škrtalo v njem in prižigale so se mu lučke, jaz pa sem se samo smejala, ker se mi je zdel grozno neroden. Kakor je bil pri delu spreten in hiter, je bil pri spravljanju v posteljo tisočkrat bolj počasen kot jaz. Navsezadnje se je le razložil po rjuhah, oči pa je prišel gledat, če ni umazal kakšne rjuhe ali če ni poškodoval prešite odeje. »No, si zdaj zadovoljna?« me je vprašala tudi mami, ko mi je prišla dat poljubček v posteljo. Tako kot običajno. Tega se nisem odvadila niti sedaj, ko sem že v 6.c. Ko je mami hotela zapreti vrata, sem jo poklicala na ves glas: »Kaj pa prijatelj robot? Ali on ne zasluži kakšnega posebnega prijaznega pozdrava? Ali on ne zasluži enega dolgega poljubčka? Delal je bolj kot mi vsi trije skupaj …« Mami je zastala noga. Ni vedela, če bi šla naprej ali ne. Vedela je, da imam prav, a vendar se je težko odločila. Nazadnje je le stopila k mojemu novemu prijatelju in ga poljubila na kovinsko čelo. Robot ni pokazal nobenega veselja, nasploh ni dal od sebe nobenega znamenja, tako da nisem vedela, če mu je sploh prav, da ga je mami poljubila. Tele pločevinaste škatle so včasih res precej smešne in se delajo, kakor da so neprizadete, čeprav verjetno prav tako ne morejo zaspati brez poljuba kakor jaz. Ne vem sicer natančno, kako je z xy-13, toda zase dobro vem, da se premetavam ure in ure, če ne dobim poljuba za lahko noč. Komaj nama je mami zaželela prijeten počitek in zaprla za seboj, že se je na vratih pojavil tudi oči. Ko je zagledal robota v postelji, se je začel na ves glas smejati. »Kaj takega pa še ne! Ne, kaj takega pa še ne!« Tolkel se je po kolenih, kot bi bil malce premaknjen. »Pika, ti si res stokrat Pika! Kje si še videla, da mora robot zvečer ležati … Zanj je dovolj, da se samo izključi, pa že počiva. Pravzaprav se mu niti izključiti ni treba, ampak se sam avtomatsko preklopi v mirnejše delovanje, ko nima delovnega programa na sporedu.« Moram priznati, da sem bila globoko užaljena. Dan je bil zame precej naporen – od jutranjega srečanja z robotom do večerne prošnje, da je šel lahko z menoj v sobo – potem pa se mi je oči še smejal. Tile starejši mislijo, da vse vedo in vse znajo, zato tudi mislijo, da se vedno lahko smejijo in norčujejo iz mlajših. Navsezadnje nisem več majhna deklica, saj sem že skoraj tako dolga kot postelja. »In zdaj boš še hotela, da ti robot pripoveduje pravljice za lahko noč?« se mi je smejal oči. »Tako je, hočem pravljico za lahko noč!« sem plosknila z rokami vendarle nekoliko bolj navdušeno. »Na radiu sem jo že zamudila, vse kasete sem že preposlušala po desetkrat in tudi več, tako da bi mi bilo prav, če bi mi kdo povedal popolnoma novo pravljico. Oči, ali jih res zna pripovedovati?« Zazrla sem se v očija, pa se je le hudomušno nasmehnil, nato pa odšel iz sobe. Toda dal je z roko vedeti, naj počakam za trenutek, češ takoj se bom vrnil. Mislila sem, da bi se z robotom samo malo pogovarjala, še lepše pa bo, če mi bo povedal pravljico. Robot xy-13 je nenavadno oživel. Prižgala se mu je lučka na glavi, obrnil je svoje elektronske oči proti meni, da so se v poltemi mavrično zasvetlikale, nato pa je s kovinskim glasom dejal: »Vse znam …Vse znam …Vedno sem vsem na uslugo …« »Vauu, to pa je nekaj!« sem plosknila z rokami in se usedla na posteljo, tako da sem imela noge še vedno pokrite z odejo. Oči ponavadi ni imel časa pripovedovati pravljic, mami se je vedno izgovorila na delo v kuhinji, robot pa sploh ne zna reči ne. Superca! Ko se je oči vrnil, je vložil v robota nekakšno kartico z zadnje strani, kjer je imel xy-13 majhno odprtino. Mislila sem, da se samo šali z menoj, toda močno sem se zmotila. Moj prijatelj je naenkrat oživel in se začel na postelji premikati sem ter tja, kakor da bi hotel vstati. »Naj ti jih pripoveduje leže ali mora vstati?« me je vprašal oči, potem pa se previdno odplazil ven, ko sem mu rekla, da mi je popolnoma vseeno. »No, pa lahko noč, moja mala princeska, moja mala velika Pika Nogavička!« Najraje bi vanj zabrisala blazino, pa se mi ni več ljubilo. Robot xy-13 se je postavil sam od sebe pokonci, odrinil odejo in se ustavil tik pred mojo posteljo. Moram priznati, da sem se ga kar malce zbala, ker je tako hreščalo, kadar se je premikal, toda takoj sem se spomnila, da je narejen tako, da ne more storiti človeku nič žalega. Zato sem raje napela ušesa, da bi ujela kaj prijetnega za lahko noč. Prijatelj robot mi je najprej rekel: »Prosim, da mi očistite zgornji del, ker je vlaga prevelika … Prosim, da mi očistite zgornji del, ker je vlaga prevelika …« Izpod blazine sem vzela robček, ki ga imam spravljenega za vsak primer, in mu očistila kovinsko čelo, pravzaprav tisto mesto, na katero ga je prej poljubila mami. Zdel se mi je nenavadno neumen, da ne prenese tisto malo vlage. Sama brez poljubčka nisem mogla zaspati, robot pa s tem ni mogel živeti. Je pa res smešen in po svoje tudi tečen sem si mislila. Toda v pričakovanju lepe pravljice o treh kraljevičih, ki so se zaljubili v zasanjano kraljično, sem prenesla tudi to. »Pravljica številka ena, pravljica številka ena, dopolnilni večerni program …« je začel recitirati tja v en dan, ko sem mu rekla, naj končno le začne. »Kako, ali jih znaš več?« sem ga vprašala, da bi vsaj vedela, koliko časa mi jih bo lahko pripovedoval. »V mojem programu je osemindvajset pravljic v skupni dolžini štirinajst ur, triindvajset minut in enaintrideset sekund … Štirinajst ur triindvajset minut in enaintrideset sekund …« O, groza, toliko pravljic za lahko noč! Skoraj obupano sem se prijela za glavo. Navadno mi je mami na kratko povedala kakšno znano pravljico, toda povedala jo je tako narobe in tako smešno, da sem ji kljub vsemu rada prisluhnila. Seveda je vedno na hitro končala, ker se ji je mudilo v kuhinjo. Oči je očitno prinesel takšen program pravljic, da je zadostoval za cel mesec. Hotela sem na prste izračunati, kdaj bi končala, če bi mi robot xy-13 povedal vseh osemindvajset pravljic. Če bi takoj začel, ne bi končal niti do jutra, ko bi morala spet v šolo. O groza! »Povej mi prve tri,« sem mu rekla. Nasploh menim, da ni dobro preveč zapletati vsega skupaj, saj je življenje že samo po sebi precej zapleteno. Zakaj bi ga potem zapletali še mi? Slej ko prej bom slišala vseh osemindvajset pravljic. Če bi moral robot xy-13 prej nazaj v tovarno, bi mi jih lahko hodil pripovedovat zvečer, ko ga tam ne potrebujejo, ali pa ob nedeljah in drugih prostih dnevih. Torej je treba začeti od začetka, po vrsti, kot so hiše v Trsti, kot pravi naša babica, ki tudi vse ve. »Na enem izmed planetov našega sončnega sistema so živela bitja, ki so imela osem rok in deset nog. Vse to ne bi bilo nič čudnega, če ne bi vladal na planetu velik mraz. Tako so morale biti vse te noge in roke zaščitene in lahko si predstavljate, dragi moji malčki, koliko nogavic so morale splesti babice za svoje vnučke …« »Stop!« sem presenečeno zavpila. »Kakšna pravljica pa je to? Kakšen planet neki, kakšna nenavadna bitja, kakšne roke in noge! Hočem navadno pravljico, takšno s kraljičnami in kraljeviči! « Robot xy-13 je ustavil predvajanje pravljice o neznanem planetu, nato pa je prižgal rdečo lučko ob strani, kar je verjetno pomenilo, da išče po programih, ali ima kaj drugega primernega zame. Že čez nekaj sekund je izjavil: »O kraljevičih in kraljičnah nimam nobenih podatkov … Nobenih podatkov … Verjetno gre za izumrle ali izmišljene ljudi.« Kaj sem hotela drugega, prosila sem ga, naj mi pove kakšno drugo pravljico, toda kakšno prijetno, takšno, po kateri se prav lepo zaspi in sanja o lepih stvareh. »Pravljica številka šestnajst … Pravljica številka šestnajst … Vesoljska ladja z imenom Alfacentauri je krenila na pot proti Veneri. Nenadoma ji je sredi poti začel nagajati atomski reaktor. Vse je kazalo na veliko katastrofo. V vesoljskem plovilu je bilo osemsto petintrideset potnikov in pet članov posadke. Kaj storiti?« »Stop!« sem ga ponovno ustavila vsa iz sebe. »Ali so to sploh kakšne pravljice!« Menda si ne bom za večer razbijala glave z žalostnimi stvarmi in s čudnimi številkami. Tale robot xy-13 je pa res čudno bitje. Čuden pa je tudi moj oči, da je takšnega naredil. »Veš kaj, raje se malo pogovarjajva!« sem predlagala novemu prijatelju. Navsezadnje grem lahko sama v knjižnico in si tam izberem kakšno knjigo pravljic, z njim pa se ne bom mogla pogovarjati vsak večer. »No, pogovarjaj se z menoj!« sem silila vanj, da bi le spregovoril, toda xy-13 je molčal kot grob. Preveč družaben kljub vsemu le ni bil. Spomnila sem se, kaj je v šoli videl učitelj in kako smo se vsi skupaj pogovarjali o neznanih letečih predmetih in o Marsovčkih s Kamniškega polja … Ko sem novemu prijatelju povedala vse, kar se nam je pripetilo v šoli, je nenadoma spet oživel. Kakor bi ga tiščali podatki, ki jih je imel v svojem kovinskem drobovju. »Dokazano je, da ni življenja na bližnjih planetih našega sončnega sistema. Zagotovo ni življenja na Marsu in Luni. Podatki, ki jih imajo ljudje o Marsovcih s Kamniškega polja, so napačni. Znanost je preverila vse možnosti in ugotovila, da gre samo za navidezne primere, ki pa nimajo nobene zveze s pravo znanostjo …« »Uh, kako si zoprn!« sem rekla večernemu prijatelju naravnost v obraz. Kar naprej govori o tehničnih podatkih, o znanosti in o ne vem čem še vsem, ne zna pa povedati čisto navadne preproste pravljice o Rdeči kapici ali kakšne podobne neumnosti, v katere otroci sicer ne verjamejo več, smešne pa se nam le zdijo, ker so tako naivne. Tale xy-13 pa bi kar naprej govoril in govoril o številkah, o podatkih, nasploh postaja vse bolj zoprn. Močno sem zazehala in mu tako dala vedeti, da se lahko izključi. »No, pa lahko noč!« sem mu rekla slabe volje, saj je bila mamičina pravljica kljub vsemu boljša od vseh njegovih bitij iz tujega sončnega sistema, od vseh njegovih atomskih reaktorjev in vesoljskih ladij. Sploh nisem hotela več gledati, kako se spravlja v posteljo. Bilo mi je vseeno zanj, tudi če bi prebil noč kar stoje ob moji postelji, tako sem bila že utrujena in zaspana. Seveda, za mano je bil naporen dan. »Zjutraj me pokliči ob pol sedmih,« sem mu rekla že v polsnu, potem pa sem se pogreznila v svet sanj. In prav malo mi je bilo mar, da bo to naredil na stotinko sekunde natančno.

Pika na sprehodu z robotom[uredi]

Ko sem se zjutraj prebudila, je prijatelj robot še vedno stal ob meni, postelja poleg mene pa je bila razmetana kot prejšnji večer. O, ti pokora, sem si mislila sama pri sebi. Vse mu je treba naročiti in jasno reči, drugače sploh ne izvede povelja. Po svoje pa mi je bilo všeč, da imam ob sebi novega prijatelja, da nisem v sobi sama in da bo jutro popolnoma drugačno od drugih, ko moram sama vstajati, si kuhati zajtrk in se odpraviti v šolo, kot bi bila sama na svetu. Na rahlo sem še zatisnila oči, saj sem vedela, da še ni toliko ura, da bi morala kar takoj vstati. Komaj pa sem malo zadremala, se je oglasil hreščeč kovinski glas: »Ura je šest in trideset minut, ura je šest in trideset minut …« Prvi hip me je jezilo, da me tale kovinska škatla takole opozarja. Z radiem je bilo čisto v redu. Ob predvideni uri, recimo ob pol sedmih, se je sicer sam od sebe prižgal, toda potem je igrala glasba in so vmes nekaj govorili, sama pa sem lahko še poležala kakšnih deset, petnajst minut. Ko mi je petič rekel, da je ura šest, trideset minut in petinštirideset sekund, sem poskočila in mu jezno rekla: »Pa kaj potem?« Nato sem se šla umit in obleč. Ko sem si še vsa zaspana kuhala jutranje mleko, je robot xy-13 prišel za menoj v kuhinjo in mi dejal: »Prišel sem pomagat človeku … Prišel sem pomagat človeku …« ker je prav tedaj tudi pozvonilo, sem rekla xy-13, naj gre odpret vrata. Verjetno je prišla pome Mojca, da bi šli skupaj v šolo, kakor je bila navada, kadar nisva bili skregani. Ne vem, kje je bila prijateljica in sošolka Mojca prejšnji dan, toda očitno za mojega kovinskega znanca še ni slišala. Ko je xy-13 odprl vrata, se je začela na ves glas smejati in se priklanjati do tal. Tako posrečeno se ji je zdelo, da ji je odprl takšen neznanec. »Ja, kaj ga pa lomiš Pika? Ti si pa res takšna kot tista Pika Nogavička, ki je uganjala same norčije. Kje je še pust! Kaj pa ga lomiš! In kje si staknila tako odlično obleko za pustovanje. V šoli bi gotovo dobila prvo nagrado … »Jaz sem robot xy-13 … Jaz sem robot xy-13 ...« se je hotel predstaviti moj novi prijatelj, da ne bi prišlo še do kakšne nepredvidene pomote. Mojca pa je planila v še bolj gromozanski krohot. Skoraj bi počila od smeha, tako se je zvijala. »O, kakšne fore pa so to! Tudi govoriti si se naučila robotščino. Odlično, odlično! Čestitam! Škoda je le, da je do pusta še tako daleč. Sicer pa se lahko zmenimo in priredimo v naši ulici pustno zabavo kar sedaj, jeseni. Kje pa piše, da se moramo našemiti samo za pusta? In sorry za tisto pred dnevi!« Nekako sem hotela rešiti smešno situacijo, zato sem še sama stopila proti izhodu, da bi pač Mojci razložila, kdo je xy-13. Ko je Mojca zagledala mene, v čisto navadni obleki, jo je v hipu minil ves smeh. Gledala je mene, gledala je robota in sama ni verjela, da ne gre za posrečeno pustno šalo. Ko je spoznala, da je robot xy-13 v resnici robot ali drugo nenavadno kovinsko bitje, jo je ucvrla iz hiše, kot bi jo podilo sto psov, zraven pa je klicala na pomoč: »Mami, pomagaj! Mami, pomagaj!« Mamice seveda ni bilo doma ... Tako sem morala spet sama v šolo. Mislila sem že, da bi me spremljal tudi xy-13, toda verjetno bi vzbudil preveč pozornosti na cesti, zato raje nisem tvegala. Ljudje so danes čudni. Prav nič se, recimo, ne ozirajo za takšnimi fanti ali dekleti, ki imajo pol srajce črne in pol rdeče, kavbojke odstrižene pod kolenom, lasje pa jim štrlijo pokonci kot ježem. Če pa bi videli na cesti robota, ki je sicer nenavadno podoben urejenemu človeku, bi bil takoj halo. Šla sem sama, da ne bi zadeve še bolj zapletla. Na srečo mi je peta ura odpadla, tako da sem jo lahko takoj ucvrla domov. Ker tistega dne oči ni nadaljeval dela pri gradnji garaže – nakupiti je moral še nekaj novega materiala–, sem sklenila, da bova odšla novim prijateljem na sprehod iz vasi po travnikih in gozdu, kjer ni ljudi. Prepričana sem bila, da bo xy-13 izredno vesel, če se bo lahko prezračil na samoti, če bo lahko svobodno zadihal in če bo imel ob sebi prijateljico, to pa sem bila seveda jaz. Previdno sva se splazila iz hiše, vsak posebej, da ne bi bilo takoj videti nenavadno. Velikokrat smo se že šli razne igre in starejši še opazili niso, da je bil kdo napravljen v kavboja ali indijanca, če se je sam podil okoli voglov. Ljudje so veliko hitreje opazili, da je nekaj narobe, če sta šla dva ali trije skupaj, tako da je bila razlika očitna že na daleč. Splazila sva se torej vsak zase iz hiše. Robotu sem rekla, naj me počaka onstran naselja, pri potoku za hišami. Bilo je že v septembru, a vendar je bilo sonce še vedno izredno toplo. Videti je bilo, kakor da se je poletje premaknilo proti jeseni, zato so se v potoku za vasjo nekateri še vedno kopali. Mami je rekla, da se ne smem kopati, ker je potok umazan, zato sem jo tudi ubogala. Nekateri sošolci – posebno dečki – niso kaj dosti dali na mnenje staršev in so se še vedno, kljub poznemu času, kopali na starem kraju, v velikem tolmunu pri starem štoru. Tam je bila voda vedno najgloblja. Drugje se sploh ni dalo več plavati. Vsega tega vam ne bi pripovedovala, če se ne bi prav ob tem potoku zgodilo nekaj nenavadnega. Robotu xy-13 sem naročila, naj me počaka na robu vasi, nato pa sem mislila, da se bova previdno splazila mimo tistega tolmuna na travnike in v gozd, kjer naju ne bi nihče motil. Toda ko sem prišla na dogovorjeni kraj, robota ni bilo nikjer več. Gledala sem okoli, vendar mojega novega prijatelja ni bilo nikjer. Kakor bi se vdrl v zemljo! »Ha, ta ti pa je frajer!« sem si rekla na glas. »Gotovo mi je ušel.« S sklonjeno glavo sem že mislila oditi domov, ko sem izza grmovja ob potoku zaslišala nekakšno živahno govorjenje in razposajene vzklike. Počasnih korakov sem oddrsala tja. In – skoraj bi me kap – kaj sem videla! Moj robot xy-13 je s fantiči, vmes je bilo tudi nekaj mojih sošolcev, igral šah! Morala sem si pometi oči, da bi jim verjela. Tale xy-13 je hudo neposlušen. Če sva se zmenila, naj me počaka na koncu naselja, bi me moral počakati in konec besed. Ne pa, da igra šah s frkolini! »Ali si ga ti tako dobro naučila igrati šah?« so me na pol spraševali na pol zafrkavali šolski prijatelji in prijateljice. Na eni strani je sedel moj xy-13, na drugi strani šahovske deske pa so stikali glave kar trije fantiči. »Moramo ga namazati, moramo!« so rekli in stikali pesti. »Tole navadno jekleno škatlo bomo pa že premagali.« »Zakaj pa me nisi počakal?« sem jezno siknila skozi zobe, ko sem sedla med kopalce. »Klicali so me na pomoč ... Prišel sem pomagat človeku ... Prišel sem pomagat človeku ...« »Kako? Ali se je zgodila kakšna nesreča?« sem se ustrašila in pogledala razposajene sošolce in sošolke s skrbjo. »Kje pa!« mi je odvrnila ena izmed njih. »Toda ko je Jure skakal v vodo, s tistega štora tamle, je na ves glas zaklical: Na pomoč! Tedaj se je od nekod pojavil tale kovinski orjak in komaj ga je Jure prepričal, da se je samo šalil. Ko je povedal, da zna delati vse, tudi igrati šah, so se na hitro zmenili, da igrajo trije proti njemu. Prav zanima me, kdo bo zmagal. Naši fantje res niso od muh.« Brž, ko so fantje premaknili šahovsko figuro, je segel po svoji ali nasprotnikovi figuri tudi xy-13. Mislili smo, da je tako neučakan, toda kaj kmalu smo ugotovili, da tako hitro premisli in da torej ne potrebuje nekaj minut za premislek kot človek. Ko smo že vsi mislili, da bo vsaj remi, se je vse obrnilo v prid robotu. V nekaj potezah je matiral vse tri fante skupaj. »To je mat ... To je mat ...« je dejal s svojim kovinskim glasom, enako hreščeče, kot vse do tedaj. »Pha, pa takle stroj!« se je namrdnil eden izmed fantičev in pospravil šahovske figure. »On se že lahko dela pametnega, ko pa mu je človek vgradil takšne programe, da vse zna. Toda brez človeka bi bil robot navadna ničla, navadna ničla ...« Moj xy-13 se je naredil, kakor da ne sliši, in je le ponovil svoj večni stavek: »Prišel sem pomagat človeku … Prišel sem pomagat človeku ...« Spoznala pa sem, da ni prav nič užaljen. »Če bi nam res rad pomagal, potem nas ne bi premagal,« so menili fantje in se raje zapodili nazaj v potok. Spoznala sem, da je veliko bolje, če sem z robotom kar sama. Mojca se ga je močno ustrašila, drugi ga ne marajo, ker preveč zna, zato je še najboljše, če greva res na sprehod v samoto, da se nama živci odpočijejo, kakor temu pravi mami. Hotela sem ga popeljati čez travnike proti gozdu, toda xy-13 se je nenadoma ustavil in dejal: »Tu je gibanje omejeno ... Tu je gibanje omejeno...« V začetku sploh nisem vedela, kaj hoče povedati, kmalu pa sem le spoznala, da nič kaj rad ne hodi po močvirnatih travnikih. »Hm, kam pa potem?« Popraskala sem se za ušesi. »Menda ne bova šla sredi tako lepega popoldneva domov, da bi mi razlagal vragolije z drugih planetov.« Tisti hip sem ugotovila, da je moj novi prijatelj tudi velik čudak. Kakor hitro stopi v vodo, začne govoriti o pretirani vlagi, o neprimerni temperaturi ... sto izgovorov ima. Sama sem bila veliko bolj vzdržljiva in manj občutljiva kot tale moja škatla. Torej le ni tako vsestranski, kot je videti na prvi pogled. Kljub temu pa sem ga imela rada, saj ni bil tako beden, kot je bil videti na zunaj.

Pika in robot v živalskem vrtu[uredi]

Stekla sem domov po očijev suknjič, oblekla vanj xy-13 in odšla z njim naravnost v živalski ,vrt ... Ker je od našega mesteca kar precej kilometrov do živalskega vrta, sem se odločila, da greva z robotom na avtobus. Prav zato sem ga tudi oblekla v očijev suknjič, da robot ne bi zbujal posebne pozornosti. Ljudje so danes že takšni, da ne gledajo preveč drug drugega, le na zunaj ne sme biti drugačen. Noben človek ga verjetno ne bo pogledal od blizu v obraz, če bo robot lepo pri miru sedel na avtobusu in gledal skozi okno – tako kot na stotine drugih ljudi, ki se vsak dan vozijo z avtobusom. Ko sva čakala na avtobusni postaji, se je v mojem xy-13 nenadoma prižgala signalna lučka in takoj potem mi je prijatelj tudi dejal: »Zakaj čakati na avtobus ... Zakaj čakati na avtobus ... Tudi jaz sem prevozno sredstvo ...« Začudeno sem pogledala, kakšne stvari ima za bregom, toda toliko časa je ponavljal, da je tudi sam prevozno sredstvo, da sem stopila k njemu in se mu zagledala naravnost v tiste lučke, ki jih ima namesto oči. Xy-13 pa je le razširil svoje mehanske roke in me vzel v naročje, kot me vzame oči, kadar je dobre volje. Hip nato sva že drvela proti živalskemu vrtu. Robot xy-13 je imel tako narejene noge, da se je lahko po asfaltu premikal kot po nekakšnih rolerjih. Niti sanjalo se mi ni, da zna oboje: hoditi kot človek ali voziti po kolescih, ki jih je sprožil iz notranjosti. Moram priznati, da je bilo fino, kot še nikoli. Drvela sva proti živalskemu vrtu z najmanj takšno hitrostjo kot kakšen motor, morda pa tudi počasnejši avtomobil. Meni je bilo v robotovem naročju prelepo ... Prva težava je nastala na križišču na začetku mesta. Vse bi bilo verjetno v redu, če ga ne bi nadzoroval policist. Na cesti je bilo res veliko prometa, midva pa sva pridrvela z vso hitrostjo v križišče. Mislila sem že, da se bova zaletela v avtomobil, toda prijatelj xy-13 je znal vse tako natančno preračunati, da sva izpeljala križišče brez sledi. Vsaj na zunaj. Nenavadno vozilo ali kako bi rekla robotu xy-13 z menoj v naročju pa je opazil policist in je takoj močno pihnil v piščalko. Kaj sva hotela drugega, počakala sva in se ustavila na pločniku. Pravzaprav sem največ kriva sama, ker sem rekla xy-13: »Stop, počakaj, ali ne slišiš, da piska policist?! « Piskajoči policist je res prišel naravnost k nama. Najprej naju je pet minut ogledoval od glave do pet, kakšni bitji pravzaprav sva. Glavo dam proč, če ni bil tako presenečen, kakor da bi videl pred seboj pravega Marsovca z deklico v naročju. O robotih se na policijski akademiji očitno niso ničesar učili. Dolgo sploh ni prišel do sape. Bala sem se celo, da bo pogoltnil piščalko, tako presenečen je bil ob pogledu na naju. »Dober dan! Naredili ste prekršek!« je po dolgih minutah opazovanja le spravil iz sebe, piščalka pa mu je kar sama padla iz ust. Hotela sem opravičiti svojega novega prijatelja, češ da je še neizkušen v prometu, posebno na tako živahni cesti, kot je ta proti živalskemu vrtu, toda nenadoma se je oglasil robot sam s svojim kovinskim glasom: »Vozil sem po prometnih predpisih ... Vozil sem po prometnih predpisih ... « Policist naju je pogledal še bolj debelo, saj je bilo očitno, da gre za nekaj zelo nenavadnega. Nekaj, kar bo moral pojasnjevati tudi svojemu nadrejenemu. »Tole bomo pa malo popisali!« je dejal potem, ko je le prišel do sape. »Pravite, da ste vozili po prometnih predpisih, toda za las ste ušli tovornjaku, povrhu pa sploh nikjer ne vidim nobenega vozila, ampak samo vaju dva, enega pustno našemljenega, na rolerjih, druga pa je mladoletna punčka ... Ja, ja, tole bo pa poseben primer, primer za v naš arhiv, ki zbira takšne prekrške, ki se ne zgodijo vsak dan. Prosim, da ostanete mirni in da mi po vrsti odgovarjate. Najprej vi, starejši!« Zataknilo se je že pri prvem vprašanju. Moj prijatelj robot bi moral povedati, kako mu je ime. Rekel je seveda: »Jaz sem xy-13 … Jaz sem xy-13 ...« »Kakšno ime pa je to?!« se je začudil policist. Slišal je že, da po Sloveniji hodijo tudi Napoleoni in Jamesi Bondi, ljudi s šiframi namesto imen pa še ni srečal. »Menda ne boste rekli, da se pišete xy, ime pa vam je 13. Kaj takega pa še nisem slišal, odkar sem pri policiji ...« Videla sem, da se ni mogel odločiti, ali bi se smejal ali bi se delal strogega, saj je bila zadeva resnično precej nenavadna. Niti na misel mu ni prišlo, da bi bil xy-13 lahko robot, čisto navaden robot. »In kje stanujete?« je vrtal naprej, ko je zapisal ime in priimek, kar tisti xy-13, čeprav je bil prepričan, da ga robot vleče za nos. »Moje izdelovalno mesto je Roboteksport ... Moje izdelovalno mesto je Roboteksport ...« je dvakrat ponovil xy-13, tako da si je policist laže zapisal v beležnico, še vedno z velikim nezaupanjem. Ko je popisal tudi naslov stanovanja – začasno je bival seveda pri nas – se je nekoliko oddahnil. Vsaj osnovne podatke je izvlekel iz kršitelja, čeprav jim niti sam očitno ni verjel. Še huje se je zataknilo, ko je hotel na vsak način izvedeti, kako se je robot premikal, oziroma kakšen stroj si je naredil, da se lahko pelje naprej kot na nekakšni električnih rolerjih. »To je delo znanega strokovnjaka ... To je delo znanega strokovnjaka ...« je začel ponavljati prijatelj xy-13, zraven pa omenjati tudi ime in naslov mojega očija. Zadeva se je začela hudo zapletati, zato bi najraje videla, če bi jo čimprej popihala s kraja. Navsezadnje pa bodo poklicali še očija, kar pa mi ni bilo všeč. Ko je policist zapisal v beležnico, da se lahko xy-13 premika kar sam po cesti, ker ima – mislim, da sem si prav zapomnila – hidravličnomehanska kolena in podplate s kolesci na posebno energijo na sončne celice – sem rekla svojemu kovinskemu prijatelju: »Naprej! Hitro pojdiva naprej! Naslov ti je znan: Živalski vrt! Gremo ...« Robot je ubogal moj ukaz. Ne vem, kako je imel to narejeno v svojem žičnatem drobovju, toda takoj je znova razširil roke, me vzel v naročje in že sva drvela ob robu ceste naprej. Policist pa je na vse pretege piskal za nama – prav dobro sem ga slišala – vendar pa xy-13 ni bil občutljiv na žvižg piščalke, zato se ni več zmenil zanjo. Sama pri sebi sem sklenila, da si bova na hitro ogledala živalski vrt, potem pa bova raje hitro odšla domov, ker se zadeva lahko tako zaplete, da bo še hudo narobe. Domov bo treba po kakšni stranski poti, sicer naju ne bodo pustili mimo, posebno v tistem križišču ne, kjer so naju že ustavili. »Hitro, ljubi moj xy-13, v živalski vrt, preden ga zaprejo. Pozno je že ...« »Nič ni pozno … Nič ni pozno … Vse ustanove posebnega družbenega pomena morajo biti odprte do devetnajstih … Do devetnajstih …« V živalskem vrtu je bilo na srečo malo ljudi, tako da nisva zbujala kakšne posebne pozornosti. S seboj sem imela tudi nekaj denarja, tako da sem lahko kupila dve vstopnici, povrhu pa še obema sladoled, saj je bilo kljub večeru še vedno precej vroče. Ker je bil moj prijatelj xy-13 oblečen še v očijev suknjič, z obrazom pa je bil vseskozi obrnjen proti kletkam, sploh nihče ni opazil, da se ne sprehajam po živalskem vrtu z očijem, ampak z novim prijateljem. Kako nenavadna škatla je robot, pove tudi to, da sladoleda sploh ni maral. Ko sem mu ga hotela na vsak način vsiliti, je zavrtel tudi svoj stalni magnetofonski trak: »Tega ne potrebujem ... Tega ne potrebujem. « Če povem po pravici, sploh nisem bila kaj posebno jezna in sem sama pojedla oba sladoleda. Po svoje se mi je zdelo fino, saj sem se zastonj pripeljala do živalskega vrta, poleg tega pa sem lahko še brez skrbi pojedla dva sladoleda, česar mi mami zagotovo ne bi pustila. Bila sem prosta kot ptička na veji. Hodila sva od kletke do kletke in si ogledovala živali. Moram priznati, da moj xy-13 ni pokazal kakšnega posebnega zanimanja za živali. Bila sem kar malce užaljena, ker se ni prav nič navdušil nad sloni ali nad medvedi. Vse se mu je zdelo popolnoma vsakdanje, kakor da bi vse te živali že dobro poznal. Meni pa so medvedi vedno tako všeč, da bi jih gledala ure in ure, kako se igrajo, kako se preobračajo na glavo in kako plezajo po drevju, čeprav visoko ne morejo priplezati. Xy-13 pa je bil ob vsem hladen kot sladoled. Bila sem kar precej razočarana tudi zato, ker xy-13 ni pokazal prav nobenega zanimanja niti za male živali. Če sem mu rekla, da je ta in ta ptič tako čudovit, da bi ga imela rada doma, če se mu rekla, da je ta in ta žival tako ljubka, da bi najraje zaprosila očija naj mi jo kupi, če sem mu rekla, da bi tega in tega rada gledala ure in ure, se je robot samo potihoma vključil in zdrdral svoje znanje. Zrecitiral je živalsko vrsto, rod in podrod kamor spada, hkrati pa je navedel tudi razširjenost in druge podatke. Ful dolgočasno bitje! Nazadnje sva se še enkrat, tako kot večina obiskovalcev, ustavila pri kletkah z opicami. Kadar sem šla z očijem in mamico v živalski vrt, smo vedno naredili tako, da smo si za začetek in konec obiska ogledali velike in male opice. Ker sem bila zdaj sama vodnik po živalskem vrtu, sem robota peljala spet k opicam, tam pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Ko je eni izmed opic padla na tla hrana, je prijatelj robot segel s svojo dolgo kovinsko roko v kletko, pobral opici hrano in ji jo ponudil skozi drugo režo. Ne vem, ali se je opica tako prestrašila ali je bila v resnici tako jezna, toda ko ji je xy-13 ponudil hrano, ga je močno ugriznila v roko. Zaškrtalo je tako glasno, da sem imela občutek, da si je opica polomila vse zobe. Ob pogledu na to sem zacvilila tako močno, da so me slišali tudi drugi. »Ali ne vidite napisa, da je živali prepovedano krmiti?« mi je rekel eden izmed starejših ljudi ob strani. Potem se je obrnil proti xy-13 in mu rekel: »Vi pa hitro v bolnišnico, na Novakovo 17! Opičji ugriz je lahko smrtno nevaren!« Ker nama je že od prej gorelo pod nogami, zbala pa sem se tudi, da bo v resnici kaj narobe z mojim prijateljem xy-13, sem mu tudi sama rekla: »Pridi, greva na Novakovo 17. Zdravniki ti bodo hitro pomagali ...« Niti pomislila nisem, da je prijatelj pravzaprav narejen iz pločevine in raznih vezij ter da sploh ne potrebuje zdravniške pomoči. Toda prav vsi ljudje, ki se jih je nabralo cel kup, so z vseh strani vpili, da morava brž k zdravniku, najbolje na Novakovo 17, kjer hitro ugotovijo,ali je prišlo tudi do zastrupitve ali ne.

Pika in robot v bolnišnici[uredi]

»Ali greva na avtobus?« sem vprašala svojega kovinskega prijatelja in ga pogledala z globokim sočutjem, ali bo res zaradi opičjega ugriza kar umrl. Robot xy-13 pa mi je odgovoril, da poškodba ni huda in da me lahko pelje. Tako sva na večer sredi glavnega mesta naredila pravi preplah. Z največjo mogočo hitrostjo sva prevozila vsa križišča in se v nekaj minutah znašla pred vhodom v bolnišnico. Za nama so trobili avtomobili in avtobusi, pred nama in za nama so cvilile zavore, toda prijatelj je vedno izračunal tako, da se je dobro končalo. Bila sem v hudih skrbeh, kaj bo z xy-13. Lahko na lepem odpove in neha živeti. Kdo ve, kakšna je rana od ugriza opice. Mami mi je vedno pravila, da lahko pride tudi do zastrupitve, kar je še veliko huje. Xy-13 je bil sicer miren in prav nič ni tarnal, da ga kaj boli, toda zdelo se mi je, da prikriva veliko bolečino. Če ti opica tako rekoč odgrizne tri prste, te mora boleti, pa če bi imel kamen namesto srca. Prav gotovo je hudo tudi v primeru mojega prijatelja. Vsa v skrbeh sem potrkala na okno sprejemne pisarne ... Nekaj časa sva čakala, navsezadnje pa se je za okencem sprejemne pisarne le pokazala ženska v belem. Seveda je najprej zahtevala zdravstveno kartico. Nisva je imela, zato je takoj postavila vse skupaj na glavo. Saj vam pravim, da starejši stvari radi zapletejo, čeprav v bistvu sploh niso takšne. Toliko časa je govorila o tisti kartici, da bi skoraj odšla domov in si poiskala svojega zasebnega zdravnika, če se ne bi bala, da moj prijatelj robot ne bo medtem izkrvavel. Znova sem uporabila zadnje žensko orožje: solze. Začela sem tako neutolažljivo jokati, da se me je zdravniška sestra hotela znebiti in je zato načečkala na papir kar moje ime, zraven pa se močno razjezila nad obema: »Vsaj masko bi si lahko snela! Joj, kakšni so danes ljudje! Pustno našemljeni pridejo v bolnišnico, nazadnje pa bi radi videli, da bi z njimi delali resno. Svet je resnično čisto ponorel, čisto ponorel ...« Sama sem bila raje tiho, da ne bi še kaj bolj zapletla. Dolgo sva čakala, nazadnje pa naju je le sprejel zdravnik. Mislila sem, da bom šla lahko z xy-13 v ordinacijo, a me je zdravniška sestra kratko malo zavrnila, da ni prostora v majhni sobi. Tako sem morala ostati zunaj, v veliki čakalnici, k zdravniku pa je odšel xy-13 sam. Vseskozi sem močno napenjala ušesa, da bi slišala, ali prijatelj joka, toda od njega ni bilo nobenega glasu. Očitno je vse bolečine junaško prenašal. Moram priznati, da sem bila tudi zaradi tega ponosna nanj. Po dolgem čakanju, ko sem že mislila, da so prijatelja odpeljali naravnost v posteljo, so se le odprla vrata zdravniške sobe. Tokrat je pokukal ven zdravnik in na ves glas vprašal: »Kdo pa je s temle xy-13?« »Jaz!« sem zajecljala tako zbegano, da nisem več vedela, kje se me drži glava. »Pridite malo sem!« mi je rekel zdravnik zaupljivo, skoraj šepetaje. Tresočih nog sem stopila naprej, prepričana, da je xy-13 tako hudo poškodovan, da mu tako rekoč ni pomoči. »Vi ste torej njegova sorodnica!« je rekel zdravnik in si me ogledal od glave do pet. »Pravi medicinski fenomen, pravi medicinski čudež! Zanimivo, zanimivo ...« Potem je še enkrat pogledal papirje, ki jih je popisal o mojem prijatelju, nato pa se je zamišljeno nasmehnil in dejal: »Veste, mi mu ne moremo pomagati ... Vaš prijatelj ima takšno poškodbo, da je mi zdravniki ne znamo ozdraviti. Lahko bi ležal pri nas tedne in tedne, a se mu ne bi prav nič zacelilo. Treba bo iti po pomoč kam drugam ... Recimo v tovarno Roboteksport, od koder tudi prihaja ... Veste, mi je povedal vse o sebi kar sam. Program številka 357!« Gospoda zdravnika sem komajda razumela. Če ne bi govoril tako čustveno, bi mislila, da mojemu prijatelju noče pomagati. Tako pa sem začutila, da ima zdravnik prav ... Torej bo treba povedati vso zgodbico očiju, ta pa bo ukrepal naprej ... »No, da ne bi storil kakšne večje napake, bom poslal vašega prijatelja še na rentgen. Toda zdi se mi, da tudi po rentgenu moja diagnoza ne bo kaj prida drugačna. To bom storil le zato, da bova oba mirno spala ...« Z xy-13 sva se postavila v vrsto pred čakalnico za rentgen. Kot kaže, v vsej bolnišnici nimajo enako prijaznih ljudi. Komaj se je moj prijatelj xy-13 pojavil v sobici, kjer naj bi ga slikali, že me je poklical starejši zdravnik in me vprašal, kako se počutim. Rekla sem mu, da dobro in da me skrbi samo za prijatelja ... »Meni pa se zdi, da imate vročino,« mi je rekel zdravnik z bradico. »Le kako morete pripeljati k zdravniku robota, stroj, umetnega človeka, ki nima niti ene kosti in je iz same pločevine in žičk? Mladi si pa res veliko privoščite!« Z xy-13 sva jo morala na hitro pobrisati domov, drugače bi se prehudo zapletlo. Počasi sem začela tudi sama dojemati, da robotu zdravniki pravzaprav res ne morejo kaj dosti pomagati. Vse sem jemala preveč človeško. Pomislila sem celo, da bi peljala robota k mehaniku, ki nam popravlja avtomobil, a sem se zaradi slabih izkušenj pri zdravnikih tudi premislila. Morda pa ima oči doma kakšne nadomestne dele in bo xy-13 dobil novo roko. Doma so me že vsi pričakovali. Oči je bil ves živčen, ker je mislil, da se mi je na cesti kaj pripetilo – medtem so ga namreč že obvestili, da se vozim okrog z nenavadnim vozilom. Mami je bila prepričana, da sem vsa premražena in lačna, psiček Muri pa je verjetno mislil, da se ne bom vrnila nikoli več, saj me je ob prihodu domov tako vroče obliznil po nogah, kot bi bila iz samega sladoleda. Vsem trem sem na kratko raz ložila, kaj se je dogajalo v zadnjih urah, od šaha naprej ... »Ej, Pika, Pika!« Oči je zmajeval z glavo, ko sem jim povedala tudi nekaj podrobnosti. »Še sitnosti bodo zaradi vajinega izleta. Ko sem dovolil, da imaš robota, nisem prav nič omenjal izletov po ulici, sprehodov po travnikih in ogledov živalskega vrta. Ali se ti ne zdi, da si šla malo predaleč, kaj?« Bila sem raje tiho, saj me mami vedno uči, da stotim odgovoriš, če molčiš. Le kako naj jim razložim, da drugače ni moglo biti, noč in dan pa tudi ne morem sedeti med štirimi stenami. »Ali si sploh že napisala domačo nalogo?« se je spomnila mami. »Zdi se mi, da danes sploh še nisi pogledala v torbo ...« Mami je imela prav. Tudi sama sem se ob misli na šolo zdrznila, saj se mi je zdelo, da smo dobili ogromno naloge prav pri mojem najmanj priljubljenem predmetu, pri matematiki. Če me seveda spomin ne vara ... »Kaj pa xy-13?« Bila sem ogorčena. »Ali ne bomo najprej pomagali novemu družinskemu članu?« Zagledala sem se v očija, ki si je strokovnjaško ogledoval poškodovano roko. »To bomo popravili jutri v službi. Imamo najmanj deset nadomestnih rok. Ker je morda poškodovano tudi kaj višje, bomo kar zamenjali vso roko ...« »Oh, oči, torej si tudi ti zdravnik!« sem bila vesela, da se da vse urediti celo v ožjem krogu. »Mislila sem, da si samo inženir, pa vidim, da si po srcu pravi zdravnik za robote.« Oči se je samo nasmehnil, nato pa obrnil stikalo na zadnji strani robota xy-13, kar je verjetno pomenilo, da ga je do nadaljnjega izključil. Sama pri sebi sem si mislila, da zagotovo zato, da ne bi krvavel ...

Pika v šoli[uredi]

Naslednjega dne sem se zbudila brez mojega prijatelja. Ko sem zvečer šla spat, je stal v kotu kot kakšen starinski kip, ki stoji že stoletja na istem mestu, zjutraj pa ga ni bilo več. Takoj sem planila v jok. Hudo sem ga pogrešala. Oči ga je očitno poslal k nam domov le za nekaj dni, zdaj pa ga je spet odpeljal nazaj v službo. Toda kaj bo delal te dneve v službi, ko pa imajo v delovni organizaciji kolektivni dopust in je zato popolnoma vseeno, kje čaka na dan, ko bodo spet začeli delati s polno paro. Ko sem se naspala, sem tudi ugotovila, da prejšnjega večera sploh nisem dokončala matematične naloge. Na mizi je še vedno ležal zvezek z enačbami in raznimi nastavljenimi nalogami, vsega skupaj pa sem naredila le nekaj nalog do konca. Ob misli na šolo me je spreletelo po vsem telesu. Če bodo po vrhu še izvedeli, kako sem ga lomila na cesti, kakšne stvari so se mi dogajale v živalskem vrtu in kako podrobno me je popisal policist, mi ne bo ravno lahko. Brez naloge vsekakor ne smem v šolo ... Čeprav je manjkalo le dobre pol ure do pouka, sem se lotila matematičnih nalog s takšno vnemo, kakor bi bila rojen matematik. Začetne naloge niso bile težke in so mi šle hitro od rok. Rekla sem si: »Le kako bi to in to nalogo rešil moj prijatelj xy-13,« in zmeraj sem takoj za tem vprašanjem odkrila tudi ključek do rešitve. Vse mi je lepo teklo do sredine nalog, ko so se pojavile veliko težje, skoraj nerešljive zadeve. Naslonila sem glavo na roke in se globoko zamislila ... Moram priznati, da sem sama pri sebi sklenila, da bom tistega dne špricala šolo. Tega nisem storila še nikdar, vendar so mi sošolke pripovedovale veliko zgodbic o takšnih podvigih. Sama sem bila prepričana, da je to velika neumnost, toda ... Kadar je sila prevelika, je treba kaj narediti tako, da je prav za vse. Če me bodo v šoli spraševali, kje je zdaj moj prijatelj, če me bo ravnatelj klical k sebi, če me bodo celo spraševali policisti, potem je res bolje, da sem doma ... Seveda sem se tako odločila predvsem zaradi nenapisane domače matematične naloge. Prav pri matematiki mi je vedno najbolj škripalo, zato sem se morala tam vedno najbolj potruditi, da se to ni opazilo na zunaj. Pri drugih manjših napakah, ki so se mi zgodile v zadnjem dnevu, bi se mi lahko slabo pisalo tudi pri drugih predmetih, posebno še, če bi se v zbornici izvedelo, da nisem napisala matematične naloge. »Ah, se bom že drugič poboljšala!« sem si glasno rekla in vrgla zvezek v torbo – brez dokončanih nalog. Sama pri sebi sem se odločila, da se bom naredila bolno. Kaj mi pa morejo, če grem za dan ali dva na bolniško? Starši so včasih doma tudi po ves teden, pa si sama ne bi upala privoščiti nekaj dni oddiha! Nihče mi ne more preprečiti, da ne bi dobila vročine ali da se ne bi slabo počutila! Zlezla sem v posteljo in se zasmilila sama sebi ... Vse bi bilo v redu, če ne bi na vratih pozvonilo. Kar pokrila sem se z odejo čez glavo, da mi ne bi mogel nihče do živega. Toda ... V vratih je naenkrat zaškrtal ključ. Torej ni zvonila sošolka Mojca, ki bi morda prišla pome, da bi šli skupaj v šolo. Potegnila sem odejo še bolj čez glavo, samo da ne bi slišala štorkljajočih korakov po stopnicah navzgor. Takoj sem ugotovila, da prihaja domov oči, z njim pa še nekdo. Morda policist, morda pa kar pravi zdravnik, ki mi bo dal injekcijo, potem pa bom morala takoj v šolo, k pouku. Močno sem zajela sapo in se naredila, da me vse po telesu boli, tako hudo boli, da sem čisto na koncu. V sobo sta stopila tako oči kot xy-13, popravljen, da je bil videti kot nov. »Ura je sedem, enajst minut in trideset sekund ... Ura je sedem, enajst minut in trideset sekund ...« je s svojim hreščečim glasom začel ponavljati xy-13. Zdelo se mi je, da tokrat govori nekam bolj veselo, kakor bi me hotel spodbuditi, da bi šla čimprej v šolo. »Kaj pa ti je?!« se je začudil oči. »Ali si bolna? No lepa reč! Včeraj je bil bolan tvoj robot, danes pa si zbolela ti ... Ali naj ti zmerim vročino?« »Ah, mi jo bo že mami, popoldne ...« sem rekla očiju in pri tem močno zadrževala sapo, da bi bila videti bolj rdeča v lica. Oči je samo skomignil z rameni, potem pa mi rekel, da ima dela čez glavo in da me bo že mami popoldne peljala k zdravniku. Toda, joj! K postelji je pristopil prijatelj xy-13 in izvlekel iz svoje dolge roke nekakšno cevko, s katero se me je dotaknil. Čez nekaj sekund je spregovoril s svojim znanim kovinskim glasom: »Temperatura normalna ... Temperatura normalna ...« Bila sem v kaši. Izdal me je moj trenutno največji prijatelj – robot xy-13. Kaj sem hotela drugega: skočila sem iz postelje in se na hitro oblekla, saj je imel xy-13 popolnoma prav – prav nič nisem bila bolna, nisem imela zvišane temperature, pa tudi drugače mi ni bilo nič. Torej sem morala kljub vsemu v šolo. Zaradi matematične naloge, ki je nisem imela, se bom morala nekako opravičiti. Če opravičilo ne bo zaleglo, bom sama kriva, ker sem delala vse drugo, kot bi bilo treba. Z žalostnim obrazom sem še enkrat prijela matematični zvezek, da bi ugotovila, ali se da še kaj rešiti. »Pika, reši kar se pač rešiti da!« mi je rekel notranji glas. Začela sem glasno brati enačbe, ki so se mi zdele popolnoma tuje. Še nikdar nisem slišala, kako se rešujejo, zato tudi nisem imela posebnega veselja z njimi. Tedaj se je zgodilo nekaj nepredvidenega ... Ko sem na glas prebrala prvo nalogo, mi je za hrbtom še v isti sekundi povedal odgovor prijatelj xy-13. Bila sem na moč presenečena. Le kako, da se tega nisem že prej domislila! Seveda pri takšnih nalogah mi lahko pomaga moj robot, ki je tako rekoč prepreden s takšnimi stvarmi. Prijela sem ga za roke in mu narekovala prvo nalogo. Lepo počasi, številko za številko, da bi si lažje zapomnil. Na moje veliko presenečenje je takoj, ko sem mu zrecitirala vso nalogo, povedal tudi rezultat. »Ful dobro!« sem si rekla glasno, plosknila z rokami in začela z vso vnemo pisati domačo nalogo iz matematike ... Ko sva s prijateljem xy-13 napisala matematično nalogo, sem ga zaprosila, naj me še na hitro odpelje v šolo, saj se mi je tokrat posebej mudilo. »Prišel sem pomagat človeku, prišel sem pomagat človeku ...« je ponovil xy-13, nato pa me prijel in me na hitro zapeljal do šolskega dvorišča, kjer je bilo že vse prazno. Zvonilo je že, ko sem planila v razred in se brž usedla na svoje mesto. Zdelo se mi je, da se je v zadnjih nekaj minutah zgodilo toliko, kot nekoč v treh tednih. Najbolj zanimivo je bilo to, da sem imela edina v razredu narejene vse naloge iz matematike. Niti najboljši učenec Mitja ni imel narejene zadnje, najtežje naloge, sama pa sem jo imela izračunano na pet decimalk. »Ja, kako pa ti je to uspelo?« se je začudil profesor. »Od kdaj si se tako vrgla na matematiko? Mislil sem, da ti ne gre najbolje. No, če je tako, ti bom pa v redovalnico napisal eno petico za spodbudo in za vnaprej. Če se ne motim, se z našo Piko dogaja nekaj pomembnega. Še odlična matematičarka bo ...« Eden izmed sošolcev je sicer hotel nekaj povedati o mojem novem prijatelju, toda ker profesor matematike ne dovoli odvečnih pripomb, je moral takoj utihniti. Sama pri sebi sem sklenila, da bom vse naloge, ki mi jih je izdelal robot, preračunala tudi sama, tako da ne bom videti neumna, če se mi kdaj zgodi, da me profesor pokliče k tabli in me vpraša prav tisto nalogo, ki sem jo doma brezhibno naredila. Sama sem navadno izgubila voljo samo zato, ker mi ni šlo, zdaj pa bo drugače ... Tako odlično mi je šlo v šoli tudi v prihodnjih dneh. Moram reči, da mi je novi prijatelj prišel kar prav, saj je v začetnih dneh v šoli najbolj pomembno, kakšen vtis narediš. Vse matematične naloge sva naredila z xy-13 skupaj, bila pa sem tudi tako poštena, da sem jih tudi sama predelala, tako da se mi je v nekaj dneh začelo tudi svitati, kako je z matematiko v resnici. Ni res, da je zoprna, kot sem mislila do tedaj, treba je le priti vsej stvari do dna, pa je prav tako prijetna kot slovenščina. Zgodilo se mi je tudi marsikaj smešnega. Ko sem nekega večera zaprosila xy-13, naj mi čez noč nariše kakšnih pet risb za likovni pouk – bila sem namreč že v velikem zaostanku – je dolgo v noč risal zame rožice in drevesa, pokrajino pač, kar smo tiste dneve risali v šoli. Toda, o groza! Ko sem se zjutraj prebudila, nisem preveč natančno pogledala risb, ampak sem jih kar spravila v mapo in jih odnesla v šolo, v prepričanju, da so izdelane lepo in okusno. Učitelj risanja je najprej globoko zajel sapo, nato pa je začel tako močno kašljati, da sem mislila, da se bo kar zadušil. Ko sem tudi sama poškilila na risbe, sem tudi sama začela kašljati. Na risbah so bile sicer narisane rožice in drevesa, toda kako! Vse je bilo narisano z matematično natančnostjo, s premeri in polmeri, z označenimi debelinami vejic in stebel; na kratko: risbe so bile vedeti kot kakšni strokovni načrti. »Zanimiv slog, zanimiv slog« je obupano ponavljal učitelj risanja. Jaz pa sem bila seveda toliko pri sebi, da mojega novega prijatelja nisem hotela izdati. Spoznala pa sem, da je umetnik posebne vrste.

Pika in njen rojstni dan[uredi]

V jesenskem času praznujem rojstni dan. Ker se drugače s svojimi tetami in strici ne vidimo veliko, je to ena izmed priložnosti, da se zbere vsa bližnja in daljna žlahta. Seveda sem na svoj rojstni dan glavna jaz. Tistega dne se vse vrti okoli mene. Zdi se mi, kakor da bi se vrtel ves svet okoli naše hiše, saj prihajajo drug za drugim vsi naši najboljši žlahtniki, vsak pa najprej vošči meni in mi podari kakšno sladkarijo ali kakšno knjigo. Tako imam ves dan čez glavo dela. Tudi tokrat smo praznovali moj rojstni dan precej slovesno, čeprav mami vedno pravi, da me že razvaja. Toda tokrat sem imela trinajst let, to pa je taka življenjska prelomnica, da ne more nihče kar tako mimo, na tete ne strici, seveda pa tudi domači ne. Povedati moram, da praznujemo v dveh delih: v nedeljo se zberejo vsi sorodniki, na ponedeljek pa otroci iz naše ulice, tako da je lepo kar dva dni. Čeprav je v nedeljo samo uradno praznovanje, mi je po svoje všeč, ker takrat dobivam darila ... Tudi tokrat je mami zgodaj vstala in šla pripravljat v kuhinjo sto drobnarij, s katerimi je potem postregla gostom. Oči pa je že dopoldne pripravil zunaj na vrtu žar za klobase in čevapčiče, tako da sta imela vsak svoje delo. Vsega tega vam sploh ne bi pripovedovala, če nam ne bi pomagal naš novi družinski prijatelj xy-13, ki zna vse narediti in nikdar ne reče, da ne zmore. Ko je na primer oči ugotovil, da nima več oglja za žar, se je xy-13 mirno odpeljal ponj na bencinsko črpalko, kjer ga prodajajo tudi ob nedeljah. Kmalu so začeli prihajati tudi prvi povabljenci. Navadno prideta najprej babica in dedi. Babica prinese s seboj tudi veliko torto, ki mi jo vedno naredi za rojstni dan. Tudi tokrat me ni razočarala. Ker babica in dedi nimata avtomobila, sta prinesla veliko torto kar na svojih rokah, čeprav je oči rekel, da bo šel ponju z avtom. Toda babica in dedi ne moreta zdržati doma in že zgodaj dopoldne prideta k nam, da se pogovorimo, kaj je novega v naši hiši in kaj se je zgodilo pri njiju. Največ govori seveda babica. Ko je pozvonilo pri vratih, je mami rekla xy-13, naj gre odpret, ker je sama pripravljala opoldanski sladoled. Xy-13 je seveda vedno poslušen in tudi tokrat ni ugovarjal. Toda, o groza! Ko je odprl vrata, sem zaslišala samo babičin vzklik, nato pa ropot škatle s torto, ki je padla na tla. Pohitela sem k vhodu, da bi razložila, da imamo v hiši novega začasnega prebivalca. Čisto sem pozabila, da babici še nisem utegnila razložiti, da sem se spoprijateljila z xy-13. »Hja, jaz sem pa mislil, da si se ti našemila, « se je smehljal dedi, ko sem mu povedala, kdo je xy-13. Dedi je hitro razumel, da so zdaj drugačni časi in da imamo otroci tudi drugačne igrače in pripomočke v hiši, babica pa je potem še pol ure skoraj brez besed sedela v dnevni sobi in globoko dihala, tako globoko, da sem se prav zbala zanjo. »O, imam pa že rajši psička kot robota!« je nazadnje izjavila, ko je ugotovila, da smo se mi na robota že popolnoma navadili. »Psiček je vendarle stokrat bolj prijazen, ali ne Pika?« Dedi najraje sedi na vrtu in kadi cigareto za cigareto, čeprav je babica zaradi tega zelo huda nanj. Tudi tokrat je kmalu ušel ven in se pridružil očiju pri pripravi kosila na trati. Ker je bilo tega dne veliko dela povsod, nam je veliko pomagal tudi xy-13. Lahko rečem, da je bil zraven povsod, tako v hiši kot na vrtu, vmes pa je skočil še po nekaj malenkosti na bencinsko črpalko. Dedi se je kmalu navadil na novega člana naše družine. Še več: z njim se je hotel pogovarjati ... »Veš, ti, xy-13, tudi v našem mestu se dogaja marsikaj zanimivega. Ravno prejšnji teden sem gledal ponoči skozi okno, ker nisem mogel spati, in sem videl nekakšne vijoličaste lise na temno modrem nebu. Mislil sem, da so meglice, toda lise so se premikale. Ko so priš le bližje, sem dobro videl, da so nekakšni leteči predmeti z lučkami v sredini. Nekoč sem že bral nekaj podobnega o neznanih letečih predmetih, ki so se prikazovali v Ameriki, zdaj pa sem jih videl doma, s svojega okna.« Xy-13 se je pretvarjal, kakor da ne posluša, potem pa je povsem razumljivo dejal: »Premalo podatkov ... Premalo podatkov ...« Resnici na ljubo moram povedati, da se je dedi prvi hip kar nekoliko razjezil. Mislil je, kaj bo povedal našemu prijatelju, on pa ga zavrne z dvema suhima besedama: Premalo podatkov. »Ha, ti si mi pa patron!« mu je dejal užaljeno. »Misliš, da mene ne zanima, kaj je bilo v resnici? Toda več ne ve nihče!« Robot pa mu je odvrnil: »Jaz nisem patron, jaz sem xy-13.« Vse do kosila je potem mineval pogovor v tem smislu: Dedi je vprašal xy-13, koliko je na primer sto krat osemsto triindvajset, robot pa mu je v istem hipu povedal pravilni rezultat. »Glej ga, glej, pa res ni tako neumen, kot je videti na zunaj!« se je smehljal dedi in puhal dim pod oblake. »Pravzaprav bi lahko rekel, da si prav pametna škatla. Nekoč sem že nekaj bral o robotih, a sem mislil, da je vse skupaj izmišljeno. Zdaj pa vidim, da bomo resnično kmalu vsi uporabljali robote tudi doma. Enaindvajseto stoletje bo stoletje robotov.« Naš novi družinski prijatelj je pri tem samo povedal podatek, da je na svetu komaj nekaj deset tisoč robotov, od tega jih je največ v Združenih državah Amerike in na Japonskem, na evropskih tleh pa je komajda polovica njegovih prijateljev. »O, zdaj vas bo kmalu več!« je dedi prikimal z glavo prizanesljivo, kakor bi hotel reči, naj si ne dela skrbi, koliko jih je. »Res pa je, da vas nujno potrebujejo v tovarnah, kjer je tako enolično delo, da bi človek znorel. Samo stroj, stroj brez srca, zmore kaj takega ...« »Prosim vas, ne govorite tako!« ga je opozoril oči. »Veste, naš xy-13 je tak, da si vse zapomni in lahko uporabi ta podatek tudi kdaj pozneje. Ne bi rad videl, da bi bilo kdaj kaj narobe z njegovimi programi.« »Pa menda ne boš rekel, da ima tale robot tudi srce, pravo srce!« se je smehljal dedi. »Ima, ima,« je pokimal oči. »Srce našega xy-13 se imenuje mikroprocesor, to pa je takšna naprava, da je v resnici pravo srce. Brez njega ne bi zmogel ničesar. Vse ve in vse zna, le ljubiti ne zna po človeško ...« Še huje se je zapletlo, ko je prišla na moj rojstni dan teta Tina, ki živi sama, drugače pa je velika gospa, kar rada tudi sama poudari. Navadno se ustavi na dvorišču in počaka, da jo kdo pride pozdravit, potem pa nasuje vsem darov, da jo poljubljamo vsi po vrsti in jo hvaležno stiskamo k sebi. Teta Tina je namreč obrtnica, nosi vedno najnovejše klobučke po zadnji modi, prav tako pa je oblečena kot prava dama iz Pariza. Tokrat smo se spozabili in smo rekli robotu xy-13, naj ji gre kar on odpret avtomobilska vrata. Teta Tina je pač navajena, da vsi skačemo okoli nje, najbolj pa je vesela, če ji naša mami odpre tudi vrata, ker je tako prepričana, da je močno zaželena pri nas. Tokrat ji je torej vrata odprl naš novi prijatelj. Teta Tina ga je pogledala nekoliko zviška, previdno izstopila iz avtomobila, potem pa rekla s svojim visokim glasom: »Joj, kaj pa je to za ena nova moda? In kdo ste sploh vi, če smem vprašati?« Ponudila mu je roko, da bi ji jo robot poljubil, toda xy-13 tega nima v programu, zato ponujene roke sploh ni sprejel. »Joj, kakšna nesramnost!« je takoj ugotovila teta Tina. »Mislila sem, da gre za kakšno dunajsko visoko modo, pa vidim, da ne obvladate niti osnovnih manir. Res škoda ... za vas res škoda!« Na veliko srečo je tedaj pritekla tudi mami, pritekla sem tudi jaz, pritekel je tudi dedi, kmalu za tem je pritekel še moj oči in tudi babi iz dnevne sobe je pritekla, tako da teta Tina ni bila prehudo užaljena. Ko je teta Tina oddala vsa darila, se je usedla na vrtu na posebej zanjo pripravljen stol in prižgala damsko cigareto. »Kdo pa je pravzaprav tale tip?« je vprašala dedija, ker ji nikakor ni šlo v glavo, da se vseskozi giblje okoli nas nenavaden človek, ki je močno podoben stroju »Ah, zaradi njega si ne splača beliti las!« jo je potolažil dedi. »Misli, da vse ve in vse zna, pa bi ga lahko posekal tudi v matematiki, če bi imel žepni računalnik s seboj. Mislim, da veliko govori, veliko veliko preveč.« »Joj, kakšni tipi se danes klatijo po naši deželi! « se je namrdnila teta. »Še dobro, da sem dala ves nakit v banko. Človek nikoli ne ve, kaj se mu lahko pripeti …« Povedali smo ji, da je robot popolnoma nenevaren, teta Tina pa nam sploh ni verjela. »Ja, ja, že vem, poznam takšne tipe! Najprej se delajo prijazni in ljubeznivi, potem pa ti v hipu izmaknejo kakšen prstan, uro ali ogrlico. Če bi bila jaz na vašem mestu, bi bila tisočkrat bolj previdna. Zdi se mi, da so tole o robotu, ki je hkrati tudi človek, samo pravljice ...« Oči ji ni hotel razlagati podrobnosti. Niti tega, da je za xy-13 v tovarni Roboteksport dobil nagrado, in ji ni povedal verjetno zato, ker se je ves čas hvalila predvsem teta Tina sama, mi pa smo jo po stari navadi poslušali in ji kimali. Na srečo nikoli ni imela veliko časa in se je zmeraj odpeljala med prvimi domov; nekaj ur pa smo že prenesli njeno hvalisanje. »Ko bom prišla naslednjič, bi bilo bolje, če me ne sprejme več takšen sumljiv tip,« je rekla med kosilom, mi pa smo ji vsi zavzeto prikimali. Na moj rojstni dan sta se pripeljala tudi tetka Betka in stric Matic, oba znana po tem, da se rada prepirata v družbi drugih. Navadno sta nekaj minut zamudila, čeprav smo bili že štirinajst dni naprej zmenjeni za uro, potem sta se vseskozi po malem prepirala, nazadnje pa sta kot druga odvihrala domov, že v avtomobilu pa sta se spet na ves glas prepirala. Ko sem ju poslušala, sem vedno imela občutek, da se prepirata samo zato, da jima ni dolgčas in da jima nasploh življenje teče veliko bolj razburkano. »Saj sem ti rekel, da bova zamudila!« se je jezil stric Matic že na dvorišču. »Tvoja ura je narobe, a je nočeš nesti k urarju, da bi jo popravil. Glej, celih šest minut je že čez dvanajst!« Tedaj je stopil k stricu Maticu naš prijatelj xy-13 in dejal: »Ura je dvanajst, osem minut in deset sekund ... Ura je dvanajst, osem minut in deset sekund ...« »O, to pa spet ne drži!« je poskočil stric Matic. »Moja ura je najbolj točna ura v vsej Evropi in ne dovolim nikomur, da mi oporeka. Nisem zastonj zanjo dal v Bruslju tristo evrov!« Ko se je xy-13 že nekajkrat oglasil, posebno tedaj, ko je stric Matic na vsak način hotel imeti prav, tetka Betka pa je spet tiščala po svoje, je že vse skupaj kazalo na polom. »Mami, hitro pripravi svečke in daj torto na mizo,« sem ji dejala, »drugače bodo vsi prej ušli ...« Tudi mami je videla, da jo babica nekaj postrani gleda, da dedi nekaj godrnja v kotu, da je teta Tina vsa užaljena, da se stric Matic in teta Betka prepirata nekam glasneje kot običajno, zato je pohitela s torto in nasploh s slovesnostjo. Ko sem upihnila vseh trinajst svečk, so mi vsi voščili in zaželeli še veliko zdravja in uspehov v šoli. Zdelo se mi je izredno fino, da sem glavna v druščini, zato sem se vsem zahvalila, potem pa sem povedala še pesmico, ki sem se jo naučila pri slovenščini. Vse je bilo torej v najlepšem redu in celo teta Tina je rekla, da prav dobro kaže z menoj in da bo še vse v redu, samo če se bom pridno učila tudi vnaprej in če mi ne bo prestregel poti kakšen nepridiprav, ki jih danes ne manjka. V trenutnem navdušenju sploh nisem opazila, da mi nekdo vendarle ni voščil. To je bil moj največji prijatelj xy-13. Celo psiček Muri je bil boljši od njega. Pritekel je k mizi, se mi ljubko podrgnil ob noge in mi pomahal z repom, kakor bi hotel reči: »Pika, vse najboljše za trinajsti rojstni dan!« Xy-13 pa sploh ni rekel ničesar, pa tudi nobenega namena ni imel. Moram priznati, da sem bila grozno razočarana. Mislila sem, da mi bo planil v objem in mi povedal na tisoče lepih besed, on pa nič ... Razočaranja nisem mogla skriti. Ko smo razrezali torto, sem vzela svoj košček in se raje umaknila iz bučne družbe. Usedla sem se na travo k drugemu koncu vrta in zajokala. Na zunaj je bil tako lep rojstni dan, tak kot vsi do takrat, navznoter pa me je grozno bolelo, da mi ni ponudil roke in rekel nekaj besed moj zdajšnji najboljši prijatelj. V jezi sem mislila reči očiju, naj ga kar odpelje nazaj v tovarno, kjer bo moral delati od jutra do večera in ne bo nobenih praznovanj in prostih dni. Šele po dolgem dolgem času je mami vendarle opazila, da se nekaj kisam. Starejši sosedeli za mizo, jedli in nazdravljali kar tako, vse povprek, robot xy-13 je stal ob ognju in pekel čevapčiče, sama pa sem sedela kot kup nesreče na drugem koncu. »Pika, le kaj se ti je zgodilo?« je silila vame mami. »Ali je kaj narobe? Saj je vse v redu, kot vedno ... Tortica, darila ... poljubčki ... Le zakaj se kisaš, ko pa ne more biti bolj srečnega otroka na svetu, kakor si ti. Poglej, vse imaš in vse dobiš, kar ti srce poželi!« Mami je nato poklicala očija, ki je specialist za srčne zadeve, vsaj tako smo mu radi rekli. Kadar je v družini kaj zaškripalo, je takšne zadeve reševal oči, ki je zmeraj pregledal obe strani, predebatiral zaplet, potem pa predlagal ustrezno rešitev. Ko me je videl vso objokano, mi je takoj dejal: »O, saj vem, kaj te teži! Tale naš xy-13 najraje sploh ne bi pokazal nobenega zadovoljstva ob tvojem velikem dnevu. Samo trenutek počakaj! « je dejal in skočil v hišo. Pa ga dolgo ni bilo iz nje. »To pa meji že na nesramnost!« je rekla na glas teta Tina in se začela odpravljati domov. »Mi takole pridemo na rojstni dan, vsi dobre volje in polni rodbinske zanesenosti, otrok pa joka. In kar je najhuje, celo njegov oče se nam je oddaljil … Predlagam odhod!« »Počakaj še malo!« jo je prosila mami, čeprav ni ničesar dosegla. Skoraj hkrati je z dvorišča odpeljal z našim avtom tudi oči. Vsi smo se spogledali, češ kaj pa je zdaj to. Menda nas ne bo zapustil sredi praznovanja? To res presega že vse meje! Na srečo se je oči vrnil že čez nekaj minut. Medtem sta se odpravljala domov tudi že tetka Betka in stric Matic, spotoma pa sta se prepirala, kako kratek dan je, vendar ju je sredi prepira prekinil robot in jima postregel z natančnimi podatki o dnevu, o krajšanju in o položaju nebesnih teles. »Raje pojdiva, raje pojdiva,« je rekla tetka Betka vsa živčna. »Tale plehnata škatla toliko ve, da se boš blamiral pred njo …« »Kdo, jaz? Ti, ne pa jaz!« jo je takoj napadel stric Matic in stopil v avtomobil. Nobena prošnja ni več pomagala. Ostali smo sami: mami, oči, babica, dedi in jaz, še vedno vsa objokana. Oči je nekaj šaril okoli xy-13, ki ga sama niti videti nisem hotela več, mami in babica sta pospravljali z miz, dedi pa si je nažgal novo pipo, saj je ob slovesnih trenutkih vedno kadil tudi pipo. Sama pri sebi sem si mislila, da je bil moj trinajsti rojstni dan resnično trinajsti; tako pokvarjenega še nisem imela, odkar smo jih slovesno praznovali. Nisem vraževerna, vendar je šlo tokrat resnično vse narobe. Tedaj se je zgodilo nekaj nepredvidenega. K meni je stopil xy-13, mi nalahno stisnil roko in dejal: »Vse najboljše za tvoj rojstni dan! Vse najboljše za tvoj rojstni dan!« Tega voščila sem bila tako vesela, da sem zajokala, tokrat od sreče. Končno se je moj veliki prijatelj le spomnil! A oči je trenutek zatem pomežiknil mamici in ji tiho dejal: »Dober program, kaj?« Nisem ga razumela, kaj je hotel s tem reči, a zame je bilo glavno, da se je navsezadnje le spomnil na moj veliki dan tudi prijatelj xy-13. Določene stvari dela presenetljivo počasi, a pomembno je, da jih sploh naredi.

Pika in družinska nesreča[uredi]

Le nekaj dni po mojem rojstnem dnevu se je zgodilo tisto, o čemer so pisali vsi časopisi in je snemala celo televizija. Glavni pa je bil moj prijatelj robot, ki se je tokrat posebno dobro izkazal. Seveda je zgodba precej daljša in se ne da povedati v eni sapi, zato jo bom razložila počasi, tako kot se je tudi v resnici zgodilo. Robot xy-13 me je med drugim tudi naučil, da se ne da ničesar prehiteti in da je treba imeti potrpljenje za vse stvari in ljudi na svetu. V šoli sem se nenadoma prebila med najboljše. Moram pa vam povedati, da ni šlo za nobeno goljufijo in da mi ni delal robot nalog kar tako, na pamet, ampak me je samo spodbujal k boljšemu učenju. Kadar koli mi je naredil to ali ono nalogo, sem vedno potem tudi sama preverila, če je prav. Pravzaprav me je zmeraj tako močno zagrabila radovednost, kako je robot prišel do končnega rezultata, da tudi sama nisem prej odnehala, dokler se mi ni na papirju izšlo do zadnje decimalke. Nekaj dni po mojem rojstnem dnevu je oči dobil obvestilo, da mora k sodniku za prekrške, ker sta njegova otroka Pika in xy-13 kršila prometne predpise. Debelo me je pogledal, potem pa spravil poziv v žep, češ bo že nekako šlo. Vnaprej sem vedela, da bo tudi sodnik za prekrške debelo gledal, ko mu bo oči povedal, da xy-13 ni nikakršen sin, pač pa samo pločevinasti robot, ki so ga izdelali v njegovi tovarni po njegovih načrtih, a je na zunaj res precej podoben človeku … Dnevi so sicer tekli precej enolično. Dopoldne šola, popoldne delo na domačem vrtu, vmes pa sem morala napisati domačo nalogo in se naučiti kakšno pesmico ali snov iz drugega predmeta. Pri učenju mi je bil v veliko pomoč tudi xy-13, saj si je vse kar takoj zapomnil. Samo rekla sem mu na primer: Simon Gregorčič: Soči, on pa je že začel: »Krasna si bistra hči planin, brhka v prirodni si lepoti …« In če je bilo potrebno, je eno in isto stvar ponovil stokrat. Snov pa je lahko ponavljal tudi kjer koli. Tako sem šla lahko na vrt pobirat jabolka, xy-13 pa mi je spotoma recitiral vse, kar si je bilo treba zapomniti. Tudi sosedova Mojca se je počasi navadila na mojega novega prijatelja. Na lastna ušesa sem slišala, da je prosila mamico in očija, da bi tudi njej kupili takšnega robota. Pravzaprav sploh ni šlo za otroško igračko, ampak za pravega hišnega prijatelja, saj nam je tudi naš xy-13 naredil vse. Če je bilo treba, je nacepil drva, prinesel nam je kaj iz trgovine, pomagal je na vrtu, z očijem je igral šah, meni je pripovedoval tiste smešne pravljice o vesoljskih bitjih; znal je tako rekoč vse. »Nimaš pojma, kako sem vesela!« je nekega dne prihitela Mojca k meni. »Oči mi je obljubil, da mi bo kupil robota za Dedka Mraza. Samo če jih bodo imeli za splošno prodajo …« Mojca je bila tako srečna, da mi je kar skočila v objem, in tudi na mojega xy-13 je gledala veliko bolj prijazno. Še naš Muri je prijazno mahal z repom, kakor da je tudi njemu prav, da je tako, čeprav načeloma ni imel preveč rad pločevinastih škatel. Vse pa je pokvaril xy-13. Rekel je: »Iz moje serije ni več prostih robotov … Ni več prostih robotov …« Mojca je bila tako užaljena, da je šla takoj domov. Naslednji dan mi je v šoli povedala, da jije oči rekel, da naš xy-13 ni nič posebnega in da bodo kmalu prodajali v trgovini še veliko bolj izpopolnjene modele, takšne, da bodo tudi sami peli in igrali na različne instrumente, povrhu pa se tudi na zunaj ne bodo preveč razlikovali od ljudi, tako da bodo prijetni tudi na pogled. Popoldne sva se potem o tem na dolgo in široko pogovarjala z očijem. Povedal mi je, da je robotov pri nas še zelo malo in da gre razvoj izredno počasi naprej. Edino njihovo podjetje Roboteksport jih vsako leto naredi kakšnih deset, dvajset, vendar morajo takoj vse oddati po drugih tovarnah, saj je takšnih del, ki so za človeka nevarna, veliko, roboti pa jih lahko opravijo brez težav. Tako roboti delajo za tekočim trakom, kjer se ponavljajo iste operacije, delajo pa tudi na nevarnih mestih. »S temle tvojim xy-13 je približno tako, kot da bi že imela fanta,« se mi je smejala mami. »Zato pa se z Mojco ne razumeta več tako dobro kot včasih. Kakor hitro pride med dekleti tretja oseba, je konec vsega. Mojca je bila tvoja velika prijateljica, toda ker je vmes prišel xy-13, je vse narobe …« Oči se je samo smejal, potem pa dejal: »Draga moja, slej ko prej se bo tudi ta tvoja pravljica končala. Pozabljaš, da je prišel robot k nam le na začasen obisk in da bo moral kmalu nazaj v tovarno. Že čez nekaj dni …« Kadar reče oči ›draga moja‹, tedaj vedno vem, da se pripravlja nekaj slabega. Tudi tokrat sem takoj začutila, da mi hočejo robota res vzeti. Razumem, da je izredno drag in da ne bo mogel za vedno ostati pri meni, toda popoldne bi me vseeno lahko hodil obiskovat, če ne drugače, vsaj vsak teden po trikrat. Oči je dejal, da bomo že kako uredili, potem pa je dodal: »Časi, ko bo imela vsaka družina svojega hišnega robota, so pravzaprav že blizu. Morda čez pet, deset let …« »Takrat bom že jaz sama mamica!« sem vzkliknila. »Le kaj mi bo tedaj robot! Lahko se bom igrala s svojimi otroki in se malo za šalo malo za res prepirala z možem. Tako kot se vidva …« Kaže, da sem ju tako dobro zadela, da sta se presenečeno spogledala, potem pa sta se zresnila, kakor bi jima povedala najbolj žalostno novico na svetu. Sama pa sem še dodala: »Robota potrebujem sedaj, ko še nisem poročena. Če bi imela vidva več časa zame, potem bi šlo morda tudi brez njega. Tako pa …« Oči je tistega dne odšel tudi k sodniku za prekrške. Vrnil se je še kar dobre volje. Plačati je moral nekaj kazni, ker sta se menda njegova otroka vedla neprimerno na javnem prostoru, ker sta ogrožala druge udeležence v prometu in ker sta se grdo obnašala pri pisanju zapisnika, posebno moški član. »Hm, ali slišiš, moj xy-13? Grdo sva se obnašala! « sem pomignila svojemu prijatelju, on pa je samo vprašal, s svojim značilnim globokim kovinskim glasom: »Kaj pa je grdo obnašati … Kaj pa je grdo obnašati …« Naslednjega dne mi je oči povedal, da se bo moral moj prijatelj xy-13 vrniti v ponedeljek na svoje staro delovno mesto. Tovarna bo začela delati po starem, remont je opravljen in spet morajo zavihati rokave. Stisnilo me je pri srcu, vendar je vmes prišlo še tisto, kar je bilo najbolj pomembno za vse nas, pa tudi za vse druge, saj so naslikali našega xy-13 v časopisih, pa tudi na televiziji je govoril. Bilo je v soboto popoldne, ko marsikdo odide na izlet, v jesenskem času predvsem k sorodnikom na deželo. Tudi iz sosednje hiše, iz tiste, na drugi strani ulice, so vsi odšli z doma. Oči mi je pozneje pripovedoval, da so mu rekli, da le za kratek čas, za kakšno uro, toliko, da bi si nabavili krompir in druge jestvine za ozimnico. Doma imajo namreč majhnega otroka, še dojenčka, in z njim ne morejo daleč, zato ga navadno dajo kar spat, sami pa tedaj skočijo na hitro po opravkih. V sosednji hiši so doma poleg dojenčka trije: oči, mami in sin Jani. Jani je večji od mene, hodi že v osmi razred, kljub temu so se odločili, in si omislili še enega dojenčka. Ko sem zvedela, da imajo pri sosedu dojenčka, sem bila zelo vesela, saj sem takoj pomislila na to, da ga bom lahko vozila v vozičku po ulici gor in dol, lahko mu bom dajala dudko in nasploh se bom lahko veliko igrala z njim. Ko je v hišo prišel xy-13, sem na dojenčka čisto pozabila, sicer pa je bil še premajhen. No, tako je ostal tistega dne dojenček sam v hiši, doma pa smo bili samo mi. Tudi tistega dne sem videla sosedovega Janija, ko je šel po mleko na kmetijo, kamor hodimo tudi mi. Navadno slišim takoj po tistem, ko prinese mleko domov, tudi piskati poseben lonec, kar pomeni, da Jani mleko tudi vedno prekuha. Tokrat je bilo nekoliko drugače. Malo prej, ko so starši prišli domov, je šel Jani po mleko, takoj po tem, ko so se vrnili, so bili že vsi trije – brez dojenčka – v avtomobilu. Hip nato so odhiteli na deželo po krompir. S prijateljem xy-13 sva sedela zunaj na travi in se pogovarjala, kako se bova dobivala potem, ko bo moral robot nazaj na delo v tovarno, ko sem nenadoma zaslišala iz sosedove hiše čudno piskanje. Tako je vedno piskal lonec z mlekom, kadar ga je bilo treba odstaviti. Toda tokrat pri Janijevih ni bilo nikogar doma, le dojenček je verjetno spal v sobi poleg kuhinje. »Tišina, xy-13! Zdi se mi, da pri sosedu piska lonec za mleko!« »Resnično je slišati takšen zvok … Resnično je slišati …« Bilo ni nobenega dvoma. Jani je ob prihodu domov dal na štedilnik mleko, potem pa je takoj odšel s starši na deželo. Na mleko je popolnoma pozabil. Ker starša sploh nista bila v hiši, nista vedela, da je mleko na štedilniku. Jani je v naglici, ker se jim je grozno mudilo, pozabil na to – in nesreča je bila tu. Nenadoma je prenehalo piskati – očitno je mleko že prekipelo – skozi kuhinjsko okno pa se je začelo kaditi. Skozi ozko režo se je začel valiti dim. V sosednjem prostoru pa je spal dojenček … Stekla sem gor po stopnicah k mamici in ji povedala, kaj se dogaja pri sosedu: »Mami, vsa hiša jim bo pogorela! V hiši pa spi mali Boštjanček!« Mami prvi hip sploh ni mogla verjeti, da se lahko dogaja kaj tako usodnega. Na srečo ni izgubila glave. Takoj sva skupaj stekli k sosedovi hiši in poizkusili, ali se dajo na silo odpreti vhodna vrata. Očija ni bilo doma, kar je bilo še veliko slabše za vse nas. Ker se vrata niso hotela vdati, sva z mamico začeli na ves glas klicati: »Na pomoč! Pomagajte!« Dim iz kuhinje je bil vse gostejši. Očitno se je vnelo še nekaj drugega, samo od mleka se ni mogel valiti tako gost dim. Verjetno je mleko prekipelo in se razlilo po štedilniku, s tem pa se je ogenj razširil po vsem zgornjem delu hiše. Morda so se vnele celo tapete ali kaj drugega, očitno je bilo, da se ogenj v kuhinji širi in širi. »Skoči domov na telefon in pokliči gasilce!« mi je velela mami. Brez besed sem stekla na domači telefon in zavrtela številko gasilcev. Kmalu nato se je oglasila sirena … »Vsaka sekunda je lahko odločilna!« mi je rekla mami vsa iz sebe, ko sem se vrnila. Pred hišo se je nabralo še nekaj ljudi. Eni so poizkušali priti v hišo pri vhodnih vratih, drugi pri stranskih, nekdo je celo prinesel lestev in skušal priti kar skozi streho. »Boštjanček, Boštjanček!« sem zajokala na ves glas, saj se mi je od vsega najbolj smilil dojenček, ki sploh ni vedel, kaj se dogaja v njegovi bližini. Iz kuhinje se je valil gostejši in gostejši dim. Očitno je gorela že vsa kuhinja. »Na pomoč! Ljudje, pomagajte!« Tedaj je stopil v akcijo naš hišni prijatelj xy-13. Nihče mu ni rekel nobene besede, toda ko je slišal mene jokati, da je Boštjanček v veliki nevarnosti, se je uprl v vrata in jih poizkušal streti. »Vse bo podrl!« je nekdo zavpil s strani, zato je xy-13 zastavil drugače. Za hip je počakal, potem pa se mu je v mehanski roki znašel nekakšen izvijač ali ključ, vsaj nekaj podobnega, tako da je brez težav odklenil vhodna vrata. »Joj, tale robot pa resnično vse zna!« so ostrmeli ljudje. Tisti trenutek, ko se je robot xy-13 podal v notranjost, so prihiteli tudi gasilci. Takoj so napeljali cevi in začeli špricati proti kuhinji, vendar se dim še vedno ni polegel. »Boštjanček, Boštjanček!« so vpili ljudje in kazali gasilcem, kje dojenček verjetno spi, ne da bi slutil, kaj se dogaja v bližini. Dobro opremljena gasilca sta planila v notranjost, toda kmalu sta se tudi vrnila. »Nemogoče je priti skozi kuhinjo v spalnico, ker so vrata zaklenjena, kuhinja pa vsa v ognju. Treba bo skozi okno …« Še preden so gasilci povedali do konca, se je robot xy-13 sam podal v notranjost. »Zgorel bo!« so zavpili nekateri. »Eksplodiral bo!« so menili drugi. »Tudi robot bo našel smrt v ognjenih zubljih!« so žalostno vzklikali drugi. Xy-13 pa se ni menil za nobene pripombe. Slišati je bilo samo nekakšno lomastenje, slišati je bilo samo prasketanje ognja, ki se je skušal razširiti še v druge prostore, slišati pa je tudi bilo, da je nekje v daljavi glasno zajokal dojenček … Kmalu po tistem, ko je robot xy-13 izginil v notranjosti goreče hiše, se je že pojavil z dojenčkom v naročju pred nami. Boštjanček se je pravkar zbudil, šlo mu je na jok, vendar je bil živ in zdrav. In še čisto nič opečen! Še preden so gasilci utegnili odstraniti okno, se po lestvi spustiti v hišo in rešiti dojenčka, je xy-13 to storil brez kakršnihkoli težav. »Še dobro, da se ni stopil v tistem ognju v kuhinji,« je menila zgornja soseda s konca ulice. Xy-13 pa je kar sam odgovoril: »Moja talilna temperatura je 930 stopinj C … Moja talilna temperatura je 930 stopinj C …« Gasilci so potem požar vendarle na hitro ukrotili. Samo iz kuhinje se je še naprej kadilo, kmalu pa so tudi iz nje zmetali na plano nekaj tlečega pohištva. Množica se je potem, ko je videla, da je nevarnost mimo, počasi razšla, nekdo pa je po telefonu obvestil tudi sosedove, tako da niso bili preveč presenečeni, ko so se vrnili. V ulico so kljub temu pridrveli sto na uro. Najprej so planili k malemu Boštjančku in ga stisnili k sebi kot največje živo čudo. »Kaj hiša, kaj škoda v kuhinji, kaj vse drugo! Glavno je, da je naš ljubi Boštjanček živ, da je Boštjanček živ!« Še tistega dne so hišo toliko popravili, da so prenočili kar doma, le kuhati niso mogli. Zvečer se je pri nas pojavila Boštjančkova mamica in prinesla našemu xy-13 veliko bonboniero. »Tole je za vas, gospod, ker ste rešili našega Boštjančka. Če ne bi bilo vas, gospod, bi bilo lahko prepozno. Iz dna srca sem vam hvaležna za vso požrtvovalnost in dobroto …« X-13 pa je samo dejal: »Kaj je požrtvovalnost in dobrota … Kaj je požrtvovalnost in dobrota … In jaz nisem gospod, ampak xy-13. Xy-13!« Vsi so menili, tudi v časopisih, na radiu in televiziji, da je naš xy-13 veliko preskromen glede na svoje sposobnosti.

Pika in slava[uredi]

Takoj po tisti nesrečni soboti pri sosedovih je postal naš xy-13 slaven, z njim vred pa tudi jaz, Pika, ki me nekateri kličejo kar Pika Nogavička, čeprav z njo nimam nobene zveze. Ljudje pač mislijo, da je vsaka Pika po malem Nogavička. K nam so namreč pridrveli najprej novinarji raznih časopisov, proti večeru pa tudi televizijska ekipa. V središču pozornosti je bil seveda moj prijatelj xy-13. Sedel je na vrtu, se delal, kakor da počiva, in pripovedoval, pripovedoval … »Še dobro, da ima vse informacije, ki jih potrebuje večkrat, posnete na posebnem traku,« se je smejal naš oči, ki vedno kaj pamet nega pogrunta. In res je bilo tako. Xy 13 je kar ponavljal tisto kaseto, na kateri je bil zapisan potek reševanja iz goreče hiše, do onemoglosti. Na koncu je ved no pristavil svoj osebni opis, svoje velikanske mehanske in spominske zmogljivosti, pri tem pa ni pozabil niti, da sem njegova največja prijateljica prav jaz, Pika, in da je njegov očka – moj oči, inženir robotike v bližnjem podjetju. Ker v časopisih vedo, kako je treba objaviti kakšno veliko senzacijo, so vedno fotografirali poleg robota tudi mene. Tako sva z xy-13 res postala hudo slavna in to kar čez noč, veliko priljubljenost pa je užival pri ljudeh mali Boštjanček, tako da smo bili vsi trije videti kot kakšna majhna družina: oče, xy-13, jaz, Pika, kot mati, čeprav sem komajda dopolnila 13 let, in najin, najin seveda v narekovajih, dojenček Boštjanček. Tako se je xy-13 nehote izkazal tudi pred vsemi ljudmi … V soboto zvečer smo gledali televizijski dnevnik. Ko se je odvila vsa svetovna in domača politika, se je na zaslonu nenadoma prikazal moj prijatelj xy-13, z vsemi tehničnimi podatki vred. Novinar, ki je opisal reševanje otroka iz goreče hiše, je hkrati povedal, da je delovna organizacija Roboteksport dobila tisoč novih naročil, da bodo proizvodnjo robotov povečali za sedemsto odstotkov in da bodo zato zaposlili tisoč novih inženirjev. Veliko robotov potrebujemo menda tudi doma … »Če je pa tako,« sem poskočila jaz, »pa menda lahko ostane xy-13 kar pri meni. Kajne, oči, da ga ne boste pogrešali v tovarni?« Oči se je hudo razjezil. Rekel mi je, da sem lahko vesela, če me bo prišel še kdaj obiskat, nasploh pa je robot tako draga stvar, da je ne morejo imeti otroci samo za igračo, saj ga potrebujejo na sto drugih delovnih mestih. Nasploh se mi je tudi oči zdel nekaj zamišljen. Že od daleč se mu je videlo, da tudi njemu ni vseeno, da bo moral robot xy-13 nazaj v tovarno na svoje staro delovno mesto. »Veš, kaj, Pika,« mi je rekel, preden sem šla spat, »nikar ne jokaj prehudo. Robota xy-13 bom programiral tako, da te bo prišel v prostem času večkrat obiskat, ko pa bom imel sam kaj več časa, bom poizkusil narediti podobnega robota tudi doma. Prepričan sem, da bodo prišli tudi takšni časi, ko bo robot pomagal kot dodatni stroj v vsaki družini. Pri nas ga bomo gotovo imeli med prvimi. Morda še boljšega, kot je xy-13 … Nekdaj so ljudje doma izdelovali jadrnice, zdaj bodo pa robote.« »Jaz hočem samo xy-13,« sem rekla in na ves glas zajokala. V ponedeljek so izšli tudi vsi časopisi s fotografijo xy-13 na prvih straneh. Skoraj povsod sem bila z njim vred fotografirana tudi jaz, marsikje pa tudi Boštjanček. V šoli sem tako na hitro postala glavna, moram pa povedati, da takšna stvar sproži tudi veliko zavisti. Nekatere sošolke me sploh niso hotele več pogledati in so mi rekle, da sem važna, čeprav sem se vedla tako kot vse dneve prej, prav nič drugače. Tedaj sem šele spoznala, kako huda stvar je človeška zavist, a si nisem znala pomagati. Z velikim prijateljem xy-13 sva se že zjutraj poslovila. Moral je v službo z očijem. »Vrni se ob štirinajstih!« sem mu rekla učeno, da bi me lažje razumel, čeprav pri nas doma vedno govorimo, da je to ob dveh popoldne. Toda ker ima robot uro samo po urah od ene do štiriindvajset, sem mu pač rekla, naj se vrne ob štirinajstih. »Danes se bo morda še vrnil, toda v kratkem bo proizvodnja tako stekla, da bo moral delati po šestnajst ur na dan, morda pa tudi nepretrgoma štiriindvajset ur,« mi je povedal oči. Bila sem ogorčena. Le kako naj vsi drugi delajo po nekaj ur, moj robot xy-13 pa naj bi delal kar dvojni ali celo trojni čas. To je vendar nezaslišano, izkoriščevalsko, suženjsko! »Razumi vendar, da je xy-13 samo stroj, samo stroj!« mi je spet začel razlagati oči na vse mile viže. »Stroj v resnici lahko dela nepretrgoma tudi štiriindvajset ur, zato je v veliki prednosti pred nami, ljudmi. Mi ljudje moramo samo paziti, da se ne pokvari, da bo delal vseskozi brezhibno, vse drugo pa ni pomembno. Stroj vendarle ni človek!« Ko se je moj prijatelj xy-13 prvi dan vrnil iz tovarne domov, sem mu planila v objem, kot da ga ne bi videla pol leta. Tudi robot me je narahlo stisnil, rekel pa ni ničesar. »No, kako pa se reče, če ti jaz rečem, da te imam neskončno rada?« sem silila vanj, saj sem pričakovala, da bo začel vpričo mene celo jokati. Xy-13 pa je samo molčal in molčal. »Menda ne boš rekel, da ti je popolnoma vseeno, kje si, v tovarni ali pri meni doma, kaj?!« sem razočarano vrtala vanj. Mogoče sem res ena sama velika tečka, toda taka pač sem. Tistega dne sem postala na našega hišnega robota bolj pozorna. Kadar se kdo ne odzove tako, kot bi se moral, postanemo bolj pozorni tudi na njegove napake. Xy-13 je resnično izredno muhast. Vse do večera sva se prerekala. Pravzaprav sem največ govorila jaz, robot xy-13 pa me je samo poslušal. Kadar sem mu omenila pojme, kot so ljubezen, navezanost, zvestoba, prijateljstvo in podobno, je navadno prižgal rdečo lučko ob strani, dolgo je nekaj škrtalo v njegovi notranjosti, nato pa je izgrgral: »O tem nimam podatkov … O tem nimam podatkov …« Takrat sem bila vedno tako jezna, da bi ga najraje mahnila po glavi. Povem tako, kot je bilo v resnici, saj ne morem pred nikomur skrivati. Zvečer mi je xy-13 začel pripovedovati novo pravljico. Na to me je spomnil oči. Dejal je, da so xy-13 v podjetju natančno pregledali in našli v njem nekaj večjih napak, ki jih je bilo treba odpraviti. Tudi glede pravljic je menda veliko izpopolnjen. In res! Ko sem mu rekla, ali mi lahko pove eno izmed svojih osemindvajsetih pravljic, me je najprej vprašal: »Z vesoljsko ali klasično tematiko?« Odločila sem se za klasično tematiko, in glej, kot prvo je imel posneto tisto o Rdeči kapici. Ko mi je xy-13 pripovedoval pravljico o Rdeči kapici, sem se nasmejala do solz. Verjetno so mu v podjetju vgradili nekoliko pokvarjen program, saj je med seboj marsikaj zamešal oziroma je povedal po svoje. Če bi mi takšno pravljico pripovedoval človek, bi gotovo utihnil zaradi mojega gromozanskega smeha, xy-13 pa je bil pač tako programiran, da je moral ubogati vse človeške ukaze. In je zato tudi pravljico povedal do konca. Ker je bila res nenavadna, jo moram povedati tudi vam, da me boste lažje razumeli. »Na nekem smetišču je živel odslužen robot z imenom Babica. Ta Babica je imela pokvarjen procesor, zato je negibno ležala na robu smetišča in čakala, da jo odpeljejo med staro železo ali da ji vstavijo nov procesor. To je izvedela neka druga robotkinja, imenovana Rdeča kapica. Rdeča kapica so ji pravili zato, ker je imela na vrhu svoje pločevinaste glave veliko rdečo luč, ki je zasvetila vedno takrat, ko se je česa hitro domislila. No, in ta robotkinja je šla k Babici na obisk … Sredi gozda jo je srečal inženir in jo vprašal, kaj nese v torbi. Rdeča kapica je pošteno povedala, da procesor za Babico na smetišču. Inženir pa ni bil pravi inženir, ampak tudi programiran robot iz serije, ki ni delovala stoodstotno. Pokvarjeni robot bi rad dobil procesor zase, zato je hitro stekel na smetišče, odvil z babice nekaj delov in se ulegel poleg nje, tako da bi Rdeča kapica vgradila vanj nov procesor. Marsikaj bi se lahko slabo obrnilo, če tega ne bi opazil čuvaj smetišča … Čuvaj smetišča je bil človek in ni bil robot, kot vsi drugi, zato je skrbno pazil, da ne bi prišel v promet kakšen slab robot, robot z nepopolnim programom. Ko je lažni robot odvil z Babice nekaj delov, da bi bil sam bolj podoben Babici, se je čuvaj skril za veliko drevo in opazoval, kaj se bo zgodilo. Rdeča kapica je prinesla skoraj nov procesor Babici. Ker pa je bil v Babico preurejen robot s slabimi programi, je hotela Rdeča kapica vgraditi procesor kar vanj. Tedaj pa je izza debla skočil čuvaj. ›Hop, tako pa ne bo šlo!‹ je dejal Rdeči kapici. ›Od kdaj pa roboti popravljate robote? Ali ne veš, Rdeča kapica, da je prepovedano obnavljati robote s slabimi programi. Razvoj gre naprej in človek dela samo boljše in boljše robote, slabše pa zavrže. Tudi ti, Rdeča kapica, imaš vstavljen kot robotkinja podatek, da je stare robote prepovedano obnavljati …‹ Rdeča kapica je sprožila v sebi tisto ploščo z jokom in med njim dejala: ›Ko pa mi je tako dolgčas brez Babice … Ko pa mi je tako dolgčas …‹ Ker je bil čuvaj človek, je dobro vedel, da Rdeča kapica laže. Noben robot nima v sebi vgrajenih različnih občutij, tudi dolgočasja ne. Zato je čuvaj vzel robotkinji Rdeči kapici procesor, ga zaklenil v svojo barako, Rdečo kapico pa napotil domov. Pozneje je čuvaj izvedel, da je skupina starih robotov pripravljala upor, vendar je bil upor v kali zatrt, ker so ljudje še vedno dobro obvladovali položaj …« »Aha, kul! Na koncu zmaga človek, izdelovalec robotov!« Takšna je bila tudi pravljica o Rdeči kapici, sicer nekoliko posodobljena, da ne bi bila tako dolgočasna … Tudi druge stare pravljice so bile nekoliko prirejene. Ko sem jih prvič slišala, so se mi zdele nenavadno smešne, toda naslednjega jutra mi je nekaj šinilo v glavo. Rekla sem si: Pika, tvoj xy-13 ne pripoveduje po naključju tako čudnih pravljic. Zdi se, da ima oči nekaj za bregom. Nekaj mi hoče z njimi povedati. Oči dobro ve, da mi bo xy-13 vsak večer, dokler bo še hodil k nam, pripovedoval namesto staršev pravljico, zato ga je oči tudi tako programiral, da mi bo odprl oči. Ko mi je naslednjega večera xy-13 spet pripovedoval pravljico o tem, da bi se morala dva robota sovražiti, a nista imela tega vgrajenega, sem vzkliknila: »Stop! Nehaj! Zdaj so se mi dokončno odprle oči!« Robot xy-13 se je samo zavrtel za devetdeset stopinj in dejal: »Oči si imela že vseskozi odprte … Oči si imela že vseskozi odprte …« »Oh, ti moj xy-13,« sem si mislila sama pri sebi, »nekaterih stvari resnično ne razumeš, pa naj bi bil še tako učen in poln podatkov.« Po mojem pa ga je nekoliko zdelala tudi slava. Kadar je nekdo preveč slaven, nima več občutka za resničnost in prav na hitro pregori.

Pika in slovo od robota[uredi]

Potem je prišlo slovo. Tisto grenko slovo, ki me gane celo v španskih nadaljevankah. »Oči, kolikokrat na teden bo lahko pozneje hodil xy-13 k meni na obisk?« sem vprašala očija tretjega popoldneva, ko mi je mami nekaj omenila, da se prijateljstvo z xy-13 končuje. »Hja, to je težko reči,« se je hotel izogniti pravemu odgovoru. »Ta teden je popoldne še prost, ker zanj pripravljamo nove programe, ko pa ga izpopolnimo, bo moral verjetno delati noč in dan …« »To bo pa ful utrujen!« sem razočarano vzkliknila. »Ampak, Pika, saj je xy-13 samo stroj. Razumi že enkrat!« Spoznala sem, da je oči vse pravzaprav spretno preračunal. Najprej mi je pustil robota dobrih štirinajst dni, da se je z menoj igral in zabaval, nato mi ga je pustil teden dni samo popoldne, nazadnje pa mi ga bo popolnoma vzel. Sklenila sem naščuvati robota, da bi se mu uprl, oziroma da bo raje ubogal mene. Ko sva ostala zvečer sama v sobi, sem mu rekla: »Dragi moj xy-13! Ljubi moj xy-13! Ljubeznivi moj xy-13! Ali ne bi raje ostal pri meni? Ko ti bodo dali delo tudi popoldne, raje zbeži k meni …« Robot, moj najljubši robot, je bil ob vseh teh mojih vprašanjih tiho kot miš. »No, reci kaj!« sem dregnila sama vanj. »Menda ne boš rekel, da ti je popolnoma vseeno, ali delaš v tovarni noč in dan ali pa se igraš z menoj!« Tudi na te besede je ostal nem. Tega nisem prenesla. Planila sem v krčevit jok in začela tako glasno jokati, da se je gotovo slišalo po vsem naselju. Pričakovala sem, da se bom zasmilila vsaj robotu – oči in mami sta šla namreč v kino – toda xy-13 se je na vse moje zmerjanje in cmerjenje samo – izključil! Takrat sem pobesnela. Vrgla sem vanj blazino in ga začela glasno nadirati. Vse, kar mi je prišlo na jezik, sem mu rekla. Od tega naprej, da je le navadna pločevinasta nočna posoda, pravzaprav kahla, do tega, da nima niti toliko svojih možganov, kot je črnega pod nohtom. Moj veliki prijatelj xy-13 pa je bil tiho. Le nazadnje, ko sem silila vanj z vprašanjem, ali sploh ve, kako je ničvreden, je dejal: »Jaz sem xy-13 … Jaz sem xy-13 … Narejen sem v podjetju Roboteksport …« Zjutraj sem nalašč lepo prosila očija, naj me robot xy-13 ne hodi več obiskovat. »Kaj pa sta imela med seboj?« Oči me je začudeno pogledal, mami pa me je pogladila po laseh, češ Pika, saj bo še vse dobro. »Resnično verjetno ne bo mogel več kaj dosti hoditi naokrog, ker bo danes ali jutri začel novo delo, po novem programu …« je dejal oči, tako da je bilo za oba prav. Sama seveda česa takega sploh ne bi predlagala, če ne bi bila jezna, ker robota nisem mogla prepričati po svoje, da bi ostal zmeraj pri meni. Moram priznati, da tako pustega popoldneva nisem preživela že sto let. Poizkušala sem napisati nalogo, a mi ni šla od rok, poizkušala sem se naučiti neko pesmico, a si nisem zapomnila niti besedice, poizkušala sem vsaj pospraviti svojo sobico, a mi je vse padalo iz rok. Vse misli pa so mi hitele k njemu, k mojemu xy-13, ki je delal v podjetju svoj popoldanski šiht, kot je temu rekla mami. Sama pri sebi sem upala, da me bo prišel obiskat vsaj med popoldanskim odmorom, a ga ni bilo. Ko sem zvečer še vedno na ves glas jokala, sta me prišla potolažit oba, mami in oči. Mami je bila celo tako prijazna, da se je usedla na rob postelje in mi po dolgem času spet povedala pravljico, v kateri je kar mrgolelo kraljevičev in kraljičen. Poslušala sem jo le na pol, zraven pa sem mislila tudi na tistega prismuknjenega robota xy-13, ki je hkrati tako nesramen, da me ne pride pogledat niti za pet minut in mi ne pride dati niti poljubčka za lahko noč. Le kako naj potem mirno zaspim! Naslednjega dne sem pri kosilu vprašala očija, ali je robot xy-13, moj ljubi prijatelj, kaj vprašal zame. Oči me je najprej začudeno pogledal, nato pa me je postavil na trdna tla: »Toda, Pika, še enkrat ti ponavljam, da je xy-13 samo stroj in da se ne naveže na ljudi tako, kot se ljudje navežemo drug na drugega. S človekom je sicer vedno prijazen, vsaj tako je videti na zunaj, v resnici pa samo izpolnjuje ukaze, ki mu jih damo mi z različnimi vstavljenimi programi. Res je samo to, da dosega xy-13 pri vseh svojih opravilih izredno dobre rezultate …« Tedaj je nekaj zaropotalo pred vhodnimi vrati. Vrgla sem žlico na mizo in skočila pogledat. Bila sem prepričana, da je pred vrati xy-13, ki mu je postalo dolgčas po meni in me je kljub drugačnemu programu prišel obiskat. Zadovoljna bi bila že s kratkim obiskom … Ko sem odprla vrata, sem zagledala pred njimi našega Murija. Nadvse prijazno mi je migal z repom, potem pa je skočil vame in me hotel oblizniti z dolgim jezikom. Zdelo se mi je, da mi je hotel po svoje povedati, da imam vsaj njega še tu. »Saj res, Muriju nesi tele kosti za kosilo!« je rekla mami, ko sem se vrnila k mizi. »In na sprehod bi ga tudi lahko peljala. Že dolgo nista šla v gozd. Morda bi se začela z njim tudi drugače kaj več ukvarjati. Morda pa še ni prepozno, da ga ne bi naučila dati tačko in kaj podobnega. Nekje sem brala, da psički veliko raje ubogajo mladega človeka kot odraslega. Res, Pika, pes je človekov najzvestejši prijatelj. Ali se niste tega že učili v šoli? Res si preveč pozabila na Murija.« Vedela sem, da ima prav, toda … Dolgo dolgo časa potem, ko sem se začela spet igrati z našim Murijem, me je oči nekega popoldneva vzel s seboj v podjetje. Sprva sploh nisem hotela iti, potem pa je le zmagala radovednost, kaj bo naredil moj xy-13, ko se bova srečala. Oči se je nekam skrivnostno smehljal, kot bi mi hotel pokazati nekaj posebnega, zato sem odšla z njim s še večjim zanimanjem. V tovarni je tako ropotalo, da sem komajda kaj slišala. Povsod naokrog so bili veliki in mali stroji, vsepovsod so nekaj nakladali in odvažali, najhuje pa je bilo ob veliki peči, kjer je bilo tako vroče, da si komaj zdržal nekaj minut. In tam je delal tudi moj xy-13! Hodil je okoli tekočega železa in nekaj prinašal, odnašal, dajal v posebno velike posode … »Xy-13!« sem vzkliknila tako na glas, da sem prevpila ves hrup. Robot se je sicer obrnil, potem pa je delal naprej. »Trenutek počakaj!« mi je pomežiknil oči, stopil k robotu, odprl na hrbtu neko odprtinico ter nekaj vložil vanjo. Xy-13 se je naenkrat obrnil, stopil živahnih korakov do mene, me močno objel, zraven pa rekel: »O, moja draga Pika … O, moja draga Pika …« Od sreče sem zajokala. Ful je bilo ganljivo! Nisem se mogla premagati, da mi ne bi kanili na tla dve debeli solzi. »Tako, za danes je dovolj,« je dejal oči in spet nekaj vzel iz robota … Zvečer se je hvalil mami, da je zase naredil takšen program, da zna robot reči tudi nekaj ›drugačnih‹ besed. Razločno sem slišala, da je še dodal: »To pa samo zato, da potolažimo našo ljubo Piko in podobne ljudi, ki ne bodo razumeli, da so roboti samo programirani. Tisti program sem mu vložil le za hip, za obisk, drugače pa naj xy-13 raje dela kaj koristnega za vse nas …« Mami se mu je naslonila na ramo in odvrnila: »Vidim, da imaš še vedno rad ljudi. Da nisi samo navaden robot. Mnogi pa danes sploh nimajo več čustev. In kako sva lahko srečna, da imava takšno hčerko, ki zna pokazati čustva tako kot v starih časih! Veš, to je bogastvo, to je zaklad, ki ga ne prinese in ne podari noben tehnološki napredek!« Nisem je čisto razumela, a se mi zdi, da ima prav. Pa čeprav, dragi moj dnevnik, robota xy-13 še vedno močno pogrešam ...