Pijani trot
| Se me kaj bojite Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Bil je lep, sončen dan. Pred čebelnjakom je sedel debel trot. Bil je zelo zaposlen z razmišljanjem, ali naj bi se najprej lotil sladkega soka iz pravkar razcvetene detelje ali iz belega slaka ali mrtvih kopriv. Pa je mimo pribrenčala čebela. Nožice je imela že preobložene s cvetnim prahom, da je komaj letela, pa je še kar gledala, kje bi se dalo še kaj nabrati. Zagledala je trota in se namrščila:
»Kaj je zdaj to, trot debeli? Ali misliš kaj delati ali nič?«
»Seveda mislim,« ji je leno odgovoril trot, »ravno se odpravljam tjale med deteljo pit med.«
»Tako,« je bila huda čebela, »spet greš pit, namesto da bi nabiral pelod in ga nosil gospe matici. Pijanec nemarni, zgini, da te ne vidim!«
Trot se je še malo obotavljal, čebela pa ga je ogorčeno pahnila s praga, da se je kar opotekel po zraku. Ni se mu ljubilo leteti, ampak se je kar spustil med deteljo, se oprijel velike, rdeče deteljine kobulice in začel hlastno srkati iz nje. Kmalu se mu je začelo rahlo vrteti v glavi, ampak to mu je bilo še všeč, opotekel se je proti drugi dišeči kobulici in spet požrešno srkal in srkal.
Mimo so letale čebele in nosile pelod na nožicah. Videle so, kako se trot gosti s sladkim deteljnim sokom, in so godrnjale: »Samo jedel bi in pil, delajo naj pa drugi!«
»Sramota, ženske ga podpirajo. Kaj takega!«
»Hej, trot!« je zaklicala mlada čebela delavka. »Pridi nam pomagat!«
Trot je dvignil debelo glavo in pomežiknil. Dobre volje je zabrundal nazaj: »Rajši pridi ti malo pit z mano, dovolj je za oba!«
Mlada čebela je zardela od zadrege in si začela gladiti krila, nečimrnica. Glej jo, kako škili proti trotu, najbrž bi se mu res rada pridružila ali kaj?
»Delat, smrklja,« je razjarjeno zavpila stara čebela. »In v prihodnje ne nagovarjaj trotov, to ni družba za mlade čebele. Delaj se, ko da ga ne vidiš, in opravljaj svojo dolžnost. Gremo, gospe!«
»Tudi jaz hočem piti deteljni sok,« se je uprla mlada, »saj nisem nobena ličinka več, da bi me takole hrulili pred vsemi! Hočem biti pijana kot trot.«
»Ti bom že dala,« je togotno rekla stara in druge čebele so ji pritegnile: vzele so čebelico v svojo sredo in odletele. Mala se je še nekaj časa ozirala proti detelji, ampak stara je strogo rekla:
»Ne oziraj se za tem pijancem. Z njim ne bo nikoli nič. Saj veš, pijanec se spreobrne, ko se v jarek zvrne, nič prej. Gremo!«
Trot je slišal zadnje besede, pa ni nič zameril. Saj je sam vedel, da je nepoboljšljiv pijanec – pa kaj potem?
»Pa kaj potem?« je še ponavljal, ko se je pod mrak čisto pijan zares zvrnil v jarek in ni niti poskušal zlesti iz njega. »Pa kaj potem? Meni je takšno življenje všeč – gospe čebele pa kakor hočejo!«
In je udobno zadremuckal v topli travi.