Pišmo, kakor smo pisali!

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pišmo, kakor smo pisali!
Peter Hitzinger
Podpisano s psevdonimom Podlipski.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 7, št. 20 (16.5.1849)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ne zamerite, visoko častiti rodoljub, ki ste veliko od lažnjivosti našiga sedanjiga pravopisa pisali, de Vam nekaj maliga odgovorim.

Vi ste hodili, kakor se vidi, do zdaj iz Ljubljane le na Gorensko stran, k lepimu Blejskimu jezeru; tam ste se prepričali za en del našiga pravopisa, de je resničin. Pojdite zdaj pa iz Ljubljane čez zidani most na Dolensko stran memo treh križev in čez Pešénjek, in ko pridete memo Zatičine, postojte nekoliko per sv. Vidu. Potovajte potem daljej do Noviga mesta, in od ondod jo obernite enkrat na levo proti Zagrebu, in drugikrat na desno proti Karlovcu; pomudite se med belimi Krajnci per Kostanjevici med Kerko in Gorjancami, in ob Kopi pri Metliki, Semiču in Černomlji. Na ti poti se bote gotovo prepričali, de tudi drugi in tretji del našiga pravopisa ni lažnjiv. In ako še dvomite, pojte pa, ko se v Ljubljano povernete, še enkrat čez Vič na Notrajnsko stran, in v Postojni se obernite namesti na Terst, pa proti Reki, pomudite se na Pivki in med nasledniki nekdanjih Japodov; in našli bote drugi in tretji del našiga pravopisa poterjen. In če za pričevanje še veljá: v ustih dveh ali treh prič obstojí vsaka beseda! bote na pričevanje Dolenca in Notrajnca ‒ potem ko ste za en del že Gorenca samiga verjetniga imeli ‒ ta sklep storili: Celi naš zdanji pravopis ni samo redovin, ampak tudi resničin. Mislim pa, de bote potem na naš obilo neredovin pravorék nekoliko nevoljni, kér vsaka stran, vsaka soseska, celò sèmtertjè skorej vsaka družina besedo drugač izgovarja in zateguje; in rekli bote: Naj saj, kar je omikanih Slovencov, išejo enak pravorék si prisvojiti, in nar bolji pred ko ne tako, de bota pravorék in pravopis prava, ne samo po pôli brata.

Ako se vam pa, častiti rodoljub, dozdeva, de bi ne bilo prijetno slišati govorjenja s polnimi samoglasnicami in s čisto soglasnico l na koncu besed: le skusite enkrat slišati Beliga Krajnca ali Pivčena, in pred ko ne, de bote z nami vred spoznali, de prijetno govorita. Saj vémo se spomniti, ko smo v neki priložnosti več Belih Krajníc pred seboj imeli, in na to je prišla Černa Krajníca zraven (takó se po iménu razločik dela proti drugim Krajncam), so nas ušesa pràv pràv zabolele, kér so se bile uniga glasú že navadile. Prijetnost govorjenja ne visi od golih samoglasnic, ampak tudi od nježno izrečenih soglasnic. Drugač bi bila beseda starih Grekov in Rimljanov tudi zoperna biti mogla ušesam, kér nima povsod samoglasnic na koncu.

Ako nam pa Gerke in Rimljane, Nemce in Italijane v zgled daste, de pišejo, kakor govoré: ne zamerite, če to besedo overžemo. Greki so pisali, razun pesnikov, le olikano atiško besedo, in ne doriške terde in joniške mehke. Rimljani po Ciceronovim zgledu druge glasove imajo, kakor jih pa v Plavtovih igrah priprosti sužnji rabijo. Italijani imajo Toškansko v svojim književnim jeziku; ne pa govorjenja Beneških mornarjev ali Neapolitanskih Lazaronov. Nemci pišejo hochdeutsch po gorejnje-saksonsko, in ne plattdeutsch, po dolejnje-saksonsko, hanoveransko ali prusko, tudi ne oberdeutsch, kakor Švabi, Parci in Avstrijani besedujejo. In ako bi hotel Francoze kdo v misel vzeti, njih omikani jezik se derží Pariza, in ne Provincije in Gaskonije; in Angleže, oni vse drugač govoré v deržavnim zboru (parlamentu), kakor na tergu kupčujejo.1 Mi Slovenci pa píšemo, in ne bilo bi napek omikani družbi govoriti, kakor en del govoré Gorenci in Dolenci sploh, večidel pa Beli-Krajnci in Pivčeni. Ako se pa tega vodila deržimo, se naš pravopis ne more lažnjiv imenovati.

H koncu prosimo vse častite rodoljube, ‒ naj ne zameri kdo, če bolj mladi proti več starjim to besedo izrečemo ‒ de bi pač v prihodnje ne bilo več govorjenja od pravopisa ali abecede v očitnih listih2; naši zoperniki se temu Ie smejajo, de nam je abecedna vojska nekako načarana. Čehi, Slovaki in Iliri več za drugo daljej gledajo, kakor nazaj na abecedo, ktero imajo zlo enako z nami. Tudi nam je na veliko drugih in imenitniših rečí več gledati in delati; sej smo v abecedi že vender nekako edini.

Podlipski.


1) Letó je povedano po besedi r. Matija Čopa. Pisatelj.

2) Vredništvo Novíc ni prijatel abecednih reči, kér zdej in vselej je bila naša želja: le delati, delati, in knjige, ki jih tako silno potrebujemo, pisati. De smo vzeli tako obširin sostavek gosp. -r v Novíce, smo storili to le iz visociga spoštovanja do za slovenšino mnogozasluženiga gosp. -r, de nej svét presodi njegove misli. Daljniga govorjenja ne bo več v Novícah v tém, kakor de bomo po dani obljubi eno pesmico v nasvetovanim pravopisu natisniti dali. Vredništvo.