Pija pred izložbenim oknom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pija pred izložbenim oknom
Branka Hubman
Spisano: Pretipkala iz Pija pred izložbenim oknom 2007, Nina Kovač
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pija je majhna deklica z rdečimi lički in svetlimi pegicami na nosku. Najraje se igra s punčkami. V kotu modro prepleskane sobice, kjer ima svoj kotiček za igrače, stoji velika lesena omara. V njej ima Pija spravljene punčke vseh velikosti. Od najmanjših pa tja do največjih. Od tistih s svetlimi, ravnimi lasmi, pa do najbolj skodranih, temnolasih in rdečelasih punčk. Police so tako zelo natrpane, da mora imeti Pija veliko potrpljenja, kadar želi kakšno punčko vzeti z njih, drugače se lahko hitro pripeti kakšno neljubo presenečenje. Mimogrede lahko iz police prileti na tla več punčk. Potem pa mora Pija dolge minute stati pred policami in punčke skrbno pospravljati nazaj. A malo navihano Pijo to ne odvrne od tega, da bi se jih naveličala. Še vedno so punčke njena najbolj priljubljena igračka in predvsem jih nima nikoli dovolj.

Nekega deževnega dne je Pija zaslišala iz kuhinje glas mame Tonke. "Pija, kje si?" "V svoji sobi sem," se oglasi Pija. "Potem pa pridi v kuhinjo, da ti nekaj povem!" zasliši mamin ukaz. "Že grem, mami," reče ubogljivo Pija in hitro steče k mami.

Ko se je Pija pojavila na kuhinjskih vratih, se je mami Tonka pravkar urno vrtela okrog štedilnika. Po kuhinji je prijetno dišalo. Mami Tonka je spekla slivov kolač.

"Si pa hitra," jo pohvali mami, nato pa reče, "veš, Pija, danes je tako slab dan ... zunaj pada dež ... Kaj praviš, če bi šli v trgovino?" "Prav rada grem," navdušeno odvrne Pija. "Lahko kar takoj, če hočeš." Mama Tonka je prijela Pijo za roke in jo odpeljala nazaj v njeno sobico. Iz redeče omare z oblačili je vzela Pijino najlepšo obleko in ji rekla: "Kaj, če bi danes oblekla tole?" "Bom mami. Saj veš, da imam to obleko z rumenimi metulji najraje," je z navdušenim glasom odgovorila Pija in si nadela obleko ter se zadovoljno zavrtela po sobi.

"Joj, kako si čedna ... kar ne morem se te nagledati," ji je z občudovanjem rekla mami. Zatem je v roke vzela lesen glavniček ter ji razčesala skuštrane lase. Pozneje ji je spletla dve ljubki kitki. "Auu ... tišči me mami ... ne maram kitk," se je pritožila Pija. "Ampak če imaš tako lepo obleko, moraš imeti tudi lepo počesane lase. Se strinjaš?" je potrpežljivo rekla mami. "No, prav. Naj ti bo. Ampak samo za danes," je zagodrnjala Pija in se povlekla za lase. Zatem je mami Tonka odšla iz njene sobe. Tudi ona se je morala urediti. Rada je bila skrbno napravljena in čedna. Kot vedno. Ko se je čez čas znova prikazala v Pijini sobi, je bila Pija navdušena. "Tudi ti si zelo lepa," je navdušeno rekla in videti je bila zelo ponosna, ker ima tako čedno mami. Tisti hip se ji je mami zdela kot pravljična princeska. Vijolična obleka ji je res odlično pristajala. "No, potem pa lahko greva," je zadovoljno rekla mami Tonka. Stali sta že pred vhodnimi vrati, ko se je mami Tonka naenkrat spomnila: "Joj, skoraj bi pozabila." "Kaj pa?" je radovedno vprašala Pija in jo začudeno pogledala. "Glej, Pija, nekaj bi te rada lepo prosila. Upam, da boš razumela," je rekla mami in jo resno pogledala. "Ko bova prišli v trgovino, nikar ne sitnari, naj ti zopet kupim punčko. Obljubiš?" "Zakaj pa ne? Saj veš, kako rada imam punčke?" je nejevoljno rekla Pija. Ni ji bilo všeč, kar je predlagala njena mami. Niti najmanj. "Zato Pija, ker imaš doma toliko lepih punčk, da jih ne potrebuješ več," je Piji razločno pojasnila mami Tonka. Pija je bila videti jezna. Svojo ljubko, skodrano glavico je sklonila in mamice ni niti pogledala. "Kaj je, Pija?" Zakaj si videti tako zamišljena? Si zdaj užaljena? Te je moje govorjenje ujezilo?" je vprašala mami. Pija je dolgo molčala. Naposled je le spoznala, da nima druge izbire. Doma si ni želela ostati, seveda pa se iz trgovine tudi ni želela vrniti brez nove punčke. Zato je prekinila kratkotrajni molk in navihano rekla: "Prav imaš mami. Res jih imam veliko. Toda obljubi mi, da mi boš kupila vsaj nekaj sladkega. Kaj praviš na liziko ali kaj podobnega?" je zvito rekla Pija in pogledala mami. Na skrivaj je upala, da si bo mami v trgovini le premislila. Za vsak slučaj pa je imela v svoji navihani glavici pripravljen še rezervni načrt. "Seveda ti bom, miška moja. Vedno ti kupim kaj sladkega. Upam le, da si razumela, zakaj sem ti to povedala," je rekla mami Tonka. Pija je zvito prikimala. Seveda je razumela, čeprav to še zdaleč ni pomenilo, da se je strinjala z maminim predlogom. Zunaj je Pija odprla svoj rumeni dežnik in pogledala v nebo. Izpod sivih oblakov je na zemljo rahlo pršil dež in na cesti ustvarjal majhne luže. Pijo je na vso moč zamikalo, da bi skočila v kakšno in se poveselila. Vendar je še pravi čas ugotovila da bi to za njeno mami pomenilo pravo polomijo, zato je urno skočila na drugo stran ceste ter se lužam izognila. "Kakšen dan," je potarnala mami Tonka, ki se je skrivala pod svojim velikim dežnikom zelene barve. "Ja, kakšen dan," je ponovila Pija. Počasi sta napredovali po ulici. Med potjo sta srečali le starčka, ki je na sprehod peljal svojega hišnega ljubljenča, kužka. Bil je premočen do kože in s svojega mokrega kožuščka je pravkar stresal odvečno vodo. "Pija, zdaj bova šli po hrano, potem pa greva še po nove čevlje. Noga ti je zrasla, potrebuješ jih," je Pijino zamaknjenost v kužka prekinil mamin glas.

Kmalu sta zavili v trgovino z živili. Ko je mami Tonka do vrha napolnila svojo košaro z raznovrstnimi dobrotami, sta s Pijo odšli še k policam s sladkarijami. Police so se šibile od različnih čokoladic, bombonov ... "Zdaj si pa izberi - karkoli želiš, lahko vzameš," je ljubeznivo rekla mami Tonka in se ji prijazno nasmehnila. "Mi daš, prosim, tisto veliko liziko v obliki srčka?" je poprosila Pija. Čeprav je stala na konicah prstov je bila še vedno premajhna, da bi jo dosegla.

"Samo trenutek, takoj jo dobiš," je ustrežljivo rekla mami Tonka in se urno stegnila do police ter Piji izročila liziko. "Hvala, mami," se ni pozabila zahvaliti Pija. Ker je bila neučakana, je hotela pri priči odpreti šumeč papirček, v katerega je bila zavita lizika. "No, počakaj malo, Pija, saj bova vsak čas prišli do blagajne, potem jo boš lahko odprla," je rekla mami in pohitela k blagajni. Kmalu sta bili na vrsti. Mami Tonka je plačala račun, nato pa sta odšli iz trgovine.

Ko sta stopili na ulico, je dež že ponehal rositi. Naredil se je lep, sončen dan. "Zdaj pa greva še po nove čevlje," je rekla mami Tonka in Pijo prijela za roko. "Počakaj!" je glasno vzkliknila Pija ter se ji izvila iz primeža. Obstala je pred velikim izložbenim oknom ter kot začarana gledala vanj. Niti premakniti se ni mogla, tako je bila navdušena nad igračami, ki so stale lepo zložene v stekleni vitrini in se ponujale na ogled majhnim otrokom.

Čisto vse so ji bile všeč, ampak njene oči so bile usmerjene še posebej k neki točno določeni stvari. K veliki škatli modre barve. Škatla je imela na prednji strani široko odprtino in skozi njo je Pija videla glavo čudovite punčke s svilenimi lasmi. Na svoji glavi je imela rjav kavbojski klobuček. Čeprav je imela Pija doma veliko število punčk, si je prisegla, da tako lepe punčke še nikoli ni videla. No, to si je zatrjevala sicer vsakokrat, dokler punčke ni dobila ter jo odnesla domov. Nato pa se je vse spet ponovilo. " ... Moram jo dobiti ... Na vsak način bo moja ... Brez nje ne grem domov," si je trmasto prigovarjala Pija. Nato se je obrila k mami Tonki. Mami si je medtem ogledovala veliko izložbeno okno, v katerem so bili razstavljeni čevlji.

Nenamenoma je spregledala Pijino navdušenje. Vedela je, kaj je običajno sledilo takšnemu navdušenju. Tokrat je skelnila, da bo ostala neomajna in ne bo več popuščala. "Poglej, mami, ... pridi pogledat," jo je prijazno povabila Pija. Mami Tonka je stopila nekaj korakov nazaj in se ustavila pred izložbenim oknom, v katerega je kot zasanjana strmela njena Pija. "Vidiš tisto punčko? Kaj ni čudovita?" je navihano rekla Pija ter pretkano pogledala mami Tonko. Na vso moč je upala, da bo njen načrt dosegel svoj namen.

"Zelo je lepa, ... toda Pija, ti dobro veš, kaj sva se zmenili doma. Si pozabila?" jo je opomnila mami Tonka. "Nisem mami, toda tako lepe punče še živ dan nisem videla. Prosim, samo to punčko mi še kupi, pa ti bom za vselej dala mir," ni popustila Pija. Upala je, da se bo mami le omehčala in na posled sprevidela da nima druge izbire da popousti.

Medtem se je na ulici zbralo že nekaj ljudi. Stali so blizu njiju ter opazovali prizor. Pija kljub temu, da jo je mami opomnila na njun dogovor ni popustila niti za hip. Trmanosto in nesramno je vztrajala pri svojih sebičnih zahtevah. Mami Tonka pa si je med tem veš čas ponavljala, da ne sme popustiti. Niti pod razno. Položaj je kmalu postal nevzdržen. Mami Tonka je poizkusila storiti vse, kar je bilo v njeni moči, da bi vztrajno Pijo prepričala, naj odneha s svojimi neupravičenimi zahtevami, ter se omakne od izložbenega okna. Toda Piji ni bilo pomoči. Še naprej je trmoglavila in se sploh ni zmenila za mamine besede, da morata v trgovino po nove čevlje. "Ne maram čevljev, ne potrebujem jih. Hočem punčko in to takoj!" je trmasto ugovarjala Pija. Ker mami Tonka tokrat ni popustila, se je Pija v brezizhodni situaciji vrgla po tleh in pričela divje cepetati z belimi čevelci po mokrem pločniku. Lepa obleka z rumenimi metulji kmalu ni bila več lepa. Bila je umazana in mokra. Toda Piji ni bilo mar. Hotela je punčo in to za vsako ceno. "Takoj, vstani! Domov greva," je z jeznim glasom ukazala mami Tonka in jo močo prijela za roki. "Pusti me! Ne maram te! Grda si, ker mi nočeš kupti punčke," je grdo odgovarjala Pija in jezno gledala mami. Končno je le vstala. Čeprav je še vedno trmasto gledala v izložbo. Mami Tonka se je počutila nemočno. Poleg tega ji je bilo tudi neprijetno, zaradi množice ljudi, ki je bila zbrana in je radovedno opazovala.

Takrat je gospa v zelenih hlačah, ki je bila že dalj časa na ulici in je ves čas opazovala prizor, počasi pristopila k Piji. Prijazno jo je ogovorila: "Deklica, te lahko nekaj vprašam?" "Kaj pa?" je kljubovalno rekla Pija. "Imaš rada mamico?" je vprašala gospa. "Seveda jo imam. Saj je moja mamica," je začudeno rekla Pija in jo grdo pogledala. "No, vidiš deklica ... tudi tvoja mamica te ima rada, ker si njena hčerkica in ti želi najboljše in gotovo ima razlog, da ti zdaj ne kupi te punčke, ki si jo močno želiš. Morda celo veš zanj?" je vprašala gospa.

Pija je nekaj časa trmasto molčala, nato pa odrezavo rekla: "Mami pravi, da imam že toliko punča, da ne potrebujem nove." "Pa misliš, da ima mami prav? Ali misliš, da si je to izmislila samo za to, ker ti noče kupiti nove?" je prijazno vprašala gospa. "Ne, res ima doma veliko ... celo omaro punč," je iskreno odgovorila Pija. "Potem si zelo srečen otrok. Veš, ko sem bila jaz majhna deklica, sem imela eno samo punčko, pa še tista ni bila čisto prava. Mami mi jo je naredila iz cunj, a sem je bila kljub temu zelo vesela," je mehko rekla gospa.

Pija jo je zamaknjeno gledala in poslušala. Čeprav je bila majhna je vseeno razumela, kaj je hotela gospa povedati. Naenkrat je začutila, kako sta njena jeza in neukrotljiva trma izpuhteli neznano kam. "Hvala, ker ste mi povedali, da sem srečen otrok, včasih kar pozabim na to," je resno rekla Pija in tokrat za spremembo prijazno pogledala gospo. "Tudi tebi hvala deklica. Lepo te je bilo spoznati. Zdaj pa le pojdi k svoji mamici ter se ji opraviči. Rada te ima in gotovo bo sprejela tvoje opravičilo," je obzirno rekla gospa in ko je Pija še enkrat pogledala k višku, gospe že ni bilo več. Pija se je obrnila in počasi stopila k svoji mamici. Mami je bila videti zelo žalostna in potrta.

Pijo je bilo sram, ker se je tako grdo obnašala in ker je razžalostila mamico. Vedela je, da se ji mora na vsak način opravičiti. Toda kaj naj stori? Nato se je domislila. "Si še huda name?" je tiho vprašala mamico, ter jo previdno pobožala po njeni roki.

"Malo pa res ... ker si se tako grdo obnašala in ker se nisi držala najinega dogovora," je resno a kljub temu prijazno odgovorila mami Tonka. "In če ti obljubim, da se ne bom nikoli več obnašala tako grdo? Če ti rečem, da punčke sploh ne potrebiujem, ker jih imam tako in tako preveč," je iskreno rekla Pija.

"Potem ne bom več huda nate," je pomirjeno odgovorila mami Tonka in sisnila Pijo k sebi. "Greva zdaj kupit čevlje?" je vprašala pozneje Pija, ko jo je mami spustila iz svojega ljubečega objema. "Pogle se, trmoglavka, kakšna pa si? Takšna res ne moreš v trgovino. Domov greva, da se preoblačeš, potem ... potem pa bova videli." "Kakor rečeš," je poslušno rekla Pija. Vedela je da ima mami prav. Takšna res ne more med ljudi. Sicer pa ji je bilo zdaj pomembno le to, da se mami ne jezi več nanjo. Samo to in nič drugega. Preveč jo je imela rada, da bi jo lahko gledala, kako se zaradi njenega grdega obnašanja utaplja v žalosti. Pija se je od tistega neljubega dogodka dalje zelo spremenila. Nič več ni bila nehvaležen in razvajen otrok. No, vejica, morda le včasih, toda le čisto majčkeno. Toda vsakokrat ko se jo je le za hipec lotila jeza ali trma, se je takoj spomnila na prijazno gospo, ki jo je srečala pred izložbenim oknom. Po tistem je bila znova srečna in zadovoljna deklica.