Pija pl. Kušin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pija pl. Kušin
Josip Premk
Izdano: Slovenski narod 9. avgust 1906 (39/181), Slovenski narod 10. avgust 1906 (39/182), Slovenski narod 13. avgust 1906 (39/184), Slovenski narod 14. avgust 1906 (39/185)
Viri: dLib 181 dLib 182 dLib 184 dLib 185
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I II III IV V dno

I[uredi]

Krasna je bila, dasiravno še napol otrok ...

Mramorno, gladko in ozko čelo, resasto dolge, svilene trepalnice, temnomodre oči, klasičen nosek, bohotne jagodaste ustnice, okrogla bradica, alabastrsko krasne ročice; vsi ti bujnosveži organi so se tako pravilno strinjali v njenem pobudnem vendar vilinskovitkem telesu, da ne bi zamogel najintenzivnejši kritik ženske lepote najti majhnega pogreška.

Na njenem obrazu ni bilo one blaziranosti, v njeni kretnji nikake koketnosti; res, živela je kakor ponižna cvetka sredi viharnega, burnega sveta ... V sedemnajstem letu je bila, a njene ustnice še niso čutile one poljuba sladke groze, njeno srce je bilo mirno in čisto kot sinji zrakovi ...

Največ časa izven šole prebila je v svoji elegantno opremljeni in vedno vzorno očiščeni sobici. Tu je kvačkala umetne čipke, čitala zamišljeno kakega domačega poeta, a kadar ji je presedalo že vse to, sedla je h klavirju in kmalu so zadoneli po tihi sobici močni, burni a zopet tihi, božajoči, Chopinovi akordi ...

Le kadar je sijal zunaj izvanredno mili pomladanski dan, nataknila si je na bogate, temnokostanjeve kodre majhno, svileno čepico in lahnih korakov odhitela po svitlih, mramornih stopnicah vun, med žuborenjem in krikom mestnega hrupa dalje v milo, prosto naravo ... Ni se menila, ako so se upirali v njo pogledi polni globoke ljubezni in hrepenenja, polni očaranja, polni — strasti; ni poslušala neslanih dovtipov gigrlskih častnikov, ne zaljubljenih fraz bledoličnega, jetičnega dijaka; z nežnim nekako prezirljivim nasmehom na rožnih ustnicah je hitela dalje, dalje ...

In ob takih sprehodih vračala se je navadno šele tedaj, ko je že padalo sonce v svoj globoki zaton in puščalo le še nad najvišjimi vrhovi in slemeni gora svoj krvordeči soj ...

— Počasnih in trudnih korakov se je pomikala lepega majskega večera proti domu. Božajoči hladni vetrič se je ljubko poigraval z njenimi svilenimi laski, ji ovijal lahno, batistasto krilce okolo vilinskih nog, in ji zdajpazdaj odnesel atom belega praška raz malih, elegantnih čeveljčkov ...

Po ulicah so že brlele električne svetilke, metale svojo bledo svetlobo po kamnitem tlaku — danes se je Pija zakasnila.

Pospešila je trudne korake; izpod vihrajočega krilca so se zdajpazdaj posvetile bele, čipkaste hlačce — obračale nase pozornost večernih šetalcev, a ne meneč se za te, hitela je dalje, vedno bližje doma ...

Odprla je vrata, v sobici je bila že luč. Na mizi je ležalo pismo, malo, višnjevo, elegantno. Radovedno raztrga ovitek in čita:

Draga moja Pija!

Veselega srca ti naznanjam, da se mi je izpolnila največja želja, zaročila sem se z nadporočnikom Edvardom pl. Gutensteinom. Radi tega mi hoče dobri papa prirediti domači zabavni večer, katerega se udeleži tudi Edvardov brat Henrik, virtuoz na klavirju in še mnogo druge povabljene gospode. Pričakovati je torej obile zabave. Vsi te torej vljudno vabimo in gotovo pričakujemo v nedeljo s četrtim vlakom. Naznanila sem to tudi tvojemu papanu, ali njemu je pot dolga in slab je, gotovo ne pride. Pričakujem torej tebe, da se tudi ti raduješ moje sreče. Pridi gotovo!

Te pozdravlja in poljublja tvoja ljubeča sestrična

Elza pl. Kušin.

Veselja so ji žarele oči, ko je prečitala pismo, a v trenotju stopi v sobo stara že osivela gospodinja, ki jo kliče k večerji ...

— Isti večer pa Pija še dolgo ni zatisnila oči, mislila je le na srečno Elzo, ki jo pričakuje ...

Stari Adolf pl. Kušin je ob svoji smrti zapustil obila nezadolžena posestva svojima sinovoma Rajmundu in Ludviku; drugih otrok ni imel, ker žena mu je umrla že tretje leto po poroki. Rajmund, ki je bil ob nagli smrti svojega očeta že polnoleten, je bratovsko razdelil vsa posestva s svojim leto in pol mlajšim bratom Ludvikom. A ta je bil lahkoživec. Privadil se je razkošnega življenja že kot dijak in mu ni bilo obstanka na deželi. Čez leto in pol je prodal vsa svoja posestva in odšel v širni svet. Pet let ni bilo ničesar čuti o njem. V tretjem četu svojega življenja se je oženil z lepo igralko Elzo Nigrinovo in z njo sta po veselicah, zabavah in v igrah potrošila vse, kar sta imela. Brez vsakega imetja se je vrnil zopet po petih letih s svojo ženo k bratu Rajmundu, kateri mu je iz dobrodušnosti podaril graščino in nekaj posestev na Dolenjskem. Tu je živel od tedaj Ludovik mirno in zadovoljno s svojo soprogo, katera mu je čez leto njenega povratka rodila prvo dete, deklico, katero sta krstila za Elzo. Več otrok nista imela, zato jima je bila glavna skrb za dobro odgojitev edine hčerke.

Tudi Rajmund, ki se je oženil tretje leto po bratovi vrnitvi s hčerko nekega bogatega stotnika, je bil vesel bratove sreče, katere pa sam ni užival. Ljubil je siver dobro soprogo, a to le kratko časa. Ob letu mu je rodila hčerko zdravo in krepko, a sama je ob porodu umrla. Tiho in ne brigajoč se svet, je živel od tedaj samotno v sivem, starem gradu svojih roditeljev. Pijo, kakor je bilo ime hčerki, je v detinskih letih odgajal v rodnem gradu, a pozneje jo poslal v mestne šole, jo preskrbel pri neki stari znanki z vsem potrebnim, a sam jo je obiskal le redko. Začel je bolehati in malokdaaj je prestopil prag svojega gradu. Tako mu je minevalo leto za letom počasno, tožno, mučno ... Pija pa se je razvijala kot zdrava cvetka pod skrbno vzgojo dobre gospodinje. Vsako leto ob velikih počitnicah se je vračala k svojemu bolehavemu očetu, mu stregla in ga razveseljevala kolikor je mogla, a on je ostal vedno isti — zamišljen, otožen. Preživela je ob njegovi strani nekaj tednov, a prišla potem k stricu in veseli, tri leta starejši Elzi. Pri njih je zopet ostajala do začetka šole. A prave zadovoljnosti, katero nživajo otroci ob strani veselih roditeljev, Pija ni imela, zato je odsevala iz njenih oči vedno neka tiha melanholija ...

II[uredi]

Po prostrani, bogato opremljeni grajski sobani Ludvika pl. Kušina, razlivala se je magična svetloba neštetih lučic, ki so bile pritrjene na malih, vitkih amoretkih, se odbijala od ledenogladkega, svetlega tlaku in lila skozi okna vun v temno, deževno noč.

Vsi so bili že zbrani. Dame in gospice v šumečih, prozornih in pikantnih, na hrbtu in prsih globoko dekoltiranih, modernih, bogato okinčanih toaletah; gospodje orokovičeni, v dolgih, temnih, ozkih frakih; častniki v svetli novi uniformi, skrbno navihanih brk, kakor solnce svetlih obutal — vse elegantno, pikantno, koketno ... Celo stari strežnik se je prelevil nocoj v svojo galauniformo in stoji v lesketajoči z zlatom okinčani livreji v kotu dvorane mirno kakor kip, čakajoč ukazov in pozivov povabljene gospode.

Pritajeno šepetanje, hihitanje, glasna gvorica, prešeren smeh, vse to odmeva po prostrani dvorani.

Gospice mlade, koketne, stikajo v enem kotu skupaj svoje parfumirane, s cvetlicami okinčane glavice — gospe rešetajo o bodoči zakonski sreči svojih hčera — starejšim gospodom sedečim, na baržunastih naslanjačih je politika glavni predmet, častniki v družbi mladih gospodov skrbno mečejo svoje poglede po lepih djevojkah — vse kuje srečo, vsak po svojem načinu.

Poluglasen "ah" se začuje naenkrat po dvorani.

In res, krasna je v tej beli svileni, polni biserov lesketajoči toaleti, v visoko čez laket prozornih rokavicah, v lice rožno nadahnjena — kakor divna, eterska slika, vitke, krasne vile. In ob njeni strani vitka, visoka postava njenega zaročenca nadporočnika pl. Edvarda Gutensteina — res prekrasen parček.

Vse hiti k njima, vse čestitat, vse jima klanjat, a niso ju še vsi pozdravili, kar zadonijo kakor iz neba prispeli močni, burni, a zopet tihi akordi in nato zvonka mila pesem čestitke novima zaročencema. Vse se ozira proti kraju; odkoder prihajajo ti nebeški glasovi ...

Na nekoliko vzvišenem odru, katerega je prej zakrivala mehka, dolga preproga, pa sedi ponosno ob klavirju črnolas mladenič, Edvardov brat Henrik in poleg njega mladostna, krasna pevka — Pija pl. Kušin. Okoli njih stoje črnozelene ciprese, tuje in druge cvetlice, da se vidita, kakor v gaju.

Četrti je ta prizor ...

Vse stoji kakor očarano. Niti malega šuma ni čuti, smrtna tišina vlada po dvorani, le mili spev čarobne pevke in ognjevito, a zopet bežajoče milo spremljanje klavirja doni v uho začudeni gospodi. Tam med cipresami pa igra umetnik Henrik, in si želi, da bi bil ta spev večen, da bi vedno čutil Pijin omiljujoči dih, da bi zamogel večno uživati nje tako nedolžne, zaupljive poglede ...

Končala sta. —

Nekaj časa vlada po dvorani tihota, kakor da se probujajo nje prebivalci iz sladkih sanj, nato pa zadoni buren aplavz nepretrgano, dolgo, dolgo, dokler zopet ne zadoni tam med zelenjem, a sedaj ne več oni mili spev, pač igrata Pija in Henrik poskočen, a umeten valček.

Kmalu se ziblje po celi dvorani vse, kar še čuti lahne mladostne noge ob veselem poskočnem plesu.

Pija pa zre v ta vabljivi prizor, v te razkošne toalete, v lesket oniksov, topasov, krizolitov, te mehke polne roke, globoko razgaljene, belopoltne prsi, hrbtišča in ramena, povesi svoj pogled na bele, gladke tipke in polglasno zašepeta Henriku:

"Oh, kakšna rafiniranost ..."

Okoli njegovih ust zaigra lahen nasmeh, močneje uglobi svoje suhljate prste v polzke tipke, da strune kar zadrhte in ji glasno odgovori:

"Da, da milostljiva, čudno je današnje sveta merilo; blagodušnje je izginilo in povsod le rafiniranost. Ali jaz se čutim srečnejšega ob teh klavirskih glasih, kot ondi med razkošnim, žuborečim plesom, posebno danes, ko imam tako izvrstnega pomočnika na svoji strani."

" Ah, ne šalite se gospod Henrik."

"No, milostljiva, rad bi imel, da bi bil ta valček večen, da bi zamogel vedno tako skupno z vami igrati, ah, bil bi tako neizmerno srečen ..."

Pija je zardela pri teh Henrikovih besedah do ušes, povesila je glavico globoko na prsi, a ko ga je čez nekaj časa zopet pogledala, videla je, kako tožno zre proti oknu ven v temno noč in lepe so se ji zdele njegove ponižne, žalostne oči, lep ta njegov bolestno bledi obraz ...

Vsi so se udeležili zabave, le enega ni bilo, očeta mlade zaročenke. Oprostil se je gospodi zaradi hudega glavobola, a v resnici je stal popolnoma zdrav in čil za baržunasto soprogo, ki se je tako mogočno zibala v burnem plesu z odvetnikom Karlom Kulievskim. Že dolgo je slutil Ludovik, da mora imeti Elza, njegova soproga, neko ožje znanje s tem človekom, ker dvakrat jo je že zasačil v mestu ž njim. In nocoj je videl, kako se pregrešno smejata, meneč, da ga ni v obližju. Da, videl je celo, ko sta priplesala mimo gardine, nevidna ostalim plesalcem, kako je strastno poljubila Elza Kulievskega ...

Varan je torej, ker je že osivel, a Elza je vkljub baš ne preveč cvetoči mladosti vendar še vedno bujna, vabeča ...

Med tem pa, ko je Ludovik tako tožnega in obenem srditega srca opazoval svojo soprogo, je bila ta kaj srečna, da se soprog ni mogel udeležiti nocojčnje zabave, saj bi ji bil itak samo v nadlego ...

Zadnja leta ga že itak ni več ljubila, zavladala je že skoro med njima ona asketična ljubezen, a svoji strasti je zadoščala z mladim, lepim odvetnikom Kulievskim. In nocoj je bila pač vedno ob njegovi strani in ako sta le količkaj izginila drugim izpred oči, so se združile njune ustnice v dolg poljub ...

"Kdaj me zopet obiščeš Elza?" ji je tiho šepetal Kulievski in stiskal njeno mehko, precej tolsto roko.

Ne vem dragec; je pač težavno in treba je paziti, da moj stari kaj ne zasumi. Vse njegovo vedenje se mi zdi tako čudno, odkar naju je zasačil dvakrat skupaj v mestu. Toda bodem že naredila, ako ne zlepa pa s silo, saj uboga me še vedno, kot nekdaj v onih zaljubljenih letih."

"Da, da, ti moja zlata Elza, saj znaš, da brez tebe me morem živeti."

Stisnil jo je k sebi in v burnem plesu drvela sta dalje, dalje ...

— Iz obrazov vseh se je brala onemoglost in utrujenost ... Posedali so po naslanjačih in foteljih in po dvorani je zopet vladal smeh in glasna govorica, a izza cipres pa so doneli umirjeni, tihi, skoro otožni akordi ...

Henrik je sedel ob klavirju sam.

Mehansko je prebiral bele tipke, a njegove misli so bile le pri Piji. Dasiravno jo je videl nocoj prvič, dasiravno je čul nocoj prvič njen opojni glasek, usedla se mu je vednar takoj v dno srca. Henrik sicer ni bil človek, ki bi se zaljubil v vsako žensko, malo se je brigal za drugi spol; njegov ideal je bila le umetnost in ob klavirju je presedel mnogokrat cele dolge noči, zato je bilo njegovo obličje tako bledo, bolehavo. A ko je zagledal Pijo, spoznal njen nepokvarjeni temparament, je videl v njej devojko katero more ljubiti ...

— Raz sedeže so se jeli zopet dvigati posamezni pari in šetati gor in dol. Tam v kotu blizu klavirja pa je sedela trojica: Pija, Elza in njen zaročnik Edvard. Edvard in Elza se nista mogla dovolj zahvaliti Piji za prekrasno petje in sta venomer ponavljala:

"Pija, nastopi še enkrat, tako me veseli petje in gospod Henrik je tako izboren igralec."

Naj poje gospod Henrik sam, saj kakor mi je pravil, je tudi on pevec, menda celo izboren pevec-tenorist. Tudi jaz bi ga rada slišala." je govorila Pija s tresočim glasom.

Elza je vstala, zašepetala nekaj bižnjim damam in kmalu se je čul po dvorani le en glas:

"Gospod Henrik naj poje, gospod Henrik naj poje!"

Ko je ta videl, da le ne more nasprotovati volji vseh, je ponižno pristopil k Piji.

"Milostljiva, blagovolite spremljati kratko arijo, da pojem?"

"Prosim", a zarudela je zopet kakor mak in prisedla h klavirju.

Henrik pa je pel. V začetku tiho, a vedno močneje — obupno, čarobnomili spev — nesrečne ljubezni.

Pija je drhtela, kakor jelka ob hudi burji, a igrala je vendar sočutno, izborno, a obenem vsa zatopljena poslušala ta obupen Henrikov spev. Zdelo se ji je, ko se je srečala z njegovim pogledom, da jo prosi rešenja iz te nesrečne ljubezni ... Neko globoko sočutje je začutila do njega in ako bi jo prosil v resnici — slušala bi ga ...

Končal je.

"Bravo, bravissimo, repete!" je donelo navdušenja v dvorani. A Henrik se ni zmenil za kričečo množico, svoj pogled hvaležnosti je uprl ponižno v Pijo, a tudi ta mu je toplo čestitala in mu podala malo drobno ročico, katero je Henrik tako strastno, vroče poljubil.

Gospoda se je slednjič vendar jela poslavljati in odpravljati na kolodvor, a Pija in Henrik sta ostala še v gradu pri svojcih.

Lučce so jele ugašati in kmalu je vladala temna noč po dvorani, kjer se je vršil ta veseli zabavni večer, ki je navdal toliko src s srečo in veseljem, a tudi s skrbjo in nemirom.

III[uredi]

Hitrih, nervoznih korakov je hodil dr. Kulievski po svoji pisarni. Neštetokrat je pogledal na uro, potegnil zopet iz žepa malo elegantno pismo in čital:

Vedno moj ljubljeni Karlo!

Hči Elza, kakor veš, se je že pred tednom, takoj po poroki podala z Edvardom na daljno potovanje in tako sva bila že teden dni sama s Ludvikom, kateri pa se je danes odpeljal k svojemu menda hudo obolelemu bratu Rajmundu. Tako sem popolnoma sama razen Henrika, ki je ravno danes zopet došel, a od njegove strani se ti ni ničesar bati, saj ga poznaš — samotarja. Pričakujem te željno takoj z večernim vlakom.

Te pozdravlja in poljublja vsa tvoja Elza.

Kulievskemu je veselje brnelo po glavi ...

Začeti članki so ležali na pisalni mizi, a ni se jih dotaknil.

"Naj pa bo nocoj "Večerni list" nekoliko bolj skromen v svojem vičanju, ker se topi Karel Kulievski radosti in veselja," je poluglasno mrmral.

Težko je čakal trenotka, da ga popelje vlak do njegove neizmerne sreče, a sekunde so bile minute, in minute dolge, mučne ure.

Dve leti je že minulo, odkar se je zagledal v Elzo. Dve leti — a samo dvakrat mu je dovolila, da se je topil radosti ž njo v krvosramnen ležišču in nocoj ga vabi mrnda tretjič. Kar drhtel je strasti, ako je pomislil na njeno polno, močno telo, na njene strastne poljube in objeme in samo eno mu je bučalo po glavi že dolgo, dolgo: kako bi si mogel Elzo za vedno osvojiti. Ta misel ga je mučila noč in dan ...

Slednjič je vendar prišel zaželjeni trenotek in Kulivski je veselih, hitrih korakov hitel proti kolodvoru ...

Zunaj je bila jasna poletna noč. Elza je sedela pri oknu, zrla ven v nočno naravo in nestrpno pričakovala Kulievskega. Kazalec na uri se je že desetkrat čez poldne zavrtil okoli svojega sredotočja, a ga še ni bilo.

— Ali morda ne pride? — Ali me ne ljubi več ... Zakaj? Saj sem mu vendar žrtvovala vse in brez njega bi mi bilo sedaj življenje pusto, neznosno. Ah to življenje. Te zakonske vezi z Ludovikom — ne slušati me mora Kulievski in proč morava, daleč daleč ...

Iz teh misli jo prebudi trkanje.

"Naprej!"

Med vrati se prikaže visoka postava Kulievskega.

"Menila sem, da te ne bo, srček moj," mu je šepetala vsa vesela in mu padla okoli vratu.

"Oprosti dušica, zakasnil sem se nekoliko na kolodvoru, pa sedaj sem.

Elza! Me li ne izda stari služabnik, katerega sem srečal na stopnicah?"

"Ah, ne boj se. To je človek temne pameti in ne briga se mnogo, kaj se godi v gradu, da je le za njega dobro in zadovoljen je."

"No, potem prav in brez skrbi se lahko kopljeva v najini ljubezni." Strastno jo privije k sebi in ji začne poljubovati ustnice, nos, oči, vse, vse ...

"Oj, skoro bi bil pozabil, Elza. Ko sem šel po vrtu, sem začul naenkrat, da prihajajo sem od paviljona neki glasovi. Gledam, a med drevjem ničesar nisem mogel videti in razločiti, zato sem zopet hitrih a tihih korakov nadaljeval svojo pot."

Elzino gladko visoko čelo se je nabralo v proste gube, njen pogled pa se je uprl v Kulievskega nekako premišljujoče, skoro boječe ... A po kratkem se je zopet veselo nasmejala in dejala:

"Karlo, Karlo, tebi se je v tvojem strahu vse to zazdevalo: saj sedaj ne more nihče biti na vrtu."

Kulievski ji ni hotel ugovarjati, že zaradi tega ne, da bi se je morda ne polastil strah in podrti bi bili morda njegovi zlati upi. Posadil jo je poleg sebe na divan in začelo se je zopet nepretrgano poljubovanje kakor pri mladih, prvič zaljubljenih parčkih ...

— Med tem pa je Henrik zamišljeno sedel na klopi v grajskem vrtu. Pred očmi bila mu je Pija, lepa, mladostna kakor oni lepi večer, ko je tako divno pela ob njegovi strani. Čutil je do nje globoko, vročo ljubezen in težko je pričakoval trenotko, da ji to razkrije.

"Ah, Pija, le tebe bodem ljubil ves čas svojega življenja, ob tvoji strani, v tvoji ljubezni bodem deloval in si kitil z lavorjem svojo glavo, ako te ne dobim, pretrgana je nit mojega življenja." Ravno je izgovoril zadnje besede, kar začuje proti klopci trde stopinje. V mesečini je takoj spoznal grajskega hlapca Jakoba.

"Kaj hočete tu v noči?" ga brzo nagovori.

"Oprostite gospod Henrik, vedel sem namreč da sedite tukaj in zato sem prišel. Tudi mene je izvabila lepa noč iz hleva in šel sem sest — oprostite, da sem bil tako drzen — v paviljon in se lepo pogovarjal s sultanom. Kar začujem sem od vrat neke stopinje, pogledam in vidim, da hiti proti gradu dr. Kulievski. Jaz ne vem, kaj iše po noči v gradu, ko ve, da ni gospoda doma. Zato sem vam prišel povedat."

"Je že dobro, Jakob, nič ne skrbite, ima že svoje opravke!" ga je s kratkimi besedami zavrnil Henrik, a čuden se mu je zdel ta nočni obisk. Že na zabavnem večeru je opazil med Kulievskim in Elzo neko globoko prijateljstvo in sedaj to ... Vstal je in šel v grad, a ne v drugo nadstropje, kjer je bila njegova soba, pač pa krenil že v prvem na levo, kjer je stanovala Elza. V spalnici začuje neke vzdihe, pogleda skozi ključavnico, ali skoro bi bil omahnil nazaj ...

— Na divanu sta ležala Elza in Kulievki ...

Dovolj je videl, vedel vse, šel je dalje po stopnicah v drugo nadstropje v svojo sobo, odprl okno, in kmalu so v jasno noč brneli pretresljivi akordi ...

IV[uredi]

Med tem pa, ko sta se Elza in Kulievski tako brezskrbno udajala nesramni ljubezni, vladala je v gradu Rajmunda pl. Kušina velika žalost.

Bled in boreč se s smrtjo leži Rajmund na svoji postelji. Ob strani mu stojita brat Ludovik in neutelešljivo plakajoča Pija. — Dolgo je že bolehal, a pred tednom se je hudo prehladil, moral je v posteljo, iz katere se ni več pobral. Čutil je, da ide njegovo življenje proti koncu, poklical je duhovnika, a zdravnika ni hotel. Naznanil je tudi bratu Ludoviku in hčerki Piji, da je na smrtni postelji ...

Sedaj stojita ob njegovi strani, a niti besedice ne pride iz njegovih ust — v omedlevici leži. Tožno zre Ludovik v obličje umirajočega brata, kateri ga je celo življenje tako ljubil, mu tako rad odpuščal njegovoe lahkomislenosti ...

Neutešljivo plaka Pija, videč, da izgubi za vedno svojega očeta, da ostane sama brez roditeljev — sirota. Vsa obupna poljublja bledo očetovo lice, moli in prosi Boga, naj ji pusti očeta še živega, naj jo nikar ne pusti samo v tem burnem svetu ...

Rajmundu je nekoliko odleglo. Odprl je steklene oči in prosil brata, naj ga vzdigne.

V pretrganih stavkih pričel je s hreščečim glasom:

"Brat Ludovik — sedaj ostaneš sam — edini moški našega — plemenitega rodu. Ah — težko se mi je ločiti — od sveta, ne — da bi ga še ljubil — saj moje življenje — bilo je itak — žalostno in tožno, ne, ampak težko radi mojega otroka — Pije". Pri teh besedah se tožno ozre na plakajočo hčer. "Toda", težak vzdih se mu izvije iz prsi, "predno se ločim — za vedno, odkrijem še zadnjo — skrivnost. Pija oprosti — idi nekoliko vun; imam nekaj — tajnega z bratom."

Pija brzo ugodi prošnji svojega očeta, Rajmund pa nadaljuje s slabotnim glasom:

"Oženil sem se kakor veš — in iz tega zakona imam — Pijo. A — še pred tem zakonom —imel sem ljubavno razmerje — z Agato Lukičevo in rodila mi je nezakonskega — sina Henrika. Jaz sem ji izplačal — veliko svoto denarja in — molčala je. Omožila se je kmalu z nekim plemenitim — časnikom Gutensteinom a sin ostal je pri — Henrik ostal je in dobil — še polubrata — Edvarda. Sedaj veš vse —a to sem ti povedal — le zaradi tega, ker sem spoznal včeraj iz Pijinih besed, da čuti neko ljubezen do Henrika. Ne pusti tega, saj veš brat in sestra sta. — Ako pa bi bila sila — razodeni Piji to skrivnost. — — Vse moje premoženje in posestva — pa izročam tebi in tudi štena in dobra. — Testament je že storjen. — Pokliči Pijo — — —

Pija, od sedaj naprej — ti bodi tvoj dobri oče — stric Ludovik. Ubogaj ga in slušaj kakor si mene in —" zadnjega stavka ni izgovoril. Hud kašelj ga je posilil, skozi usta mu je bruhnilo mnogo krvi, omahnil je nazaj in utihnil za vedno, vedno ...

V[uredi]

V gradu Ludovika so minuli žalostni dnevi ...

Ko se je vrnil Ludovik po smrti svojega brata ves otožen, pričakovala ga je doma še večja žalost. Soproga Elza izginila je brez sledu z Kulievskim, a HEnrik mu je razjasnil to njemu, kljub slutnji, vendar le napol razumljivo stvar. Zaman je bilo vse iskanje. Minul je teden, minula dva, o Elzi ni bilo slišati ničesar. Henrik je hodil po gradu bled in nem zrl v tla, jedel skoro nič, prečul mnogo noči, spremenil se je v dveh tednih tako, da ga skoro ni bilo prepoznati. Nekega dne povedal je Piji in Henriku, da odide za nekaj časa na potovanje ...

V gradu sta ostala sedaj le Pija in Henrik. — — Zunaj je sijal jasen poletni dan. Solnce je pripekalo tako žarko kakor v sredini avgusta. Pija igrala tisti spev, katerega je pel Henrik na zabavnem večeru.

"Henrik, zapoj!" ga je milo paprosila Pija.

In Henrik je pel tako otožno, proseče, da so lile Piji debele solze.

"Ah kako je moral biti nesrečen ta pesnik, ki je zložil ta spev." se je izvilo Piji.

"Gtotovo, a bolje ne kakor jaz".

"Ali si ti nesrečen?"

"Ah Pija in kako! Objel bi rešitelja, ki bi me rešil te nesreče, ali ta rešitelj zamoreš biti edino ti, Pija. Kajti ljubim te, Pija, tako goreče, da ako mi ne posije solnce tvoje ljubezni — izgubljeno, pusto je moje življenje. Ah Pija ...!"

Padla mu je na prsi in mu nudila ustnice v prvi poljub.

"Henrik, le tvoja bom, ako ne tvoja, nikogar".

"Pija, moja ljubljena Pija!" in zopet objem in zopet poljub, tako dolg, poln sladke groze, poln vroče ljubezni ...

Nekdo potrka in takoj nato vstopi Jakob s pismom v roki — odda in odide.

Brzo odtrgata ovitek in čitata nekaj časa mirno, a kmalu smrtno bledo tresoče se po vsem telesu:

Draga moja Pija!

Neusmiljena je usoda, ki biča naš rod. Bral sem v časopisih žalostno novico da se je potopila ladja, na kateri sta bila tudi moja hči Elza in Edvard. Rešil se ni nikdo. Poln obupa že prej, a sedaj še to, začel sem, igrati, zaigral se vse grajščina, kjer bivaš, je zaigrana, zaigrana tvoja dedščina, vse. Toda predno si zapodim kroglo v glavo, povem ti še zadnje, to je ona skrivnost, katere nisi smela čuti ob smrtni postelji svojega očeta. Henrik ni pravi brat Edvardov, on je nezakonski sin Rajmunda, tvojega očeta in Agate Lukičeve, torej vidva — otroka jednega očeta. Odpusti vse mrtvemu svojemu stricu in ostani srečna.

Ludovik.

Niti kapljice krvi ni bilo v njunih obrazih, kakor mramorna kipa padla sta skupaj — po sobi se je slišal obupen jok.

Henrik je vstal, optekajočih korakov odšel, a se kmalu zopet vrnil s steklenico zastrupljenega vina. Oba sta bila pripravljena na smrt, rešiteljico tega človeškega trpljenja. Še en objem, še en poljub in neustrašno ste zazveneli časi smrtni spev Henriku in mladostni, lepi Piji.