Petričeva domačija

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Petričeva domačija
Dr. Ivo Česnik
Izdano: Vigred letnik 21, številka 2—7; 1943,
Viri: 2, 3, 4, 5, 6, 7
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. dno

1.[uredi]

»Sin moj, boj se Boga in varuj se greha! ... Težko ti bo življenje, kakor je bilo težko meni ... Vse svoje dni sem se boril za dom. Oče mi je zapustil dolgove, dolgove zapuščam jaz tebi ... A ne samo dolgove, tudi zemljo in dom ti zapuščam. Svet naj ti bo in ne zapusti ga nikoli! Spoštuj mater, podpiraj jo na stara leta in skrbi zanjo!«

Tako je govoril stari Petrič svojemu sinu na smrtni postelji. Sin Andrej je zvesto poslušal te besede, in mati Katra se je med solzami poslavljala od svojega moža.

Bil je lep zimski dan. Sonce je razlivalo svoje žarke na globeli, na hribe, porasle s smrekovimi gozdovi in na sneg, ki se je lesketal na drevesnih vejah in po jasah, kakor briljanti. Sredi ozke doline – lahko bi ji rekli grapa – je stala Petričeva .hiša v soncu in ob njej se je vila reka v velikih ovinkih proti pol ure oddaljeni vasi. Po sredi globeli je tekla počasi, kakor bi se vila lena kača, in poplavljala spomladi, v poznem poletju in jeseni travnike in njive, ki so ležali na desno in levo ob njenem bregu. Od severa je pritekal s hriba deroč potok in se vil mimo hiše in se izlival v reko prav blizu nje. Hiša je stala na samem in pol ure na daleč ni bilo soseda.

Nad hribi je plaval v velikih krogih orel, na lazu za Petričevo hišo se je oglašal vran. Tedaj se je ločila duša starega Petriča od telesa in na ustnicah so zamrle zadnje besede, govorjene sinu Andreju: »Dom ti bodi svet, ne zapusti ga nikoli!« ...

Še tisti večer so zapeli pri fari zvonovi in naznanjali novico, da se je poslovil od doline solz Petrič Jakob. Stari upniki so zganili z rameni in si mislili: »Staremu smo prizanesli, mlademu ne bomo.«

Tretji dan je bil pogreb. Skromen in tih, kakor so skromni in tihi vsi pogrebi v naših hribih. Sin Andrej je stopal s povešeno glavo in upognjenim hrbtom za krsto svojega očeta, mati Katarina je pa ostala doma, ker ji je bilo prebridko spremljati moža do hladnega groba.

Po pogrebu je povabil Andrej po stari navadi pogrebce in bližnje sorodnike na svoj dom, kjer so pili in jedli ter se spominjali pokojnega Petriča.

»Kaj storiš sedaj, Andrej?« je vprašal stric Miha, ki se je bil priženil na kmetijo v bližnji vasi, svojega nečaka.

»Kaj naj storim! Dolga je na domu, da sam ne vem, koliko. Leto za letom poplavlja njive, travnike in senožeti, tako da je pridelek vedno slabši in večkrat popolnoma uničen. Upiral se bom, dokler mi bo mogoče, bojim se pa, da nekega dne ne zapoje boben pri naši hiši.« 

»Mlad si in mladina ne sme biti nikdar črnogleda. Ako bi bil jaz s teboj, jo pobrišem v Ameriko za dve, tri leta, dam zemljišče v najem in izplačam dolgove ter se vrnem z dolarji v kočiji domov.«

»Kaj čenčaš? V Ameriki tudi ne raste denar pod brinjevim grmom, da bi ga pobiral, kakor otroci robidnice poleti. Treba je delati in če ti je sreča mila, se prikoplješ do imetja, če ne, pa ostaneš berač,« je rekel star pogrebec Janezu.

Mati Katra je čepela v kotu za pečjo in poslušala med solzami pogovor pogrebcev.

»Nič Amerika! Oče je rekel na smrtni postelji, da ne sme zapustiti Andrej ne doma ne mene. In jaz poznam Andreja in vem, da bo spoštoval voljo svojega očeta.«

»Veš kaj, Andrej, poroči se in glej, da bo nevesta petična in da bo imela pridne roke, pa se izkoplješ iz dolgov,« je svetoval pogrebec Janezu.

»A kaj, molčite danes o poroki!«

Po teh besedah je odšel Andrej iz sobe in stopil pred hišo. Žalostno se je ozrl naokrog, na gozdove in na hribe, ki so ždeli v popoldanskem miru. Tako mu je bilo pri srcu, da bi se razjokal. Lep je bil svet, lepa je bila zemlja, ki mu jo je zapustil oče. V Lazu so rastle mlade smreke in med njimi so stali ponosni kostanji, v Drvišču so stezali proti nebu svoje vrhove stoletni hrasti. A v le teh dveh kosih Petričevega posestva se ni prikazala nikaka sled povodnji. Loko in Močila pa je preplavljala vsako leto reka. In tam je rastla trava za šest goved in je zorel krompir, zorelo žito, repa, fižol in zelje za družino. Andrej je ljubil svoj dom, zato mu je bilo neizmerno težko, ko je le pomislil, da bi moral zapustiti svojo rojstno hišo in da bi prestopil prag Petričevega doma tujec, kjer so njegovi pradedje in njegovi očetje gospodarili že nad 300 let. Kot lepo kraljestvo se mu je zdel dom, da bi le mogel ukrotiti divjo silo, ki je poplavljala vsako leto njegova polja. A naj se zgodi kar hoče, dom bo ohranil rodbini in izpolnil očetovo poslednjo voljo ...

Pol leta je minilo od tedaj. Zapuščinska razprava po pokojnem Petriču je bila dokončana in zapuščina prisojena Andreju. Medtem so se zglašali upniki od najrazličnejših strani, pretili, terjali, tožili in se vknjiževali na posestvo. Bremenski list je bil poln zastavnih pravic, izraženih v večjih in manjših številkah. Mladi Petrič pa si ni vedel in ni mogel pomagati iz zadrege in pogosto je v večernih urah po trudapolnem delu za mizo opiral roke ob glavo, premišljeval svoje težave in pogosto se je čul iz njegovih ust vzdih. Mati Katra, ki je imela po testamentu izgovorjen kot do smrti pri hiši, je bridko čutila to sinovo bol in molčala in trpela.

Bilo je neke nedelje v poletju. Pri Petriču sta mati in sin ravno kosila. Andrej je hotel oditi v senco v Laz, da si odpočije od tedenskega truda. Mati Katra je pospravljala posodo in vprašala sina, kam je namenjen.

»Truden sem od skrbi in dela in rad bi si malo odpočil. Zato pojdem v Laz, da ležem v senco in malo zadremljem.«

»Jaz bi pa imela na tvojem mestu važnejši posel. Povem ti, Andrej, sin moj, stara sem in lahko se zgodi ta ali drugi dan, da obnemorem in ležem v grob k svojemu pokojnemu Jakobu. Treba ti bo pogledati za novo gospodinjo. Star si dovolj, zato si poišči ženo!«

»Star, star! Seveda sem dovolj star. Pomisliti pa morate, mati, da ne bo marala zlepa katera priti na zadolženo posestvo. Večne skrbi in težave bi imela in garati bi morala do smrti.«

»Skrbi, skrbi! Saj sem tudi jaz imela vse življenje skrbi in dom je bil zadolžen malo manj kakor danes, ko sem se primožila sem.«

»Saj ne pravim, da bi morda ne prišla ta ali ona na našo kmetijo, toda prinesla ne bo k hiši ničesar, da bi si opomogli. Brez dote pa ne smem vzeti ženske, sicer sem prepričan, da pride kmetija na boben prej kakor v enem letu. Vsako ženitovanje velja denar in kje naj ga dobim! Zadolžiti bi se moral znova. Nevesta z doto pa ne bo marala priti k naši hiši.«

»Kdo ve? Morda pa le! Povem ti, Andrej, da zelo rada pogleda za teboj Jurčičeva Marička iz Brekovca. Pravila mi je to sama. Preteklo nedeljo sem Maričko kar naravnost vprašala, če bi hotela morda k naši hiši. Dekle je zardelo in priznalo, da bi se ne branilo, če bi bil njen oče s tem zadovoljen. Nekaj dote bo imela in roke ima pridne, kar je glavna stvar za kmetijo, pa ponižna je in se ne nosi kakor ves mladi dekliški svet, ki rad obeša cunje nase.«

»Hm, hm, ali mislite resno, morda bi pa le kaj dosegel?«

»Rečem ti, Andrej, kar danes stopi k Jurčiču in poprosi za Maričkino roko. V jeseni je lahko svatba in na našem domu bo nova gospodinja, ki ti bo pomagala nositi težak križ.«

Andrej je bil zadovoljen s tem predlogom, si osnažil obleko, čevlje in klobuk ter se odpravil v Brekovec snubit.

Brekovec je bil od Petričeve domačije oddaljen eno uro hoda in je ležal v zatišju, v globeli, obdan od vseh strani z zelenimi travniki in sadnim drevjem. Više so se stezali bukovi in smrekovi gozdovi. Vas je bila majhna, štela je komaj deset hiš, a bila je ljubka in čedna.

Pri Jurčiču so bili srednji kmetje. Redili so po šest goved in tri prašiče in celo jato kuretine. Žito jim je dobro rodilo, krompirja so pridelali za vse leto in ga celo prodajali. Dom je bil nezadolžen in trden, in na to je bil Jurčič ponosen.

Ko je Andrej prišel k hiši, je dobil v senci pred njo gospodarja Matijo in njegovo ženo Franco. Maričke ni bilo doma, ker je šla, kakor tudi drugi otroci: Janez, Pavie in Jože k popoldanski službi božji. Gospodar Matija, ki je držal v rokah kmečki strokovni časopis, je začudeno pogledal mladega Petriča.

»Dober dan Bog daj!« je pozdravil Andrej in pogledal Matijo.

»Bog ga daj!« sta obenem odzdravila gospodar in gospodinja. »Kaj pa je tebe pripeljalo k nam? Sedi malo sem na klop, da mi poveš, kako je kaj, odkar je umrl tvoj oče. Bog mu daj večno luč! Dobra prijatelja sva bila zmlada. Krave sva skupaj pasla, pri vojakih sva služila isto leto in vedno sva se dobro razumela, nikoli se nisva kregala. Bil je jako miren človek.«

»Miren človek je bil, miren, morda še preveč miren. Zato so ga pa nekateri žulili in izrabljali in od njega terjali velikanske obresti, da ni mogel na noben način zlesti iz dolgov. Ni mi prijetno in tudi materi ne, ker se morava ubijati, da rešiva dom. In jaz sem prepričan, da ga rešiva, morava ga rešiti. Bridko bi bilo, če bi moral prepustiti kmetijo drugim. Res jo poplavlja vsako leto bolj ali manj nadležna reka, vendar je domačija lepa in se prijetno prebiva na njej. Da vam odkrito povem, danes sem prišel k vam, da dobim nekoga, ki mi bo pri mojem težkem delu in naporu stal ob strani in pomagal mašiti luknje, ki so jih prizadejale nesreče naši kmetiji v zadnjih tridesetih letih. Prišel sem, – ker nimam navade govoriti v ovinkih, povem kar naravnost – vas prosit za vašo hčer Maričko.

Andrej je govoril te besede počasi in je nazadnje zardel ter gledal Jurčiča in njegovo ženo ter čakal odgovora.

Matija je položil časopis na mizo, namrdnil čelo, stresel z glavo in pogledal svojo ženo. Franca je sedela mirno in rekla: »Počakaj, da se vrne Marička. Vedeti moramo prej, kaj poreče ona. Če te ona ne mara, je vsaka beseda odveč. Če te pa ima rada, potem je kaj drugega.«

»Nič ne bova čakala Maričke! Povem ti Andrej, spoštujem tebe in tvojo mater, ker sta pridna, varčna in skrbna, toda preveč zadolženo posestvo imaš in pri tebi bi imela Marička večno trpljenje. Moja dolžnost pa je, da svoje otroke pripravim do kolikor mogoče dobrega kruha. Zato ti Maričke ne dam.«

Kratke so bile te besede, jedrnate, ostre in jeklene, kakor je bil jeklen značaj starega Jurčiča. Andrej je zardel in vstal ter se vzravnal ponosno kvišku in se poslovil od Matije in njegove žene.

Pol leta je minilo od tedaj. Zapuščinska razprava po pokojnem Petriču je bila dokončana in zapuščina prisojena Andreju. Medtem so se zglašali upniki od najrazličnejših strani, pretili, terjali, tožili in se vknjiževali na posestvo. Bremenski list je bil poln zastavnih pravic, izraženih v večjih in manjših številkah. Mladi Petrič pa si ni vedel in ni mogel pomagati iz zadrege in pogosto je v večernih urah po trudapolnem delu za mizo opiral roke ob glavo, premišljeval svoje težave in pogosto se je čul iz njegovih ust vzdih. Mati Katra, ki je imela po testamentu izgovorjen kot do smrti pri hiši, je bridko čutila to sinovo bol in molčala in trpela.

Bilo je neke nedelje v poletju. Pri Petriču sta mati in sin ravno kosila. Andrej je hotel oditi v senco v Laz, da si odpočije od tedenskega truda. Mati Katra je pospravljala posodo in vprašala sina, kam je namenjen.

»Truden sem od skrbi in dela in rad bi si malo odpočil. Zato pojdem v Laz, da ležem v senco in malo zadremljem.«

»Jaz bi pa imela na tvojem mestu važnejši posel. Povem ti, Andrej, sin moj, stara sem in lahko se zgodi ta ali drugi dan, da obnemorem in ležem v grob k svojemu pokojnemu Jakobu. Treba ti bo pogledati za novo gospodinjo. Star si dovolj, zato si poišči ženo!«

»Star, star! Seveda sem dovolj star. Pomisliti pa morate, mati, da ne bo marala zlepa katera priti na zadolženo posestvo. Večne skrbi in težave bi imela in garati bi morala do smrti.«

»Skrbi, skrbi! Saj sem tudi jaz imela vse življenje skrbi in dom je bil zadolžen malo manj kakor danes, ko sem se primožila sem.«

»Saj ne pravim, da bi morda ne prišla ta ali ona na našo kmetijo, toda prinesla ne bo k hiši ničesar, da bi si opomogli. Brez dote pa ne smem vzeti ženske, sicer sem prepričan, da pride kmetija na boben prej kakor v enem letu. Vsako ženitovanje velja denar in kje naj ga dobim! Zadolžiti bi se moral znova. Nevesta z doto pa ne bo marala priti k naši hiši.«

»Kdo ve? Morda pa le! Povem ti, Andrej, da zelo rada pogleda za teboj Jurčičeva Marička iz Brekovca. Pravila mi je to sama. Preteklo nedeljo sem Maričko kar naravnost vprašala, če bi hotela morda k naši hiši. Dekle je zardelo in priznalo, da bi se ne branilo, če bi bil njen oče s tem zadovoljen. Nekaj dote bo imela in roke ima pridne, kar je glavna stvar za kmetijo, pa ponižna je in se ne nosi kakor ves mladi dekliški svet, ki rad obeša cunje nase.«

»Hm, hm, ali mislite resno, morda bi pa le kaj dosegel?«

»Rečem ti, Andrej, kar danes stopi k Jurčiču in poprosi za Maričkino roko. V jeseni je lahko svatba in na našem domu bo nova gospodinja, ki ti bo pomagala nositi težak križ.«

Andrej je bil zadovoljen s tem predlogom, si osnažil obleko, čevlje in klobuk ter se odpravil v Brekovec snubit.

Brekovec je bil od Petričeve domačije oddaljen eno uro hoda in je ležal v zatišju, v globeli, obdan od vseh strani z zelenimi travniki in sadnim drevjem. Više so se stezali bukovi in smrekovi gozdovi. Vas je bila majhna, štela je komaj deset hiš, a bila je ljubka in čedna.

Pri Jurčiču so bili srednji kmetje. Redili so po šest goved in tri prašiče in celo jato kuretine. Žito jim je dobro rodilo, krompirja so pridelali za vse leto in ga celo prodajali. Dom je bil nezadolžen in trden, in na to je bil Jurčič ponosen.

Ko je Andrej prišel k hiši, je dobil v senci pred njo gospodarja Matijo in njegovo ženo Franco. Maričke ni bilo doma, ker je šla, kakor tudi drugi otroci: Janez, Pavle in Jože k popoldanski službi božji. Gospodar Matija, ki je držal v rokah kmečki strokovni časopis, je začudeno pogledal mladega Petriča.

»Dober dan Bog daj!« je pozdravil Andrej in pogledal Matijo.

»Bog ga daj!« sta obenem odzdravila gospodar in gospodinja. »Kaj pa je tebe pripeljalo k nam? Sedi malo sem na klop, da mi poveš, kako je kaj, odkar je umrl tvoj oče. Bog mu daj večno luč! Dobra prijatelja sva bila zmlada. Krave sva skupaj pasla, pri vojakih sva služila isto leto in vedno sva se dobro razumela, nikoli se nisva kregala. Bil je jako miren človek.«

»Miren človek je bil, miren, morda še preveč miren. Zato so ga pa nekateri žulili in izrabljali in od njega terjali velikanske obresti, da ni mogel na noben način zlesti iz dolgov. Ni mi prijetno in tudi materi ne, ker se morava ubijati, da rešiva dom. In jaz sem prepričan, da ga rešiva, morava ga rešiti. Bridko bi bilo, če bi moral prepustiti kmetijo drugim. Res jo poplavlja vsako leto bolj ali manj nadležna reka, vendar je domačija lepa in se prijetno prebiva na njej. Da vam odkrito povem, danes sem prišel k vam, da

dobim nekoga, ki mi bo pri mojem težkem delu in naporu stal ob strani in pomagal mašiti luknje, ki so jih prizadejale nesreče naši kmetiji v zadnjih tridesetih letih. Prišel sem, – ker nimam navade govoriti v ovinkih, povem kar naravnost – vas prosit za vašo hčer Maričko.

Andrej je govoril te besede počasi in je nazadnje zardel ter gledal Jurčiča in njegovo ženo ter čakal odgovora.

Matija je položil časopis na mizo, namrdnil čelo, stresel z glavo in pogledal svojo ženo. Franca je sedela mirno in rekla: »Počakaj, da se vrne Marička. Vedeti moramo prej, kaj poreče ona. Ce te ona ne mara, je vsaka beseda odveč. Če te pa ima rada, potem je kaj drugega.«

»Nič ne bova čakala Maričke! Povem ti Andrej, spoštujem tebe in tvojo mater, ker sta pridna, varčna in skrbna, toda preveč zadolženo posestvo imaš in pri tebi bi imela Marička večno trpljenje. Moja dolžnost pa je, da svoje otroke pripravim do kolikor mogoče dobrega kruha. Zato ti Maričke ne dam.«

Kratke so bile te besede, jedrnate, ostre in jeklene, kakor je bil jeklen značaj starega Jurčiča. Andrej je zardel in vstal ter se vzravnal ponosno kvišku in se poslovil od Matije in njegove žene.

»Zbogom! Ne zamerite, da sem se predrznil vprašati za vašo Maričko. Vem, da imam zadolženo posestvo, toda ponujati se ne maram, in če vidim, da sem nadležen, odidem.«

Urnih korakov je odšel Andrej in čul komaj besede gospodinje France: »Pa ne zameri kaj, Andrej. Naš oče je sicer oster v besedi, v srcu pa ni tak.«

Napravil se je v vas in zavil v gostilno k Petronu. Jezen je bil in žalosten obenem. V trenutku je obupal nad svojo domačijo in mislil, da je ne bo mogel nikdar rešiti. V Ameriko pojde, odda hišo v najem, mati pojde gostovat k dobrim ljudem. V pol leta pošlje iz Amerike lepe denarce in tako plača najhujše upnike. Na žalost in jezo je pil preveč.

Ko je zvečer prišel pozno domov in je mati videla njegove otožne oči, je takoj uganila, kaj se je zgodilo.

»Jurčič ti je odrekel, kajne? In potem si šel v gostilno in na jezo pil. Še tega je bilo treba.«

»Pustite, mati, kaj bi mi očitali, saj ste krivi sami. Čemu ste mi nasvetovali, naj grem k Jurčiču, ki me je zdelaval, kakor mladega fantina. Pokazati hočem, da nekaj zmorem in da se ne ustrašim trpljenja in boja. Mati, jaz pojdem v Ameriko!«

»Kaj si rekel? V Ameriko! Ali ne veš, kaj je bila očetova poslednja volja? Domača zemlja ti bodi sveta in je ne zapusti, ne zapusti svoje matere!«

Stara Katra je sedla v kot in se zjokala, sin Andrej je pa bil neizprosen.

»V Ameriko pojdem, drugače ne morem rešiti doma in ne prihraniti gorja vam in sebi! To je najbolje, kar morem storiti v teh hudih časih.«

Vstal je in odšel v svojo sobo. Zunaj je ležala nad naravo mirna in tiha poletna noč in na nebu je brlelo na milijone zvezd. Reka se je po ovinkih plazila po globeli, med njivami in senožetmi in potok je šumel mimo Petričevega doma. Nekje daleč je bilo čuti fantovsko petje in vriskanje, ki je odmevalo po hribovih.

2.[uredi]

Jurčičeva Marička je bila žalostna. Takoj, ko se je vrnila od popoldanske službe božje, se je pošalil z njo oče Matija in jo poklical k sebi.

»Snubca si imela. Mladi Petrič je prišel v Brekovec, da povpraša zate. In kaj deš, kaj sem mu odgovoril?«

Marička je zardela in pogledala na očeta in mater. Mati Franca je takoj uganila Maričkino zadrego in njene srčne želje, zato je moža pokregala.

»Kaj se norčuješ iz dekleta! Če nisi maral za takega zeta, pa molči in ne pripoveduj tega Marički! Pomisli, kaj bi ti storil na Andrejevem mestu! Če bi ti odrekel moj pokojni oče, ko si prišel v snubce, bi si pač premislil vdrugič povprašati zame. In Andreju se nekega dne lahko posreči, da si opomore in si bo poiskal nevesto drugje. Dandanašnji pa ni ravno lahko najti ženina.«

»E, kaj godrnjaš, dobro vem, kaj sem storil in ne bom se nikoli kesal. Če bi šlo po vaši ženski pameti, bi se kmalu rušilo gospodarstvo.«

»No, no, ali ne veš, kaj pravi pregovor: ženska drži tri vogle pri hiši.«

»Pojdi ti in tvoji trije vogli! Mož koplje podstavo za hišo in zida vogle in zidove, in mora držati vse pokonci. Zato mi molči o treh voglih!«

Oče Matija se je razhudil, vstal in šel k živini v hlev pogledat. Ostali sta sami hči in mati. Marička je sedla na klop in izpraševala mater o Andreju, njegovi snubitvi in očetovem odgovoru.

»Že 22 let imam, že nekaj snubcev se je oglasilo pri naši hiši, a oče je vsakega odpodil s svojo zadirčnostjo. Mati, na tak način se mi lahko zgodi, da ostanem teta pri hiši. Andrejevi materi sem zadnjič odgovorila, ko me je vprašala, ali bi hotela k njih hiši za gospodinjo, da naj Andrej povpraša zame pri očetu. In zdaj mi oče na tak način odslovi snubca! Kaj si bo mislil Andrej o meni! Da sem ga vlekla za nos!«

»Nič ne maraj, Marička, saj je dosti snubcev. Andrej ima zadolženo hišo – in gorje bi ti bilo pri njem.«

»Res ima veliko dolgov, toda teh ni napravil sam, ampak jih je podedoval. Andrej je priden in varčen gospodar in si bo opomogel. Če bi mu pri tem pomagala še jaz, bi ne bil menda tako velik greh, kakor to slika oče.«

Nekaj dni se je držala Marička žalostno, oče je bil pa redkobeseden in se je držal resno, kakor so vajeni vsi stari in skrbni družinski očetje.

3.[uredi]

Tiste dni je prišel na dopust v Brekovec ing. Ivan Martinčič, mlad in energičen človek. Bil je domačin in je hotel spočiti duha na rojstnem domu. Bil je priljubljen pri vseh vaščanih, in tudi oče Jurčič ga je zelo spoštoval. Nekega večera je prišel Martinčič k Jurčiču v vas. Pogovor je nanesel na to in ono, na spomine iz otroških let, na domačo šolo, na učitelja, župnika, na občinske razmere in na gospodarstvo. Inženir se je šalil in vprašal Jurčiča, kdaj poroči hčer.

»Saj se ne mudi! Mlečnozoba je še in ji je treba izkušnje. Pomislite, ono nedeljo je prišel mladi Petrič snubit. Vse zadolženo posestvo ima, in jaz sem mu seveda odrekel. Zaradi tega je nastal ogenj v strehi. Marička se kuja, in moja stara tudi ni posebno zadovoljna, čeprav mi je v srcu dala takrat prav.«

»Nič se ne kujam, kaj pravite! Vse snubce odganjate od hiše in nazadnje bom ostala na cedilu.«

»Ne boš ostala na cedilu, Marička, ne! Prelepo dekle si, da bi ne dobila ženina.«

»Saj jaz tudi tako pravim! Počaka naj, s časom vse pride.«

»S časom pride tudi smrt,« je odgovorila Marička očetu.

Martinčič je videl, da ima Marička, rada mladega Petriča in jo je drugi dan dražil, ko je žela žito na polju.

Zardela je in bila nejevoljna.

»Res ga imam rada, ker je dober človek in se mi smili. Trpeti mora in garati za svoje upnike, da ga morda nekega dne poženo po svetu. Če bi imel dobro in skrbno gospodinjo, bi se laže iznebil dolgov. In moj oče bi mu lahko veliko pomagal.«

»Ne jezi se, Marička! Nisem te hotel žaliti. Poznam mladega Petriča, saj sva bila v mladih letih prijatelja. Še danes stopim k njemu in pogledam malo, kako se ima. Zraven mu pa povem, da mu ti pošiljaš pozdrave.« 

»Nič mu ne pravite, ker vem, da je hud name in si misli, da sem ga imela za norca.«

»Pojdi, pojdi! Mi moški se za malenkosti ne zmenimo. Andrej gotovo ni hud nate, pač pa morda na tvojega očeta. A tudi to mine sčasoma. Zdaj pa zbogom in pridno žanji dalje!«

Martinčič jo je ubral čez polja in travnike proti Petričevi domačiji. Med potjo si je žvižgal veselo koračnico. Bilo je lepo in prijetno poletno vreme. Iz gozdov je odmevalo ptičje petje, nekje na polju se je čula pesem žanjic.

Pri Petričevih je bila doma mati Katra. Martinčič jo je pozdravil, a ona se ga ni več spominjala. Povprašal je po Andreju in zvedel, da seka drevje v Drvišču. Odpravil se je do njega in se ustavil nad hišo ter pogledal čez globel. Reka se je valila v ovinkih mimo polja, ki je ležalo tiho in mirno v melanholični lagodnosti. Kakor daleč mu je segalo oko, so se raztezale v daljavi senožeti, na katerih je rastla zanikrna trava in po večini bičevje. Žalost mu je legla na srce, ko je pomislil, da se morajo boriti kmečki gospodarji že stoletja in stoletja z naravno silo, ki bruhne ob povodnjih z velikansko močjo na dan. Slabe letine in nezgode tirajo ljudi z doma v tujino, dolgovi naraščajo in obremenjujejo kmečka posestva. Tudi Petričevina je kraj take nesreče. Premišljeval je o tem, dokler ni zagledal v Drvišču Andreja in ga pozdravil kakor starega znanca.

»Kaj pa vas je prineslo sem, gospod inženir?«

»Nič gospod inženir! Zate sem še vedno Ivan Martinčič! Tikaj me pošteno po domači navadi! Glej, danes sem govoril z Jurčičevo Maričko. Pošilja ti pozdrave in žalostna je, ker te je oče odpodil pri snubitvi.«

»Vraga, kaj ve že ves svet, da sem pri Jurčiču snubil!«

»Ne ve ves svet. Jaz pa lahko vem, ker sva prijatelja zmlada in vem, kje te čevelj žuli.«

Andrej se je popraskal za ušesi in vzdihnil: »Čevelj me žuli, čevelj!«

»Če te žuli, ga pa sezuj, napravi novega večjega in si ga obuj!«

»Lahko je tebi govoriti tako, ker si sit belega kruha, jaz pa stradam ovsenega in spim na slami.«

»Ne tarnaj tako, Andrej, in imej več poguma!«

»A poguma! V Ameriko pojdem, da se iznebim dolgov in poplačam svoje upnike. Dokažem, da imam še močne roke in se ne ustrašim dela in napora.«

»Kaj boš hodil v Ameriko?! Doma imaš Ameriko, samo ustvariti jo moraš. Tvoj dom leži na srečnem in pripravnem kraju. Pot pelje mimo tvoje hiše od Brekovca, od Dobrave, od Zagrajca, od Levpe. Vodno silo imaš pri hiši in lahko bi si napravil mlin in žago. Zdaj morajo nositi kmetje mlet v Žirovnico, eno uro dlje, kakor bi bilo do tvoje domačije. In kaj še vse lahko narediš iz svojega grunta. Pojdi z mano, povem ti za skrivnost, kako se zboljša zemljišče.«

Andrej je poslušal ves zavzet mladega inženirja in majal z glavo.

»Nič ne bo, nič ne bo! Denarja manjka, upniki me preganjajo in kako naj začnem s tako drago napravo, kakor je mlin.«

»Tudi za to skrivnost ti povem, pojdi z mano, Andrej!«

Šla sta iz Drvišča in ko sta prišla iz hoste na plano in zagledala Petričevo domačijo, ki je ležala vsa v sončnih žarkih, je Martinčič pokazal Andreju tri ovinke, katere je delala nadležna reka ob njegovem dolgem travniku.

»Poglej, Andrej! Sto in sto let dela reka te ovinke. Potok ti drevi mimo hiše v reko in priteče vanjo ravno ob začetku dolgega travnika. Reka izvira dve uri od tukaj in je v začetku deroča, a malo nad tvojim domom pa pride v ravnino in začne lesti počasi. Ce pritisne povodenj ob hudih nalivih, teče reka z večjo brzino in se razlije čez bregove. Treba ji je ovinke odvzeti in strugo zravnati, da bo tekla v ravni črti mimo tvojega doma. Prekoplji travnik po sredi, napravi globoko strugo, da bo tekla voda v ravni črti, ovinke zasuj s kamenjem in naloži navrh pol metra debelo plast. Voda ti ne bo več poplavljala travnika in tudi senožeti in njiv ne, ker bo ostala v strugi. Brzino potoka uporabiš za gonjo mlinskih koles, in tako potok ne bo drvil v reko z velikansko silo in hitrostjo. Ob mlinskih kolesih se stre njegova moč. Senožeti in travnike nagnojiš z umetnimi gnojili in tvoja domačija postane paradiž.«

»Pametne stvari mi svetuješ, toda kaj bo berač trosil denar, ko ga nima, da bi plačal svoje upnike!«

»Ali te upniki zelo nadlegujejo?«

»Da, da, zelo. Bojim se, da ne bodo hoteli več potrpeti in da poženo zemljo na boben.«

»Koliko je vredna tvoja zemlja?«

»Cenijo jo na sto tisoč lir.«

»Koliko imaš pa dolga?«

»Pet in trideset tisoč lir.«

Torej ti ostane še pet in šestdeset tisoč lir čiste vrednosti.«

»Če me poženo na boben, mi ne ostane ničesar, ker bo zemlja prodana za majhno ceno.«

»Ali bi vzel ti posojilo, da plačaš vse dolžnike in pa, da napraviš mlin pri hiši?«

»Kje naj dobim posojilo?«

»Preskrbim ti ga jaz. Pojdi z menoj čez dva dni v mesto. Pridem pote. Ali si zadovoljen?«

»Zadovoljen sem. Hvaležen ti bom, če me rešiš iz zadrege.

4.[uredi]

Posrečilo se jima je dobiti posojilo pri velikem in uglednem zavodu v mestu. Veliko je bilo težav, preden je Andrej dobil denar. Treba je bilo premeriti in preceniti njegovo zemljo, treba se je bilo dogovoriti z upniki, da so dali zavodu odstopna pisma zaradi vknjižbe. A Martinčič je v teh časih neprenehoma, vzpodbujal mladega Petriča, naj pogumno vztraja. Pismo za pismom je prihajalo na njegov naslov, pismo za pismom je prinašalo kopico navodil in nasvetov.

Medtem je prišla jesen, in Andrej ni imel več časa, da bi izkopal reki novo strugo po sredi travnika. Zato je poplavila polja in senožeti in prilezla prav do praga pri hiši. Andrej je uvideval dan za dnem, da je nasvet mladega prijatelja dober in da ga more rešiti nevarnosti in škode, ki se mu je godila leto za letom.

V dolgih zimskih večerih je premišljeval in delal načrte, kako bi na pomlad začel graditi mlin in kopati strugo v travniku. Sestavil si je navodila, po katerih prične z delom takoj, ko skopni sneg. Martinčič mu je pogosto pisal in mu obljubil, da pride na pomlad domov, da se pogovorita natančno o vsem.

In res! Kakor hitro je skopnel sneg, se je začelo na Petričevi domačiji živahno življenje. Andrej je najel delavce, ki so mu kopali novo strugo, in zidarje, ki so mu dozidavali mlin. Prišel je Martinčič in Andreju pohvalil njegovo vztrajnost ter ga vzpodbujal, naj se ne ozira na besede ljudi, ki se bodo morda posmehovali njegovim načrtom. Delo je šlo pridno izpod rok. Zid pri novi stavbi je rastel naglo, struga je bila že globoko izkopana in ob straneh sezidan zid iz trdega kamenja, nasajeno je bilo ob obeh straneh vrbje. Iz izkopane struge so vozili prst v staro strugo, da ob priliki, ko izpuste vodo v novo strugo, zasujejo staro s kamenjem in povrhu nalože debelo plast zemlje, zasejejo travo in deteljo ter tako nadomeste izgubo s pridobitkom.

Ob nedeljah popoldne so hodili ljudje gledat Petričevo domačijo, in stari izkušeni možaki so zmajevali z glavami in trdili modro: »E, to ne bo nič, to! – Preveč stane. – Andrej je vzel posojilo pri posojilnici in plačal stare upnike. Dolg je vrgel iz ene vreče v drugo, in nevarnost je, da ga bo v drugi vreči bolj tiščal. In ta mlin! Nerodno mu bo kaj nesel.«

Toda Andrej se ni dal ostrašiti od takih besedi. Mati Katra je gledala včasih z veseljem, včasih pa z bridkostjo v duši delo, ki se je vršilo pred njenimi očmi. Bala se je, da morda to novo podjetje spravi kmetijo v še večjo nesrečo. Toda njeni strahovi niso bili upravičeni. V poletju je bilo delo končano, struga globoko izkopana, da je po njej tekla reka gladko in hitro, mlin je bil dozidan, kolesa postavljena, žlebi napeljani. V prvi jeseni je že ropotalo v mlinu in pajklji so pridno stresali žito in koruzo v velike in močne kamne, da je privrela v majhnih sipih moka v mendrge. Mlin je donašal Andreju lepe dohodke, ljudje so nosili k njemu mlet iz vseh bližnjih vasi.

Prišlo je deževno vreme. Andrej je s strahom pričakoval, da povodenj poplavi morda, kakor prejšnja leta, travnik, njive in senožeti. Toda voda je drla v reko po ravno izpeljani strugi brzo dalje in ni prestopala bregov. Vesel je bil tega, globoko si je oddahnil in kramljal živahno s svojo materjo ter pričakoval boljših časov. Pisal je Martinčiču pismo, polno hvaležnosti, in ga vabil, naj ga obišče, kakor hitro mu bo mogoče.

5.[uredi]

Andrej je plačal prvi obrok obresti in poleg tega še lepo vsoto glavnice. Bilo je to spomladi, ko je prodal žito in dve govedi, ki sta se mu dobro opitali v hlevu čez zimo pri zdravi in tečni hrani in izvrstnih posevkih. Tiste dni mu je mati iznova prigovarjala, na j si poišče nevesto k hiši. Andrej je zmajal z rameni in molčal.

Zgodilo se je pa, da je prišel domov Martinčič in g a obiskal. In tedaj ga je podražil z Maričko in ga vprašal, ali bi ne šel še enkrat poskusit sreče k Jurčiču.

»Da me vržejo znova iz hiše!« je odvrnil Andrej. »Ne vržejo te ne, o tem sem prepričan! Včeraj je govoril stari Jurčič zelo spoštljivo o tebi.«

In tako se je zgodilo, da je Andrej povprašal še enkrat po Marički, in tedaj je bil odgovor Jurčičev povoljen.

Po Veliki noči so pa napravili svatbo, in na domačijo je prišla nova gospodinja. Naselili so se tam lepši časi in otroci mladega Andreja niso verjeli, kako se je nekdaj hudo in slabo godilo njih očetu in dedu.