Petrač – potepač

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Petrač - potepač
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Petrač – potepač, Najdihojca, v: Slovenski poročevalec, 1957, št. 229, str. 7.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Naš Petrač je potepač.
Če mu nismo za petami,
vsak dan šolo zamudi.
S svojo torbico na rami
se zvedavo okrog ozira,
kar se vse mu važno zdi:
Na kostanju za vodo
gnezdi kos – on ve za to.
Ko leno naprej koraka,
ob Ljubljanici počaka,
kjer so spravljene smeti
in se marsikaj dobi.
Ko vse žepe si nabaše,
brž leseni drog zajaše,
meče kamenje vsevprek,
da frči na drugi breg.
Ko izprazni kar ima,
že do mesta priraca.
Kjer pričenja se ograja,
ga pozdravita dva zmaja[1].
Čudovita se mu zdita,
ko na kamenju sedita.
Kril, kot jih ima ta zver,
res ni videl še nikjer!
Ko si dobro ju ogleda,
še naprej okrog poseda,
dokler v glavo mu ne šine,
da bi moral do Ledine.
Teče, teče, kar se da,
da mu s čela pot kaplja …
Ko do šole prisopiha,
je Ledina smrtno tiha –
in ko prvi v razred stopi,
zanj ni več prostora v klopi:
danes spet ostal bo prazen,
ker on mora v kot za kazen.

Opombe urednice[uredi]

  1. V objavi je tiskovna napaka, namesto ograja je orgija. Gre za ograjo in zmaja Zmajskega mosta na Petračevi poti v osnovno šolo Ledina