Peto kolo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Peto kolo
Ana Gale
Izdano: Vigred 13/1–12 (1935), 13–15, 54–58, 100–102, 133–136, 179–183, 220–223, 260–263, 310–311, 356–358, 388, 426–428
Viri: dLib1 2 3 4 5 6 7,8 9 10 11 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. dno

I.[uredi]

UVOD.


»Otrok«, zamahujejo ljudje in govore ter delajo, kot bi dete ne bilo cel človek.

»Otrok«, so zamahovali tudi nad menoj.

S priprtimi čutili sem dojemala bridkost, za katero nihče ni vedel, da mi jo je zadal. Ne vem, ali ni nihče slutil, da morem od svojela poltretjega leta še kaj drugega čutiti kot lakoto in udarce. In vendar sem bila dostikrat skoro premajhna za težek dan. Nekje globoko sem čutila zgrešene poti svojih vzgojiteljev. Molčala sem, ker sem bila otrok in sem morala molčati.

Grenkost je šla z menoj.


DOM.


Kjer ima naša vas svoj najlepši kot, tam je moj dom. Bajta. Še na cesto nima vrat. Okoli moraš, če si žejen ali če bi rad vprašal, koliko je ura. Na zamreženih oknih so vedno prašne belagonije. Okoli pa malokdaj zaide tujec. Če pa le zaide, pove, da je lepo. Šestero orjaških jablan, pod njimi senca, v senci čudovito zelena trava, za senco sonce in v soncu greda rož.

Po vseh domovih imajo jablane, senco, travo, sonce in rože, ali nikjer ni človeku tako — da bi sedel.

Kjer ima naša vas svoj najlepši kot, tam je moj dom.


SIN.


Rodili so me iz želje po sinu. Štiri dekleta so ja dovolj pri hiši! Sin! Pa —

Kar čutim, kako porazno je bilo vsem ob mojem rojstvu. Čutim, kako so se vsem povesile oči: peta hči.

Čutim, da bi morala biti fant, velik in močan in da bi morala prinesti veliko srečo v mali dom kraj vasi. Pa —


BRATEC.


Sedela sem v maminem naročju. Pod brado so me tiščali trakovi nove modre kapice, ki je bila po sredi glave nabrana v težak greben.

»Fantka bomo dobili«, mi je v uho povedala mama. »Bratca dobiš.«

Bratca? Nekaj nejasnega se je svetilo iz maminih oči vame.

»Prav majhen bo. Pri meni v naročju se bo cerkljal, vso smetano bo z mleka polizal, skratka: povsod bo prvi.«

V naročju se bo cerkljal, vso smetano bo dobil in vedno bo prvi, sem ponavljala. To so bratci? Takšni so? Čudno mi je bilo ob misli, da pride v naš dom nekaj prav majhnega, ki mi utegne vzeti mamo. Ne, saj tega ona ne bo pustila, sem upala. Prav tako tiho kot ona sem govorila:

»Kaj bom pa jaz?«

Široko sem pričakovala kak lep odgovor.

»Velika si že«, je prišlo kot daljno, nepričakovano gorje vame in mama me je postavila na tla.

Do praga sem prinesla težo. Tam se je polila čez robove v solzah. Sama sebi sem se zdela velika sirota. Nisem prav jasno vedela, zakaj. Traki nove modre kapice so me neznansko tiščali pod brado.


ŠPIŽEVA TETA.


Dobila sem bratca. Ničesar posebnega ne vem o njem. Še njegovega joka se ne morem več spomniti. Vem le, da se je mama mnogo ukvarjala z njim in da je meni postala takrat zelo ljuba Špiževa teta.

Tam za leskami je imela bajto. Mož ji je služil nekje za hlapca, sin pa v mestu za gospoda. Tako je bila vse dni sama in je rada prihajala k nam. Mala, drobna starka je imela nekaj mladostnega na sebi, četudi je živela že eno manj kot sedemdeset. Urna je bila, vedno vesela in poštene roke je imela. Vsem otrokom je bila teta. Dobra je bila kot tista potica, ki jo je prinesla pred vsakimi prazniki pokusit.

Špiževa teta — to je bilo ime, ki je meni pomenilo: konec dolgega časa, spanec, smeh, tolažbo.

»Otrok, zaspan si. Lezi, pa ti povem povest.«

»Katero?«

»Katero hočeš.«

»O železnem možu.«

»Prav.« In je govorila s poltihim, žvižgajočim glasom:

»Bil je mož — ves železen. Imel je železno glavo, železne oči, železna usta, železne zobe, železen jezik, železen nos, železne lase, železne brke, železne noge, železne hlače ...«

Sem že dremala. Tik pred spancem mi je še sladko žvižgalo prav do oči:

»Železen, železen, železen ...«

Drugikrat sem jo prosila: Teta, povejte, povest.

»Danes ne. Vsak dan ne. Tudi pečene kaše nimaš vsak dan.«

»Zapri oči! Si jih zaprla?«

»Sem.«

»Dobro jih tišči skupaj! Povej, kaj vidiš!« 

»Temo.«

»Eh, nerodna si! Jaz tudi mižim, pa vidim zlata okenca.« V hipu sem jih videla tudi jaz. Pa ne samo zlatih okenc. Več. Pisane kolobarčke, žido in žamet, igrače in nebesa. V nebesih sem ostala in Špiževa teta me je bila rešena.

Špiževo teto pa so hoteli tudi drugi. Včasih so mi jo vzeli. Kako popoldne. Pripovedovati je morala storije za odrasle. Takrat so mene vselej poslali za hišo tepke pobirat. Omamno je pel tetin glas v hiši. Prisrčno so se smejala grla.

»Oh, te tepke!« sem se jezila. »Prav nič dobre niso. Trpke so, da te jezik boli od njih.«

Poiskala sem špičasto palico, nasajala nanjo hruške in jih razmetavala, kot sem videla delati sosedove fante. Nihče me ni opazil, dokler ni ena nekoč po nesreči predrla šipe v oknu.

Da sem hudoben otrok, so rekli in brez sodbe je bila kazen trpkejša od tepk.

Tisti dan me tudi Špiževa teta ni pogledala. Nemo je šla mimo mene in nesla domov grozd, ki mi je bil namenjen.

II.[uredi]

Rasla sem v četrto leto. Naša velika soba je bila polna enakomerne pesmi maminega šivalnega stroja in polna pisanih krpic, ki so bile edina moja igrača. Pregledala sem jih stokrat vsak dan in še v sanjah so se mi razkazovali pisani vzorci. Punčka mi je bila samo obljubljena. Kadar se je mama vrnila iz mesta, je izložila iz košare le mavrico sukancev, tablice gumbov, različne trakove, štruco belega kruha in vsakemu za pest sladkornih ribic. Punčka je vedno ostala še nedodelana v Ljubljani. Dobro se spominjam, da tega nisem verjela. Pač sem na tihem iskala vzrokov, pač sem si mislila vse mogoče, le — da je punčka predraga, nisem spoznala. Sedela sem dalje brez nje v kupu krp in v moji domišljiji je živela punčka — tako lepa, da je ne more izdelati nobena roka.

Za veliko noč so me rdeče oblekli. Zadaj so mi zavezali trak. Sosedov Lojzek, ki je bil pol meseca mlajši, je imel prav tako krilce in prav tak zadaj zavezan trak. Sosedov Lojzek je bil moj prijatelj. K božjemu grobu sva šla v novih krilcih z zavestjo, da sva zelo lepa.

No in v tisto rdečo reč so me oblekli tudi popoldne, ko je prišel k nam na obisk stric z ženo. Kar tako je prišel, da pač obišče očeta in njegovo družino. Pa mu je bilo kakor vsakemu, ki pride prvič okoli mojega doma: da bi sedel. Sedel je in domače mu je bilo. Gledal je očeta, gledal mamo, gledal nas — in se je zamislil.

Tudi on je imel deco, a — Eh, kaj! Zdaj je ni več. Pri Sv. Križu polagata z ženo vsak teden na grob tri sveže šopke in prižigata tri drobne lučke. V njegovih velikih, svetlih sobah pa je vse tiho in prazno. Tri bele posteljice so vedno zagrnjene. V omarah visi vse polno otroških oblek. Igrače v vsakem kotu — a nobene drobne stopinje, nobenega visokega glaska.

»Ti, France!« se je zbudil stric iz misli in zgrabil očetovo ramo. »Težko preživljaš svojo družino, ne?«

»Težko. Pa saj bo kmalu vse veliko. Bo že bolje.«

»Daj mi svojega fanta.«

Očetu so se strašno zasvetile modre oči. Sina? Pogledal je mamo in mi vsi smo jo pogledali. Samo nasmehnila se je. Tesneje je poprijela malega v naročju in stric je že vedel, da ga ne dobi.

Teta se je ozrla po nas petih, kakor da smo v izložbenem oknu in kakor da nas s sivim pogledom otipava. Na meni se je pogled ustavil. Prijela me je za roko in me rahlo potegnila k sebi:

»Pa nam dajte tole!«

Dvignila se je na kolena in me prav od blizu vprašala:

»Ali bi šla z menoj?«

»Kam?«

»V Ljubljano.«

Videla sem blesteč vratni okrasek, mehko, kodrasto pero na klobuku. Zdaj pa zdaj je mehko zadišalo, kaj vem po čem. In beseda Ljubljana!

»Bi!« sem prikimala.

»Koliko je stara?« je vprašal stric.

»Štiri leta.«

»Je najmlajša od deklet?«

»Je. Peta je.«

»Oho, peto kolo!« se je smejal stric, da je prezvenelo moje nove, sladke misli.

Dolgočasno mi je postalo sedeti na kolenu. Zlezla sem na tla, zapustila sobo in pred hišo izdala skrivnost Lojzku: V Ljubljano pojdem. Sedla sva na zložene hlode in se pogovarjala, kakšna bi pač bila Ljubljana.

Ko so me poklicali nazaj v sobo, se je stric poslavljal. Mama je imela objokane oči. Sestre so strmele vame.

Stric me je pogladil po laseh:

»Torej, mala, naša boš. Kar so imeli trije, bo zdaj tvoje. Daj mi ročico! In kmalu pridi v Ljubljano. Boš?«

»Bom.«

»Tako je prav«, je rekla teta z nasmehom, ki mi ni bil nič všeč in me stisnila k sebi. Potem sta šla.

V našem domu je bil molk.

Ko mi je zvečer Špiževa teta prišla pomagat zaspati, mi je naenkrat prišel na misel stričev smeh: Peto kolo. »Teta!«

»Kaj je?«

»Kaj je peto kolo?«

Starka je osupnila: »Kaj pa govoriš?«

»Povejte!« sem prosila.

»Čenča si.«

»Stric je rekel.«

»Stric je rekel?«

»No, kaj je peto kolo?«

»Ti.« je rekla teta in je imela vlažne oči.


LJUBLJANA.


V tednu je bila moja bala gotova in v soboto me je sestra jokaje nesla na kolodvor. Raje bi bila hodila sama. Nisem razumela, da je to ljubeznivost, ki mi jo hoče sestra darovati ob slovesu. Na roki sem še vedno čutila mamino solzo, četudi sem si jo že nekajkrat obrisala. Čemu solza? Zakaj so se vsi doma žalostno držali? Zakaj ni bil nihče z menoj vesel? Saj grem v Ljubljano. V Ljubljani imajo polne pesti sladkih ribic. Vsi doma mi pripovedujejo, kako zelo mi bo lepo in si zraven brišejo oči. Še Špiževa teta. Prijela sem sestro za brado: »Ti, zakaj jokaš?«

»Saj se ne«, se je zlagala sestra in zopet nisem mogla ničesar razumeti.

O svoji prvi vožnji na vlaku ničesar ne vem. Znašla sem se v velikem mestnem stanovanju. Teta me je vodila od bele posteljice do omare in igrač:

»Vse to bo tvoje, če boš naša.«

Čudno tesno mi je postalo. Nekajkrat mi je spodrsnilo na parketnih tleh. Teta je imela tuje, sive oči. Najbližje mi je bilo še sestrino ihtenje.

»Boš ostala?«

Kar samo se mi je iztrgalo: Ne.

Vse tri smo osupnile.

Sestra je obupno pogledala teto. Ta pa je z nasmehom odločila:

»Že naredimo.«

Proti mraku sem vprašala: »Franca, kdaj pojdeva domov?«

»Še nocoj.«

»Še nocoj, še nocoj«, je hitela teta in odgrinjala posteljico.

»Zdajle malo ležeš. Franca leže k tebi. Kadar pojde vlak, vaju pokličem.«

Strahoma sem zlezla v postelj. Lepo mi je prigovarjala sestra:

»Moraš poskusiti, če ti bo prav.«

Odmolila sem molitvico, se tesno oklenila sestre in kmalu zaspala.


*


Odprla sem oči. Skozi belo mrežo posteljice sem videla visoka okna, poslikane stene, prelepo svetiljko pod stropom, rožnatega angeljčka s pestjo pod brado. Sedla sem. Dve postelji sta tam in dihanje se čuje. Kdo? Kdo pa?

Nikogar nisem videla. Morala sem vstati. Na velikih blazinah dve glavi: ena skoraj gola, druga v črnih, razkuštranih laseh. A kje je Franca? Sinoči je legla k meni. Čuden strah me je obšel. Prijela sem se za mrežo in kot ujeta zverinica v prvem domotožju na dolgo poklicala:

»Franca!«

Obe glavi sta se hkrati dvignili: »Pst!«

»Kje je Fanca?« sem zahtevala izza mreže.

»Kar lezi in še zaspi.«

»Kje je Franca?« sem pela vedno svojo.

»K maši je šla.«

»Ajá.«

Legla sem, ali spala nisem. Če so me nalagali, me je skrbelo. Kaj vem, kolikokrat sem tisti dan še povprašala po sestri. »Je še ni od maše.«

Na večer sem hotela vedeti, zakaj je ni.

»Naj pride ali ne. Pojdemo pa sami večerjat in spat«, je kratko odgovorila teta.

Molk.

Nalagali so me. Veliki ljudje grdo lažejo. Vsi so me nalagali. Spomnila sem se maminih objokanih oči.

»Mama!«

Tisto noč nismo spali. Jokala sem v čudni zavesti, da sem priklenjena. Stric in teta pa nista mogla najti prave tolažbe.

III.[uredi]

TI


V prvih štirinajstih dneh sem imela mnogo dela. Spoznati sem morala pot do podstrešja, kleti in drvarnice. Zvedeti sem morala, kaj je trg, cerkev, pokopališče, gledališče — kaj je opravek, kaj sprehod. Razločevati je bilo treba stražnike od vojakov, duhovnike od menihov, gospode od mož in gospe od žena. Treba se je bilo naučiti poklonov in kaj vem, koliko vrst pozdravov.

Ali, ne krčevita zaposlitev, ne beli kožuhovinasti plašček mi nista mogla ubiti misli na dom. Kadarkoli in kjerkoli sem se spomnila nanj, mi je grenkost vstala v srcu. Odleglo je, ko sem glasno izjokala: Mama!

Ta pesem pa je postajala nadležna in jaz dolgočasna. Vse dneve sem premolčala. Kadar bi bila kaj rada imela, sem po prstih prišla k teti, jo pocukala za krilo in jo več z izrazom kot z besedo prosila.

Pa me je teta posadila na stol in mi sedla nasproti:

»Ani, kadar kaj želiš, me pokliči. Mama mi reci. Boš?«

Stisnila sem zobe in sem vedela, da ne bom. »In tikaj me, veš. Ti mi reci. Boš?«

Pokimala sem. Ti ji bom že rekla, oja ti že. Kratko je. Ali mama ne bo nikoli. Mama ima lepe rjave oči.

Odslej sem več govorila. Teta, ki je kar nisem mogla rada imeti, se je mnogo ukvarjala z menoj. V moji domišljiji je dobila ime Ti. Tako sem jo vedno klicala. Tako ji je bilo ime doma, na ulici in na obiskih pri gospeh, ki so me neprestano mučile z vprašanji:

»Katero mamo imaš rajši?«

Ti je pa tako čudno ime. Nekega dne sem vsa zmedena obstala pred strogo in kratko zapovedjo:

»Kliči me mama!«

Mama ne boš, mama ne boš, mi je trmasto nabijalo srce. Kaj vem, kako sem izgledala, da se je moja Ti ublažila:

»Če mi rečeš lažje mamica ali mami, reci tako.«

Mamica? Ali bi? Doma je učiteljev Dušan klical svojo mamo tako. Ali gospa je bila majhna, okrogla in se ji je tako podalo to ime. Smešno bi bilo, če bi klicala tako svojo Ti. Ne bom je! In kako je še rekla? Mami? Ne, to pa še manjše. Moja Ti je pa velika gospa. Ti bo in nič drugega.

Teta je čakala odgovora. Ker ga ni dobila, se je obrnila in šele med vrati užaljeno rekla:

»Kadar me boš poklicala Ti, se ti ne oglasim.« In je zaprla vrata.

Nekaj dni sem se izogibala prilikam. Ničesar nisem želela, ničesar spraševala. Pa mi je končno le ušlo:

Ti, prosim te, daj mi brisačo; ne dosežem je.

Molk.

Mi jo daš?

»Ne!«

Vzela sem pručico, stopila z mokrimi nogami nanjo in snela brisačo.

Popoldne sem se razveselila: Ti, poglej no, kako me kanarček gleda!

Tišina.

Čudno grenko mi je postalo in spet sem zajokala:

Mama, domov!

Potem sem nekaj dni molčala. Včasih sem že kar hotela poklicati mamica, pa mi je vselej beseda zastala v grlu.

Popoldne smo hodili spat. Saj nikoli nisem spala. Vrtala sem s prstom po mreži, pretipala vse rože v tapeti, kolikor sem jih le dosegla s postelje, grizla sem nohte in neznansko mi je bilo dolgčas. Vstati pa nisem smela, dokler je spala Ti. Ko je zaškripala njena postelja, sem se oddahnila.

»Ani!«

Skočila sem pokoncu in hotela za njo v kuhinjo.

»Ani!« me je poklical stric.

Prosim?

»Stopi sem k meni!«

Stopila sem k postelji.

»Pojdi v kuhinjo in vprašaj mamo, če je kava pripravljena. In lepo jo pokliči. Mamica ji reci. Glej, tako si to želi. Saj ti je vseeno.

»Boš rekla?« me je prijel za roko.

Zamigljalo mi je pred očmi.

»Boš?«

Bom.

Počasi sem se obrnila in oddrsala v copatih do vrat. Malo sem morala postati. Mislila sem, da mi bo počilo srce. Prijela sem za kljuko in se zaletela v kuhinjo:

Mamica, ali je kava pripravljena?

Sive oči so se večale in mamica je strmela, strmela.

Meni je bilo kot da sem prinesla veliko žrtev in da moram biti zato poplačana. Čakala sem, da se bo nekaj zgodilo. Morda me za to ime ženska objame, da mi bo enkrat vsaj malo tako, kot mi je bilo včasih doma. Doma! Grenkosladko mi je bilo ob tej misli.

Mamica pa je strmela. Naenkrat se je zdrznila, kot da mi ne sme pokazati začudenja. Kot bi se nič ne zgodilo, je prav vsakdanje rekla:

»Pojdi v sobo in reci: Papa, kava te čaka!«

Zdelo se mi je, da sem nekaj izgubila. Mehanično sem se vrnila v sobo in povedala brez vsake teže stavek:

Papa, kava te čaka.

Striček me je pogladil zato po laseh:

»Pridna si, tako je prav.«

Dobro sem vedela, da mi odslej nikoli več ne bo težko poklicati. Vedela sem pa tudi prav tako dobro, da bo ime mamica samo ime, ki ga pokličemo, da se ozre človek.

Tisto popoldne nisem pila kave. Mamica in papa sta začudeno gledala vame, a nobeden od njiju ni razumel.

IV.[uredi]

Ladi.

Hišna gospodinja je imela sina. Za dve leti je bil starejši od mene, a večji in močnejši za pet. Na dvorišču sva se našla. Dvorišče je bilo veliko, a dvoriščna poslopja in kostanji so nametali toliko sence nanj, da je ostala v sredi le prav majhna sončna lisa. Pa prav v to sončno liso sem morala hoditi vsak dan. Poslali so me. Vseokoli pa so se pred enosobnimi stanovanji igrali Milan, Berta, Ela, Ljerka. Za zeleno ograjo se je na vrtni klopi dolgočasil Ladi. Ko me je videl samo stati sredi dvorišča, je prišel prav k ograji, vtaknil nos skozi mrežo in me vprašal, če sem nova z drugega nadstropja. »Pridi k meni, dolgčas mi je,« je odprl vrtna vrata.

Sedla sva na klop. Pravil mi je, da je prav pred nekaj dnevi vstopil v šolo. Presneto sitna reč je šola. Raje bi bil doma, da bi se ves dan igrala. Ali dolžnost je dolžnost. »Kadar bom imel čas, boš ti pri meni. Lepila bova znamke. Čez osemsto jih imam. Ali veš, koliko je osemsto?« 

Ne.

»Čakaj, ti bom pokazal.«

Prinesel je na vrt škatljico in album. Bliskovito je minulo popoldne.

Ob štirih so me poklicali:

»Zakaj nisi ostala na soncu?«

Ladi me je poklical na vrt.

»No, če te je poklical, že. Sama ne smeš nikoli tja.«

Drugo popoldne sem spet stala v sončni lisi.

»Zakaj ne greš k meni?« me je vprašal Ladi.

Ne smem, če me ne pokličeš.

»Prismoda! Če sva prijatelja, te ne bom vsakokrat klical. Če me imaš rada, moraš sama priti. Ali znaš odpreti vrata?«

Znam.

»Torej, kadar hočeš, pridi, tudi če mene ni doma. Otrok pa ne puščaj notri. Umazani so. Nobeden nima robca.«

Od tistega dne je bil Ladi moj prijatelj. Če me ni bilo takoj po kosilu na dvorišče, me je klical. Če njega ni bilo, sem ga klicala jaz. Povedala sva si vse in si razdelila vsak košček dobrote.

Stikala sva na podstrešju po starih kovčkih. Našla sva od moljev prejedene frake in cilindre. Našemljena sva šla trkat na vrata k vsem strankam v hiši. V drvarnici sva kopala v žaganje strelske jarke in po več ur prečepela pri malih železnih vojakih, ki jih je imel Ladi sto in sto. V konjskem hlevu sva na sveči ocvrla jajčka, ki jih je prijatelj pobral po gnezdih. Na prevrnjenem vozu sva plesala balet. Na držaj stopnjišča sva vsako soboto obesila rejena Nabukadnezarja in Ušperno — človeka iz cunj, ki ju je ustvarila dekla Katra. Z balkona sva metala papirnate aeroplane in za mački vodne granate. Skratka: Povsod naju je bilo dovolj, le v sončni lisi sredi dvorišča ne.

Ko je bil Ladi v tretjem razredu, je imel že inštruktorja. Vsak dan je bil ob petih za dolgo uro odpoklican z dvorišča. Pusta je bila tista ura obema enako. Nekajkrat me je vzel s seboj. Skril me je za obleko na obešalniku, kjer sem vso uro zadrževala dih. Ladi je vse prepogosto pogledoval od knjige v moje noge, ki so se kazale izpod obešenih plaščev. Ko me je nekoč študent našel, nisem prihajala več. Odslej me ni mogel več utihotapiti.

Ko sem začela hoditi v šolo tudi jaz, so se najine urice skrčile. Nekoliko modrejša sva tudi postala. Zgodilo se je celo, da sva kdaj sedela v sončni lisi.


Gumbi.


»Ladi zate ne mara več,« je kratko odgovorila neko popoldne Mamica, ko sem prosila, če smem k prijatelju.

Kako?

»Velik je že. Ima rajši prijatelje, svoje sošolce. S fanti se lahko podi po dvorišču. Kaj naj se igra s teboj?«

Saj me ima rad. Pogovarjava se.

»Vedno se mu ne ljubi pogovarjati.«

Nikoli ni še rekel.

»Tiho!«

Tisto popoldne sem stala v kuhinji, ne da bi vedela zakaj. Tako se je zgodilo odslej večkrat.

Tiščala sem nos v šipo in gledala na cesto. Nisem si mogla izmisliti nobene igre. Punčke so dolgočasne. Vedno so enake. Kaj bi? Takrat je padla s šivalnega stroja škatlja gumbov. Na vse strani so se razpršili. Najrazličnejših barv, velikosti in oblik so bili. Začela sem jih pobirati. Ko so bili spet vsi v škatlji, sem jih stresla na mizo in si ogledala vse po vrsti, vsakega posebej. Do večera sem bila pri njih.

Vsak dan sem odslej ogledovala nove znance. Imen sicer niso imeli, a poznala sem vse.

Če je pa kdaj katerega zmanjkalo, mi je bilo, kot bi umrl. Celo po spolu sem jih ločila. Dobro se spominjam velikega, rjavega, oguljenega gumba, ki je vedno igral vlogo gospe ravnateljice.

S svojim narodom sem uprizorila pogrebe, procesije, vrtne veselice, javne nastope in ne vem, kaj še. Ure in ure sem sedela s podvitimi nogami na stolu in premikala po mizi svoje podložne. Govorila sem z njimi šepetaje, a oni so kričali, da so prekričali molk v sobi in ropot na cesti.

»Pusti vendar enkrat že gumbe! Tam imaš igrače!« je nekoč kakor strel padlo med moje, prav ko so pri slavnostni maši vsi klečali in si trkali na prsa. Strah!

Kakor da se cerkev podira! Narod ves zmešan pada v škatljo!

Postavila sem škatljo z gumbi na šivalni stroj in sem molčala.

Kadar mamice ni bilo doma, sem šla kakor tat ponjo in pri gumbih so minule moje najlepše ure.


DOMOV.


»Če boš pridna, pojdemo za veliko noč domov.«

»Še veš, kje si doma?« 

Vem.

»Greš rada?«

Rada, sem čez dolgo odgovorila kar tako.

Beseda dom mi v resnici ni zbudila nobenega čustva več. Navadila sem se, da mi nečesa manjka. Mama, oče, sestre, brat — kot da mi niso rodni.

»To te bodo gledali otroci,« se je ponorčeval papa.

V kateri obleki pojdem?

»Mamica, govori, kakšna pojde naša gospodična!« Smeh.

Iz smeha sem komaj razumela:

»V modri, ki ima svileno kravato in karirasti plašček.«

»Glej, da boš govorila lepo in pravilno.«

Veliki ponedeljek je bil sončen dan. Peljali smo se domov.

Dve sestri sta nas čakali na kolodvoru. Ko sem dala roko prvi, me je nekaj spreletelo, a v istem hipu izginilo. Brez kakega pričakovanja sem se bližala domu. Kako sva se srečali z mamo, se nikakor ne morem več spomniti. Oče me je veselo potapljal po rami. Potem sem se čudila, zakaj so dali pomanjšati okna. Sestre sem spraševala, če vedo, kaj je predpasnik, steklenica, omara ... Bratec je že koracal. Na dvorišču sem se sestala z Lojzkom. To ni bil Ladi.

V.[uredi]

BELA OBLEKA.


Odrasla sem oblekam dveh deklic in treba je bilo kaj novega.

Najprej dobiš belo. Iz prozornega blaga bo. Tri volančke bo imela na krilcu, tri na rokavcih.

Takrat sem hodila v prvi razred.

»Gospa ravnateljica bo imela god. Voščiti ji bo treba,« je pojasnila nekoč učiteljica.

Sedem nas je izbrala.

»Imate vse bele obleke?«

Imamo, sem rekla zase in debelo požrla slino, ko sem se domislila svoje nove, ki je še nikoli nisem oblekla.

»Ti boš imela v rokah šop vrtnic,« je rekla meni.

Doma so me naučili voščilo, ki sem ga prinesla na listu napisanega. Šest kitic dolgo! Po pouku nas je učiteljica učila priklanjati se in mahati z rokami od srca do predročenja in nazaj. Doma je visela nova obleka.

»V torek popoldne nastopite. Ob dveh bodite v razredu. Do treh se zberite tudi druge. V telovadnici bo slavje.«

V torek popoldne ob dveh, sem povedala doma.

»Saj ni res.«

Danes so nam povedali.

»Kaj Marica ne nastopi?«

Seveda nastopi.

»Danes zjutraj sem na trgu govorila z njeno mamo. Gospa pravi, da bo v sredo ob treh.«

Gospa se je zmotila.

»Seveda, gospa se je zmotila. Zakaj bi se zmotila gospa? Ti nikoli ne poslušaš in nikoli ničesar ne veš.«

Umolknila sem. Da bi se jaz zmotila? Morda je pa res rekla učiteljica: v sredo ob treh. Ne! Dobro sem čula: V torek popoldne nastopite. V torek bo, sem ponovila glasno. V torek popoldne ob dveh bele, ob treh druge brez knjig.

»Ti pojdeš ob dveh s knjigami.«

Ampak ...

»Nič ampak, ob dveh pojdeš s knjigami. Šola je blizu. Če bo nastop, priteci domov, da se preoblečeš.«

Vzdihnila sem.

V torek sem šla ob dveh s knjigami.

Po sredi razčesane lase sem imela tako trdo spletene v dve kiti, da me je bolela preča. V štrlečih kitah je bil ozek temnordeč trak.

Odprla sem vrata razreda. Šest belih je stalo na odru in učiteljica jim je pripenjala cvetke v razčesane lase. Vse so se ozrle vame. Čutila sem, kako so pogledi tipali moji trdi, štrleči kiti, rdeče trakove, kako so se čudili temnomodri obleki, črnim nogavicam in čevljem in knjigam, knjigam.

»Ja, otrok nesrečni!« je obstala učiteljica. »Kaj ne veš, da je nastop?«

Vem, sem povesila glavo.

»Ali nimaš bele obleke?«

V hipu mi je misel stekla domov, odprla omaro in pokazala: Glejte, čisto novo s tremi volančki!

Ali kaj, če ta čas, ko se preoblačim, drugi že nastopijo. Name utegnejo pozabiti. In jaz imam najlepše in najdaljše voščilo. Cesta od šole do doma je prav zadosti dolga in potem še nazaj. Prav gotovo bi prišla prepozno.

»Ali nimaš bele obleke?«

Nimam, so se mi udrle solze.

»Pa zakaj mi nisi tega včeraj povedala? Preskrbela bi ti jo bila jaz.«

»Jaz imama bel predpasnik!« se je oglasila iz vrste Ela.

»Mama mi ga je oblekla, da ne zamažem obleke do nastopa.«

»Saj res, predpasnik.«

Oblekli so me. Dali so mi šop rdečih rož. Ob treh sem stopila v telovadnici na oder s štrlečimi kitami in v temni obleki z belim predpasnikom. Krog mene je stalo šest belih. Cvetke so imele v razčesanih laseh. Govorile smo vse navdušeno in mahale z rokami od srca in spet nazaj k srcu. Nazadnje sem nesla rdeče rože z odra gospe ravnateljici prav v roke. Vščipnila me je v lice in mi dala dve podobici. Učiteljica se mi je smehljala:

»Skoro podalo se ti je.«

Veselo sem prišla s knjigami domov:

No, ali sem vedela prav?

»Kaj?«

Da bo nastop.

»Je bil?« 

Bil, bil!

»In ti nisi nastopila?«

Sem. Ela mi je posodila svoj beli predpasnik.

»Ampak je bila le skušnja?«

Ne, pravi nastop je bil. Glej, tu imam dve podobici. Gospa ravnateljica mi jih je dala. Sta lepi, ne?

Mamica je bledela.

»Ti!«

Prosim ?

»Čemu sem ti prelikala obleko?« 

Ni bilo časa, Mamica.

»Mene je sram. — Prinesi palico!«

V meni je vse odmrlo.

»Prinesi palico, pravim!«

Šla sem in prinesla.

Niso me boleli udarci. Bolelo me je le to, da se ničesar lepega nisem mogla spomniti.

Še en spomin se drži tiste obleke.

Na prvo obhajilo sem se pripravljala.

»Obleka bo kar dobra, le za en volan jo še podaljšamo,« so odločili.

»V roki bo vsaka nesla svečo.«

»Ne, ti boš lilijo. Vprašaj, če smeš lilijo.«

Vprašala sem.

»Vse bodo imele svečo. Imej jo še ti.«

Torej svečo.

»Vprašaj, kaj boš s svečo.«

Saj res, kaj?

»Podarite jo cerkvi, kjer boste prvič prejele Boga.«

Podarimo.

»Ne, ti jo prineseš domov. Reci, da greš k obhajilu s svečo le pod pogojem, da jo prineseš domov. Spomin moraš imeti.« 

Ali ...

»Nič ali, reci!«

»Nesi jo domov,« so dovolili v šoli.

V jutru belega dne sem zgodaj vstala. V kuhinji sem utaknila v usta košček cvrtja, ki sem ga prejšnji večer iz ostankov ocvrla za punčko. Pravi čas sem se še spomnila in vrgla drobtino iz ust. V ušesa so mi vtaknili uhane: bele in prav rahlo rožno nadahnjene kakor malisin cenzeljček. Na glavo sem dobila bodečo asparagusovo vejo. Zaman sem si želela bel venček, ki ima voščene mirtine cvetke in tako spominja na deveto deželo.

»Pojdi in lepo se vedi,« so me poslali po Boga.

Tisti dan sem se spomnila na mamo. Videla sem druge mame poklekati k obhajilni mizi. Ko je pokleknila zadnja in je bilo še prostora, sem morala zamižati, tako praznoto sem čutila.

Kmalu jo je izpolnil Bog. Sladka veselost se mi je razlezla iz srca. Le, ko so druge oddajale svoje sveče na oltar in so meni mojo pustili, mi je bilo za hip hudo.

V telovadnici so nam pogrnili mize in nas pogostili. Potem je dobila vsaka poleg podobice še bel nagel. Deklice so si ga zataknile v vratne verižice, za pasove in v trakove.

Kam naj si ga zataknem jaz? Obleka je do vratu zaprta, verižice nimam, traka tudi nobenega.

»Veš kaj,« je rekla soseda, »tvoja obleka je redko tkana. S pecljem povečaj eno luknjico, pa bo nagel stal.«

Storila sem tako. Nagelj mora pač nekje biti. Prišel je fotograf:

»Male spredaj na klop!«

Sedla sem na konec klopi. Prinesli so k meni stol in nanj je sedla ravnateljica.

Pogledala me je čudno neprijazno:

»Zakaj imaš tako kratko obleko?« 

Za volanček je podaljšana, sem pojasnila.

»Prekratka je. Kolena se ti vidijo.«

Prijela je za novi četrti volan in potegnila, da so se odtrgale čipke.

Žalostna sem prišla domov. Odtrgane čipke in zataknjen nagel.

Preden sem se mogla prav izpovedati, me je zabolelo uho in moj novi beli uhan je dobil drugačno obliko.

Papa je pomirjeval:

»Pusti jo danes, glorijolo ima.«

VI.[uredi]

SPOZNANJE.


Sama sem sedela na dvorišču. Izza hrbta mi je nekdo zakril oči:

»Kdo?« 

Kaj vem.

»Kaj me nič več ne poznaš?« je vprašal Ladi.

Kakor da prepovedan sad trgam, sem se mu nasmehnila.

»Veš, ni lepo, da te nič ni k meni.«

Ne smem.

»Zakaj?«

Ne vem.

Obrnil se je in stekel gori v drugo nadstropje k Mamici. Čula sem njuno govorjenje, a razumela nisem ničesar. Kmalu so me poklicali. Ladi je bil že odšel.

»Kaj ti je pravil Ladi?«

Ničesar ni pravil, le vprašal je, zakaj me nič ni.

»Če ti bo kdaj kaj grdega govoril, takoj vstani in pridi gori.« Molčala sem. Kaj naj mi grdega pripoveduje? Nekega dne sem videla, da je Mamica nervozno govorila z gospodinjo. Odslej sem spet pogosteje smela na dvorišče, a so neprestano pazili na naju.

Vse mi je bilo zoprno. Čemu ne dajo, da svobodno stopim?

Sedela sva z Laditom na vozu in gledala slike iz džungle.

»Ani!« je zapelo z okna v drugem nadstropju.

»Takoj gori!«

»Kaj sta delala?«

Ladi ima knjigo.

»Kakšno?«

Džungla.

»Ti lahko verjamem?«

Debelo sem gledala: kaj je spet to?

V drvarnici sva v žaganju kopala strelske jarke kakor že tolikokrat.

»Ladi!« je poklicalo s pritličja.

»Želiš, mami?«

»Takoj iz drvarnice! Zunaj se igrajta!«

»Zaboja z žaganjem vendar ne moremo prinesti ven.«

»Pa se igrajta kaj drugega. Takoj iz drvarnice!«

Sedla sva na klop v solnčni lisi tako, da sva hiši in opazovalcem kazala hrbta. Dolgo sva molčala.

»Ali ti verjameš storijam?« me je čudno vprašal deček.

Vsem ne. Vil in škratov ni. Tudi kralj Matjaž ne spi v gori.

»Ali verjameš v štorklje in čudovite mreže, s katerimi love po vodah otroke?«

Nikoli nisem premišljevala o tem, zato nisem vedela, kaj naj mu odgovorim. Gledala sem ga bolj od strani v obraz, kaj bi ga bolj razveselilo, vera ali nevera.

»Tudi to ni res,« je dejal.

»Otroke žene rode. Nam so se lagali.«

Rode? Kaj se to pravi?

»V njih zrastejo in iz njih pridejo na svet.«

Iz žen?

»Da.«

Pa kje zrastejo?

»Pod srcem.«

Ali bi tudi v meni lahko zrastel otrok?

»Tudi, ko boš velika, zdaj še ne.«

Ti si zrastel v tvoji mami?

»Sem.«

Kdo ti je to povedal?

»Mama ne.«

Kdo pa?

»Imam sošolca, ki veliko ve. Ali čakaj, prav zdi se mi, da žena sama ne zmore ničesar. Tega ne vem še dobro. Vprašal bom Tila, potem ti povem.«

Spet sva molčala.

»Doma o tem ne govori,« je pristavil. »Boš tepena. Veliki ljudje nočejo tega priznati. Le zakaj se nam lažejo?«

Nihče me ni tisti dan vprašal, kaj je Ladi govoril. Saj sem se pa tudi bala tega. (Tepena boš! Doma ne govori o tem!)

Skrivnost sem čutila kot težko breme, ki ga moram nesti brez počitka po samotni poti. Spominjam se, da sem tisto popoldne z neko posebno slastjo spet segla po punčkah.


*


V prihodnjih dneh sem iskala prijatelja, a nikakor ga nisem mogla najti. Gnala me je radovednost. Šele peti dan sva se sešla. Skrivnostneje kot prvič je govoril to pot. Skoraj šepetal mi je na uho:

»Res je, moža je treba. Bal sem se že, da mož res ni za nič drugega, kot da gre v vojsko in ga tam ubijejo.«

Gledala sem prijatelja in ga nisem mogla razumeti.

»Mi nosimo življenje! Slišiš, punčka, ponosen sem, da sem fant.«

Potem se je na ves glas zasmejal in me krepko stisnil:

»Mi smo štorklje!«

»Ani!«

»Ladi!« je z drugega nadstropja in s pritličja hkrati zaklicalo, kakor da se nama je nekaj zelo hudega zgodilo.


*


Tisto poletje sem šla prvič domov na počitnice. Pravzaprav se pa nisem nič več dobro počutila doma.

Mali bratec je neprestano ponavljal: »Ti nisi naša!« 

Starši in sestre so pretirano skrbeli zame, kot bi ne bila njihova, ampak kot da so plačani zato.

Otroci so zavistno gledali v moj široki, na glavi zavezani trak in so se norčevali iz mojega novega dialekta.

Vendar mi je dobro delo, ko se me je prijemalo sonce. Na počitnice sem prinesla iz mesta punčko in v pesti Laditovo skrivnost. Otroška pest je pa majhna in rado sili iz nje. Sicer sem se užaljeno obrnila, ko me je trinajstletni Cvetko vprašal, če vem, kako je z otroci. Sestrici sem pa zvečer pred spancem vse povedala.

In tudi ona je imela majhno otroško pest. Usulo se je iz nje. V šepetu se je širila skrivnost od prijateljice do prijateljice. Večer je bil. Soseda je prišla k nam v vas:

»Otroci niso več, kot smo bili mi. Takole majhni že vse vedo. Strogo jih primite! Lahko noč!« 

Prva sem bila zaslišana.

»Kdo ti je povedal?«

Zbala sem se za Ladita. Spomnila sem se Cvetka, hvala Bogu. Cvetko!

»Cvetko že ne!« je oporekla sestra, ki je bila njegova prijateljica. »Ladi!«

»Dosti. Zdaj boš govorila ti,« so se obrnili k sestri.

»Tako pohujšanje!«

Dve palici sta peli, oče je težko dihal, mama je ihtela:

»Moj Bog, moj Bog, kakšni so naši otroci!« 

Tisto noč nisem spala.

Drugi dan me je peljala mama nazaj v Ljubljano.

»Takole je,« je povedala Mamici, ki pa se je le smehljala.

Zvečer sta me papa in Mamica poklicala v sobo:

»Ti je res Ladi to pripovedoval?«

Res.

»Zakaj nam nisi takoj to povedala?«

»Rekla sem, da se takoj odstrani, če ti bo pripovedoval kaj grdega.«

Saj mi ni nikoli ničesar grdega pravil.

Smeh.

»To je pač bilo grdo. In tudi res ni. Tega mu ne smeš verjeti.« 

Ostrmela sem.

»Če srečaš Ladita, se obrni proč. Govoriti z njim ne smeš več.« 

Kakor, da sem se postarala, mi je bilo. Kadar sem srečala prijatelja, sem pogledala v tla. Kadar je kdo govoril o nedolžnosti, sem zardela. Nikogar ni bilo, ki bi mi bil zvečer položil roko na razbeljeno čelo in mi spokojno rekel:

Kar zaspi, saj si še otrok.

VII.—VIII.[uredi]

GIMNAZIJA


Vpisali so me v gimnazijo. Da dobim »mestno vzgojo«, so me vpisali tudi v Glasbeno Matico za klavir, teorijo in mladinsko petje.

Z neko posebno strastjo sem se vrgla na učenje vsega.

Nekoč je prišlo do razgovora, kaj bom. V prvem hipu se mi je misel pognala v vas, daljno in zapuščeno. Tam v šoli z majhnimi okenci je našla mnogo umazane dece. Temle izmiti umazanost z ličk, da se bo videlo zdravje, to bi bila slast!

Učiteljica! sem rekla trdo.

Smeh.

»Morda profesorica,« je popravila Mamica.

Ne.

»Farmacevtko?«

Posegla sem z mislijo za steklenico strupa. Streslo me je. Steklo in strup ... fej! Življenje si zastrupim.

Nak!

»Potem pa štiri gimnazije, trgovska akademija in banka.«

Joj! Številke! Nikoli jih nisem ljubila in nikoli jih ne bom. Potem pa: sedeti, sedeti, sedeti ...!

Ne bi mogla, sem odkimala.

»Kaj pa teater?« je vabljivo pogledal papa.

»Bi ne bilo napak.«

Zastal mi je dih.

Lepo! sem si na tihem priznala.

»Oho, tvoj molk pa nekaj pomeni! Jasno! Umetnica na odru je vse kaj drugega kot zapuščena učiteljica. Talenta ti ne manjka.«

Šminkani obrazi, svilene vlečke, ples — vse vabljivo. Toda kot bi iz daljne vasi rasle ročice in krik: Naša!

Učiteljica bom.

»Trma je trma«, se je razjezila Mamica in končali smo razgovor.

Pred vsako konferenco je šel papa pogledat v šolo. Vmes je kdaj tudi kar na cesti povprašal kakega profesorja, ali pa me zvečer pri literčku priporočal. Če so bili uspehi lepi, sem vselej smela v gledališče. Neverjetno me je mikal balet.

Kadarkoli sem bila sama doma sem poskušala plesati po prstih. Nadvse prijetno je bilo v sobah na parketu. A tudi na dvorišču se nisem mogla zdržati. V najskritejšem kotu sem na prevrnjenem vozu ponavljala gibe, ki so mi najbolj ostali v spominu. Milan, Berta, Ela, Ljerka — vsi so me smeli gledati, le Ladi ne. Sedel je pri knjigah za zeleno ograjo in nikoli se nista srečala najina pogleda. Balet sem dalje plesala po dekliških hodnikih v gimnaziji. Baletke sem risala po vseh koščkih papirja. Končno se me je že prijelo ime baletka.

Tako je bilo v prvi šoli. V drugi sem plesala manj. Uspehi v šoli so bili slabši. V gledališče zato nisem smela in nisem videla ničesar novega.

Naenkrat mi je začel vstajati nov čut. Mučilo me je domotožje. Mesto mi je postajalo z vsakim dnem bolj tuje. Dom, mama, oče, sestre, brat! Klicala me je vas.

Sošolke so me imele sicer rade, a videla sem njihove izbrane obleke, mehke frizure, okusne čeveljčke in okusne obraze. Če sem se skrivoma pogledala v ogledalo, sem si morala priznati: Res nisem meščanka. Postajala sem malodušna. 0 tem nisem govorila z nikomer.

Imela pa sem prijateljico: malo, okroglo Riko. V njeni družbi sem pozabila na vse. V njeni družbi se me je vedno polastila porednost. Ne vem, kaj je njej manjkalo doma. Doma ni bila rada. Mnogo sva bili na cesti. Pritiskali sva gumbe električnih zvoncev, po hišah sva povpraševali za strankami, ki jih ni bilo tam, na cesti pozdravljali neznance, zapravili vsak dinar za kostanj ali sladoled — skratka: vse, le domačih nalog in preparacij za šolo nisva delali.

Doma mi je bilo nevzdržno.

Večkrat se me je polotila misel, da bi ušla.

Ničesar ne vzamem s seboj. Pojdem, kakršna sem in pustim vse. Po Dolenjski cesti jo mahnem. Mimo stražnikov pojdem počasi, sicer bom pa tekla, tekla. Morda me doide kak voz. Pa povprašam voznika: Oče, smem prisesti? Gluh bo in bo vprašal:

»Kako?«

Če smem na voz?«

»Kam pa greš?«

Domov.

»Le prisedi!«

Ko se pripeljeva do prvega razpotja, bo dejal:

»Zdaj boš morala pa spet peš.«

Bohlonaj, oče!

In bom šla. Prišla bom do doma ob cesti.

Naš dom pa nima na cesto vrat. Okna pa ima. Skozi prašne belagonije bi me videli, če bi šla mimo.

Pa stopim okoli:

Dober dan!

Nihče ne bo mogel odgovoriti od presenečenja.

Nič se ne bojte, jim porečem. Grem takoj dalje. Le tako sem prišla, da vam povem, da gori nič več ne zdržim. Toliko, da ne boste v skrbeh, če vam povedo, da sem izginila. Toliko, ker ste prav moji in vas imam rada. Zdaj pa zbogom in zdravi bodite!

In bom šla dalje po cesti. Ne daleč. Do vasi na hribu, odkoder se dobro vidi moj dom. Tam me seveda nihče ne bo poznal. Saj me še v domači vasi vsi ne poznajo. Kar pri prvi hiši povprašam za službo. Koze bi pasla in deco pestovala. Kadar bi čreda polegla in otroci pospali, bi plesala po pašnikih balet. Ko se zbude, jim bom pripovedovala srčkano povest o Kekcu. In me bodo spraševali: »Odkod pa si doma?«

»Ti pa veliko veš.«

Jaz pa jim bom rekla: Od daleč, daleč sem, in bom pri tem gledala na dom in mi bo tako toplo!

Toda, kaj pa, če me doma ne bodo pustili dalje po cesti? Če bo oče dejal: »Jutri te bom peljal nazaj.«?


*


Tokrat še ne uidem. Potrpela bom še. Pa sem trpela in obenem postajala divjak. Vse sem zaprla vase. Vedno manj sem govorila. Če sem morala, sem storila to kratko in trdo. Cesta me je vabila. Kadar sem bila sama doma, sem pela in plesala do onemoglosti. Papa je sedel dopoldne v službi, popoldne v kavarni, zvečer v gostilni. Mamica je mnogo potovala.

Prepolna sem bila sebe. Šola mi je bila odveč. Vendar sem koncem leta prinesla iz druge gimnazije samo en ponavljalni izpit.

IX.[uredi]

SAMOSTAN


»Torej, kaj boš — bančna uradnica, fermaceutka, igralka?«

Učiteljica!

»Dovrši osem gimnazij in potem študiraj, kar hočeš.«

Bom učiteljica.

»Naj nam papa umre? Kaj bom sama?«

Pojdeš z menoj.

»Kam? Na deželo? V vas? To bi bila moja smrt.«

A moje edino življenje.

»Misliš resno?«

Resno.

»Potem te ne potrebujem. Lahko greš domov.«

Čutila sem, da sem pobledela. V naslednjem hipu pa mi je že razbijalo srce in morala sem se krepko vgrizniti v ustnice, da nisem zaukala. To je bil najlepši dar, ki mi ga je dala Ljubljana.

Prišla sem s kovčkom domov. Kot da se je desetnica čez osem let prvič spet ustavila na domačem pragu!

»Kaj bomo sedaj?«

Najprej se odpočijem, se vas nagledam, najem in napijem.

»Vendar moraš biti hvaležna stricu in teti.«

Stric? Teta? Mamica? Papa? Ali je mogoče? Odvalil se mi je težak kamen.

Hvaležna? Saj sem hvaležna.

»Vzgojili so te.«

V kaj? Posneli so mi prirodnost. Sredi odgovorov so me vstavljali. Palica mi je vcepila odpor proti zapovedim, ki se ga ne otresem nikoli. Nikoli mi ni bilo domače. Vse sem zapirala vase. Ta napetost se je sprostila v divjanje, kadar me ni nihče opazoval.

Hvaležna? Saj sem jim hvaležna za kruhek. Ali človek ne raste samo ob kruhu. Če bi bilo tako, bi bila večja od sestrá in brata, ker sem dobila največji kos.

»Veš kaj, v samostan pojdeš.«

Prav. Takrat bi bila šla, kamor bi mi bili rekli, samo nazaj nič več. In sem šla v samostan s prav grdim spričevalom.

Prve dni sem hodila med jokajočimi deklicami. Po mamah so jokale. V meni je vstajala neka blaženost. Prvič me je mama poslala v šolo. Oče bo odštel denar. Nisem nič pomislila, da si ga bosta morala grenko pritrgati. Zavest, da te dom pošilja, je tako sladka.

»Kaj ti nimaš nič rada mame, da ne jokaš za njo?« so me spraševali.

Saj mi je ni nihče vzel. Zdaj jo šele imam, sem razlagala gluhim ušesom.

Samostanska tihota me je zdravila. Vsa sem se obrnila navznoter. Rada sem ubogala, a odpuščenja po kaki nerodnosti pa res nisem rada prosila. Nikoli nisem namreč v srcu čutila kesanja in usta so se upirala laži.

Moja nagnenja k divjanju so nasitili na odru pri domačih igrah, kjer sem bila kot doma.

V tistem času se je pojavila v meni naenkrat čudna požrešnost po čitanju. Pa so me postili. Ne vem čemu. Vem le, da v dveh letih nisem dobila iz šolarske knjižnice niti ene knjige. Ko mi jo je prinesel katehet, so mi jo redovnice vzele.

Sicer mi je bilo lepo. Bog me je izpolnil in sladko zadovoljstvo se je igralo v meni.

X.[uredi]

ZOPET LJUBLJANA


Naenkrat je dom obnemogel. Denarja ni več. »V Ljubljani sta dve teti. Če jim pripeljemo v jeseni nekaj živil, boš lahko eno leto pri njih.«

Saj je vseeno. Nekako se pač moram preriniti.

Šla sem.

V novi šoli so me gledali postrani. Učenka, ki vedno menjava šole, ni nič prida.

»Oho, odkod imaš pa tako lepe rede? So bili podarjeni?«

Dobili so knjige iz podporne zaloge.

»Najprej dobe tiste, ki jih poznamo. Tebi ostane le strgani blok. Doma ga zalepi in zavij.

Joj človeku, če je peto kolo!

Šestero knjig je treba, a Ana nima nič denarja.

Teta piše pismo šoli:

»Za uboge učenke mora imeti vsaka šola knjige.«

Šola se jezi name:

»Izposodili smo jih že.«

Teta piše zopet. Šola mi kupi šest novih knjig in mi preti s prstom:

»Glej, kako boš zdaj odgovarjala!«

Teti učita doma:

»Nikoli naj te ne dobe nepripravljene!«

Sveti križ božji!

Kako me naj vendar dobe nepripravljeno? Vse proste ure moram presedeti doma. Dolg čas mi je. Preganjam ga z najtočnejšo izdelavo domačih nalog.

Pa bi šli kdaj ven, prosim teto.

»Megla je. — Veter piha. — Deževalo bo.«

Pa pojdem sama. Samo za pol urice!

Da te ogovori kak fant! Ne veš, da iz samostanske šole takoj izključijo tako učenko?

In obsedim doma ter obupno pišem naloge.

V nedeljo dopoldne bo mladinski koncert. Znižane cene. Smem?

»Pomisli na dom!«

Šolski izlet v Bohinj. Prav vsi pojdejo. Tudi jaz bi rada.

»Bohinj boš lahko videla drugič.«

Saj imam režijsko vožnjo.

»Vseeno.«

Šola vprašuje: »Zakaj ne greš?«

Šola vabi: »Pojdi, prijetno bo.«

Razredna učiteljica mi ponuja: »Vzamemo te s seboj brez denarja.«

Teti me učita: »Tudi berač mora biti ponosen.«

Joj človeku, če je peto kolo!

Joj človeku, če je premlad, pa ne sme ničesar storiti iz sebe! Vse po izvoženi, izvoženi poti!


DUHOVNE VAJE


Ko sem koncem leta šoli vrnila knjige, so mi priznali, da sem jih bila vredna. Ob tej priliki me je redovnica zaupno vprašala, če bi ostala v samostanu. Ko sem ji kakor v omotici odkimala, mi je rekla:

»V duhovnih vajah bova molili, da dobiš poklic.«

Tiste duhovne vaje so bile zares duhovne. Pregledala sem vse kote svoje duše. Sama sebi sem se naenkrat zazdela nesrečen spaček življenja. Treba bo resnega popravila, da bo sploh mogoče živeti.

Ali naj grem v samostan?

Dovolj sem bila že zaprta!

A zdi se mi, da me božje Srce terja, da mu darujem nekaj, kar najbolj ljubim.

Je to svoboda? Je to svoboda?

Saj vse ljubim. Vse najbolj. Če pogledam nazaj, ni nikogar, ki bi bil grd. Mamica je bila vendar najboljša gospa. Hotela mi je dati dober kos kruha, hotela je biti srečna ob moji sreči. Teti sta me zapirali iz najboljšega namena, da mi kak pogled ne vzame miru. Vsi so me ljubili, le jaz sem spaček življenja. Vsem sem prečrtala načrte.

Božje Srce terja, terja ...!

Kaj naj mu dam?

Svobodo?

Ali jo zares najbolj ljubim?

Ali naj jo darujem?

Božje Srce terja.

V prsih me boli, ko jecljam pred oltarjem:

Svobode ne dam, je ne dam!

Pa kaj drugega!

Kaj? Ničesar nimam.

»Kaj mi boš povedala?« me je vprašala redovnica po končanih vajah.

Ne pridem.

Pogled je očital: »Nisem pričakovala.«

»Te dom zadržuje?«

Komaj sem ga dobila, sem žalostno povedala.

»Če pojdeš z možem, boš dom prav tako zapustila.«

Mož? — Nekaj novega.

Stopila sem v cerkev:

Jezus, celulozna nit tvojega križa sem bila, rja na žeblju, ki te je ranil, konica trna v čelu, pljunek na obrazu, žolč na ustnicah ...

Kaj naj ti dam?

Hočeš moža? Utegnila bi ga bolj ljubiti kot svobodo. Dam ti ga.

Kot bi se mi vsi svetniki zakrohotali, se mi je zdelo.

Zbežala sem brez miru.

XI.[uredi]

VLAK


Minile so počitnice. Sprejeli so me v učiteljsko šolo. Stala sem na njenem pragu brez vseh sredstev. Niti za knjige ni bilo.

»Vozila se boš z vlakom.«

Neznan strah me je obšel. Ljudje čudno sodijo učence, ki se z vlakom vozijo v šolo. Vsi so pokvarjeni. V šoli se slabo odrežejo.

»Ni pomoči. Vozila se boš z vlakom.«

In sem se vozila. Kdo bi ne potegnil na zadnjem klancu?

Zgodaj zjutraj sem vstajala, tekla napol v spanju na kolodvor in vstopila v železniški voz. V železniškem vozu vidiš, kar hočeš:

Dijaki, ki se vsak dan vozijo kot ti, se uče, spe, se pretepajo, kregajo, šahirajo, kvartajo, preklinjajo, kade ...

Delavci, s še od včeraj umazanimi obrazi, topo gledajo skozi zameglene šipe, ali pa kvantajo.

Branjevke prenašajo vreče piščancev in košare jajc ter jih skrivajo pod klopi, potnikom za noge.

Zaljubljeni se nemoteno ljubijo.

Potniki, ki malokdaj potujejo, vso pot jedo.

In ti imaš premalo zraka, premalo prostora in nič miru, pa greš v šolo. Dolgo uro se voziš. Ob sedmih si že v Ljubljani. Koleginje še spe takrat. Do osmih spišeš naloge. Ko pridejo prve dekleta v šolo, si izposodiš knjige in prebereš lekcije. Med urami se ti kdaj zazdeha. Profesor je užaljen. Pokliče te in vpraša te zato in te potem sodi:

»Ta se vozi. Nima časa za študiranje. Druge muhe ima.«

Kadar niso herbariji v redu, si zopet kriv ti, ki se voziš iz vasi in imaš ves rastlinski svet pri rokah.

Ko je odmor, se vse pogovarja o včerajšnji premieri v operi, o solistu, ki je gostoval, o novi formi klobukov, o letošnjih plesih, a ti moraš molčati in nimaš niti 50 par, da si z žemljico zapreš usta.

Vse to sem jaz grenko čutila.

Vsako dopoldne mi je bilo predolgo, popoldne še daljše. Ko sem se zvečer vsa izmučena pripeljala domov, gotovo nisem mogla sesti h knjigam.

Prisluškovala sem večerom, vodi v potoku, vetru v vejah in sanjalo se mi je o kralju, ki nekoč odreši zakleto peto kolo.

XII.[uredi]

MATURA.


»Čez dva meseca bo matura,« je opomnil razrednik. »Katera še ni začela študirati, naj to stori. Je zadnji čas. Skoro malo pozno bo že.«

Še nisem začela. Kako? Knjige nimam prav nobene. Krog našega doma je pomlad. Šestero orjaških jablan cvete z vso silo. Nebeško lepo je ležati v travi in gledati v cvetje.

»Skoro malo pozno je že,« je rekel razrednik. »Zdaj denite vse na stran. Počakajo naj fantje in bratranci.« 

Saj nimam fanta, sem zamahnila in obenem pomislila na dijaka, katerega so vse dni iskale moje oči, ki je imel zakrpane hlačke in je bil priden. Toda treba se bo le učiti.

Težko je šlo. Vse predmete sem bolj presanjala kot preštudirala.

Nekam globoko so mi zlezle oči in čudno sem omahovala, ko sem šla k izpitu. Zavest, da sem na koncu, me je šibila.

»Ste trudni?« me je ljubeče vprašala profesorica, ki me je komaj poznala.

Ne, sem odkimala in sem bila takoj močnejša.

»Vas čaka kako darilo, če napravite izpit?«

Mene? Moja diploma ne bo tako sijajna. Pa tudi sicer ne. Meni šteje dom v dolžnost, da dobro končam šolo. To pot niti dolžnosti ne bom izpolnila.

»Kaj niste študirali?«

Ne! Samo zelo dolge strani svojega dnevnika sem pisala. Spomladi se mi kar ne da broditi po knjigah.

»Želim vam srečo,« mi je segla v roko in šla.

Od teh besed me je obšla vedrost. Močno sem se vzdržala, četudi sem nosila bled obraz.

Oddahnila sem se.

Doma sem jedla močnik z mlekom in sobota je bila. Ob sobotah pa pri nas Ana poriba sobo in kuhinjo.


LIST IZ DNEVNIKA.


Jesen je. Svet je kot težka, umirajoča dlan. Še ajde ni letos — tiste lepe, bele, jesenske sladkosti. Samo umiranje. Duša si pa želi širokih trenutkov.

Od juga se tepo težki oblaki.

Zdi se mi, da nisem bila nikoli otrok. Otroci vendar ne nosijo takih butar.

Naš očka je danes mlajši od mene. V lica je rdeč in na orgljice igra: »O Jezus, Marija, Francozje so že tu!« Moram se mu nasmehniti. Pa se mi zdi, da vidim prihajati Napoleona s Francozi. Vsi so na belcih. Zlati časi gredo z njimi na levi in desni. Tako hitro gredo, da je videti le troje puščic: na sredi bela, ob straneh po ena zlata.

Lepo!

Pa saj ni to Napoleon!

Moj kralj je, ki odreši zakleto peto kolo. Vstavil se je pred menoj.

Zelenomodre oči ima kot nezrela rž. Pogled mu vonja po ajdovem medu. Na čelo mu je zdrsnil zlat koder. V gumbnici ima rdečo rožo, temnordečo, kot zastarela ljubezen.

Ko bi vedel, kako blagoslavlja s svojimi očmi moje dni, bi gledal dolgo in toplo.

Stopi k meni, Mali!

Tri leta sva se srečavala z očmi in srcem. Stopi k meni!

Razprostrem roki, objeti hočem, pa se najdeta leva in desna roka in strah me je praznote.

Kakšnega kralja pa iščem?

Moj kralj je tisti: — v belem kruhku je doma, Bog. Z belo dušo se mu človek zapiše, pa je težko, težko biti njegov. Sladak je in dober, ljubi kot nihče, pa bi človek le pobegnil pred njim, če bi mogel in če bi imel kam.

Grd je človek!

Jokala bi. Solza je pri meni vedno tisto, kar je največ. Ali osemletno pregnanstvo mi je izpilo solze.

Jesen je. Veter divja in nosi s seboj milijone suhih, odpadlih listov. Ti listi so kakor otroci, pahnjeni od skupnih domov.