Pihala je burja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pihala je burja
Ferdo Plemič
Izdano: Slovenski narod 20. 3. 1907, (40/65)
Viri: dLib 65
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pihala je burja po široki ulici tržaškega mesta, ona suha, rezka burja.

In hodili so ljudje po ulici v burji, z rokama v žepu kakor resignirani, z rokama ob glavi kakor obupani.

In pihala je burja ter se igrala z ljudmi. Raztrgan pajčolan tu, klobuk v zraku ondi. Vihrajoče kodrce je prašil poulični prah in škrici zimskih sukenj so opletali po zraku. Tu ukrivljen moški hrbet, tam izbočene ženske prsi. In pihala jim je burja v obraz, bila jih ob ušesa, odrisovala lepo zalita bedra na svilenih krilih. Kleli so ljudje, upirali se, pihali in stokali, butali drug ob drugem, sitni, če je bilo treba izogniti se, na poti sebi in drugim.

A to vse ob eni strani ulice. Druga stran je bila prazna, nikogar ni bilo videti tamkaj. Pač, sedaj! Prikazal se je na drugi strani mož skrbno zapet v plašč. A hodil je ravno in ni se igrala burja z njegovim klobukom niti s škrici njegove zimske suknje.

Na drugi strani ulice je bilo pač zavetje. A nihče ni mislil poprej na to mogočnost, vsak je ubral svojo pot za prvim, kateremu se je menda mudilo in ki ni imel časa izbirati si poti. In vsak je mislil, da mora tako biti in da drugače ni mogoče. Kdo bi pač tudi slutil, da se da trideset korakov bolj na desno bolje shajati? Kdo bi pač sodil, da vse te muke pravzaprav ni potreba? Morda je celo kakšnemu padlo na um kaj takega, ali prosim vas, kdo bo delal nepotrebnih poti brez gotovosti ? Poskušati — hm — komu na ljubo? In če se poskus obnese, udre vsa ta množica za njim tjakaj, in potem bo zopet stari direndaj in in nič bolje.

Sedaj pa se je prikazal mož v zavetju. Morda je naletel slučajno nanje, a vsekakor je korakal samozavestno dalje ter ponosno zrl na pehajočo se množico onkraj ceste. Dobro se mu je godilo.

Tedaj res eksistuje obljubljena dežela. Nu, le par korakov je do nje. Urno tjakaj! Kaj še! Da se mi bodo drugi smejali, češ, opičji sem. Ne! In potem bi tudi oni mož v zavetju menil, da ga zavidamo. Ne rajši nič! On naj nas zavida — kako slabo se nam godi. Pihala je burja in bila je v obraz pehajočo se in kolnečo množico ljudi. Oj ti — ljudje!