Pijančevanje – huda človeška kuga

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pijančevanje – huda človeška kuga
anonimno
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 5, št. 6 (10.2.1847), št. 9 (3.3.1847), št. 10 (10.3.1847), št. 11 (17.3.1847), št. 12 (24.3.1847), št. 13 (31.3.1847), št. 14 (7.4.1847)
Viri: [1], [2], [3], [4], [5], [6], [7]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kmalo zaporedama so Novice oznanile dve žalostni prigodbi od dveh zmerznjenih pijancov. Vsako leto jih, če je kolikaj huda zima, še več zmerzne; in tudi letas sta una dva gotovo imela več tovaršev v naši deželi, čeravno „Novice“ o njih nič povedale niso. Vi, gospod vrednik, pravite v 51. listu lanjskiga leta, de pijance svariti, je bob v steno metati, in de z njimi nočete nič opraviti imeti, in gosp. pisavic O. v 1. listu tekočiga leta ravno to od brezvestnih kerčmarjev pravi, ki jih dvakrat ubijavce imenuje. Ljubi gospod O! ki táke kerčmarje (birte), kteri vsako uro ponoči in podnevi pijancam z vinam ali žganjem takó dolgo strežejo, dokler per njih kaj denarja čutijo, dvakrat ubijavce imenujete ‒ jez mislim, de jih premehko sodite: ne le dvakrat, ampak stokrat, ja Bog sam vé, kolikokrat so ubijavci ne le pijancov, ampak tudi druzih ljudí. ‒ Nikar ne prikrivajmo samí pred sabo, ampak na ravnost jo recimo, če hočemo mater tolikanj druzih pregreh spoznati ter ojstrim razsodbam in očitnimu očitanju druzih narodov oditi, de, kakor v marsikteri drugi deželi, poglavitna pregreha tudi našiga ljudstva je pijančevanje. Pijančevanje je tista strupena kuga, ki toliko hudiga, toliko škode tudi čez našo deželo pervleče, de se skorej pràv natanjko popisati ne da. Novice! le resnico neprestrašeno vsikdar oznanujte, če tudi enimu ali drugimu hudo dé. „Vpíj, kakor trobenta povzdvigni svoj glas in oznanuj mojimu ljudstvu njegove pregrehe in hiši Jakopovi njene hudobije“ ‒ je Bog sam svojimu preroku in služabniku zapovedal. Kdor hoče bolnika ozdraviti, mora njegovo bolezen poznati, mora viditi njegove rane, zakaj perva stopnja k poboljšanju je, de človek svoje grehe, svoje slabosti, svoje napake spozná. Kdor meni, de je zdrav, ne iše zdravila; in kdor meni, de je vès dober, na poboljšanje ne misli. Na pričo vzamem vse duhovske in deželske gospode, ki imajo z ljudmí po deželi opraviti, naj mi resnično povedó: ali je ktera pregreha takó škodljiva za dušo in telo, za časno in večno srečo ljudí, kakor gerda pijanost? Vsaka nezmérnost je greh, in človeka v škodo spravi pred ali potlej; pa iz nobene pregrehe toliko hudiga ne izvíra, kakor iz pijančevanja.

Pijanec je pripravljen vse storiti, kar koli je gerdiga in neumniga, in kar ne storí, le zató ne storí, kér ne more ali perložnosti nima. ‒ Človek je še trezen bolj k hudimu kot k dobrimu nagnjen; kakšen pa mora biti, ko je od vina ali žganja vès vnet ‒ vès razbeljen ‒ kadar svojo pamet utopí in se popolnama poživini. Častitljivi bravci Novic! jez bi vam gotovo malo vstregel, ko bi hotel gerdo in nespodobno obnašanje pijaniga človeka na tanjko popisati, pa saj to mi boste dovolili, de tukej v kmetijskih Novicah ob kratkim slabi stan taciga gospodarja v izgled postavim, ki se raji po kerčmah potika, kakor pa s svojo kmetijo pečá. Spoznali boste taciga gospodarja na strehi, ki vsim memo gredejočim rebra kaže, ‒ na oknih, ki so s slamo ali kakšno cunjo zamašene ali s papirjem prepete, ‒ na vratah, ki nimajo ne kljuke ne ključavnice, zató kér se ni treba tatú bati, ki bi mógel kaj iz hiše ukrasti, ‒ v stanici, ki je takó prazna, de bi se ne imela kje mala miška skriti, ‒ pod streho, kjer bi pràv lahko usnjar kože sušil, zató kér veter od vsih straní zraven priti zamore, ‒ na podporah krog poslopja, ki streho in steno pokonce deržé, de se ne prekucne, kakor večkrat hišni gospodár, ‒ na plotih, kjer se komaj pozná, kje de je nekdaj ograja bila, zató kér jo je mogla hišna gospodinja zavoljo pomanjkanja derv vso požgati, ‒ na vertu, ki je vès zapušen, kér je gospodár odrašene hruške, jablane in orehe v denar in v vino spravil, ‒ v hlevu, ki je vès prazen, ali kjer k večimu kakšno umazano in izstradano kljuse stojí, kterimu bi se zamogle lahko vse kostí prešteti ali klobuk na ledji kolk obesiti, zató kér od svojiga gospodarja namesti piče le biče dobí, ‒ na kozelcu, ki je po vsih vetrovih zavihan in ne potrebuje ne strehe ne lát, zató kér gospodár nima ne žita ne otave sušiti, ‒ na njivah, ki niso obdelane, ampak vse s plevelam in osatam preprežene, zató kér jih le škerjanec gnojí, ‒ na borštih ali gojzdih, ki so takó lepó počejeni, kakor bi si bil skoz nje zemljomeric pot izsekal, in de bi si zajic teško kak germiček najdel, pod kterim bi se zamogel lovcu skriti, ‒ na otrocih, ki so lačni, de jim lakota pri očéh vún gleda, in stergani, de bi bilo skorej misliti, de so bili ravno zdej, kakor nekdaj Adam in Eva po storjenim grehu iz raja izgnani, de še v šolo ali h keršanskimu nauku ne morejo hoditi zavoljo pomanjkanja potrebne obleke in obuvala, ‒ na takih in enakih znaminjih se očitno očitno vidi, de hiša ali kmetija ‒ pijanca za gospodárja ima. In če vender še kej pridela, žito na njivi ali v kozelci prodá, de mu je takó menj dela potreba in več časa za kerčmo ostane. Dokler mu je kdo kaj upal, je na pósodo jemal; po gostivnicah je njegovo imé na tramih s kredo zapisano; per gosposki ostanejo davki na dolgi; premoženje se zmirej zmanjšuje, kakor kafra na zraku; nazadnje ga denejo na boben, in on, njegova žena in njegovi otroci pridejo na beraško palico. Zdej postane dostikrat tat in razbojnik, in pride v ječo ali v delavnišnico, kjer ga morajo spet drugi ljudjé rediti, kér si ni hotel sam pošteno kruha služiti.

Glejte, koliko ljudí lahko en sam pijanec v kratkim času v nesrečo, v revšino spravi! Pa saj tudi nemore drugači biti, kér vsak vé, de kmet ali rokodelec, ki ima domá družino in v delavnikih v gostivnici sedí, trikrat zapravlja: pervič, denár, ki ga kerčmarju za vino in žganje daje, drugič, kér sam le malo ali clo nič ne dela, in tretjič, kér tudi na svoje delavce ne gleda, ki se zató pri delu veliko bolj zanikerno obnašajo. Dober gospodár za dva delavca dela, če le per družini stojí. ‒

Kakó škodljivo je pijančevanju zdravju, kakó življenje perkrajša, koliko grobov skoplje mladim ljudém, ki bi zmerno v jedi in pijači lahko dolgo in veselo življenje vživali; kakó škodljivo je pijančevanje človeškimu zarodu sploh: to pa vi, gospod dohtar! povejte1, ali pa, kér pravite, de nočete s pijanci nič opraviti imeti, iz gosp. Lipičevih bukev izpisajte, v svarjenje tistim, kteri se ti gerdi pregrehi še niso vdali. Sv. pismo ne pravi zastonj, de jih je pijančevanje več umorilo ko meč. ‒

Ali ni res, de bi v marsikterih vinskih krajih veliko veliko menj uboštva bilo, ko bi se menj vina popílo? Kader vino imajo, je vse židane volje, „e bratci le pimo ga“ ‒ potlej pa morajo v marsikteri hiši stradati. Ali ni taka? Enkrat z batam, potem pa s psam. Na še slabši poti pa so tisti kraji, kjer so se žganja perjeli in ga skorej že tako, kakor drugod srovo vino pijó. Včasi so žganje po frakeljni pili, zdej pa, če le 2 možaka v kerčmo prideta in za mizo sedeta, je perva beseda: en polič ga pernesite! Pa saj ga lahko pijó; zakaj ta strupena pijača se takó po ceni prodaja ‒ po 18 ali 20 krajcarjev bokal ‒ de se vsakdo za 10 krajcarjev lahko takó vpijani, de vse grabne po cesti premête, se stokrat prekucne, brez klobuka in plajša po noči domú pervpije in perrijoví, de mora cela vas vediti in slišati, de pride gerd pijanec domú, če clo v kakšno mlako, v vodo ali za kak plot ne telebi, ali če v snegu ne zmerzne! 2. Če se bo ta gerda razvada pri nas takó razširjala kakor zdej, ko imajo skorej v vsaki beznici strupeno žganje na prodaj, in ga po vaseh v čutarah okrog na prodaj ponujajo, se bo naš lepi in junaški rod tako spridil, de bi ga naši spredniki komaj spoznali, in de bo v 100 letih Cesarju zdravih in ternih fantov za vojsko manjkalo!

Ta ostudna pregreha pijanosti tudi ječe nar bolj polni, in zamore celi rod v sramoto pri drugih ljudstvih pripraviti. Iz pijanosti pride kreg, gerdo zmerjanje, pretep, boj, ranjenje, ubijanje; ‒ pijanec postane goljuf, tat in razbojnik, kér denarjev nikoli dosti nima. Veliko se jih v pijanosti zoper čistost takó pregreší, de pridejo ob denár, v sramoto in ječo; in še stókrat več bi jih prišlo, ko bi se take hudobije vselej spričati dale. Marsikteri pijan tobakar svoje in drugih pohištvo požgè; to skušnja spričuje. Ko bi hotla deželska gosposka življenje jetnikov popisati, bi se večidel vidilo, de je bila nezmernost v pijači pervi začetik ali nar močnejši pripomoga storjene pregrehe, ki je pijanca v roke pravice pahnila. Ali ni tedej očitno ko beli dan, de pijančevanje je nar hujši človeška kuga? In kér je res taka, naj za Božjo voljo pomaga vsak rodoljub po svoji moči, po svojim poklicu, de bomo ukrotili tega strupeniga gada, ki tudi naš rod zmirej bolj in bolj zalezuje.

Kakó pa bi se dalo to nar boljši storiti? Če bolezin poznate, povejte nam še njeno zdravilo! ‒ nam bojo naši dragi bravci odgovorili. Kaj ne, gospod vrednik! ki ste učenik in dohtar zdraviljstva, de se ne da bolezin dobro ozdraviti, če se njeni vzrok ne pozná? Kaj je tedej poglavitni vzrok pijanosti in pijančevanja? ‒ Bomo poskusili, poglavitniši vzroke na dan potegniti, iz kterih pijančevanje izvíra.

Nekteri kraji imajo zató veliko pijancov, kér jim vinska terta raste. Priložnost je mati veliko hudobíj: taka je tudi s pijančevanjem. Marsikdo bi ga saj nezmerno ne pil, ko bi ne imel sodca v kleti, ali ko bi vina pri sosedu po niski ceni ne dobival.

Drugi poglavitniši vzrok pijančevanja je pomanjkanje, revšina in obúp. Marsikteri ga pije in se vpijani, de se omoti in za kaj časa svoje nadloge pozabi. Ali bolj ko si je prizadeval, svoje britkosti in svojo revšino v vinu ali žganji utopiti, veči revež je od dneva do dneva prihajal, kér si ni praviga pomočka izvolil, revšini uíti, ampak se je po tem takim vsak dan v še veči nadloge zakopal, goldinar za goldinarjem zapravil in popolnama na beraško palico prišel, zraven tega pa tudi svoje zdravje pogubil. V nemških Novicah smo brali, de so Irci takrat, ko jih je lakota nar bolj stiskala in moríla, nar hujši pili, in de jih je silno veliko prosílo za pervoljenje novih gostivnic ali oštaríj ravno ob času lakote in strašniga pomanjkanja! Se vé de modra gosposka v take prošnje ni dovolíla.

Z žalostjo vidimo pràv pogostama, de stariši že svoje male otroke v kerčme jemljejo in jih takó že od malih nog pijančevati vadijo ‒ in v ti hudi razvadi je tretji vzrok, de se pregreha pijanosti zmirej bolj razširjuje. Komej je začel fant hlače nositi, že sedí s svojim ljubeznjivim očetam v kerčmi pri bokalu; žena pride z mlado hčerko ponoči po možá in kér pijanca ni nikakor domú spraviti, obsed tudi mlado deklè v kerčmi, in takó so otroci z očmí in ušesi priče hudobij, ki se tolikrat po gostivnicah godé. Iz tacih otrók ‒ Bogú naj bo potoženo! ‒ bodo enkrat še hudobniši očetje in matere, kakor so njih malopridni stariši bili. O žlahtna zalega prihodnjega rodú!

Četerti vzrok, de je čezdalje več pijancov, je sedanja niska cena žganja. Zares velika velika dobrota nam je krompir ‒ pa je tudi velika nesreča za človeški rod. Vsak berač se že zdaj lahko v kerčmo vsede, in se za 4 krajcarje krompirjevca napíje, de ga komej baše!

Peti vzrok je gerda navada, de pri vsaki kupčíi, pri vsaki menitvi, pogodbi i. t. d. mora „likof“ biti. Če bi ga takrat ne pili, mislijo, de ne bo sreče. Bokal za bokalam pride na mizo, in še le kadar je miza mokra in vse pijano, je kupčija gotova. Marsikteri se drugi dan kesá, ko vidi, de so ga osleparili ‒ pa je že prepôzno! Včasih je bil mož beseda, zdej pa je večidel le vino mož! Včasih je peljal kmet žito v mesto na prodaj in kar je skupil, je prinesel trezen domú; zdej jih je dosti tacih, ki polovico tega, kar so skupili, koj v kerčmah po poti pusté. Ali ni taka?

Še več druzih vzrokov pijančevanja bi zamogli povedati, pa se ne bomo pri njih delj mudíli, ampak brez ovinkov nar poglavitniši vzrok te gerde pregrehe imenovali, in ta je: preveliko število gostivnic ali oštaríj.

Kerčme ali gostivnice morajo biti, zató kér so potrebne ne le popotnikam, ampak tudi takim ljudém, ki domá nimajo potrebne postrežbe. Tudi med kerčmarji in kerčmaricami jih je veliko poštenih, pobožnih, častí vrednih, ki bodo naše besede poterdili in nas hvalili, de, ko se malopridnim beznícam zoperstavljamo, se za poštene gostivnice poganjamo.

Zató si tudi za prid domovine skerbne deželske gosposke prizadevajo, število gostivnic pomanjšati, kér spoznajo, de preveliko število gostivnic je le v škodo deželi. Pa to se ne da z enim mahlejem odpraviti; počasi se bo pa že storilo.

De je pa veliko preveč gostivnic, to sleherni vé, kterimu so naši kraji le nekoliko znani. Če pride semtertje na 82 ljudí ena gostivnica, ali ni to veliko preveč, če zraven tega še pomislimo, de mali otroci, stare babice in tudi marsikteri odrašeni možki in ženske ne hodijo v kerčme. Če ima vás z 9 hišami 3 kerčme, ali ni to od sile? ‒ Kamor se v tacih vaséh gospodár gane, naj gré na polje ali v cerkev; kamor se hlapec podá, naj pelje konje v kovačnico ali naj jih žêne na vodo ‒ povsod jima vinski kazač spod strehe pred nosam bengljá: kufrast kerčmar, perlizljiva natákarca (kelnerca) ali pa debela kerčmarica z belim pertam na pragu stojí, de jo lahko vsak že od deleč vidi.

Pa gostivnic saj poleg cest mora toliko biti zavoljo popotnikov ‒ bo ta ali uni rekel. De bi te strela! Kako deleč bi neki prišel popotni človek, ko bi se hotel le v vsaki péti kerčmi muditi! Ni so ne za popotne ljudí, ampak le za domače pijance.

Ali ni dobro, de je več kerčem ‒ bi lahko kdo rekel ‒ de si človek vunder zamore kaj prebrati; če en kerčmar slabo vino toči, se lahko boljši pri drugimu dobí. Oj, kakó se motite! Ravno na prevelikim številu gostivnic je ležeče, de namesto dobriga in čistiga vina ali óla se le brozga toči. De bi si brezvestni kerčmar več pivcov privabil, pomanjša ceno vina; tó pa le storiti zamore, če si nar slabšiga vina kupi in ga potem dostikrat s škodljivimi in clo strupenimi rečmi meša in dober kup prodaja. Brezvestni kerčmarji strežejo na pijanca, ko lačni psi na kost, in kér želijo hitro obogateti, gledajo z nevošljivim očesam na svojiga tovarša, če ima več ljudí, kot on. De bi si pivcov privabili, nimajo ne očí ne ušes za vse nerodnosti, ki se v njih beznícah godé; ga točijo vsacimu, na pride po noči ali med božjo službo, in ga dajejo pijancu, dokler ga zamore plačati. Rêci takimu kerčmarju, de to ni pràv, ‒ ti bo odgovoril: „če mu ga jez ne dam, ga bo pa pri druzimu dobil.“ Ali niso taki kerčmarji strupene pijavke, ki iz pijanca izpijejo denár, žito, slamo, senó, dervá, teleta in krave, žebeta in kobilo, in kar koli imá. Kdo tudi bríje in guli naše gojzde, de še mladi hrastiči in smerečice nimajo mirú? ‒ ali ne tudi pijančevanje ‒ huda človeška kuga ‒ in kerčmarji, ki to pregreho podpirajo? Tudi se tacih malopridnih kerčmarjev ne manjka, ki od fantov in hlapcov in od druzih ponočnikov za vino in žganje vsako reč vzamejo, de le kakšno ceno ima, če tudi vedó, de je stokrat vkradena.

Hudobni kerčmarji so hujši ko požigavci; požigavec enega ali druziga gospodarja naglo na beraško palico, pripravi, malopridni kerčmarji pa počasi veliko veliko družín po pijanih gospodarjih v revšino spravijo, rekoč: „ko bi pijancov ne bilo, bi kerčmarji ne mogli obstati.“

V samotnih kerčmah se zbirajo kontrobantarji, rokonači, tatjé, mladi berači, igravci in vsa druga derhál; v tacih beznícah se sliši nar več zmirjanja, nar več gerdih perimkov, nar več opravljanja; v kerčmah so domá, kregi, jeza, sovraštvo, boji in ubijanje; zatorej je nidavno nemški pisavec v Augsburških Novicah resnico povedal, ko je imenoval pijančevanje poglavni vzrok nar hujših pregreh naše dežele.

Le polovíco kerčem zapríte, pa boste imeli na pol ali pa še manj hudodelnikov v ječah! Ko bi hudiča, nar hujšiga sovražnika človeškiga rodú vprašali: kaj je treba storiti, de bi mu nar bolj vstregli, bi mende ne mogel nič boljšiga svetovati, kakor de naj se v vsaki vasí še kake 3 kerčme napravijo in vsaki kerčmi ena ali dve perliznjeni natákarci daste. Potem pa sme brez vse skerbí biti.

In kakšne dobičke pràv za pràv kerčmarji imajo, ki jih je toliko, kolikor kobilic v jutrovih deželah? Hlapec vzame deklo, in kerčmo napravita; takó hoče brez terpljenja obogateti. ‒ Drugi ima nekaj zemljiša, pa se mu za malo zdí, de bi si mogel, kakor je Bog ukazal, s potam na obrazu kruh služiti ‒ zató gré in si prilaže od gosposke pravico ali patent in si napravi nekaj kerčmarskega orodja; pol vina plača, pol ga pa na dolg vzame; vinski kazač obesi pod streho, de pivce vabi; pa tudi sam ga začnè serkljati; nekaj se mu ga posuší, nekaj ga pijanci ne plačajo in mu zraven tega še tudi posode in okna pobijejo, stôle in mize polomijo; nekaj ga tudi gospodinja počivka, ki se ga počasi takó navadi, de jo od vode trebuh bolí; nekaj ga pa steče še po druzih gerlih, ki se véjo v vinohram potihama splaziti. Zdaj bo treba vino plačati ‒ pa ni vina ne denarja; tovornik mu ga da spet na brado, pa mu ga tolikanj dražje zarajta. Kerčmar se navadi pri takim gospodarstvu dobro jésti in píti, pri pivcih s pipo v ustih celi dan za mizo sedeti in nič delati; ‒ to pa ne terpí dolgo; ljudjé ga pridejo tirjati ‒ pa kakó bo plačal? S kufram na nosu: to je dostikrat njegovo nar veči premoženje; vse drugo je šlo pod zlo. Z ničico je začel, zdej ima pa še menj kot nič. Beraška palica je vès njegov dobiček! ‒ Ali ni taka?

Kaj je tedaj storiti? kako pomagati, de bi se huda kuga pijančevanja, ki nam po vsih stranéh toliko škode storí, vstavila in odvernila?

Kratek in pràv svèt je tále: Pomanjšujte število kerčem, kar je nar bolj moč! Prosíte, de deželske gosposke novih dovoljenj (patentov) ne delíjo, in de se tistim, ki nobene božje, čerkevne in cesarske zapovedi nič ne porajtajo in na nič druziga kakor na svoj lastni dobiček gledajo, dovoljenja poberó. Prijatli Novic! prijatli domovine! če ne bomo kerčem za polovico ali še bolj zmanjšali, de jih bo le toliko, kolikor jih je potreba, ne bodo vsi lepi nauki in sveti, ki jih kmetovavcam in rokodelcam v Novicah dajéte, nič pomagali.

Priporočevajte šole in šole: pràv je, Bog nam jih daj veliko dobrih šol! ‒ tode od pijancov boste malo denarcov dobili za šole; pijanc ne bo nidkar otrok v šolo pošiljal in tudi za-nje plačeval ne. In ko bi tudi semtertje ktero šolo napravili, bo vse to malo zdalo, kér malopridne kerčme pomagajo spodkopaviti šolske nauke in pokaziti mlade in stare. Ali ni pervo pravílo izreje otrok: skerbno vse priložnosti odvračati, ktere dajo otrokam slab izgled in jih greha učijo? Ali pa niso malopridne bezníce v djanji ravno temu nasproti, kar se v šoli z besedo učí? Kaj neki bo zdala ena šola v vaší, če je pa ravno tam pet kerčem! Ste učili v šoli otroka lepiga zaderžanja, spodobne vunanje obnaše, paznosti na svoj jezik, mirnosti in mernosti, krotkosti i. t. d. ‒ Kaj bo pa vse to pomagalo, ko bo otrok, iz šole domú grede, v gostivnici slišal pohujšljivo vpitje, razbijanje, kletev, boj in mnogo nespodobno obnašanje? Serce otroka je mehko ko vosek, in rado ostane v njem, kar je napčniga slišal in vidil.

Priporočevajte miloserčnost do žival: pràv je, pa če ne boste pripomogli, de človek po nezmerni pijači sam sebe ne poživini, boste le gluhim ušesam pridigovali. Pijanec bo kakor dosihmal tudi prihodnjič v kerčmi vino ali žganje, ‒ njegov konj ali vol pa zvunaj na mrazu ali dežji za kakšin kol ali za hišno kljuko pervezan, truden, lačin in žejin, tobak pil. V pijanosti poživinjen človek z živino nar gerši ravná, jo slabo kermi, pa tolikanj bolj kolne in jo pretepa. Namesto de bi izstradanimu konju snopičik sená ali malo ovsa privošil, pije raji sam čez vse potrebe še polič vina ali maselc žganja, da ga morajo na zadnje kot svinjo na voz djati in neumni živini izročiti, de ga domú pelje. Ali ni taka?

Učíte ljudí krompir gnjilobe obvarovati, dajte na svitlo še toliko lepih bukev za povzdigo kmetijstva in rokodelstva: vse lepo in pràv; pa jih učíte in pomagajte tudi nar nevarniši gnjilobi človeškiga rodú ‒ pijančevanje ‒ odgnati in nar žlahtnejši seme treznosti in mernosti med ljudí zasejati.

Bog ga nam daj možá ali več tacih mož, kakor ga imajo Irci nad patram Mathewam, de bi se na vso moč pijančevanju zoperstavljali in družbo treznosti in mernosti tudi pri nas osnovali!

Deželske gosposke, za prid svojih podložnikov vnete in skerbne, gotovo ne morejo za osrečenje cele dežele nič boljšiga storiti, kakor število gostivnic pri vsaki priložnosti pomanjševati, na vedenje in ravnanje gostilničarjev ali birtov vedno ojstro paziti in nove kerčmarske patente le po spričani občinski potrebi deliti. Z delitvo noviga patenta se dostikrat le enimu sitnimu in samopridnimu človeku vstreže, sto ali še več se jih pa hudo poškodva.

Mi hočemo odkritoserčno svoje misli tukej povedati; drugi pametni in pošteni možjé naj pa razsodijo, ali so dobre ali ne; ‒ pa kerčmarji in pijanci naj nam nič vmés ne govoré.

Po našim mnenji naj ima vsaka veči vas eno, in kjer je več majhnih vasí blizo skupej, naj bi bile dve kerčmi; in le tam, kjer so somnji ali kjer se veliko ljudí velikrat snide, naj bi bile dve ali tri kerčme. ‒ Veči tergi in manjši mesta naj bi jih imeli po 5‒6; Ljubljansko mesto, ki ima zdej na 17 tavžent duš 174 kerčem, bi jih imelo mende 50 čez in čez zadosti. In v ti primeri bi na priliko v kantonu Ljubljanske okolice namesto 328 kerčem na 27 tavžent duš, in v krajnskim kantonu namesto 180 kerčem za 23 tavžent duš ‒ polovica kerčem čez in čez zadostna bila.

Menj ko bi bilo kerčem, smo že gori razložili, boljši bi tudi sleherni kerčmar stal, boljši pijačo in jed bi gosti dobivali, in lože bi deželska gospóska čula nad kerčmarji, ali se deržé po cesarskih postavah ali ne; kar se pri prevelikem številu kerčem s vso skerbjó storiti ne da. V en kraj pošlje gospóska svoje ljudí ‒ pa kaj to pomaga, kér se pa v drugim kraji pijanci hočejo poklati in podaviti, kakor divja zverína!

Pa ne samó kantonska gospóska, tudi sodnja deželna gospóska bi imela potem veliko menj opraviti, kér bi bilo veliko menj hudodelnikov v ječah, kteri gospóski toliko dela prizadenejo.

Menj ko bi bilo kerčem, terdniši kmete in premožniši rokodelce bi Cesar imel, ki bi tudi, kakor gré, svoje davke lahko opravljali. Ali jih pijanec ob pravim času in z lépo plača? ‒ Skušnja učí, de bolj poredkama ko so kerčme, bolj premožni so tamkej kmetje in tudi mirniši. Marsikteri fant ali mož bi ga šel na večer ali v nedeljo svoj maselc ali poliček popit, pa se mu toži deleč iti in takó doma ostane in ohrani v glavi pamet, na telesu zdravje, v mošnji denár, v hiši pa mir in blagoslov (žegen) božji!

In tako sklenem ta sostavek, kteriga sim gotovo iz nar boljšiga namena za prid svoje domovine ‒ čeravno morebiti ojstro pa resnično ‒ spisal, z naslednjimi vošili:

1) de bi ljudomile gosposke preveliko število kerčem zatirale in nepoštene kerčmarje ojstro zalezovale;

2) de bi vsak rodoljub Slovenec Irski pater Mathew bil in neprenehama z besedo in v djanji si prizadeval, de bi se pijančevanje od dneva od dneva bolj zatirovalo, in

3) de bi pošteni kerčmarji in kerčmarice ne terpeli nezmerniga pijančevanja v svoji gostivnici, in de bi jim ne bilo na tem ležeče, de bi pijana žlabudra celi dan in še clo ponoči pri vinu ali žganji kimala, prežvekovala in sline cedíla, ampak de bi ga vsakimu le dali toliko piti, dokler pameti ne zapije, in de bi nikakor ne terpeli, de bi se ponoči pijančevalo, kreg in prepir začel. Taki kerčmarji si bojo kmalo po celi okolici dobro imé pridobili, pošteni ljudjé bodo v njih gostivnice hodili in od tacih je več dobička pričakovati, kakor od pijancov, ki ‒ kakor skušnja kaže ‒ odnesó vsaki hiši blagoslov božji!

Oj Slovenci, de bi moje besede ne bile glasovi upijočiga v pušavi!!

1) Mislimo, de ni treba hudih nasledkov, ki iz pijanosti za človeško zdravje izvirajo, dolgo in široko popisovati: saj jih pijanci očitno na ogled nosijo na posušenih možganih, na zgubljenim pomnježu, ognjenim ali pa perstenim obrazu, na suhih pljučah, na skerčenim želodcu, ki ni nikoli lačen, ampak vedno žejin. Poglej pijanca, kakó vedno z glavo majè in kakó se mu roke tresejo! K vsim prisadnim boleznim je natora pijanca silno nagnjena, protín (pútika) mu kostí lomi, zlatenca ga nadlegva, vodeníca se ga prijema. Če ga jetika ali vodeníca ne umorí, ga mertud (božji žlak) udari, de večidel v škornjicah umerje! Vredništvo

2) 10. dan Svečana so našli nekiga pijanca blizo Ljubljane v grabnu ležečiga in na pol zmerznjeniga, ki je čez pol ure potem v bolenišnici umerl. Vredništvo.