Petriha

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Petriha
Josip Vandot
Izdano: 1924 v reviji Vrtec
Viri: www.dlib.si
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Že včeraj si je bil napravil Petriha svojo torbo. Prav do zadnjega kotička si jo je bil napolnil. A danes jo je kar vrgel na hrbet. Naglo se je poslovil od gospodinje in je stekel na ulico. Hitel je skozi mesto in se je ustavil šele daleč zunaj na samotni cesti. Kroginkrog se je ozrl. Ko je pa videl, da je popolnoma sam, je dvignil klobuk, pa zavriskal: »Juhuhu!« 

Pa je imel popolnoma prav, da je vriskal. Konec je bilo šole, in počitnice so sc smejale vseokrog. Krasno spričevalo je imel Petriha v žepu, krasno, da nihče podobnega. Drugo gimnazijo je bil dovršil, prav lepo jo je dovršil. Zdaj pa gre proti domu. Oče in mati bosta vsa vesela in srečna, ko jima pokaže tisto lepo spričevalo. In bratec in sestrica bosta vriskala, ko zagledata Petriho, ki je postal že tako velik in učen gospod. Hej, to bo veselje, ko pride domov! — Seveda daleč je še do doma. Pet dobrih ur mora dobro meriti cesto, da pride do doma. A kaj to! Samo, da so počitnice, te lepe počitnice, pa bi še kdo mislil na dolgo pot!

»Juhuhu!« je zavriskal Petriha še enkrat in se spustil vnovič v tek. Cesta je bila prašna, in solnce je že precej pripekalo s sivkastega neba. A Petriha je hitel venomer, da je bil že ves zasopljen. Znoj mu je pričel teči s čela, in zato se je moral ustaviti, da se nekoliko oddahne, Obstal je pod širokim drevesom in si obrisal znoj z obraza.

A tedaj je Petriha kar naenkrat poskočil. Tlesknil je z rokami in se zasmejal. Z obema rokama je dvignil klobuk in ga gledal, gledal. Oči so se mu svetile, in ves obraz se mu je smejal. — »Klobuček, hej, klobuček!« je rekel Petriha in gledal neprenehoma na klobuk. »Kako si lep, klobuček! Pa kako si gosposki! Hej, klobuček, ti moj klobuček!« 

Pa je Petriha spet poskočil v svojetn veselju in zavriskal. Hm, pa je bil resnično gosposki tisti klobuk. Lepo okrogel je bil; ravno tak je bil, kakršne nosijo v mestu samo veliki gospodje. Podaril mu je tisti klobuk sam gospod, ki je služil pri sodišču in je stanoval v mestu pri sosedovih. Lepo se je zahvalil Petriha gospodu in je bil ves rdeč vsled te velike radosti. Kako li ne? Saj Petriha bo zdaj tudi gospod, če si dene ta krasni klobuk na glavo. V domačo vas pride. Lepo pojde pokonci skozi ulice. Pa ga bodo srečevali vaški paglavci. Kar zijali bodo vanj in se mu odkrivali. »Oj, dooer dan, gospod Petriha!« bodo pozdravljali in strmeli. »Dober dan, gospod Petriha!« — On pa se bo muzal in se odkrival na vse strani; »Dober dan, prijateljčki! Bog daj, Bog daj!« 

Pod drevesom je Petriha kar skakal v svoji srčni radosti. Neprenehoma je gledal in božal svoj krasni klobuk. Znoj mu ni več tekel z obraza, pa tudi zasopljen ni bil več. Zato je stopil naprej po prašni cesti. Neprenehoma je vrtel svoj krasni klobuk in ga gledal, gledal. Na ves glas je prepeval in stopal naglo naprej. Že davno je bilo zatonilo belo mesto v daljavi. Vseokrog je počivalo zeleno polje sredi žgočih poletnih žarkov. Vse je bilo tiho; samo odnekod se je oglašala ptica pivka in klicala glasno v poletni dan svoj žejni; »Piv—piv—piv .. .« 

A Petriha se ni zmenil za polje in za ptico pivko. Šel je dalje in se zatapljal v svoje misli. Glej, kmalu pride domov. Lepo odpre vrata in stopi v vežo. Nemara bo sedel ondi oče v veži ali pa še celo mati? Zagledata tujega gospoda, pa se skoraj prestrašita. Naglo vstaneta, pa bosta oba v zadregi. — »Bog daj dober dan, dragi gospod!« porečeta. »Tako in tako je, gospod.. . Pa kaj bi radi, dragi gospod?« 

Pa se bo zasmejal Petriha, zasmejal na ves glas. — »Pa kaj me ne poznata več, oče in mati? Kar poglejta me! Ali nisem resnično vaš Petriha?« 

Pa se bosta začudila oče in mati in ga šele zdaj spoznala. »0, raca na strehi, o, koklja na vodi!« bo rekel oče in se še vedno čudil. »Ti si, Petriha? Pa si resnično ti? Pa kdaj si postal tako velik gospod? Pa ti je dal znabiti sam minister tisti lepi klobuk? Kdo naj te spozna, Petriha, kdo — te vprašam? Raca na strehi, o, koklja na vodi. ..« 

In Petriha se smeje, samo smeje. Pa prideta iz sobe bratec in sestrica. Zagledata gospoda in se kar stisneta v kot, ker ju je sram in strah, A mati ju prime za roko in ju pelje pred velikega gospoda. — »Poglejta ga, poglejta ga!« poreče mati. »Petriha je ta veliki gospod. Kar lepo mu dajta rokico! Petriha je, naš Petriha, in Petriha je že velik gospod...« 

Petriha je pričel žvižgati na prašni cesti. Srce se mu je smejalo, ko je mislil svoje lepe misli in je gledal na svoj krasni klobuk. Cesta je krenila k reki, ki se je vila počasi in široko skozi nepregledno polje. Polahkoma in potihoma je pljuskala ob nizki breg, ki je bil porastel z nizkim grmovjem in s šibkimi vrbami. Solnce je stopilo že nasred neba, in vročina je pritiskala, pritiskala vedno huje. Petrihi je lil pot z obraza, in oči so ga že kar ščemele. A Petriha se ni ustavil, da si odpočije. Čvrsto je stopal naprej in se je smehljal neprenehoma. Glej, ondi doli se že dvigajo domači grički; tam se že sveti visoki zvonik domače vasice. Še uro hoda, pa bo Petriha doma. Oj, čez kratko uro bo že vriskal pred rodno hišico in bo stiskal staršem roko!

Petriha je krenil s ceste ob stezi, ki je vodila ob široki reki preko planjave. Tedaj se je solnce kar naenkrat skrilo. Začuden je pogledal Petriha na nebo, pa videl, da se vale črni oblaki izza obzorja. Tuintam se je zasvetil med oblaki kratek blisk, in zagrmelo je votlo in pretrgano. — Petriha se je popraskal za ušesom. — »O jej!« je izpregovoril. »Nevihta prihaja. .. Pa bo treba dobro stopiti, če hočem ubežati nevihti. Kaj mi pomaga lepi dežnik? Obrne ga nevihta, in nemara mi veter odnese še celo moj krasni klobuk. Teci, teci, Petriha!« 

In Petriha se spusti.v tek preko molčeče planjave. A že je zavela prva sapica nad zemljo. Zapljuskala je površina široke reke, in vrbe na bregu so zašumele; — »O jej!« je zaklical Petriha in stisnil dežnik pod pazduho. Pričel je teči na vso sapo po stezi, ker je slutil, da pridivja zdajpazdaj strašna nevihta. In res — kar nenadoma je zavrisnilo nekaj okrog njega in zašumelo: »Fiv—fiv, Petriha!« — Tako je zavrisnilo, in Petriha je kar razločno slišal, da mu nekdo kliče: »Fiv—fiv, Petriha!« 

Petriha se je začudil, da je kar obstal. Poslušal je z odprtimi usti in je gledal okrog sebe. Pa ni videl nikogar daleč naokrog. Samo slišal je razločno, kako žvižga nekaj v zraku in kliče; »Fiv—fiv, Petriha! Klo-buk—klo—buk ...« 

Prestrašil se je Petriha, da so mu stopili lasje pokonci. A tisti trenutek je zavrisnilo v zraku tenko in visoko: »Fiv—fiv...« Zagrabilo je Petriho in ga je skoraj zasuknilo. Sapo mu je zaprlo, da se ja kar zgrabil za prsi. Krasni, okrogli klobuk mu je sfrčal z glave in je poletel naravnost na reko. Petriha je videl vse to. A iz samega strahu ni mogel premakniti nog. S široko odprtimi očmi je gledal za klobukom, ki ga je odnesel veter na nemirno vodo.

Naposled se je vendarle vzdramil. — »Ovbe!« je zavpil in skoraj zajokal. »Moj lepi, gosposki klobuček!« — Stekel je do brega, da bi zagrabil klobuk z rokami. Z dežnikom ga je hotel doseči, a klobuk je bil že predaleč. Pa se ni Petriha kar nič pomišljal. Stopil je v vodo in jo pričel bresti. Že je skoraj dosegel z dežnikom klobuk — a tedaj je zavrisnilo spet na vso moč okrog njega: »Fiv—fiv .. . klobuk, klobuk ...« Petriho je skoraj prevrglo v reko. V zadnjem trenutku se je še zgrabil za bičevje. Ko pa se je spet dvignil, je zagledal svoj gosposki klobuk že daleč doli sredi šumeče reke. Pa je izprevidel, da ga ne doseže nikoli več, oj, nikoli več,..

Petriha je zatarnal in se je prijel za glavo. Joj, pa se ne bo mogel izkazati doma, prav nič se ne bo mogel izkazati. Norčevali se bodo iz njega — češ, glejte ga Petriho! Tako je reven in siromašen, da si ne more privoščiti niti klobuka. Kakor ciganček je prišel domov — bosoglav in moker. Pa pravi, da postane gospod, kakor so v mestu gospodje. I, glejte! Pa ne premore niti klobuka, niti umazanega klobuka ne. Saj pravimo — ta Petriha, ta nesrečni Petriha!

In Petriha se je razjokal v svoji nesreči, Gledal je za klobukom, ki je plaval naglo po razpenjeni reki. Kakor črna pika je že bil, oj kakor črna pičica — in potem je kar naenkrat izginil. .. Petriha je zajavkal in je stopil iz mrzle reke, Tarnal je, da je prevpil vihar, ki je tulil preko planjave vedno huje. A hipoma se je zablisnilo, da je vzelo vid. Zagrmelo je, da se je potresla zemlja, in iz črnih oblakov se je ulil gost dež.

To je predramilo Petriho. Hipoma je pozabil na gosposki klobuk in na svojo bolest in na svoj obup. Spustil se je v tek in je letel skozi gosto ploho — premočen do kože. Ves premražen in zasopel je prišel do domače hiše in je stopil v vežo. Z njega je kar curljalo, ko je otepal z rokami po obleki, Zagledala ga je mati in je pričela sklepati z rokami. Naglo je prinesla suhega perila, in Petriha sc je moral takoj preobleči. Vesel ga je bil oče zlasti še, ko je pokazal Petriha svoje dobro spričevalo.. Pa tudi bratec in sestrica sta bila vesela, da sta kar skakala okrog njega.

Pa se je namuznil oče in je rekel: »Hm, zdelo se mi je, da prineseš dobro spričevalo. Pa sem ti kupil zadnjič na sejmu nekaj lepega. Hm, zato sem ti kupil, ker zaslužiš. Saj si bil priden vse leto in si se učil tako dobro.« — In oče je odprl skrinjo. Vzel je iz njega nekaj, v droben papir zavitega. »Poglej, Petrihal« je nadaljeval oče In se je še vedno muzal. »Ali vidiš? To sem ti kupil, ker si tako priden.« Petriha je razvil naglo papir in se je zasmejal v velikem veselju. V roki je držal nov klobuk. Ves žametast je bil in tako mehak in gladek kakor svila. — »O, jej!« se je razveselil Petriha, da je kar poskočil. »Kako krasen klobuk! Kako lep klobuček!« Pa se je domislil tistega okroglega, gosposkega klobuka, ki mu ga je bila odnesla široka reka. In domislil se je tudi, kako trd je bil tisti klobuk. Kakor železna čelada je tičal na glavi in ni se dal upogniti niti za pičico. In če je udaril z pestjo nanj, je zabobnel votlo kakor boben. Petriha je gledal zdaj svoj novi žametni klobuček, in kar naenkrat je prasnil v smeh. Začudena sta ga gledala oče in mati pa tudi bratec in sestrica sta se čudila. Pa je povedal Petriha zgodbo o svojem okroglem, gosposkem klobuku. 0 vetru je pravil, ki je zavrisnil: »Fiv—fiv« — pa je vrgel v reko tisti gosposki klobuk.

Smejal se je Petriha, od srca se je smejal in se je tolkel z rokami po kolenih. »0, kako sem bil neumen, ker mi je tako ugajal tisti klobuk!« je govoril in se smejal. »Neroden je bil kakor železna čelada in okrogel kakor materin pisker. Če sem udaril s pestjo nanj, je zabobnelo iz njega: bum — bum — bamber — bam ...« 

Na ves glas se je smejal Petriha. Smejala sta se tudi oče in mati. Pa tudi bratec in sestrica sta se smejala. Tolkla sta se po kolenih in govorila za Petriho: »Bum — bum — bamber — bam ...« 

Tisti klobuk je vrgla čez tri dni reka na breg. Našel ga je tam kmet in se ga je razveselil. Sredi njive, posejane s prosom, ga je nataknil na kolec. Strašil je tam vrabce tisti gosposki klobuk. Grdo jih je strašil, da so vrabci kar kričali v svojem strahu. Skrivali so se za mejo in so se spogledavali. Kajti strah jih je bilo v grešnih srcih, pa se niso upali blizu prosa, res niso upali...