Peter Drozeg

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Peter Drozeg.
Alojz Kraigher
Izdano: Slovan 14/1-5 1916
Viri: dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. dno

I.[uredi]

Ob véliki cesarski cesti, gladki in lepo napeti, beli kakor kreda, stoji enonadstropna svetla hiša z napol zabrisanim napisom: „Gostilnica pri ptičku“. Na vsaki strani glavnih duri kamenita miza, podolgovato rezana, z lesenimi klopmi. Nad mizami in preko vhoda razpleteno vejevje dveh veličastnih starih murv. Za hišo in na obeh straneh gospodarska poslopja in dvorišča, vse še precej lepo urejeno, a malce zanemarjeno. Na južnem koncu tehtnica na most, pred njo obširen, raven prostor za balincanje. Brzojavni drogi se vrste ob cestnem jarku, noseč cel pramen drgetajočih in brnečih žic. Hiši nasproti sadovnjak, na trati pod drevesi nekaj miz in stolov.

Večerni veterček pihlja po cesti, zvrtinči travne bilke, padle s senenih voz, in zašumlja med listjem murv.

Peter Drozeg se ozre v nebo za redkimi oblački: do konca košnje bo še vsaj držalo vreme?! Sive oči mu brižno gledajo izmed oteklih vek.

„Tona, Tona,“ — kliče v vežo, „kar je naloženega, je treba danes spraviti. Pa se naj pobrinejo po večerji; štefan vina jim obljubi!“

Pod desno murvo presedeva Drozeg, po cele dneve presedeva, motreč življenje po cesti gori in doli, ozirajo se skozi okno v prostrano vežo in odprto kuhinjo. Od todi poveljuje in gospodari, robanti in preklinja; tu sreblje sladkega vipavca, sanjari in premišlja. Če je treba, se vzdigne stokajoč, se vleče k tehtnici in godrnja med potom:

„Kadar sem tam, ne bo nikogar; če človek sede, pa jo prav gotovo vrag pricinca z juničico, da res ni vredno truda.“

Seno in slamo, vapno ... no, vozove bi še tehtal, a to drobnjav mesarsko ...

Putiko ima v nogah; zato le težko hodi, s trdimi koleni, sključenim hrbtom. Debela palica mu je opora, uglajena od dlani; pri sedenju se naslanja nanjo z obema rokama in z brado, pa jo zavihti nenadoma razlagajoče, ukazujoče, žugajoče, dokler ne zropota razljučen z njo po mizi in po klopeh.

Od zadnje zime je Drozeg vdovec. Preko šestdesetih je, skoraj siv, malo zabuhlih lic in velih udov. Oči pa mu še švignejo strasti in ognja; prsi mu planejo, če treba, v vrisk in petje.

Hči Tona mu krčmari. Vozniki se ustavljajo, kmetje z živim ali mrtvim blagom; sosedje prihajajo po tobak, na kozarček žganja, na četrtinko dobrega; iz trga pridejo tuintam izletniki; ob nedeljah je življenja, da je kaj. —

Zadnji voz priškriplje na dvorišče, kakor gora naložen. Par grabljic leži na njem, razgretih lic, med ustnicami mrvo žvekajoč, smejo se in prerekajo se s kosci, ki gredo ob vozu in jih dražijo.

Drozeg je ravno povečerjal. Dvanajstletni Evgen, njegov najmlajši sin, prvošolec na počitnicah, mu je bil prinesel kupo vina. Stari jo izpije duškoma, kakor v naglici, in si briše usta s trepetajočimi rokami.

„Vidiš, Evgenček, ... jaz grem gledat k delavcem; ti pa mi natoči še enkrat ... in tu počakaj!“

Stari krevlja okoli ogla, suka palico in se dere že od daleč na hlapca in na delavce, na sina Janeza.

„Pod skedenj zapelji, Janez! Še danes morate zmetati! Martin naj odpravi konje! Povrsti oba voza! Ko bo prvi prazen, kar porinete ...“

Sredi dvorišča se zasidra, z upognjenim tilnikom, zariplimi očmi, kriče in zmerjajoč. Ljudje pa se ne brigajo posebno za njegovo vpitje. Palica se bliska v mraku, sekajo na vse strani; iz glasu pa skoro zadoni ko malodušno nezaupanje v svojo poveljniško odločnost, celo za psovko bi zaslutil prošnjo.

„Saj ste od Boga, ljudje krščanski! Štefan vina sem obljubil ... Martin, ti govedo, vajeti so se zaplele pod kopita; vprego mi potrgaš.“

Iz hiše priteče Tona mimo njega in mu odbije palico:

„Kaj bi se drli v enomer! Alo k večerji! Vse je že na mizi.“

Razgreta v lica si briše mokre roke ob predpasnik in naganja delavce:

„Alo, kar hitro, da ne zmrzne v skledah!“

Preresen je njen obraz za sedemindvajset let. Usta so jej trpko risana, oči brez radosti. Ko se vrne mimo očeta, se mu ogne s komolcem, kakor bi se bala, da se umaže. Drozeg umolkne in povesi palico. Zadrega se mu bere na obrazu, strahopetnost in upor, vse obenem: ali sem še gospodar? ali nisem več gospodar? — Počasi se prestopa po dvorišču, godrnjajo polglasno, nevoljno gledajo za delavci, ki odhajajo počasi v hišo, otirajo si pot z obrazov in ne mene se mnogo za gospodarja. Zadnji pride Janez mimo. On edini se za trenotek ustavi. S predpasnikom si briše vrat in čelo, se nasmehne malo plašno z begajočimi očmi in reče suho:

„Jutri bomo gotovi.“

„Menda vsaj! Teh par pesti sena bi že lahko davno spravili.“

Sin se obrne proč in odide oklevajoč. —

Z otroki se Drozeg ne razume prav posebno. Najstarejši, Polde, odvetniški koncipijent, ne pogleda mnogokrat domov; če pride, pa brez dvoma nadleguje za denar. — Janezu je namenjen dom, a za očetovo naklonjenost se ne poteza ravno. Odslužil je bil vojake, zdaj pa bi ponočeval in vasoval noč za nočjo. Zjutraj je po navadi skrokan, da ne more ustajati dosti zgodaj in ne opravljati po vesti svojih poslov. Stari je zato prisiljen, da se sam pobriga in pogleda časih v hlev, saj na hlapca se še manj zanese. To pa ga jezi. Ali si še ni zaslužil morda nekoliko počitka? Ali ima zato odrasle sinove, da bi se še na stara leta sam ubijal zanje? — On jo namreč tudi rad potegne takole na večer, če se zbere tovaršija v krčmi, družba za marjašič, za taročič. Potem seveda bi se zjutraj rajši malo dlje povaljal po blazinah. Pa ga zbudi na vse zgodaj skrb za konje, za živad, za pravočasen odhod na delo. Posluša in posluša, ali so že posli na nogah, ali se kaj gane v hlevu, ali se odpravlja hlapec z vozom, ali že čuje Janez in Tona z deklami. In nazadnje mu ne da miru, pa vleče svojo putiko na mostovž in po stopnjicah doli, da škripljejo pod njim, preklinjajočim, stokajočim ... Kaj bi se ne jezil?

Vrhu tega se mu je zadnje dni zazdelo, da se Janez nekaj mota okoli Katre, kuhinjske dekle. Zalo dekle je, a ne prelahke nravi — stari se spozna na to — in strašno neprijetno bi mu bilo, ko bi se kaj resnega razvilo med njo in sinom. — Tretji sin, Miklavž, je pri vojakih. — Najmlajši, Evgenček, je ljubljenec očetov; ne samo zato, ker je najnežnejši, najbolj gosposki; že samo dejstvo, da se mu je narodil, ko bi nihče več ne bil pričakoval kaj tacega od njega in njegove ranjke Neže, ga navdaja s ponosnim samozadovoljstvom; pogled na miljenca, ki se poleg tega še prav lepo razvija v šoli, ga kar nekako maže krog srca. — In kar se tiče Tone, edine hčerke, po letih druge med otroki, jo je bil prav rad imel; a zadnje čase je med njima vojno stanje. Možitev jej roji po glavi, — ko vendar vidi, da bi vzela hiši gospodinjo, da bi bilo v krčmi vse narobe, če odstopi. Naj bi se na dom možila, če dobi pripravnega človeka; Janeza bi potem že kako drugače odračunil, saj je itak najbrž malo preneroden za krčmarja. A kar — na vrat na nos od hiše; on brez ženske pomoči; gostilnica, kmetija, kuhinja, govedoreja, svinjereja, tudi Evgenček — naenkrat vse brez gospodinje, brez ženskega nadzorstva, prepuščeno nezanesljivim deklam! In zraven: — ko bi se bila res ne vem kako zagledala v neznanega junaka, mladeniča, da bi bil vreden koprnenja! A njen izbranec ni ravno fant od fare. Krepek mož, premožen; ampak — saj bo že skoraj štirideset! Vdovec je, otroke ima! To niso kake dekliške muhe. Kakšna strela je treščila v deklino? — Na tihem ga najbolj moti, da bi moral — doto šteti. Ko bi bil odkritosrčen, bi celo priznal, da se hčerke rad znebi. Vzela si je bila preveč oblasti. Ali naj dovoli, da mu otrok na prste gleda, če se mu zahoče vina ali kart? Že prej se ga je rad nasrkal. Odkar je ovdovel, se pa še bolj udaja vinskemu omamljanju; kakor da je v njem najvišji užitek, izpolnitev vseh pozemskih hrepenenj; kakor da se hoče odškoditi za skoraj petkrat sedem suhih let ženinega varuštva. Zato ni čudno, da je zakipelo ogorčenje iz njega, ko so se hoteli otroci polastiti nadzorovanja. In zlasti Tona: kakor da se je na pamet naučila materinih kretenj, psovk, očitanj! Bil bi torej pravzaprav vesel, ko bi se rešil tega jeroba. Ampak — doto šteti; kar na roko, kakor bi zahteval zet, — to mu je nemogoče. Za ušesi se popraska in vroče mu postane že pri sami misli. Kaj si predstavljajo negode? Koliko je samo požrla ženina bolezen? Koliko ga stane Polde, koncipijent, že toliko vrsto let? Za Evgena je treba plačevati v mestu. Miklavžu v vojake naj pošilja, čim večkrat more. Pa njegova putika! Zdravljenje po toplicah, — leto za letom. In — Drozgu se od tesnobe zamegle oči — te nesrečne karte! Za kolikor ga sosedje obrnažijo pri kartah, to bi mu ne moglo polomiti perutnic. Ampak zunaj: — če pride v trg, če pride v mesto, zlasti pa v toplicah. Samo parkrat na leto se zgodi. Saj je časih, posebno prejšnja leta, tudi kaj zaslužil s kartami. O, lepih denarcev je že pričaral tuintam v svojo mošnjo! In vendar — prokleta kvartopirska strast, da si jo je hudi izmislil! Marsikak stotaček bi si bil prihranil in svoje že itak obremenjeno posestvo bi bil obvaroval za dobršen del morečih vknjiženih dolgov. — Ali kaj sanjajo o tem otroci? Ali misli Tona, da je kar tako: — tiste tisočake sem, pa smo si dobri? Tiste tisočake? Koliko pa jih dobiš na zemljo, že davno preobdolženo? — Ljudje krščanski, ne pozabite, da je Drozeg že začel z dolgovi! Z ranjko Nežo sta bila kupila posestvo in vse pošteno plačala, resnično; ampak — poprav je bilo treba spred in zad, na vsakem koncu je kaj manjkalo. Prezidala sta bila hleve in skedenj, svinjaki so morali biti novi, shramb je bilo treba za žito in koruzo, za krompir in zelje. Spodnje prostore v hiši sta bila prenaredila za gostilnico. Vse to pa je veljalo denarce. In kaj si mislite, da je z vračevanjem kar tako? Že za obresti, brez amortizacije, je težka reč. Pa pridejo neprilike in niti za obresti ni. Nikar da bi dolg kopnel, še rase, mrcina. Novega posojila potrebuješ, da zamašiš starejše luknje. Človek se peha in trudi, pol življenja gara; vsako leto se tolaži: zdaj se odrežemo! seno bo drago in ne bo ga malo; z živino kaj zaslužimo, s teleti, z voli, kako žrebe prodamo; vožnjo gramoza prevzamemo od cestnega odbora; vojaki pridejo na vaje, srebrn dež za krčmo; morda — no, zakaj ne, tudi karte so nam že prinesle srečo! — morda se obrne in na mah je tu drobiža kot pečka ... a nazadnje, koncem koncev: ko bi moral hčeri doto šteti,— vrag te daj, odkod? Kar je bilo v gozdu zrelega, je že davno padlo pod sekiro. Ali naj začnemo kosati posestvo? Prodajati od kraja? Hudimana, koliko pa je še prostega intabulacij? Ali nam posojilnice dovolijo prodajo? Ne sežejo preje same po izvršilnem kladivu? — Drozgu se zježijo redki skodrani lasje, iz kožnih luknjic mu udari pot, obraz mu zamodri in vrat se mu napne, kakor da so ga okovi zvezali čez prsi ... Ne še, Tona! Rebca ne, ker ne bi hotel čakati! Doto šteti — pa zdaj še ni mogoče. Ne gre, je ustanovljeno, in — amen! —

Drozeg jo nameri proti kuhinji. Mrak se je bil že zgostil, Petrove oči so slabe: — šment preklicani, kakor bi skoz sito gledal! Zlasti na večer je neprijetno. — V kuhinji že gori svetilka, skozi odprta vrata pada pramen luči do vodnjaka. Dekla Katra pride s škafom po vodo. Drozeg se ustavi:

„No, Katra, danes si se zmajala. Ko bi bil tvoj fant, bi ti nagnal vode.“

„Hvala lepa! Kaj mi treba fanta?“ — se nasmehne dekla malo začudeno in malo plašno.

„Hm — tebi bi je že nagnal.“ — Na licih mu igra poredna ljubeznivost. „Ampak potem — potem bi najbrže nagnal Martin mene.“

Ona se začudi in ga pogleda z odprtimi ustmi ... nenadoma zardi, izplakne škaf, zlije vodo po dvorišču, postavi škaf nazaj pod cev in začne iznova goniti. Krila ji opletajo krog vitkih beder, rame se ji dvigajo v rokavcih, nad tilnikom in ob sencih jej mahljajo malo zmršeni lasje. Srce jej hitreje tolče v prsih: ... Zlobnež stari! Ali se mari vsiljujem Janezu? Martina bi mi rad natvezil ...

Drozeg jo gleda, oprt ob palico, oči se mu krohočejo zadovoljnosti: — Kako je hitro razumela! Strokovnjaško jo premeri: — Zalo dekle! lepše nego štacunarjeva Marička; a ta ima denar ... E, Peter, tudi ti bi se hotel poigrati najprej s Katro. — Pa se prestopi ves zamišljen: — Ampak — vzel bi le Maričko ...

Dekla odnese vodo na rokah, upirajo posodo ob trebuh. S stisnjenimi ustnicami gre mimo gospodarja, obrnjena na pol od njega.

„Le ošabna bodi, ko si mlada!“

Pogled mu objame njene boke in napeta prsa in se zaiskri pretkano: — Janez ne zataji, da je — „ptičkov“ sin! — Misel se mu izgubi v preteklost, marsikaka lumparija jo ustavi spotoma. O, Peter je bil od mladih nog možak! V ljudski šoli je bilo že očito njegovim součencem, da je drozeg ptič. In Drozeg je bil ponosen na priimek. —

„Prezgodaj žgete petrolej,“ — zarobanti v kuhinji in podreza s palico med neumite piskre in posodo. „To je že od celega tedna, a? Zvečer ni časa za pomivanje, kakopa, ko je treba vasovati! Luč palite ob osmih, ko je še skoraj dan in niste ravno slepi. Potrata salamenska!“

„Pojdite iz kuhinje, vas prosim!“ — se zadere Tona jezno, vsa razžarjena od ognja. „Vi ste menda oslepeli, ko ne ločite noči od dneva.“

Drozeg se dela, ko da ne sliši in stopi v vežo k delavcem, ki večerjajo pri veliki družinski mizi.

„Bog blagoslovi, ljudje krščanski!“

Z vsemi skupno govori, temu in onemu zine kakšno; zdaj dostojanstveno, dobrohotno, pa prezirljivo in zbadljivo, očitajoče in tožeče, veselo in razposajeno ...

Zunaj pa varuje Evgen njegovo čašo vina. Pod murvo na očetovem prostoru sedi, kupico med rokama, z resnim in moškim obrazom. Zdaj pa zdaj se upre na prste in seže z ustmi na rob kozarca; previdno ga povezne med zobmi in srka kapljico za kapljico. Oči mu verno zro v pijačo; strašno imenitno se mu zdi.

Sosed Čelhar pride k mizi, samozavesten mož obritih, gladkih lic; brada mu je ustvarjena ostro kot zagozda.

„Le potegni Evgen, le potegni, saj si fant od fare!“ — Dobrodušno ga potreplje po temenu, bodre ga z mežikajočimi očmi.

Deček pogleda od strani, veselo in šegavo, pa posreblje še par kapljic.

Tu stopi Drozeg iz veže, z enim očesom pozdravi Čelharja in se vleče trudno do svojega prostora.

„No lepa reč, ti fant ti! Tebe bom še dal za varuha. Dobro ga je nagnil.“ — Stoje izpije ostanek in porine čašo sinu: — „Na, pa prinesi zopet!“

„In zame četrtinko, Evgen!“ — pristavi Čelhar.

„Kaj bo z vremenom? Bo še držalo?“

Možaka se pomenita o košnji in kako in kaj. V kratkih, suhih stavkih, odsekanih vzklikih. Ko stvar premeljeta in še vedno padajo besede, prisiljeno in dolgočasno, jima zazveni sovražnost iz glasov: ... Kaj bi se pretvarjal, dedec, ko misliš vse kaj druzega? — Vprašaj, radovednost! — Sam napelji, prevejanost nakazna! ... In konečno umolkneta.

Evgenček ju gleda z naivno radovednostjo. S komolci se naslanja na previsoko mizo in proži palčeva nohta ob gorenje zobe, da poka enakomerno kakor bi udarjale kapljice vode na votel kamen. — Zakaj sem moral po soseda, če se nimata ničesar zmeniti? — mu gre po glavi.

Čelhar si prižge viržinko, pogleda važno izpod obrvi in vpraša malomarno:

„Nič novega drugače?“ — In kakor v opravičbo: — „Vam ne more uiti, vse mora tukaj mimo.“

„Novega! I kaj bi z novim, ko nas že staro toliko napleta?“ — zamahne Drozeg malo jokavo in pogleda nehote na svoje bolne noge.

„Korenjak ste, Peter, kaj bi tožil?! Putika je vaš penzijon!“

„Lep penzijon!“ — plane oni jezno. „Ubijaj se, preudarjaj, odločuj, — otroci pa narobe! Še bolezen bi zavidali človeku.“

Čelhar ga ošine z naglim pogledom, pljune tenko izmed zob in vtakne zopet viržinko mednje.

„Hm ...“

„Napol sem slep. Zvečer že nič ne vidim.“

Čelhar se namuzne hudomušno sam pri sebi: — karte še dobro vidiš, dedec!

„Hrom sem, da se komaj vlečem po stopnjicah. Nekega dne kar obležim, pa me ne bo več dol.“

Glavo obrne v stran, kakor bi iskal po temi; oči mu silno utripljejo. Čelhar strmi pričakujoče v svečo, ki jo je bil prinesel Evgen. Ta se igra s svečnikovim dvigalom in tiplje po cilindru. Naivno se pretvarjajo gleda srepo v plamen, zraven pa napenja sluh, da mu ne uide besedica očetove skrivnosti.

„Evgen, pojdi, pojdi, poglej k spravljačem!“ — se odloči zdajci Drozeg. „Menda uganjajo samo norčije. Vrišč je, kakor bi imeli ples na skednju. Reci, naj hite, da se ne zamude predaleč v noč!“

„Zakaj?“ se skremži deček obotavljajo se.

„No, le pojdi! In vino jim razdeli, ko končajo! Lepo ubogaj, Evgenček!“

„Saj je Tona tam.“

„Tona je v kuhinji, ne slišiš? Zdaj pa le hitro, buzaromta, da ne zropotava s palico!“

„Le pojdi, Evgen!“ — mu namežikne Čelihar. „In pošteno moraš zarohneti, da se pokažeš gospodarja.“

Drozeg se ogleda na nebo:

„Še se bo držalo, upam,“ — pa se zamisli tja čez cesto ...

„Tona se moži,“ — se zdrami nagloma. „Ste slišal, sosed? Kaj bi vi napravil? Po sili hoče proč od doma.“

Čelhar zmiglje z ostro brado, izpuhne dim viržinke — enkrat, dvakrat —

„Bo treba doto šteti?“

„Odkod— vas vprašam? V sedanjih časih! Letos! Ženo sem pokopal. Smrt. Bolezen. Slabe letine. Izgube, povsod izgube. In otroci: od Poldeta do Evgena. Sami izdatki. Ali misli Tona, da je kar tako?“

„Pa naj počakata na doto?“

„Počakata? Rebec naj počaka?“

„Kolikor ga poznam, mu ni nobene sile.“

„Lakomnež — pa sila! Ali je lakomen na Tono, ali je lakomen na doto?“

Čelhar molči zamišljeno. Parkrat ošvrkne Drozga s pogledom od strani, ko da hoče ziniti; nazadnje pljune in si podrgne gladko brado:

„E — tiste tisočake, Peter, tiste že še kje iztaknete. Le pobrskajte po svojih knjigah!“

„Ste za poroka, sosed?“

„To pa ne. V tuje gospodarstvo se ne vtikam.“

Drozeg se obrne proč in hiti z obema rokama odmahovati.

„Bežite, bežite! Svet je kaj poceni.“

„Odvetniku ga je treba plačati.“

„Ko bi bil vsaj dober, pa je prazen. Beseda, da se iznebim človeka.“

„No ...“ — se obrne Čelhar malo razžaljeno. Oni pa odmahuje naglo, kakor da se oteplje čmrlja.

„Svet ni svet, sveta je pomoč.“

„Kako naj vam pomagam, Drozeg? Strela božja, saj si niti v rodu nismo!“ — hiti sosed ves zardel. „Janezu oddajte gospodarstvo, pa naj on prevzame odplačilo!“

„Aha, aha ... Stari pa v podstrešje, kaj? In splesni gori!“

„Čemu? Izgovorite si svoj del!“

„Že prav, že prav!“ — Drozeg zamahne še enkrat trudno, se obrne v stran in se nasloni resignirano na palico. — „Po mizarja pošlji, Peter, da ti mero vzame ... pa te naj ponesejo za Nežo! ...“

Čelhar zmiglje z desno ramo, spraši pepel s cigare, pogleda Drozga, hoče govoriti ... zmiglje iznova z ramo ... Bog ti pomagaj, dedec; sam veš, kaj ti je storiti! ...

Iz kuhinje je čuti tuintam ropot posode, od skednja sem glasove delavcev, vrišč žensk. Tema je nastala, ki jo zvezde dražijo s preširno razuzdanostjo lesketajočih žarkov. Z onkraj ceste se odražajo široke krone sadnega drevja. Listje murv utriplje v slabi razsvetljavi sveče.

Drozeg se pozibava nad palico, gledajoč po temni cesti, premišljujoč napeto.

Tujec pride mimo. Čelhar se ozre za njim in izpije vino iz kupice. Drozeg zapazi, da je tudi njegova prazna.

„Še četrtinko, sosed?“ — Obrne se k oknu in zakliče: „Tona! Vina boš prinesla, sosed bi še pil.“

„Tona so na skednju,“ — se oglasi Katra in pride ven, brišoč si roke ob predpasnik. „Belega? Obema?“

„Pol litra ga prinesi, Katra! Skupaj — na moj račun,“ — hiti pol bolj živahno Drozeg in oči se mu love za deklo.

Čelhar se hoče braniti, a oni mu odmahne:

„Nekaj bi vas vprašal, sosed.“ — Pa umolkne in se zagleda zopet v temo.

Katra prinese vino. Drozeg se okrene naglo in jo vščipne v bok.

„Šmentano debelo si oblečena,“ — se smeje. „Zdaj poleti! Kam se pozimi stisneš, da ne zmrzneš?“

Čelhar se namuzne: „Katra si ga že poišče! ... če ga nima že izbranega.“

„Hahahaha ...“ — se zakrohoče Drozeg. „Jaz sem tudi že zapazil, da se nekaj gledata z Martinom.“

„Z Martinom?“ — se začudi Čelhar.

„Z Martinom, s konjskim hlapcem. S kom pa neki? Mari z mano?“

Mežikajoče oči mu kar žare veselja. Dekla pa odide jezno:

„Mir mi dajte, pravim! Če sem vam napoti, lahko že jutri grem.“

Stari rezgeče in se muza razposajeno za njo, pa trči s Čelharjem:

„Brhko dekle, a?“

„Vi ste ptiček, Drozeg!“

Soseda pijeta in se pomerita radovedno.

„Dobra kapljica!“ — Peter postavi kupico na mizo, potegne robec iz žepa in se začne usekavati, odhrkovati, prskati s sumljivo obširnostjo in vztrajnostjo. A že med kašljanjem izpregovori:

„Reč je ta-le, sosed: Vi ste bil dolgo tam ob morju. Trst poznate, ljudi po Trstu ...“

Čelhar prikima resno, Drozeg pljuje.

„Tudi jaz sem bil. Fakin sem bil, ko sem bil prišel od vojakov. Kje so časi? Človek bi pozabil, tako je daleč. No ... pa so spomini ... so spomini ...“

Brke si obriše, stisne robec v roki, pa zamahne živo proti sosedu:

„A kaj vas je nagnalo, zlomka, da ste pustil Trst in prišel že domov počivat? Kupčija vam je nesla in mesto je nazadnje vendar mesto.“

„Pet križev imam že skoraj na hrbtišču.“

„Pet križev! Strašna mora! Name lega sedmi. A vi ste mlad! Mladenič ste! Nekaj vas je izpodneslo. Ali vas je okrcala financa? Sosed? Med prijatelji? ...“

„Čenče! Da se brigate za čenče, ki jih ljudje sklepečejo?! — Zakaj sem pustil mesto? Sam sem, brez družine, brez otrok. Za koga pa se naj peham?“

Drozeg drži še vedno pest na mizi in stiska robec v njej; oči mu zrejo prodirljivo v soseda.

„Čemu pa naj tajim, Peter? Zbolehal sem bil nekaj, pa sem si mislil: drobiža je že nekaj tu; dovolj bo za ta leta, ki so mi še usojena.“

„Pametno!“ — se zadovolji nazadnje Drozeg in dobro se mu zdi, da je ugnal soseda v zadrego. „Ni naj vam ne bo nerodno, Čelhar! Nevoščljivost je v ljudeh, saj vemo. Ampak — poglejte, to-le sem vas hotel vprašati: ... Vi jo poznate, seveda jo poznate ...“

Staremu postane zdajci sitno. Obrvi ga zasrbe in lica, oči ga zaščeme, pa si jih mane in menca — in poškili izmed prstov na družabnika. A tudi ta še ni premagal nevšečnosti vsled prejšnjega pomenka — in Drozgu je malo ugodnejše.

„Spomladi je bila tu — mimogrede — romala je na Višarje tudi z vami je govorila ...“

„E — vi mislite Črnečko?“

„Črnečko mislim,“ prikimava Drozeg važno.

„Tudi njenega sina sem poznal. Agent je ali kaj.“

„Agent pri assicurazioni generali. Jaz ga ne poznam.“ — Drozeg se zagleda v temo. Tilnik in pleša se mu nenaravno zleknejo, pogled mu je nekam čudno kalen.

„Bila je torej vas obiskat? Jaz sem se čudil: tod mimo namreč ni najbližja pot na Svete Višarje. A od kdaj ... Vi jo poznate še iz svojih tržaških let?“

„O, kje so tisti časi? ... Bila je majhna, drobcena; zdaj je debela in močna. No, tudi mi smo se izpremenili.“

Čelhar ga pogleda malo sumljivo:

„S sinom se menda nič kaj ne razumeta. Iz cerkve je bil izstopil, ali kaj. Brezverec je. In v divjem zakonu živi.“

Drozeg se obrne proti njemu, oči so mu meglene in odsotne.

„Tako je pravila. Hotela je, da bi šel z njo na božjo pot.“

„Vi, Peter? Po kaj pa vi? Pa ne ...“

Čelhar mahoma umolkne in se zagleda v svečo.

„Prinesi vina, Katra!“ — zakliče Drozeg skozi okno. „No, Katra! Glej ga šmenta, zdaj ni nikogar tu! Tona!“

Hči priteče okoli ogla:

„Dober večer, Čelhar! Še pol litra?“

„Le prinesi, Tona! Danes jaz gostim.“ — ukazuje Drozeg skoraj malo plašno.

„Saj vam je res sila. Mislite, da je ljudem prijetno? Prevzetnost taka! Gospod Čelhar vas še danes kupi, če je treba, z vso vašo beračijo.“

„Ho, Tona, danes si se name spravila?“ se smeje sosed. „Jaz bi pa kaj kupil, jaz. O pač, — kadar bo junec gnal mesarja v mesnico.“

„Ah, za našo beračijo bi pa bilo res kaj treba ... Menda je dolgov na bajti, da se mora vse podreti. Če ene same hčere ne morejo odračuniti od hiše?!“

Jezno pograbi steklenico in odhiti.

Drozeg gleda v temo; Čelhar se muza in preklada ostanek smodke med ustnicami iz enega kotička v druzega.

„Ali ste vse spravili?“ vpraša sosed Tono, ko se vrne.

„Smo. Zdaj pijemo tisti štefan vina,“ odgovori ona kratko in odhiti okoli ogla.

Drozeg se naenkrat ojunači in kriči za njo:

„Glejte, da mi ne svetite preveč po šupi! Še ogenj mi zanetite.“

Soseda pijeta in molčita.

Čez dolgo pravi Čelhar:

„Pa jo dajte Rebcu!“

Stari še malo pomolči, potem se obrne odločno:

„Naj ga vzame! Ampak — to pa rečem: brez gospodinje ne ostanem.“

„Bo že Janez preskrbel.“

„Nič ne bo preskrbel. Vem jaz, kaj bi on preskrbel. In tudi nisem še pri volji, dati vajeti iz rok. O, ne bo še Jaka kaše pihal!“

„Kaj pa torej?“

Drozeg se ozre okoli, pa iztegne roko proti onemu:

„Možak ste, Čelhar. Dajte mi roko, da ostane vse med nama! Za enkrat nočem, da bi kdo izvedel.“

„I — razumljivo. Saj že tako velja.“

„Sosed, — Črnečka ima nekaj premoženja, kaj?“

„Ima,“ prikima Čelhar.

„Kako visoko bi jo cenil?“

„Hm ... to pa je težavno ... Pet tisoč ... morda celo deset ...“

„Goldinarjev?“

„Goldinarjev, kakopa! Ampak ...“ — Čelhar se premakne neugodno in pogleda v temo. „Stara je že potovo petdeset. Jaz ne vem ... Janez ...“

Drozeg se naenkrat razjezi in začne mahati z rokama:

„Kdo pa pravi? Kdo pa pravi? Saj ste drugače pameten ... Janez!? — Jaz sem gospodar. Jaz bi potreboval gospodinje.“

Čelhar onemi, pogled se mu povesi.

„Tona pojde. Janez je še mlad. In če se kdaj oženi, bogve kaj pripelje?“

Čelhar prikima in izpije resno požirek vina.

„Saj sem bil mislil na Janeza. Štacunarjevo Maričko sem mu bil namenil. A negodi ne diši — je vrag z mladino! ... Sočna Marička ravno ni, seveda ... pa bi kaj prinesla.“

Drozeg pomenca s palcem in kazalcem desne roke ... Čelhar samo kima.

„Denarja nam je treba. Tuintam so luknje, ki jih moram zamašiti. Tona hoče doto ... In če Tona pojde, — kje je gospodinja? Kje sem jaz in moja starost? Koga bi imel v bolezni?“

Čelhar je konečno premagal začudenost:

„Torej greva snubit, sosed?“

„Bravo, Čelhar! Zdaj vas imam rad. Bog vas živi!“

Možaka trčita. Drozeg ga posrka slastno in udari s kupica na mizo:

„Še pijače gori! Tona! Katra! Jaz sem tukaj gospodar.“

Evgenček priteče okoli ogla naravnost do očeta, pa se ga oklene krog komolca in mu šepne na uho:

„Oče, Janez je za skednjem s Katro. Ona joče, on pa ...“

„Le naj bosta! Pusti jih, pa vina nam prinesi! Hitro, Evgen!“

Drozeg odžene fanta in se obrne zopet k Čelharju:

„Vas bi prosil, sosed ... Stroške vam povrnem, — pa se popeljete tja doli in poprašate!“

„Sam? Skupaj se peljiva raje!“

Drozeg si počoha brado:

„E — za prvikrat je bolje, da greste sami. Ne?“

Sosed zmiglje z rameni. Evgen prinese vino. Delavci odhajajo z dvorišča in pozdravljajo ...

„Zdaj pa, Evgen, spat!“

Fant se brani, a Tona pride mimo in ga zgrabi za roko:

„Le pojdiva, ti potepin! Tu spodaj se ne naučiš ničesar dobrega.“

„No, Tona, no, saj nismo ...“ — se brani Čelhar.

„Nisem mislila vas, sosed. Saj sami veste ... Katra vam postreže. Lahko noč!“

Iz sence stopi starikav kmet s kadečo se pipo v ustih. Drozeg ga pozdravi ves vesel:

„He, Grega, zdaj še le prihajaš? Že ves večer te čakava s sosedom. Pridi, da udarimo taročič!“

Kakor prenovljen je, ves navdušen za ponočevanje. Skrb mu je izbrisana z obraza, živahno mu leskečejo oči in kretnje so mu gibčne, da ga Čelhar samo gleda.

Preselijo se v posebno sobo. Drozeg ima srečo, povrsti mu je karta dobra.

„Čakajta, da vaju oberem, bratca! He, danes sem vesel ... in mlad, prijatelja! Mlad kakor pustni ženin!“

Pa pomežikne Čelharju:

„Kaj praviš, sosed? Ali se posreči najina kupčija? Če je stara s sinom še navzkriž, potem bi skoraj glavo stavil ... Hoho, prijatelj Grega, sem s pagatom! Tako je, vidiš! Kaj pa natezaš uhlja za stvarmi, ki te ne brigajo?“

Čelhar ga opazuje kot uganko. Radovednost ga ima za stiki, ki so morali obstajati nekdaj med Drozgom in Črnečko. Njen sin je nezakonski. Pa ni nazadnje Drozeg tisti ...?

„O, vi ste ptiček, Drozeg!“

„Seveda ptiček! Hop, plačajta bratca! Kralje, tuli ... Pa vina gori, Katra!“

II.[uredi]

Zadnji travnik je na vrsti za kositev, tik za vasjo, raztezajo se do gozdiča. Nekaj je že pokošenega in suhega. Seno nakladajo na voz. Vroče je, soparen vzduh megli pogled na hribe v daljavi. Konji hrzajo in se prestopajo, z repi se otepajo obadov in stresajo z grivastimi glavami, da se bliskajo v solncu kovinasti okraski na komatih. Koscem in grabljicam so obrazi vsi razbeljeni, senske mrve se zajedajo v potno kožo. Hlapec se nestrpno ozira, ali že prinesejo predjužnik z barigljo vina.

Janez in Tona sta na drugem koncu travnika, ki je bil šele davi pokošen. Pridno obračata seno, da bi se do večera posušilo in bi lahko končali s spravljanjem. Skoraj nalašč sta se bila ločila od ostalih delavcev, ker ju že nekaj časa žene, da bi se razgovorila; a oči se jima izbegavajo, kakor bi se drug pred drugim strašila.

Jata vran zakraka preko travnika, nizko, da se skoraj čuje udarjanje perutnic. Nad gozdičem se ptice razkrope in razgube v vejevju; eno je še videti v vršičku smreke. Janez se nasloni na grablje in se zagleda vanjo, sprhutavajočo samopašno. Z robcem si obriše prsi pod odpeto srajco in poškili k sestri, ki grabi blizu njega, čvrsta in širokopleča, z izpodvezanimi krili, z razgretimi lici in čmernim pogledom.

On je lep mladenič, gladkih lic s čisto majhnimi brčicami, vitkih udov, a z malo prevelikimi rokami. Pred sestro ima slabo vest. Tona bi hotela, da jej doto štejejo; zato mu je tudi prigovarjala, naj bi vzel štacunarjevo Maričko. Z njo bi prišlo nekaj tisočakov k hiši. On pa je bil zarjul nad njo: — „Ali se bom ženil zate, ali se bom ženil zase? Kaj me briga tvoja dota? Vzemi jo, odkoder hočeš!“ — Stresalo ga je od jeze, da bi se moral radi sestre priklepati k Marički, ki ga s svojo suhljatostjo in suhoparnostjo ni prav ni mikala. In dodal je bil hudobno: — „Čemu se neki siliš temu Rebcu? Ko bi mu bilo kaj do tebe, bi te vzel brez dote. Pa še tak star dedec, s štirimi otroki! Ali ti je že tako odreklo?“ — Tona je bila umolknila in ni več izpregovorila z njim. Zadeta je bila v živo. — Rebec je bil že tretji njenih izvoljencev. Najprej je bila imela bogatega mladeniča iz sosednje fare, Bil je skromen, malo slaboten fant, brez odločnosti in korajže, popolnoma odvisen od svojih staršev. Poznala sta se bila že od mladih nog. Gledala sta se in se štemala, tudi poljubljala sta se in rokovala; a govorila nista ne o zakonu in ne o ljubezni; največ sta molčala in se udano stiskala drug k drugemu. No, ravno ta pohlevnost in bojazljivost jej je ugajala. Vleklo se je razmerje dolga leta; nekega dne pa jo zadene kakor strela iz jasnega novica, da je na oklicih — z drugo. — Idilično sanjarenje jo je prevaralo, zato si je zaželela zdaj strasti. Med gosti, ki so prihajali iz trga, je bil tudi sodni oficijal, živahen in lehkomiseln veseljak. Poigrati se je hotel malo s Tono, nedolžno poigrati z besedo in z očmi; z rokami niti segel ni za njo. Ona pa se mu je vrgla krog vratu, da jo je moral skoraj brzdati. Bil je že zaročen in je čakal samo premeščenja, da se poroči. Tona je vedela za to; a zaprla se je vsem pomislekom in sanjala v brezdanjost greha. Oficijalova poštenost jo je obvarovala hudega. — Ko je odšel, ni obupavala kot za prvim. Počasi se je pomirila in začela trezno misliti na svojo bodočnost. Slučajno je spoznala Rebca. Resni mož jej je ugajal tudi po zunanjosti. Prišel je parkrat k njim, razložil svoje razmere in jo povabil, naj bi prišla pogledat njegovo deco. Tona je resnično ukrenila, da se je mogla — kakor mimogrede — oglasiti pri njem. Pogled na snažne otroke, vse še potrebne Ijubeznipolnih materinskih rok, jo je tako navdušil, da je v hipu dozorel njen sklep. Na lastnem domu so se ji že davno gabile razmere; posebno zoprna jej je postala zadnje čase krčma z vsemi neprijetnostmi, ki jih provzročajo pijanci in sitni gostje. Zato se je kar na tihem zaročila z Rebcem. Silila je vanj, dokler jej ni priznal, da bi potreboval nekaj tisočakov, ko bi hotel svoje premoženje popolnoma očistiti bremen. In sklenila je, da bo terjala od očeta na vsak način izplačilo svoje dote. Želela je, da ne pride praznih rok za gospodinjo k Rebcu; in hrepenela je po mirnem in urejenem življenju brez skrbi za večno plačevanje obresti in obrokov, ki so bile pri Drozgovih že kar udomačene. Rebec bi jo vzel tudi brez denarja; a obljubiti jej je moral, da ne odneha pred očetom in da ostane z njo vred trd. Ustrašila ga je celo: „Zdaj je še čas, da kaj dobim od hiše. Pozneje nikdar več. Česar ne zapravi oče, zapravi sin.“ — Očetova namera, poročiti sina s štacunarjevo Maričko, jej je prišla kot nalašč. Zavzela se je zanjo z vso odločnostjo. Tu pa je bila naletela na odpor pri bratu ...

Izza gozdiča se sliši rezanje žage, ropotanje mlinskih kamnov in šumenje vode, padajoče na korce in lopate vrtečih se koles. Tupatam se zasvetlika med zelenjem gladina reke kot polirano železo.

Janeza zaskomina po kopeli, pa se spomni gladkih Katrinih lic, ki jih je bil božal sinoči, ko se mu je pritoževala zoper očeta in jokala tam za skednjem. Premalo je spočit, ker je bil še na vasi s fanti in je bil potem, ko se je malo vinjen vrnil, zasledoval po hiši Katro, dokler mu ni ušla v posebno sobo, kjer je oče še kvartal.

Vest mu je nekam težka ... Ali mu je res toliko do Katre, da bi ne mogel izhajati brez nje? Ponoči je bil jezen nanjo, in že večkrat je bil jezen, ker se ni hotela udati njegovemu zapeljevanju. Ali ni vsa ta ljubezen samo pohota in nečistost? — Spričo lepe in sočne Katre se seveda niti spomniti ne more na Maričko. In vendar: — če vzame Katro, naj mu ne hodi več na misel domačija! Ona nima počenega groša. Kako naj z njo prevzame vsa bremena? Izplačila sestri, bratom? — Domačijo bi pa rad prevzel ...

Janez vzdihne in zastavi zopet grablje. Seno mu zašumi pod njimi kakor svila.

Malo poniglavo, kakor bi ga greh težil, se ozre iznova k sestri.

Tona premetava seno na obe strani; vedno odločnejše, skoraj jezne so jej kretnje. Pogled jej je srdit, usta trdo stisnjena.

Nenadoma se ustavi in obrne k bratu:

„Se nisi še premislil? Kaj bo z Maričko? Jo vzameš ali ne? — Katri sem danes odpovedala, da veš. Boš že enkrat spoznal, da te samo lovi, ali kaj?“

Janez se zagleda z nestalnimi očmi po travniku in ne odgovori.

„Ali si popolnoma brez misli? Kako pa hočeš s Katro gospodariti ? Brez denarja niti začenjati ne moreš. Vprašaj Čelharja, koliko je dolgov na hiši! Sosedje itak ve vedo o naših razmerah nego mi otroci.“

Janez obrne parkrat z grabljami:

„Kaj pa čeljustaš? Gospodariti? Dokler stari s prstom giblje, ne izpusti posestva iz rok.“

„Kako da ne? Zdaj bi bil ravno čas. Oče je v zadregi, ker mora meni doto šteti. Pritisni nanj in reci, da poročiš Maričko, če vse tebi izroči!“

Janez grabi malomarno. Tona je vsa rdeča od vzhičenja.

„Babje marnje! Oče se preje sam oženi nego prepiše name.“

„Kaj?“ — se prestraši sestra. „Kdo ti je to natvezel?“

„Nihče. To pa vem, da je vsega sposoben. Gospodinje potrebuje, če ti odideš; jaz pa ...“

Janez zmiglje ravnodušno z rameni in začne zopet obračati, kakor bi ne pričakoval ničesar več.

Tona gleda srepo za njim in premišljuje. Za enkrat še ne ve, kaj bi; vendar je malo zadovoljnejša, nego je bila pred razgovorom. Brat se Maričke očividno ne brani več tako odločno. Za ceno gospodarstva ... Ali se je kaj sprl s Katro? — Škodoželjno se jej zaiskri v očeh: — Dekla pritepena bi hotela biti gospodinja?! Take so cenejše! —

S ceste se čuje ropotanje kmetiškega voza, postaja jačje in jačje ter se nenadoma izgubi med hišami. Tona se obrne in gleda mrko proti vasi, kakor bi poslušala, kako se oglaša in izgublja drdranje koles od hiše do hiše, dokler ne izgine voz na odprti cesti, kjer se samo še oblak prahu počasi vlega ...

Zdajci zahrešči čez travnik:

„Južina je tu. Les pridi, kdor je žejen, kdor je lačen!“

Drozeg sam je prišepal skozi zelnik in se ustavil tam za živo mejo, kjer rase nekaj starih jablan. Lica so mu zabuhla visoko gori v spodnja veka, da komaj vidi preko njih. A dobre volje je in šale zbija z delavci.

Žensko srednjih let, še svežega obraza in razposajenih oči, dregne v nedra in ji pomežikne:

„No, katerega si ženeš zvečer domov, Reza, ko imaš moža na orožnih vajah? Tudi ti moraš imeti kakšne vaje, ne?“

„Vas, prmejkuš, stric!“ — se zakrohoče ona in se obregne z ramo obenj. „Saj ste še fant od fare. Hudimana, da sem vdova, pa se vzameva, ali ne?“

Drozgu se samo smeje:

„Ho, ho ... čakaj, zvečer se zavrtiva. Martin nama zaigra na orglice.“

Star kosec se oglasi zadaj s polnimi ustmi, hudomušno mežikujoč:

„Gospodinje bo treba Drozgu. Tona se moži. Janezu še ne diši ...“

Stari se samo namuzne in poškili prefrigano na hčer.

Tona pa izbruhne nepričakovano, zaripla v obraz:

„Le ga pačite, norca starega! Molit naj bi šel, pokoro delat, saj ima dovolj pregreh na duši. Smrt se ga že spominja, človek bi pa z babami norel.“

Ali je to hči? Ali je ranjka žena? — Drozeg je potuhnjen, čisto posinel mu je obraz. Kadar se spravi Tona nanj, ga obide zmirom neka čudna mrtvičnost: kakor da straši ranjka Neža okoli njega in narekuje hčeri psovke.

Evgen, ki je bil prišel hitro za očetom, gleda s hudimi očmi. Ogorčenje mu bliska v njih, da si drzne sestra tako surovo na starega in bolnega očeta. On bi jej pokazal na njegovem mestu!

„Na kant nas spravite s svojim gospodarjenjem. Tako gospodarenje! Greh in potrata! Cele noči popivati in zapravljati, — za otroke pa ni pičice preskrbljenega. Če pojdete za materjo, pojde tudi premoženje na vse štiri vetre. Pa to vas ni ne briga, kaj? Živeti kakor kak razposajen graščak, to vas je briga. Z vsako avšo avšasto izmenjavate umazane poglede. Kakor kak vlačugar se obnašate. V svojih letih! Fej in sram vas bodi, če še veste, kaj je sram! Sinove imate za ženitev, pa dajete pohujšanje ljudem.“

„Kaj pa si ti počenjala s svojim oficijalom?“ — se nenadoma oglasi Evgen. Roke stiska v žepih, a z nogo se umakne malo bojazljivo, saj se je prvikrat postavil zoper ljuto sestro.

Delavci se hudomušno muzajo; vesela Reza komaj zadrži krohot.

„Kaj?“ — plane Tona pobledela. „Smrkovec! To imaš za svoj predolgi jezik!“ — Čofne ga po ustih in se obrne zopet k staremu: — „Tako ste ga naučili. Potuho dajati otrokom, napajati otroke, — po vašem vzgledu mora postati lump iz njega. Fantalin predrzni! No stara stvar je: jabolko ne pade dale od drevesa.“

„Samo ti si padla malo dlje.“ — jo zavrne Evgen šobasto, ves rde sramu, da ga je sestra udarila.

„Ali se mi pobereš, paglavec?“ — se vrže Tona nanj.

Deček pa zbeži po travniku, ozirajo se venomer nazaj, kažo jej osle in pojoč:

„Tona melona,

Cuckova hči,

nobenega fanta ne dobi.

Tona ni za kmeta,

je za mesarskega teleta.“

Tresoč se od jeze se obrne ona v stran; obraz jej je ves napet od rdečice, potne kaplje jej blišče na koži; robec si popravlja, zavezujoč si ga pod brado, in zajavka skoraj obupno:

„Daleč smo prišli pri nas. O, ko bi rajnka mati ... rajnka mati ...“ — Toliko da ne udari v plač.

„Rajnka mati, kajpada,“ — zasuka zdajci Drozeg svojo palico. Evgenov nastop mu je bil skoraj čaroma zrahljal mrtvičnost in ga osvobodil strahopetnosti. „Premalokrat te je našeškala, zato si taka bezlja bezljasta. Potuha? Vidiš, to je bila potuha! Samo ti si bila zmirom v milosti pri njej. V pravici ali ne: kikljica je imela prav. — Ti pokora ti, da se Bogu usmiliš. Jaz ti ošabnost že izbijem. Rad bi vedel, kdo je gospodar pri hiši. Kakšen vihar ti vzdigne furija iz pekla!“ — Z vsako besedo rase staremu pogum. — „Ali ne poznaš četrte božje zapovedi? Spoštuj očeta in mater! Ne samo matere, — spoštuj očeta, pravi zapoved! Najprej očeta!“

„Ko bi le bilo pri vas kaj spoštovanja vrednega.“

„Jaz ti pokažem spoštovanje, mrha!“ — Peter se prestopi proti hčeri; preklinjajo in zmerjajo zamahuje s kratkimi, krčevitimi udarci, da bi jo oplazil preko hrbta. A noge so mu okorne, sapa težka, — Tona se umika, odgovarjajo srdito in ni manj kričavo. Vrišč se poleže šele, ko se ona naglo obrne in odide skozi zelnik.

Drozeg še robanti nekaj časa in seka s palico po tleh. Potem se ozre po travniku za ljudmi, ki so se vrnili k delu. Z obrazov jim bere, da so zadovoljni z njim in da privoščijo prestrogi gospodinji njegovo lekcijo. In tudi njega samega obide zadoščenje, ker je konečno premagal bedasto plašljivost pred lastno hčerjo in se zavedel svoje oblasti nad njo.

„Ha, le naj gre od hiše, le naj gre! Jaz si že poiščem gospodinje.“

Evgen je bil izginil v gozdiček. Drozgov pogled ga išče med zelenjem, veselo se mu smejajo oči: Dobro si jo dal, možak! Pametno! Tudi ti si „ptičkov“. O, „ptički“ smo od zlomka, kaj bi tisto!

Krog sebe se ozre in si izbere prostor pod staro jablano. S težavo sede v senco, naporno si uravnavajo noge, da bi ležale čim udobnejše. Naslonjen na drevo si otare pot z obraza in zazeha, da se mu skoraj skrijejo oči v zabuhlih licih.

Babam se pa še ne damo, babam ...

Rajnko Nežo vidi v spominu, ko se je zadnjikrat prepiral z njo, že bolno in na smrt obsojeno. Z dna vesti se mu oglaša slabotno očitanje: z umirajočo nisi imel usmiljenja ... A Peter si ne da očitati. Kaj bi z usmiljenjem? Saj ga tudi ona ni imela, ko je mogla še rohneti in razbijati nad njim.

Mahoma se mu zazdi, da stoji ob odprtem grobu. Otroci jočejo krog njega, Nežini sorodniki si brišejo oči; najobupnejše se vede Tona. Njemu pa je mrzlo v srcu. Mrko zre na vekajočo hčer: morda je ravno njen obup kriv njegovega brezčutja. Ali hoče pokazati ljudem, kako je samo njo prijela materina smrt? Pokazati, da ni v očetu trohe žalosti za ženo, da je najbrže celo vesel, ker se je rešil jeroba? — Sovražnost se mu vzbuja v duši, slutnja, da nastopi Tona dedščino po rajnici ...

„Iz prsti si jo naredil, s kostmi in kitami si jo sklenil, obudi jo, o Gospod, poslednji dan!“

Drozeg gleda v duhovnika, a pogled mu ni pobožen, strupena skrb se mu zrcali v njem: — Saj ni umrla. V Toni bo rohnela dalje ...

Ko se vračajo s pokopališča, jo sune v rebra:

„Čemu bi se pretvarjala? Kdo ti krade žalost? Saj verjamemo, da ti je hudo. Čim hujša je nevihta, hitreje se izlije.“

Tona onemi in solze jej usahnejo. Do zdaj se ni bila zavedala pristranosti v zakonskih bojih staršev. Bila jih je zmirom vajena, zato so se jej zdeli tako vsakdanje nujni, da jih je komaj opazila. Šele v tem trenotku jo obide čustvo, da je orožje posmrtne materine maščevalnosti. Ledeno jej zagomazi po hrbtu, na obraz jej leže rezka trpkost. Ko se ozre na dedca, ki zavaljeno koraka poleg nje, sopihajo in šepajoč, z utripajočimi veki, spozna nenadoma sovraštvo, ki vstaja v njeni duši. In to spoznanje jej prežene žalovanje, ki je bilo morda nehote pretirano; namesto žalosti pa jo prešine osvetoželjnost — v imenu rajnice, v imenu svojem.

Drozeg se prestraši mrzlote njenega pogleda, mučna neugodnost ga obide.

To je kazen, Peter, ker si se veselil vdovstva! Ne samo slutnjo, tu imaš gotovost: hči je nastopila dedščino po rajnici.

Tona je zaostala. Njeno trobentajoče usekavanje mu bobni v ušesa ... Koj na to jo vidi med pogrebci, prihajajočimi na sedmino. Oblastne so jej kretnje, poveljujoč pogled. V ljudeh je spoštevanje do nove gospodarice.

Drozeg se obrne proč, zagrizeno odločnost, čmerno kljubovalnost na obrazu. Samodrštva ni dosegel. Tam je, kot je bil poprej: v boju zoper jerobstvo. Ampak — to še ni njegova zadnja ...

Solnce žge z neba. Senca pod drevesom je malo redka. Drozeg si popravi slamnik niže na oči; pot mu sili iz kože, sapa mu je vedno bolj pekoča, dremavica se ga loteva.

Z bedri strižejo kobilice, dolgočasne travniške goslačice, in murni jim pripevajo, čričeč poldnevno uspavanko.

Petrova desnica seže sunkoma po palici in udari z njo po tleh:

Pa je smešna pamet to. Rad bi se iznebil vraga in mu ne pustim od hiše. Obljubi doto, izplačal je tako ne boš. Odkod?

A koj nato se mu pokaže pretkan usmev krog ust:

Treba je kričati, da ne gre brez gospodinje. Naj odide Tona, le naj odide; si pa drugod poiščemo — primernejše in bolj po volji. Ho, ne zmanjka nam soli ...

Zopet se mu izgubi spomin ... V Trstu je, trgovski hlapec. Čvrst mladenič, veseljak, lehkomiselno podjeten pri dekletih. Brčice si više pogledujo postrani izpod oka — pod noge in po bokih, po napetih prsih, skodranih lasčkih ob ušesih, cvetočih licih in vabečih ustnicah. Požvižga priznavalno in se zasuka z gorenjim telesom: Hoj, deklina, lepo si ustvarjena! In se loti golobičice ... Pri gospodarju služi mlado dekle, izgubljeno od nekod v to šumno mesto, drobceno in sladko kot igrača. Puščoba je med tujci, samota, domotožje. Za doma pozdrav je že hvaležen človek. Občudujoč pogled, toploto obetajoč, in brhek fant, poslanec domovine, — dekliška duša vzplapola v ljubezni in v udanosti ... O, Peter, kako slast si užil takrat! — Pa mu umrje oče. Drozeg gre domov prevzemat gospodarstvo, zanemarjeno in zadolženo. Sitnosti s sorodniki, prepiri, tožbe in prodaja, — potem ženitev z Nežo ...

Drozeg prevali nogo čez nogo in se ozre za delavci po travniku. Hlapec se je ravno vrnil s konji, da odpelje pred kosilom še en voz.

„V senco jih priveži, Martin, in priskoči malo, da se obrnete hitreje! Le tudi ti poprimi, Janez! Alo Janez!“

Obrvi se mu namrščijo: tako nemarno se obrača Janez, vsak gibljaj izdaja pritajen upor. Nagnal bi ga, falota! Srd ga ima na sina, srd na hčer; in vendar mu je težko pred obema. Ali je v krivici pred obema? Oče pred otroki? Roj mušic brni pred grmom v meji, valujoč enakomerno v solncu. Velik hrošč brenči nad njim, zaletavajo se v leskov list.

Drozeg gleda vanj napol v dremoti; misli so mu odbežale; brenčanje ga ščegeče v glavi, svetloba ga ščemi v očeh. Nenadoma se mu izvije vzdih iz prsi. Tesno mu je, da se mora prekobaliti na drugo stran ... Pred Nežo ni v pravici. Tudi z njo je bil doživel mnogo lepega. Življenje je preživel z njo. Navdušenje ob prvih vspehih, ko se je utrdilo mlado gospodarstvo in je zagorelo upanje, da se otrese kdaj bremen. Prvorojenec. Nedolžna slast igračkanja z otroki, tudi s poznejšimi otroki, dokler so bili majhni. Z leti je njih mikavnost vedno bolj minevala, a postajalo je tudi življenje trše. No, Evgen je še danes miljenec očetov; že samo zanj bi bil lahko hvaležen ženi. In sam je kriv, da je bil prišel z njo tako navzkriž. Delavnost ga je bila popustila, začel je veseljačiti, zapravljati, lenariti. Sam se ve ne spomni, kdaj je bil obupal, da se še izkoplje iz dolgov. Saj se niti ni zavedal tega obupa. Prišlo je bilo samo ob sebi; začel se je bil zanašati na srečo, na slučaj, celo na karte. In Neža je trpela poleg njega; ona bi ne bila obupala ... Kaj je v primeri s tem tržaški doživljajček, ki o njem sanjariš zadnje čase venomer? — Greh je, Peter: niti ene solze ti ni porosilo oko za rajnko. Saj ni res, da bi te ne bila njena smrt prijela. Rad si jo imel, po svoje rad imel, in kolikor je bilo zanjo prav; bogve, če bi bila ve prenesla. Slutil si, da se nič ne izpremeni po njeni smrti; zato zakrknjenost, zato vsa jeza. Na otroke si bil hud, ker vedel, da se jih ne ubraniš, kakor se nisi bil ubranil žene; zato brezčutnost in odurnost. — Hlastač si, Peter, požrešen in objesten. Pohlep te ima za užitki in za življenjem, kakor da bi bil resnično še sposoben zanje! Otrok si, ki ima oči kot dva čebra in želodec za orehovo lupino. Samo za trenotek ti je še, za drobec enega trenotka. V dnu duše si prepričan, da si doigral, da ni več novega začetka zate. Tudi Črnečka bi ne bila začetek. Prilika bi bila za trenotek, morda le za drobec. A čim več trenotkov ujameš, tem bolje zate, misliš. Ukrasti še življenju, kolikor se da. — In kaj, če se s Tržačanko urežeš? Res je bila prišla, s pobožno mislijo je bila prišla. Ti pa si se bil od samega presenečenja napil. Ali jej nisi ubil pobožne misli? Ali si jo sploh razumel, kako je mislila? —

Poldan zazvoni. Tenek glasek se razlegne iz kapelice na vasi, kričavo in otročje, kakor bi se moral še prepirati za svojo oblast in važnost.

Drozeg plane kakor iz spanja in si potisne slamnik na zatilnik.

„Ho, kanalje, še zdaj so z vozom tu.“

Odkrije se, pokriža, zmrmra molitev in se ozira, če že prinašajo kosilo. Po zelniku prihaja Katra s pokritim jerbasom na glavi. Drozeg se upre ob palico in ob drevo ter se vzdigne mukoma. Dekla se ustavi poleg njega. Pri odlaganju se ji prsi vzpno in pleča zleknejo, krila jej zaigrajo ... „ptičku“ se zasvetijo oči:

„Ali ti je vroče, Katra? Si prinesla tudi zame?“

„Tona pravijo, da lahko pridete domov.“

„Saj sem tako namenjen, dobro je. Tona se že še unese, — kaj praviš, Katra?“

Njene oči so rdeče in objokane, lica malo bleda, usta trpko stisnjena. Za gospodarja se ne meni; komaj da pozdravi kosce in grabljice, ki se zbirajo in legajo v kolobarju okoli skled. Janeza se izogiblje njen pogled; moti se s pospravljanjem po jerbasu in s prtom, da skrije svoj nemir.

„Bog blagoslovi!“ — vošči Drozeg delavcem. „Žlice so vam ročne, delo pa vam gre prekleto raskavo od rok. Mislil sem, da boš opoldne že doma s tem vozom, Martin.“

„Stric so prepočasno dremali,“ — se namuzne hudomušna Reza. „Mi smo se že požurili, saprment. Vsa sem mokra, srajca se mi kar drži života.“

„Tebe se še marsikaj drži, največ za ušesi, Reza. Žuriš se pa menda najraje v posteljo, če se imaš s kom.“

„Zdaj ste jo uganili, „ptiček“. Samo ne pozabite, da sem z vami zmenjena za danes. Martin nama zaigra ... Huj, bo Tona zopet piskala!“

„Ti boš piskala, ko se vrne mož domov.“

„He, — meni se ni treba bati. Dandanes itak ženske hlače nosimo. Pri vas jih nosi Tona, pri nas ...“

„Zdaj pa, Reza, strela božja ... Ali babi res ne zmanjka?“ — se zadere Peter skoraj jezno.

„Ne zmanjka, če ne odrežeš,“ — se zasmeje navihan delavec.

Reza se namrdne malo zaničljivo:

„Zapleševa pa vendar, striček, kaj? Tono morava podražiti.“

Drozeg se zagleda v Janeza, ležečega na trebuhu, z mrkim obrazom, zajemajočega polagoma iz sklede. Od njega se ozre za Katro in oko se mu prebrisano zaiskri:

„Kaj bi s tabo, Reza, ki se moraš že ponujati? Katra, vidiš, to je jagodica, da bi človek ugriznil!“

„Ah —„ pravi Reza, „ta je lepa! Taki-le so dedci: Davi me je snubil, zdaj je že nezvest. Katra bi dišala „ptičku“, a?“ — Z naglim pogledom oplazi Janeza, ki je zardel povesil glavo: „Stari se naj slinijo okrog deklet, mladim pa nastržemo korenčka, kaj?“

V Janezu hoče vse zavreti. Niti slutil ni do danes, da še kaj takega tiči v njegovem starem. Ponoči mu je bila prišla misel, bogve odkod, da se je razsmejal nad njo. Dopoldne jo je bil povedal Toni — kar tako brez resnične vere vanjo; a že v naslednjem hipu se mu ni ve zdela čisto nemogoča. Ob nastopu očeta s sestro pa mu je bilo mahoma očito, da je prav zelo verjetna. In zdaj? Ni morda videti, kakor da se hoče prav po sili spreti z njim? Zakaj? Če je v razporu z njim in s Tono, ki mu nočeta napraviti po volji, je toliko bolj upravičen, pomagati si do gospodinje na ta način, da se sam oženi. A kaj hoče Katri? Pa se ni nazadnje vanjo —? —

Janez poveša glavo; žlica mu leži na robu sklede; ni se ne zaveda, da ga gledajo od vseh strani.

V Drozgovih očeh je sto hudičkov. Ves ponosen je, da ima sina tako popolnoma pod sabo. In skrita želja ga ima, da bi mu umazal in razžalil dekle, mu onečistil in ponižal izvoljenko — pred njegovimi očmi, pred vsem svetom ... Ali mu je ne bi priskutil na ta način? Ali ne bi bil prisiljen, odvrniti se od nje? ...

„Katra! Hej!“ — Peter stopi proti njej. „Ne zlezi z glavo v jerbas, s svojo lepo glavico! Ali pa raje sedi vanj, jaz te kar ponesem nekam šmentano dekle, kako bi človek ugriznil!“ — Pa se obrne in pomežikne nagajivo družbi: „Nič me ne gledaj, Martin! Ali se hočeš mene bati? Kako naj ugriznem, stara škrba? Mladega se boj, mladega hajduka!“

Hlapec, že precej starikav dedec, plane nenadoma pokonci in vrže žlico ob tla:

„Tega pa ne maram, Drozeg. Nekaj sem že slišal. Jaz si prepovem: za norca me ne boste imeli.“

„Beži, beži, Matrin, ti govedo pustno! Kdo pa vpraša zate? Kaj bi s tabo Katra? Je pa Drozeg vse drug fant! Kajneda, Katra? Katrica?“ — Zdajci stoji za njo, pa jo zagrabi krog pasu, surovo jo zagrabi in pritisne k sebi, da zavrešči kot poblaznela:

„Moj Bog, pustite me!“

„Saj si vajena prijemanja, Katra! Katrica!“ — Nenadoma mu izgine ljubeznivost iz oči; ves obraz mu je spačen in razjeden od strupenega sovraštva ...

Dekle se mu izvije in zajoka. Še zdaj se trudi, da bi ne pokazala obupa, ki je v njej. Preponosna je, da bi priznala, kako je vsega konec ... vsega konec ...

Skloni se in pobere jerbas, pa ga vrže zopet proč in zbeži skoz zelnik.

Janez plane pred očeta, dvigne roki in se hoče vreči nanj; a pogled sovraštva, ki ga zadene iz očetovih oči, porogljivega sovraštva v spačenem obrazu, mu stisne prsi, da mu roki padeta kot nasekani ... Obrne se za Katro:

„Morda vam bo še žal, oče!“

III.[uredi]

Že vse popoldne popiva Drozeg. Iz trga je prišlo nekaj mladih dijakov in posestniških sinov, ki balinajo ob cesti, bučno in kričavo, da jih je polna vas. Kosajo se v zbijanju. Kroglje zanaša v jarke in po cesti doli, Evgen jih lovi. — Pred Drozgom je razvrščena po mizi že cela baterija steklenic. On pije in se zabava z gosti, zasleduje igro, hvali, graja, smeši in svetuje, a tudi vstane in gre razsojat ob prepirih za dvomljive „punte“. Mlad je med mladimi, vesel in glasen, časih kar razposajen. Nima ga miru niti hipec; venomer bi pil, govoril, pel. Zmirom mora kdo tičati poleg njega, poslušati njegove modre in šaljive, njegovo zabavljanje in tarnjanje, bahanje in hvalisanje. Kakor bi se bal samote, razmišljanja, morebitnega kesanja. Razveselil se je bil teh pobičev, kakor bi mu bili od Boga poslani, da se ne premisli in ne omahne ob svojem skritem cilju.

Za strežnika je samo Evgen. Tona se ne prikaže iz hiše. Katra se trdovratno brani, češ da je najeta samo za kuhinjo, ta dva tedna, ki jih mora še odslužiti, se ne da več izkoriščati. Evgen pa je ves razvnet krčmarskega navdušenja. Lica mu žare, ko skače brižno semintja. Cigarete mu morajo sproti plačevati; drobiž pa spravlja v žep od telovnika s tako sijajno-malomarno kretnjo, kakor bi se je bil učil od najslovitejšega pustolovca. Moško se pomeša med igralce, govori kot oni, resno in odločno, se prepira pri določitvi puntov, zavzemajo se ljubosumno za stranko, ki mu je milejša. Tudi natoči si ga kozarček v točilnici, ali pokuša pivo pri očetu in pri gostih; a previdno pazi, da si ga ne požene v glavo, in večkrat si požuga sam pri sebi: — „Le varuj, fante, da se ga ne naluckaš! Potem bo žaltava z računi.“ — Ko se mu zazdi, da mu je pogled že malo moten pri beleženju, si kratkomalo prepove „pokušanje“. — Stari ga ima strašno rad. Ponosen je nanj. In toliko ljubši so mu dijaki iz trga, ker bo nekdaj tudi Evgen njih vrstnik. Treplje ga po ramah in pritiska k sebi pa pripoveduje vsem povrsti in zaporedoma, kako imenitno je zafrknil Tono ...

Zvečer je zmeda zaradi večerje. Gostje bi radi jedli, Tona noče kuhati. Za delavce je skuhala, o tržanih in gospodarju noče ničesar slišati.

„Že vse popoldne žro, menda niso kakor sod brez dna. Malo kruha jim nesi ven! Če niso zadovoljni, pa naj odidejo! Za pijance se ne bom ubijala.“

Evgen se prepira in kriči, tolče po mizi in grozi, da razbije vso posodo. Tona bi ga za ušesa, a fant je uren in ročen; zmerja jo in se zaganja vedno iznova v kuhinjo, da bi prisilil vsaj kaj mrzlega iz shrambe.

Drozgu se oči smejo, prijazno ga šegeče v prsih. Hčerina divjost mu je dokaz, da je za enkrat zmagovalec. Zato se tudi kar ne more ujeziti.

„Pijte, mladeniči!“ — prigovarja hudomušno. „Tudi pivo je redilno. Pravijo, da je mogoče živeti samo od piva. Še zdebeli se človek.“ —

V mraku — delavci so povečerjali in se razšli — pridrdra nenadoma koleselj in se ustavi pred gostilnico. Obrit, napol gosposki človek skoči k mizi:

„Bog daj, Drozeg! Danes ste pa dobre volje, kakor vidim. Pametno! Zakaj bi se ne veselil človek? Na zdravje, gospodje iz trga! No, Evgenček, pa prinesi tudi meni steklenico!“

„Haj!“ — se ga Peter zveseli. „Danes ste zadel, Rebec. Danes sem vesel. Prmejkuš, danes bi morda kdo dosegel kaj od mene.“

„Oha, glejte, da vas ne primem za besedo! Ali je Tona v hiši?“

„V hiši, Rebec,“ — se smeje stari. „Ampak — med nama, Rebec — ona ni tako dobre volje, hahahahaha ...“

Rebec se ozre sumljivo po navzočih. Bil je po opravkih v trgu, kjer je seveda tudi nekaj pil; vendar se mu tukaj stvar ne zdi docela zanesljiva. Evgen postavi steklenico predenj, pa ga pogleda hudomušno prav od blizu:

„Ali naj pokličem Tono, Rebec?“

„Le pokliči, mali!“ — ga potreplje pokroviteljsko in nadaljuje z malo strožjim glasom: „Tudi ti si nekam razigran. Glej ga, fantiča, zgodaj bi začenjal po dijaško.“

Evgen skoči v hišo:

„Tona! Tona! Hitro ven, tvoj mož je zunaj.“

„Tiho, smrkavec, da te ne spodim v posteljo!“

„Pa pokukaj sama, če ne verjameš!“

Rebec se nagne vznak na stolu in pogleda v vežo:

„Tona, dober večer! Le pridi malo, tu smo čisto dobre volje!“

Majhna tišina; potem odgovor, rezek in nasajen:

„Povej, da je ista pot iz hiše kakor vanjo! Med pijanci ne posedam.“

„Ho, Rebec,“ — draži Drozeg, „zdaj pa je videti, kakor bi bil že res njen mož. Če je že surova s tabo, potem si izgubljen. Ga ni mazila več ...“

Rebec hoče vstati, da bi stopil v hišo; a Drozgovo tikanje ga pridrži.

„Hahaha ... da sem torej izgubljen? Bog pomagaj! A vi imate izkušnje ...“ — Z veselo radovednostjo motri starega: „Bo huda ženica, kaj?“

„Ho, huda, Rebec! Ho, huda! Prokleto moraš biti ptiček, da jo ukrotiš!“

„Haha ... „Ptiček“ kakor Drozeg, kaj?“

„Jaz sem „ptiček“, Rebec, — ampak toliko ptička nisem, da bi jo bil ukrotil ... Baba je hudič, Rebec. Baba je hudič in pol! Pa saj si sam izkusil, vdovec si!?“

Rebec gleda v zadregi in premišljuje, ali je Drozeg že popolnoma pijan, ali je še toliko pri sebi, da bi mogel govoriti z njim.

„Dedci smo si sami krivi, Drozeg. Saj ne izhajamo brez hudiča, sami silimo pod njegovo žezlo.“

„Žezlo, Rebec? Žezlo, praviš? Haha, ljudje krščanski, ta se zanaša, da dobi kraljico z žezlom ali kali. Za vsakim nohtom žezlo, Rebec, za vsakim nohtom! Kajpada, kraljico! Hudiča s kremplji, Rebec, ne kraljico.“

Rebec je vedno bolj v zadregi, obraz se mu hoče skoraj spačiti od zadrege. Zopet se nagne vznak na stolu in pogleda v vežo:

„Hoj, Tona!“

Drozeg pa zapoje hripavo:

„Sem se oženil, se kesam ...“

In družba spremlja. Tudi Rebec se poskuša bolj pritajeno; nazadnje vstane in hoče v hišo:

„Moram vendar pogledati.“

A Drozeg ga ujame za roko:

„Ostani, Rebec! Z mano se zgovori! Če ti rečem ... take prilike še nisi imel. Danes ... primojdunaj ... danes bi se zmenil s tabo.“

Rebec stopi tesno k njemu in ga pogleda strogo:

„Drozeg, jaz se nočem šaliti. Resno mislim ... in če sami hočete ... Ali mi daste Tono?“

„Dam! Seveda ti jo dam! Čim prej jo odpelješ, tem rajši te imam. Kar na koleselj z njo, pa hajdi!“

Rebec gleda neverno:

„Resno, oče?“

„Resno, strela jasna! Saj menda nismo otroci? Kar nabaši jo na voz! Adijo! Fitigot!“

Rebec se mu zahvaljuje in mu stiska roko; a obraz mu je vseeno spačen: — Lepo mu je pri srcu in svečano, zadoščenje ga navdaja; — Drozeg pa napravlja stvar naravnost smešno, kakor bi se norčeval ... Da bi vsaj ne bilo teh trških fantalinov poleg! Ti se že zopet derejo:

„Sem se oženil, se kesam ...“

„Ali naj pokličem Tono, oče?“ — vpraša konečno malo tišje.

„Le pokliči! Sam stopi ponjo, po nevesto! Sem naj prisede, da proslavimo vajino zaroko! Ti, Evgen, ti pa luč prinesi! Obe svetilki gori! Pri tej brleči svečici ne bomo svatovali.“

Evgen je malo razočaran, da se je oče radi Tone kar tako na kratko udal. Vendar se požuri, da izvrši povelje. In ko zagleda potem v kuhinjskem ozadju Tono z Rebcem v pogovoru, vso zatopljeno v misli, se zdajci spomni, pokliče dva dijaka in vlomi v shrambo, da je že čez trenotek miza polna mrzlih jestvin ...

Družba se gosti in pije; zaročenca se pa kar ne moreta domeniti. In ko se čez dolgo prikažeta pri mizi, so nekateri čisto iznenadeni, ker so že pozabili nanju.

Tona sede poleg Rebca, roki pod predpasnikom; malo jo je sram, ker ni oblečena za tujce. Strog jej je obraz, drži se trdo in pokonci, mladih tržanov niti videti noče. Pričakujoče upre oči v očeta; v pogledu jej igra prežeča grožnja, da je pripravljena tudi na obrambo.

Drozeg dvigne kupico:

„Bog te živi, Rebčevka! Bog te živi in pomnoži! Ampak — pri otrokih, Rebec, glej, da bodo dečki; za dekleta je prehude sorte.“

Vse križem trka z ženinom, z nevesto; fantje zapojo; Rebec je ves blažen. A Toni ni za smeh; izpod obrvi pogleda očeta, si obriše ustnice s predpasnikom in vpraša skoraj rezko:

„Boste doto izplačali?“

„Izplačal, Tona, le potolaži se! Pošteno izplačal, čim prej mogoče. Ampak — tisto sama veš: par tisočakov niso mačkine solze. Ozreti se bo šele treba: — odkod, kako?“

Rebec mu pomoli roko:

„Torej kar udarimo!“

A Tona ga potegne za rokav:

„Koliko boste izplačali?“

Drozeg šegavo pomežika:

„Koliko pa bi hotela?“

„Pet tisoč kron za enkrat, pa niti ficka manj!“

„Za enkrat? — In pet tisoč kron? Pet tisoč?“ — se zgraža Peter malo narejeno, praskajo se za ušesi. „Zlomka! Zlomka!“ — Pa ošine Rebca s pogledom od strani in zamahne z roko; „Nazadnje ... ker si „ptičkova“ ... dobiš jih, Tona! Dobiš jih, Rebec! Tu moja roka, — čim prej mogoče!“

Rebec plane ves vesel in stiska Drozgu roko, pa se ozira k Toni, naj se tudi ona zahvali očetu. Nevesta je razburjena, predpasnik grize med zobmi in gleda slepo v luč ... Nezaupljivosti ne more prav premagati, prehitro je prišla ta izprememba. Zdi se jej, da bi morala še nekaj vprašati ... Kdaj bo izplačal? — Kdaj? Čim prej mogoče, kajpada! ...

„Zdaj pa refoška gori, Tona!“ — jo pozove Drozeg. „Na svojo čast ga že lahko prineseš!“

Rebec jej stisne roko in jo pogleda toplo:

„Le prinesi, Tona! Na moj račun.“

„Zakaj na tvoj? Oče je naročil,“ — ga zavrne ona karajoče. Sicer še ni njen mož, a domači so jej že bolj tuji; zanj bo varčevala od zdaj naprej ...

Od sadovnjaka sem je slišati čez cesto par stopinj. Evgen pogleda v temo in sune očeta v bok:

„Janez, oče!“

Mlad tržan mu gre naproti:

„Janez, kod pa hodiš? Pridi vendar na ženitnino!“

Roke v hlačnih žepih, s temnim obrazom, pride Janez bliže. Z očmi pozdravi Rebca in se začudi očetu, ki mu prijazno prikimava in ga vabi s kupico:

„Le bliže, Janez! Čemu se nas ogiblješ, ko svatujemo? Tona se moži. Pozdravi svaka!“

Mladi tržan mu stisne kozarec v roko:

„Res je, Janez, trči! Tona je šla po refoška.“

Posade ga k mizi, Janez trka in pije oprezno.

„Ti se pa ni ne ženiš, Janez?“ — nadaljuje stari s prekanjenimi očmi. „Ali se mi je sanjalo? Vse se mi je zdelo, da si nekaj lazil krog ...“ — Ozira se na vse strani in išče v temi.

„Ni je, ni je, oče, nič ne iščite!“ — se smeje mlad dijak.

„Ho, Janez jo ima skrito kot zaklad,“ — se hohoče drugi.

In stari se obrne zopet k sinu:

„ ... da si lazil nekaj krog — štacunarjeve Maričke.“

Bučen smeh okoli mize. Rebec se veselo muza in miglje Janezu, naj se ne razburja, saj je vse le šala.

„Oh, „ptiček“ jih ima za ušesi!“ — vriska mladež. „Kaj Marička! Altroche Marička!“

Janez se pa guglje v bokih, s povešenimi očmi, zardel, pesti na mizi ...

„Ali ni Marička? Ali imaš drugje izbrano! — Janez? Zdaj je čas. Danes sem pri volji. Danes bi kar ženil. Nazadnje se še sam oženim.“

Mladi se sujejo med seboj:

„Pokliči Katro, Evgen! Pokliči! Saj vendar vidiš ...“

„Katro?“ — se ozre Drozeg naivno naokoli. „Katro? Katro je izbral? Našo kuhinjsko? To, ki sem jo jaz danes žalil? ... Strela, da bi bil jaz vedel! Jedro dekle, Katra. Saperment, še meni je ugajala ... Torej Katro, Janez?“

Sinove oči so kot razbeljeno železo. Pesti so mu napete, obraz je mrk, srdit:

„Jaz se ne šalim, oče!“

„Ti se ne šališ? Tudi jaz ne, dragi moj!“ — In hipoma je Drozeg resen. Srep mu je pogled, glas poveljujoč, odločen. „Dobro torej: Katro vzameš. Kadar hočeš. Magari jutri. Ampak — tole ti povem: — ne na dom! Vzemi jo! Izplačam te, kakor ti prisodi, pa jo imaš, kjerkoli hočeš ... na domu ne! Si razumel, Janez?“

Sin ga gleda presenečen ... kakor bi resnično ne razumel ...

„Sprejmi, Janez!“ — ga drezajo od vseh strani. „Pokliči Katro, Evgen!“

In Evgen steče preko ceste.

V tem se vrne Tona s steklenicami pod pazduho in v predpasniku.

Janezu se končno razveže jezik:

„S Katro sva že nameravala tako.“

„Kaj sta nameravala?“ — vprašuje Tona. „Kaj imate zopet?“

Rebec jej razloži na kratko in ona je naenkrat v ognju:

„Kakšne komedije so zopet to? Kdo si je izmislil? Ta je prazna. Kaj bo Janez s Katro, ki je revna kakor lahov koš? Kdo pa bo na domu, če pojde Janez proč?“

Tu začno vsi naenkrat vpiti in razlagati, pregovarjati in prigovarjati, vneto, kakor bi šlo za zveličanje vsakega posebej. Drozeg kriči na Rebca:

„Kdo bi bil na domu? Saj je še Miklavž tu. Evgen nam dorase. Jaz pa še tudi nisem taka razvalina ... Če ni drugače, se oženim.“

Rebec se zasmeje bučno, kakor bi bil čul dovtip. Tona samo pogleda in konča prepir z mladino:

„Dobro, dobro! Saj še ne vemo, če bo Katra zadovoljna!? Ona hoče na posestvo ...“

„Katra! Katra!“ — kličejo vsi vprek. „Stopi ponjo, Janez!“

Ta se nerodno vzdigne, ves v zadregi, neodločen ... S povešeno glavo, zamišljen, cukajo si brčice stopa preko ceste v sadovnjak ...

Izza grma v meji začuje govorjenje. Evgen šepeta:

„Oče so zadovoljni, Katra. Saj te tudi sami radi vidijo, so rekli. Kaj če se ga tupatam nalezejo, pa so vendar dober človek. Vidva z Janezom se vzameta in najameta karkoli za nekaj časa; potem pa vaju itak nazaj pokličejo. Boš videla, da bo tako! Ali ne poznaš očeta? Oni da bi se ubijali po hlevih in na polji? — Pridi, Katra! Ko ti govorim, da čakajo! Ali nisi slišala? No, Katra! Vsi te imamo radi. Jaz bi bil vesel, da si naša gospodinja. Tona pa naj le gre! Ona je samo zase ... Sitnica hudobna ... No, Katra!“

Fant objemlje njeno laket in jo vlači za seboj. Ona, gleda v stran in trga liste z grma. V temi se jej beli gladka koža; na očeh se jej pozna, da je jokala.

Janez pristopi obotavljajo se:

„Le pojdi, Evgenček, jo že jaz pripeljem!“ — Potreplje ga po licih in se mu nasmehne, ki ga je malo sram, da se je stiskal k dekli.

Katra melje list med prsti, prsi se jej dvigajo, čeprav poskuša zadrževati dihanje. Janez jo počasi potegne k sebi:

„Zdaj si slišala. Kam pojdeva?“

Katra se obrne k njemu, a ga ne pogleda; malo je začudena: saj sva se že domenila!

„Tona pravi, da hočeš na posestvo!“

Katra melje nestrpnejše, ustnice jej zatrepečejo:

„Če ostaneš na domu, te sploh ne maram.“ — Pa zdrhti nenadoma in zajoka: „Pusti me, Janez! Saj ti bo hudo! Nesrečen boš. Na posestvo ne pozabiš ... zmirom ti bo žal ... Radi mene ... ni se ne pomišljaj! Jaz odidem ...“

„Ne začenjaj iznova! Ali nisem rekel? — Prej sva se dogovorila, oče je zadovoljen ... Kar pojdiva!“

Vleče jo za seboj; obraz pa mu je temen in strog, kakor bi divjala za njegovim čelom nevihta misli, ki bi jej rad ubežal, da ga ne porazi ...

Trkanje s kozarci, smeh in bučno govorjenje se razlega z onstran ceste. Razsvetljeni prostorček pod objemajočo murvo je ves živ veselja, obrazi razigrani, kretnje nagle in široke. Miza je polna steklenic, prt polit, rdeč od refoška. Edino Tona je resnejša; časih se obrne od svetlobe in išče v temi preko ceste; pogled jej je sovražen.

Janez stopa zmirom hitreje, Katra si urno briše oči. Ko stoji pred mizo, se jej blešči od luči, da vidi samo Drozga, ki jo pozdravlja s kupico:

„Le pridi, Katra, sinaha! Tam sedi k Janezu ! Pa ni ne zameri „ptičku“, saj ga poznaš, kujona salamenskega! Še rada se bova imela, poslušaj, Katra! Janeza pa mi le drži! Ves je „ptičkov“, to ti rečem. No, le trči z mano! Daj jej kozarec, Janez!“

Katra je sramežljiva, oči poveša, in zlasti k Toni se boji pogledati. Tik Janeza sede, malo za njegovo pleče, obrnjena v njegovo lice. Z nogo binglja pod mizo in roki prekriža tesno v naročju, kakor bi jo zeblo.

Tona jo strogo opazuje in se naenkrat nagne k njej. Glas jej je razdražen, da jo vsi pogledajo:

„Ali si zadovoljna, Katra? Vzameš Janeza, če ne dobi posestva?“

Katra je vsa prestrašena. Usta se jej napol odpro, ali besede ni iz njih.

Drozeg se potegne zanjo:

„Kaj bi drezala? Vzame ga, seveda! Njej je za posestvo!? Saj ne omedleva za bogastvom, kakor druge! Fanta hoče; magari nazega, kajneda, Katra?“

„Če ga vzameš brez posestva? Odgovori!“

Katra gleda v tla, trpljenje na obrazu ... nenadoma se vzdigne, iz suhih oči se jej prikaže solza ...

„Sploh ga ne vzamem ... Samo pustite me! ...“ — in steče v hišo.

Drozeg pridržuje sina, ki bi rad za njo:

„Le ostani, Janez! Naj se zjoče! Jutri bo vse dobro.“

In sin voljno zopet sede, s hrbtom se okrene proti sestri ter zvrne čašo vina vase.

„Rebec, nič ti ne čestitam, da boš moj svak. Baba je hudič.“

„Hahaha ...“ — se smeje Drozeg, „kaj sem rekel, Rebec? Kaj sem rekel? Ampak — kupčija je narejena, Rebec. Da se ne boš premišljal!“

„Jaz sem jako zadovoljen, Drozeg, da je tako naneslo danes.“

S hvaležnim nasmehom se obrne k Toni in jej položi roko na ramo.

„Žezla si potreben, žezla, Rebec; in vdovec si. Samo glej, da ji boš dobro nohte strigel! Hahaha ...“ — In se okrene zopet k Janezu: „Ampak — tudi Katra je ženska, Janez. Kako si rekel: baba je hudič?“

„Zato nas pa zapelje, oče. Kaj si hočemo?“ — Z roko si potegne preko čela in se obrne z malo kislo veselostjo do mladeničev: „Pa zapojmo nekaj, fantje!“

Drozeg pripeva poluglasno, a skoraj odsotno; naslonjen z obema rokama in z brado na svojo palico, se pozibava z gorenjim telesom. Nadelan je že precej, in zdi se, kakor da ga hoče časih zavesti v pijano razuzdanost; a neka skrita misel ga brzda in zavira, ga navdaja s tihim zadovoljstvom, da se mu smejejo oči veselo in prekanjeno, ko pogledava tuintam mežikuje na hčer in Rebca.

Tona je razgreta, lica so jej rdeča in vroča od vznemirjenja; komolec na privzdignjenem kolenu, brado v dlani, zamahuje s prosto roko v suvajočih kretnjah in dopoveduje nekaj Rebcu, česar ta ne more prav verjeti.

„Ali je Martin doma?“ — jo vpraša oče nepričakovano. „Družine nisi pogostila, ko imaš zaroko?“

„Saj sem jim dala v kuhinji.“

„So še vsi pokonci? Tu bi jim bila dala.“

„Ah, kajpada!“ — se namrdne ona jezno. „Tudi tale otročad mi je napoti.“

„Zakaj napoti?“ — se nasmeje Rebec. „Ti so udobrovoljili očeta, da nama je dovolil ...“

„Dogovoriti bi se še morali,“ pravi ona mračno in potresava z nogo.

„Kaj dogovoriti?“ — se začudi Drozeg. „Ali ni vse dogovorjeno? — Radi poroke se pa sama zmenita!“

Mladež se zabava z Janezom, da je dolenje omizje skoraj ločeno; Evgen je bil izginil v hišo. Tona gleda mrko v luč ... Drozeg čaka ... Nenadoma izbruhne ona:

„Kje pa vzamete denar? Obadva hočete izplačati? Janeza in mene? Ali ne sleparite? Kakšne komedije so to?“

„Kje ga vzamem?“ — jo gleda Drozeg smehljajoče, brez vsake jeze. „Terno zadenem, Tona; imam že naročeno.“

„Zdaj se ni treba prav ni norčevati,“ — se še bolj razhudi ona. „Jaz hočem vedeti, kako in kaj.“

Rebec tolaži:

„Pustimo to za danes, Tona! Saj je še dosti časa. Pozno je, jaz moram kar odriniti. Ali bi zaklicala Martinu, naj zapreže?“

„Nikamor se ti ne mudi!“ — zavrne ona rezko, gleda v tla in trese z nogo. „Ali ni to oslarija: Janez s Katro, ki se je že pojutrišnjem naveliča? In dom brez gospodinje? ... pa brez gospodarja? Kje more oče?“

„Oče je še orjak, Tona!“ pravi Rebec. Drozeg se prefrigano namuzne.

„Jaz pa vem, da bi Janez vzel Maričko,“ — se razgreva Tona. „Gospodarstvo naj mu izroče — užitek si lahko izgovorijo —, pa bo takoj pri volji.“

Rebec je zamišljen, Drozeg se samo smehlja.

„To bi bila terna, oče!“

„M-hm, m-hm ... Denarja kot pečka! Nekaj lukenj bi zamašili ... in tvoja dota ...“

„Samo v tem slučaju se zanesem nanjo. Drugače se lahko kar obriševa, moj ljubi!“ — ošine kratko ženina in se zagleda zopet v luč.

Drozeg se važno skloni bliže k njima:

„Kaj pa, Tona ... ko bi gnali Janeza — na semenj? Fant je čvrst in izkupiček bi bil dobršen! A, Tona? Morda tudi Poldeta, Miklavža, Evgena? — Šment, Tona, to bi bila dota!“ — Stari udari ploskoma po mizi.

Janez se ozre s kalnimi očmi:

„Kaj imate z mano?“

Tona pa poskoči vsa rdeča:

„Če ste pijan, dedec, se ne silite v pošten razgovor! Nič ni z nama, Rebec. Proč bi me radi spravili, da bi lahko nemoteno zapravljali. Jaz pa tu povem: — Prej se ne ganem z doma, da mi vsega ne izplačajo! Na mizo mi morajo našteti, vse do krajcarja! Le pojdi, Rebec! Meni se je kar dozdevalo ...“

S stisnjenimi ustnicami, roke križem v naročju, stopi sem in tja po cesti, preže v temo, če bi spazila kaj prisluškovalcev. Pri Čelharju je okno razsvetljeno; zdi se jej, da je nekaj senc pred hišo. Srdito mrmrajo se obrne v vežo:

„Martin, naprezat pojdeš! Kar takoj! Za Rebca!“

Janez je omamljen. S celo roko sloni na mizi, čelo nagubano, pol vprašujoč in pol groze mu je pogled:

„Kaj ste imeli z mano?“

„Mir daj, Janez! Ti si pijan!“ — ga strogo zavrne oče.

Tudi mladež je skoraj omamljena. Z rokami se objemajo, prepevajo pretrgano vsak zase, krohotajo se brez povoda. Ta ali oni sune Janeza pod rebra in ga podraži:

„Kje imaš punco, Janez? Katra ti je ušla. Kaj boš zdaj? Še ni bil oženjen, pa je vdovec.“

Janez pa le buli v očeta, pest se mu stiska, zobje mu škrtajo, nejasne misli se mu motajo po glavi ...

Rebčev obraz je ves zverižen od zadrege. V mizo gleda, debeli prsti mu grabijo drobtinice po mokrem prtu. Časih pogleda okoli ogla po dvorišču, nestrpno čakajo na svoj koleselj.

Drozeg si s tresočo se roko natoči kozarec vina in ga srebajo izpije. Briše se in usekuje, razmotava in zlaga svoj velikanski robec, pljuje vanj in se zopet briše, brki se mu sprijemljejo od vlage. S prevejanim nasmeškom pogleduje Rebca in se natihem muza. Konečno mu položi levico na laket, iztegne desnico z zmečkanim robcem v dlani in pošepeta skrivnostno:

„Nič se ne vznemirjaj, Rebec! Dota bo. Vse je dobro napeljano.“

„Saj ni treba, Drozeg, če vam je težko zanjo. Tono že premotimo. Jaz si priskrbim in vam posodim, da mi vpričo nje naštejete. To bo najboljše. Ali ne?“

„Beži, Rebec, beži! Ne čenčari takih! Tako na koncu pa še nismo. Ali bi rad še ti zabredel, kaj? Boga zahvali, da ti lahko dam! Ta bi bila lepa! Poslušaj, da ti razodenem!“

Nagne se docela k njemu in mu pošepeče na uho:

„Jaz se oženim, Rebec ... in priženim, Rebec! Zdaj poslušaj!“

Zet se umakne ves začuden. Janez hlastne z glavo bliže:

„Kaj imata tam?“ — A njegove oči so motne; oče samo zamahne proti njemu in nadaljuje Rebcu:

„Stvar je taka, Rebec, da se peljem jutri v Trst — zasnubit. V Trst, moj ljubi! Ne misli ni posebnega! V mojih letih, — kaj bi mislil? Ženska je že stara; kakih petdeset, bi rekel. Ho ... tak le falot sem bil, kakor je zdaj Janez, pa jo je zavozila z mano ... Saj razumeš, Rebec? — Danes je premožna. Cenil bi ... No, kaj ... Drugače bi ne mislil nanjo. Ko mi je pozimi žena umrla ... hitro potem ... me je prišla obiskat ... A kdo je takrat mislil? ... Ampak — v tistih časih, Rebec!“ — Drozeg tleskne z jezikom in pomežikne od strani: „Drobcena je bila, majhna ... bonbonček, Rebec! Danes je seveda močna in debela. Pa kaj bi tisto! Kakšni smo pa mi?“

Rebcu je strašno mučno. Nemirno se ozira v Janeza, ki rine z glavo zmirom bliže, z izbuljenimi očmi, z napetimi žilami. In kar odleže mu, ko se začuje škripanje koles od hleva sem.

Drozeg nataka sebi in njemu in zadovoljno pomežikuje:

„Rebec, pij! Fanta sva pa vendar, kaj? Fanta od fare! No, ti si še mladenič, s tabo se ne bom primerjal; a tudi Drozeg ni od muh. Kaj, to bodo zijali, ko si pripeljem gospodinjo! Čvrsta ženska, Rebec, zdrava, še dosti gladkega obraza. In kar je glavno ...“

V tem trenotku plane Janez ... Težka steklenica sfrči očetu mimo glave in se razleti ob železnem križu v oknu.

„Svinja! Takšna svinja! Lastne otroke bi sleparil ... lastne otroke ... Svinja!“

Vstane izza mize, se pijano lovi in išče novega orožja, da bi udaril. Rebec ga zagrabi, ujame mu zapestja kakor v klešče in ga miri:

„Ne nori, Janez! Kakšen vrag te je trčil? Saj se ni ni zgodilo, Janez!“

„Svinja stara! Ženil bi se dedec, da ukrade otrokom. Pusti me, da ga pobijem! ...“

Koleselj se ustavi pred hišo. Tona skoči z njega in vrže vajeti Martinu, ki stoji ob konju. Na pol je slišala, na pol je uganila ... k Rebcu plane:

„Ženiti se hoče stari?“ — a ne čaka odgovora, takoj se obrne k Drozgu:

„Zdaj je torej jasno, odkod naenkrat ta dobrota. Midva z doma, mačeha na dom! Hinavec grdi, stari, kruljavi! Otroke oslepariti in pognati domačijo s kakšno pritepenko vlačugarsko ... To mu je podobno, norcu, sleparskemu, hudobnemu ... Ali je še Bog na svetu, da udari grešnika?“

Rebec se ozira ves prestrašen?

„Tona, bodi pametna in pusti vendar! Kaj pa moreš? ...“

Janez se mu hoče iztrgati, on ga siloma kroti. Boji se, da zdivja še stari in navali na Tono. Mladi tržanje se vmešavajo, a so preveč pijani, da bi mogli kaj pomagati. Le vrišč in šunder večajo. Martin brzda konja, ki se plaši. Kravji hrapec in svinjska dekla se muzata iz veže, stvar jima je samo v zabavo. V ozadju se drezajo sosede z ogorčenimi obrazi; sosedje se posvetujejo; Čelhar se neodločno bliža.

„Pomagaj! Čelhar!“ —ga pokliče Rebec. „Primi Janeza!“

Najmirnejši je Drozeg. Svojo kupico izprazni, se obliže in si obriše brke, malo bled a še vedno šegav nasmešek krog oči. Počasi se odpravi, da pojde spat. Vzdigne se in stopa proti veži, upirajo se ob palico. Za trenotek se dozdeva, kakor bi hotel Toni odgovarjati; pa se premisli in stopa mirno dalje.

Janez kriči za njim:

„V Trst pojde ponjo. Vse sem slišal ... Menda v staro mesto ... po vlačugarsko ...“

Rebcu se posreči, da potisne Tono malo v stran in jej zajezi ploho psovk. Toplo jej govori in jej stiska roki. Ona se briše z robcem in diše težko od razburjenja, pogledi jej grozeče iščejo očeta ...

Na pragu priteče Drozgu nenadoma Evgen nasproti. Vleče ga za suknjo ves zasopel:

„Hitro, oče! Katra se odpravlja. Uiti hoče.“

Oče pa se mu iztrga:

„Ah, pusti me, bedaček! Naj uide! Najbolj pametno stori. Sicer pa ... tamkaj ... Janezu povej!“

Deček steče k bratu:

„Janez, Katra hoče iti. Pridi hitro!“

„Kam hoče iti?“

„Uiti hoče. Pojdi vendar!“

„Naj se gre solit, jej reci! Zdaj imamo druge posle ...“ — Obrne se zopet k Čelharju in mu razlaga dalje o očetovih namenih, pijano jecljajo ...

Drozeg se premeteno nasmehne, se napol okrene, zamahne s palico in zakliče preko vseh:

„Martin! Ob osmih imej napreženo! Peljemo se v trg. In ti Čelhar, sosed! Pridi ob osmih! Kakor sva se domenila ... Jutri pojdeva ... Zdaj pa, ljudje krščanski, mir za danes! Jaz grem spat ... Lahko noč!“

Stopnjice zaškripljejo pod njim. Spodaj pa zabuči iznova ...

IV.[uredi]

Drozeg odpre oči in se ozre začudeno po steni in po stropu, se dvigne na komolec in se okrene v izbo. Lice mu je pomečkano, zabuhla veka zgubana, a pogled je jasen in legak. Z desnico seže po uro na omarici in se nenadno spomni:

„Strela, osem je že proč.“

Tona je bila pravkar tu, vrata so zašklompnila za njo. Petru odmeva še ropot v ušesih in zastorčki utripljejo nad okni. Njen glas zveni iz veže gor, srdit in prepirljiv, a dovolj oblasten, da zbode starega: — Ta se veseli, da si zamudil napovedani čas odhoda. Morda si domišljuje, da opustiš namero ...

Drozeg skoči iz postelje in se zadivi svoji gibčnosti:

„Ho, še si „ptiček“, Peter! Ženin, da je kaj!“

Pozorno si ogleda svoji debeli nogi, ki sta za spoznanje splahnili čez no in v zgibih gladko tečeta, brez bolečin in trganja.

„Težak si, Peter, pretežak za svoje noge, zato otekajo. Ampak — če najdeš pravo: — ženska ti jih omehča. Mazala bi te, povijala ... Šment, Peter ...“

In se zamisli v tiste čase ...Takrat bi jo bil poročil, kanalja! Bogve, kako prijetno bi ti bilo potekalo življenje?! ...

Pa se iztrže sanjam in stopi k oknu:

„Martini Martin!“ — zakliče na dvorišče.

Ko ni odgovora, se obrne k Evgenovi postelji:

„Alo, Evgenček! Hitro se obleci in teci po Martina, da napreže! Precej naj napreže!“

Deček je zaspan in glava mu je težka. Bolestno si preteza ude, a stari ga naganja:

„Nič se ne cmeri, Evgenček! Kar hitro, hitro! Saj vidiš, da je že pozno! Koleselj naj napreže!“

Drozeg se najskrbnejše napravlja; celo zobe si osnaži s ščetko in se obrije z večjo previdnostjo nego po navadi, — da bi ne hodil snubit ves razrezan in razpraskan. Vesel smehljaj mu kroži okoli oči ... Le naj zijajo! Ostrašiti se pa ne damo. Zakaj bi ne poskusil sreče? Hm ... Ta bi bila lepa, da bi otroci vladali očeta!

Drozeg pokuka skozi okno ... Kako, da je vse tiho? ...

„Martin! Martin! Strela božja, ali je vse izumrlo?“

Evgen priteče zopet v sobo in poroča:

Martina je poslala Tona z vozom v trg po špecerije ... S kolesljem, praviš? ... S kolesljem, oče! — Janez spi kot klada; bil je nadelan, da so ga bili morali zanesti v posteljo. — Katre ni; ponoči je izginila. Saj je bil Evgen pripovedoval, pa ga nihče ni poslušal ... Kaj bo zdaj Janez? Evgen ga je bil pogledal: ... pijan je, joj! Za danes ni ni z njim ... Pusti Janeza! On si že še najde kakšno Katro! — Evgenove oči so krčevito odprte. — Tona je odšla na travnik. Do poldneva hočejo končati. Ob enajstih se Martin vrne iz trga in zvozi še zadnjo mrvo. — Ponoči Tone ni bilo doma. Odpeljala se je bila z Rebcem; in zagrozila seje bila, da se ne vrne ve na dom, če res dobimo mačeho ... Dečkov glas se malo trese ... Drozeg je debelo presenečen:

„Kje pa je torej spala? Menda ne pri Rebčevih?“

Evgen skomizne z rameni ... Drži se od strani, nekoliko poniglavo, skoraj očitajoče. Zdi se, da je nekaj zraslo med njim in starim, nekaj temnega, neznanega ... In zdajci so mu oči vse polne solz ...

„Kam bi se peljali, oče?“

„V Trst. Zakaj se jočeš?“

„V staro mesto?“

Drozeg ga pogleda ... deček se ne šali ...

„Ali si prismojen, Evgen?“

„Rekli so, da nam pripeljete — takšno grdo babo, ... ki se z vsemi vlači ...“

Stari zarohni in zarobanti ves razjarjen, preklinjajo vse babe v kuhinji in Tono z njimi in njih gobce jezikave, opravljive ... Potem tolaži fanta, kolikor more:

„Pošteno mater ti pripeljem, Evgen. Starejšo žensko, ne takšno mlado avšo avšasto kot je Tona in ta pakaža spodaj. Le brez skrbi bodi, Evgenček, ti si moj fant! Boš že videl: — dobra ženska bo, premožna. Vse drugače bo pri nas. Mir in red in snaga, pa nič prepirov. To boš gledal, Evgen! Vsi bodo zijali ...“

„Naj grem z vami, oče!“

„V Trst? Ne, Evgenček, doma ostaneš. Janez je pijan, ves dan prespi; in ni ga moškega pri hiši, da bi kaj pogledal. V krčmi je treba nekoga ... Le ostani, Evgen, in priden bodi!“

Nato ga pošlje k Čelharju, naj on napreže in naj se napravi, da pojdeta, kakor sta se bila zmenila. Sosed se pa obotavlja. Drozeg sam prikrevsa k njemu, prigovarja in pregovarja, izpodbija izgovore, obljublja odškodnino ... Deset je ura, ko se konečno odpeljeta ... Zadnji čas da jo še Toni uneseta.

Z nabreklim tilnikom iznad belega ovratnika se ozira Drozeg k Evgenu, poslavljajo se z veselimi očmi, ko zavije Tona okoli ogla, rešeto solate v roki, in ostrmi za njim. Konj pekeče po napeti cesti, kolesa glušeče ropočejo, Čelhar švrka z bičem, resen, viržinko med zobmi ... Peter se namuzne sam pri sebi, se popravi udobno na sedežu in se ozre po polju in po travnikih:

„Saj so že dobro spravili ljudje.“

Sosed trmasto molči, zavira polagoma po klančku doli in puha dim iz ust.

Solnce žge na valovito pokrajino, obrobljeno z oddaljenim pogorjem, potopljenim v soparen sivkast vzduh. Bela cesta teče proti trgu v drevoredu jablan, hrušk in tepk; tupatam je kaka češplja ali breskev. In na kraju, ob podolgovatem griču, se bleščijo trške hiše z belimi zidovi, med njimi par kričeče rdečih streh.

Drozgov pogled poišče kolodvor in zasleduje ob hribovju železniško progo s kamenitimi nasipi in globokimi zasekami v razpokanem vapnencu.

Brez razmišljevanja se udaja blagodejnim čustvom prostosti, miru in zadoščenja, pričakovanja nečesa lepšega, nečesa boljšegu ...

Ob prihodu v trg se obrne Čelhar k njemu:

„Poženem kar na kolodvor? Morda še prav prideva.“

„K „avstrijskemu žezlu“ krenite, sosed! Majhen opravek imam pri Stoparju.“

Oni se začudi:

„Opravite drugo pot. Vlaka še ni ... Mogoče se že danes lahko vrneva iz Trsta! Radi konja mi je sitno, ki bi ga moral tukaj puščati čez noč.“

„Ne, sosed! Prej moram k Stoparju. Pa se že ves čas čudim, da ne srečava Martina. Kje se je zamudil, joger?“

Pogodita se, da ju počaka v trgu Drozgov konj in da se odpelje Martin s Čelharjevim domov. A sosed nima miru in zopet sili v starega, naj bi se takoj peljala dalje, da bi bila ponoči že nazaj. Petru je mučno. Sosedu ne bi rad izdal, da išče pri Stoparju par stotakov posojila. — Trgovec Stopar je načelnik trške posojilnice. — A nazadnje: — čemu pa rabi posojila? Za pot bi imel in za življenje, za obadva bi imel. Ali hoče kakšne baharije uganjati ? Ženinu njegovih let, njegovih gospodarskih stisk bi sodila kar najbolj trezna skromnost. Pa se ne vozi morda v Trst za pustolovstvi? Da ne bi kaj na igro mislil, na hazardiranje, kanacija? — Sicer pa: kakor da se mu ni kaj ne mudi s snubitvijo! Ali ni celo vesel zamude? E, Peter, Peter, — kaj se mari bojiš Črnečke in njenega odgovora? Kje je tvoje samozaupanje in tvoja odločnost? Če je danes tako slabotna tvoja vera, ali bo jutri kaj močnejša? — Tisto je res: krepkejšega se čutiš, bolj sigurnega, če ti je listnica košata bankovcev. Tu imaš, Peter, prav! Ali naj hodiš kot bera v snuboke? — Vendar ... Peter, Peter, — kakor da je padla kapljica obupa v tvoje srce! Kaj pomeni ta nenadni občutek neprijetnosti in negotovosti? Ali je samo posledica sosedovega sitnarjenja? ...

Drdranje vlaka se začuje iznad trga, žvižg lokomotive ... Drozeg si oddahne. Čelhar se obrne v stran in pljune izmed zob. S komolci se naslanja na kolena; smodka mu je ugasnila, pa jo preklada med ustnicami iz kota v kot. Bič se mu enakomerno ziblje, in konj se ziblje ter oteplje z glavo, stopicajo počasi navzgor po trgu ...

„Hoj, Peter, vrag te daj! Kakšna strela te prinaša v trg? Pet čiških let te že nisem videl.“

Star gospod, obrit in bled, obilnega gornjega telesa, a tenkih nog, oblečen z nekoliko starinsko eleganco, stoji ob cesti, oprt ob dvoje palic, glavo okorno v stran obrnjeno, kot bi ga držalo v tilniku in v sklepih.

Drozeg prime za vajeti in ustavi konja.

„Bog daj, Porenta! No, kako pa kaj? Saj smo še nekam gibčni! Si se pobotal s putiko?“

„Tebi je bolj sila, pravijo. Jaz sem že zmirom čakal, kdaj pojdemo k pogrebu. Še nisi utonil v vodenici? Oči ti je precej zalilo.“

„Kaj bi zalilo, vraga, ko jih sam zalivam.“

„Ho, tisto ti verjamem, tisto znaš. Kaj pa ...“ — Porentin pogled je zdajci ves potuhnjen, hinavsko tipajoč: „Kje pa izprežeš, Drozeg?“

„Pri „žezlu“, kakor po navadi. Ampak ...“

„Se pa vidimo po kosilu. Morda jih parkrat vržemo, kaj pravita?“

„V Trst se peljeva, Porenta.“

„S katerim vlakom? Saj sta zamudila. Aha, popoldne ... O, časa dosti, da nas zopet obereš, brutta bestia! Kaj pa boš do vlaka?“

Drozeg si v zadregi tare obraz in pogleda Čelharja:

„Hm ... Ne bo menda vredno danes ... pa le pridi, da kakšno rečemo!“

„Kaj bi ne bilo, požeruh! Mi trije in Žezlo ... A, Čelhar? I, seveda! Kar poženi! Name ne boste čakali.“

„Le pridite, Porenta!“ — mu pomežikne Čelhar hudomušno, „če boste mogli od obeda! Kaj imate danes dobrega?“

„Nič posebnega,“ — se namrdne oni brižno in obstane iznova. „“ar bržolic sem kupil davi; pa so majhne, majhne. Saj ni nič z mesarji! Če je eden, nas slepari; če sta dva, se pa zmenita.“

„In pri „žezlu“? Dobiva, da bo vredno?“ — draži Čelhar dalje; o Porenti je namreč znano, da prevoha vsak dan, kaj po trgu kuhajo.

„Kopunčka si naročita! Včeraj jih je par zaklala, ravno prav bodo uležani,“ — svetuje z veliko važnostjo in mlaskne z jezikom: „Kopun s kompotem! Altroche! — Pa ne požrita vsega, lakotnika!“

„Le pridite, Porenta, morda nama kaj ostane!“ — se smeje Čelhar.

Oni pa zamahne:

„Aha, Drozgu kaj ostane! To sta mi prava ptiča! Dober tek! Jaz že pridem ...“

Čelhar je naenkrat boljše volje. Pripovedke o Porentinem požeruštvu mu gredo po glavi, pa se hihiče sam pri sebi od veselega zadovoljstva. Morda se tudi malo zanaša na družbo in na karte in se nadeja, da se posreči Drozga zadržati ali mu celo izbiti misel na ženitev. Stvar mu je namreč strašno sitna, zlasti radi Tone. Saj je tudi res: — kaj bi se sploh hotel gnati, starec? S to prismojeno ženitvijo se ne izkoplje iz zadreg. Z njim vred se osmeši, da bo groza. Ali ne bi mogel sinu izročiti? Naj se otroci med seboj pobotajo, kakor jim najbolje kaže! Naj se urede po svoji volji, naj si razdele bremena! ... Stari pa je zrel za kot — in ne za babo ... Čelhar se obrne k Drozgu in švrkne z bičem mimo konja ...

„Peter, ali se spominjate, kako je nekdaj Porenta v mestu kosil? ... ko je za tri naročil in vse sam pojedel? ... Hahaha ...“

Drozgu pa ni ni za smeh, čisto čmerno mu je lice ... K stoparju mora ... Sitnost salamenska, da ne gre drugače! ... In slutnje ga obhajajo radi kart ... Kaj, če se zasediš, prijatelj? ...

— Soseda se mastita za obloženo mizo pri „avstrijskem žezlu“. Obed je imeniten, pijača pitna, da je kaj.

Drozeg je zopet mirnejši. Ni mu poznati, da je izvojeval pri Stoparju grd boj za posojilo. A v prsih mu še vedno utriplje tesnobno čustvo ponižanja in razžaljenja. Tistih par stotakov je dobil. Stopar mu jih je dal iz svojega; o posojilnici ni hotel ničesar slišati. A bil je križ: zastaviti mu je moral pokošeno seno. Drozgu pa se je vrhuvsega še dozdevalo, da ga je pridobil samo z vabilom na tarok. Kar trese ga od jeze, če se zmisli, kako hinavsko je pogledal Stopar, ko mu je povedal, da so zmenjeni s Porento za kratko igro po obedu. Ali si resnično domišljuje, da ga mora obrati? — da dobi nazaj teh par stotakov in še Drozgovo seno povrhu? — Kanacija taka! — No, saj se pokaže. Ni hudič, da se jih ne ubrani, teh trških lačenbergerjev! Ali jih je že malokrat nabrisal? — Vendar ga je malo sram. Skoraj da je bil sam namignil Stoparju: le pridi, morda si še danes podvojiš obresti! Ali mu je res obljubil? Šema si, moj ljubi Peteri Kaj je to vredno „ptička“? In še ženin hočeš biti. Žalosten ženin to ...

Še nista pojedla s Čelharjem, ko se prikaže Porenta — skozi kuhinjo. Pregledal je po loncih in kožicah in si naročil kosilo kakor onadva, čeprav je ravnokar doma obedoval.

Porenta obira svojega kopunčka z dražestno slastjo, zaliva pridno s terančkom — „no, s terančkom, da bi ga človek v hlevu s poda lizal!“ odbija zabavljice in dovtipe, zmerja soseda z nevoščljivci in skopuhi, ter si privošči konečno še dve skledici kompota za nameček in posladkanje.

„Zdaj pa, prijateljčka, še košček sirčka — mama imajo strašno dobrega, verjemita meni in si naročita z mano vred! — potem pa na delo, kaj? — Kje je Žezlo, mama? Naj ga pokličejo, da pride skrtačit kartice in mizo!“

Drozeg je čisto potolažen, mirna mu je vest in lahka duša, skoraj radostno mu je pri srcu. Tako sigurnega se čuti in odločnega: — Oberem jih, pri moji duši! Naj le pride Stopar, — ta bo gledal! In ko pride čas odhoda, — nobena prošnja, je vse zaman, ne grožnja, ne rotenje! — Drozeg vstane: Gospodje, z Bogom! Hvala lepa! Čast mi je bila! in tako naprej ... Ho, še smo „ptiček“, Peter! ...

— Igra se razvija malo dolgočasno in Drozeg je vesel: — Še boljše, lažje odideva s sosedom. — Na dvorišču sede v senci košate murve — v teh krajih je pri vsaki krčmi murva —, nekaj kibicev okoli, tržanov in uradnikov. Nizko igrajo, brez ognja in strasti, skoraj avtomatično. Restavrater, po domače Žezlo imenovan, majhen, okrogel človek, sijajno zdravega obraza in belih las, v gizdavem žaketu in pisanem telovniku, opreza zdaj za tem in zdaj za onim, ljubosumno pogleduje na Čelharja, ki bi ga rad izrinil iz partije, da bi sedel na njegovo mesto. Dolgi in sloki Stopar stiska noge pod stolom in se guglje enakomerno, žvekajo viržinko, ki mu zaporedoma ugaša. Obraz mu je neverjetno zguban, a izmed gub mu bliska in preži dvoje črnih, buckastih oči, od katerih bi se zdelo, da vidijo okoli ogla in skozi karto. Porenta igra previdno in zelo počasi, lista po kartah in šteje barve, taroke, punte, se sklanja na mizo, da študira izigrane liste, se naslanja vznak in se zataplja v misli, resno in važno, ko da je kartanje življenska naloga. S stereotipnimi pripombami v svojem hudomušnem dialektu vzbuja veselost in ublažuje dolgočasnost svojega igranja.

Drozeg ima napeta, rdeča lica, oči zalite, sapo težko, pa sam ne ve, zakaj, ko je vendar igra popolnoma vsakdanja, brez nevarnosti in brez razburjanja. Razmišljenost se ga loteva, časi je v duhu kar odsoten, ni pri kartah in ni drugod, in res začenja po malem že izgubljati.

Gostov se je nekaj več nabralo, med njimi par mladeničev, ki so bili prejšnji dan pri „ptičku“. Balinčarji se derejo in kroglje udarjajo, kakor poki zamaškov iz šampanjskih steklenic.

Tupatam ujame Drozeg porogljiv pogled ... in mahoma se spomni, da ga stisne v prsih: — Saj že ljudje šepečejo, kakšen vrag ga nosi v Trst! Da ni bil prej pomislil na te mladeniče! Bil bi lahko ukrenil, da bi se takoj odpeljal na kolodvor ...

Kot nalašč ga nekdo vpraša:

„No, kako pa vodenica, Drozeg?“

Samo srdit pogled mu je odgovor: — Da bi jih hudi in njihovo vodenico! Kdo jim je natvezil to neumnost? — Sovražno se ozre k Porenti: Njegova mirna in udobna igra ga jezi, njegove široke, domišljave kretnje ga dražijo, da bi mu povedal kaj hudobnega; ker ravno on ga je bil začel natezati s to vodenico ... Kakšno vodenico neki, strela božja? S škornjem bi mu zamašil gobec ... njegov ... podelani ... gizdavec stari! Lasje so mu namazani in preča se mu sveti, brki nasvaljkani, lica gladka — kot iz gnetenega voska. — Kaj bi to obiral, zlodja?! ... Samo zato, da je njegova putika nedolžnejša in skromnejša ...

Zmirom nestrpnejši postaja. Igra ga ne zanima. S Čelharjem sploh ni mogoče igrati. Natančen pustež je in srborit skopuh, pa še ošaben poleg tega. In ravno on — se zdi — se je vsedel za ves teden.

Drozeg pogleduje zdaj pa zdaj na uro, da bi pripravil svoj odhod. Oči mu begajo po gostih, vprašujoče in prežeče; zdi se mu, da vidi samo muzanje in smešenje: — Lep ženin, Drozeg! Vodeničen ženin! Usmiljene sestre bi ti trebalo, pa ne neveste! ...

Žezlo stopica okoli mize, zbada, draži in podžiga. Jezi se, da se ne razvije igra, da je mrtva in zaspana kot so mrtve in zaspane večernice v avgustu. Zaničljivo gleda Čelharja, ki je mnogo presoliden za ognjevitega igralca. Pri Drozgu sluti kaso; a boji se, da se vsa partija razprši ...

„Zdaj bi pa moral že napreči, Drozeg, peš ne pojdeš na kolodvor.“

Z uro v roki ga gleda Žezlo:

„... če sploh odideš? Jaz ne vem.“

Drozeg se ozre k Čelharju .... in v restavraterjev trebuh, ki štrli koničasto napet izpod telovnika ...

„Mojega hlapca ni doma,“ nadaljuje Žezlo. „Ali greste vi naprezat, Čelhar? ... Če so gospodje zadovoljni, pa jaz uskočim mesto njega ... za teh par iger, ki jih še lahko napravimo ...“

Čelharju ni nič kaj ljubo, da bi zapuščal karte. Nekaj dobička ima pred sabo ... Taka skromna, trezna igrica mu prav ugaja ... Vprašujoče pogleda Drozga:

„Kaj, sosed? Se peljeva?“

„I, seveda! Po kaj pa sva prišla? Le naprezite, Čelhar!“

Petrov pogled je krčevito uprt v karte; sram ga je pred navzočimi ...

Čelhar se malo obotavlja, — a se nazadnje le odloči. Na tuje stroške rad pogleda v Trst. In — saj je vseeno: Odkar sedi pri „Žezlu“, ga je docela osvojilo prepričanje, da se sosed pri Črnečki — osmeši. Brez dvoma: smejala se mu bo. Možitev z Drozgom?! Taka oslarija! Kje bi se dobilo žensko teslo, da bi hotelo tega starca, bolnega in zadolženega, bankrotnega gmotno in telesno? ...

Komaj je Čelhar proč in Žezlo na njegovem mestu, je že popolnoma drug duh pri mizi. Kakor da so se igralcem zleknili životi in napele mišice. Njih pozornost je podvojena, previdnost pomnožena, a tudi podjetnost in pogum sta v hipu zrasla.

Kibici se udobnejše uravnajo in se pripravijo na resnejše opazovanje in spremljevanje; pogovori potihnejo, dovtipkovanje ugasne.

Drozgov pogled je še vedno uprt v karte, a raztresenost mu je nenadoma izginila. Čut napetega pričakovanja mu stisne prsi, zravna hrbet, požene kri v obraz, da mu zabuhla lica skoraj temno zagore ...

„Pa kaj igramo to po fickih?“ — vzroji naenkrat Žezlo. „Ali smo otroci? Po grošu igrajmo!“

Brez besed, samo s pogledi se sporazumejo ... Prsti se jim malo tresejo, lica žare; oči so jim meglene, kakor slepe za okolico, sprejemljive samo za življenje in dogodke tu na mizi ...

Čelhar se približa:

„Zdaj pa le hitro, Drozeg! Drugače zamudiva!“

Nobenega odgovora ... Molče končajo igro. Drozeg vzame karte in jih iznova meša, s povešenimi očmi, stisnjenimi ustnicami ...

Čelhar obrača uro v roki:

„Deset minut imava časa, sosed.“

Vprašujoče se ozre po drugih:

„Ali naj zopet izprežem? — Lahko se peljeva zvečer. Danes bo itak za opravke že prepozno v mestu.“

Žezlo gleda Drozga od strani, s prebrisanim nasmeškom. Stopar ga prodira s svojim ukazujočim, skoraj grozeče hipnotizujočim pogledom, viržinko v levem kotu ust, do polovice zžvečeno. Porenta razpre desnico in se ozre široko vprašujoče v Drozga:

„Torej kaj? — Naj izpreže, ne? — Zdaj ne bomo nehali ...“

In Peter se oglasi poniglavo:

„Pa pojdiva zvečer, sosed! Saj se nama ne mudi ...“

Vsi se šegavo namuznejo, Porenta pa poči s prsti:

„Vraga bi se mi mudilo k babi! Jaz sem vesel, če je ne vidim.“

„Pa jo imaš vendar rad, kadar ti kaj skuha — kaj dobrega!“ — ga potegne Žezlo.

„Kar mi skuha, to imam še rajši. Kaj pa tvoja, Peter, bo znala kuhati?“

„E — bi ne znala?!“ — pravi Žezlo. „Vse življenje je bila kuharica, mestna kuharica.“

„A — zato si se polakomil, kanalja?“

„Pazi raje, pazi, brbra brbrasta!“ — se zjezi naenkrat Drozeg, kakor bi bil čisto ravnodušen ob splošnem zbadanju in bi se samo za igro brigal. „Kralja si zapravil, glej, da mi še pagata uničiš! Gobezdalo!“ —

Med južino jih mora Drozeg marsikaj požreti. Od vseh strani letijo zabavljice in dovtipi. Ta sprašuje po nevesti, po njeni starosti, postavnosti in tako dalje; onega skrbi bolj dota, nevestini stotisoči ali kali — saj je vendar ne jemlje iz ljubezni? —; tretji bi rad vedel, za koliko otrok se misli zmeniti — za deklice? za dečke? —, kaj poreko sedanji otroci? ali jim je po volji in tako ...; četrtemu provzroča fantovščina preglavice — in ženitnina; peti se briga za preteklost: — od kdaj pozna nevesto? — če ni že prej imel kaj z njo? — če ni njen sin — nazadnje — celo v sorodu z njim? Drozeg pa je strog in resen. Malo hitreje pije in po nagajivcih se ozira čimdalje manj; a nekoliko preširnosti je v njem, samozaupanja in igralskega poguma — kakor vedno, kadar mu je sreča mila v igri. Pred njim je kupček kronic in goldinarjev ... Zadnje pol ure je dobival skoraj kar povrsti ...

Igralska strast ga vedno bolj osvaja. Z vso dušo je pri kartah; niti surovejših dovtipov o „starem mestu“ in tako naprej ne sliši več. Slep in gluh je za okolico, vsa čustva so mu zedinjena v zanimanju za igro. Občutljivost mu je omotila pijača, tisto kapljico obupa mu je pregnala sreča pri kartanju. Saj tudi izgublja tuintam, tako da nima bogve kakšnega dobička; a vsesploh mu gre dobro in soigralci ga že postrani gledajo. Porenta bi ga iz same nevoščljivosti rad malo zmedel; pa ga draži, da ga ne pustijo v Trst, predno ga pošteno ne oberejo. Ali ne velja več tista: — sreča v igri, nesreča v ljubezni? Hvaležen bi jim moral biti, ko bi mu nekoliko pretipali kosti in mu malho olajšali ...

Igralska strast je izrodek praznovernosti. Ideja kart — je hazard. Znanje je potrebno, spretnost je koristna, — a glavna stvar je sreča. Vsaka igra temelji na tej ideji. Razlika je le v stopnjah, po katerih je na primer tarok veliko manj odvisen od sreče — od usode! — nego „enaindvajset“. Človeška domišljija vidi — zavedno ali podzavedno — v kartah mističen orakelj, ki odkriva usodo, oblagodarja s srečo, tepta z nesrečo. V nejasni slutnji božanskih sil — stvarjajočih, kretajočih, ukazujočih, žugajočih, plačujočih, kaznujočih — išče človek stikov z njimi, poti in sredstev za občevanje z njimi. Pot je verstvo, sredstvo je molitev. Pot in sredstvo je tudi v kartah. Vernik je pobožen v občevanju z Bogom; kvartopirec je brezbožen, uporen in nasilen samopašnež pred obličjem Neznanih Sil. Vernik hrepeni po sreči in po miru tostran ali onstran meje; kvarta hlepi po sreči, blagostanju in razkošju samo tostran groba. In čim večja je brezbožnost, samopašnost, upornost in nasilnost v njem, tem hujša je njegova igralska strast.

Peter Drozeg je gotovo — veren igralec. Do Žezlovega fanatizma se ne povzpenja; a za domačo rabo ima dovolj strasti, toliko, da je kot prilepljen k stolu, kadar se pošteno vrže v igro.

Čelhar odide v trg. Tam sreča Tono, ki je prišla gledat za očetom, in jo potolaži, naj se ničesar ne boji. Stari sedi pri kartah, s Trstom danes brez dvoma ni ne bo. Sploh se mu zdi, da je začel nenadoma oklevati, da je nekako izgubil odločnost in zaupanje. Morda iz vsega skupaj nič ne bo ...

Peter igra rdeč in zaripel, igra in dobiva — z neko skromno, precej ponižno srečico. V svoji babjevernosti si jo razlaga kot migljaj usode, — naj ne hodi v Trst. Saj se s tem še ne odreče za zmirom svojim ženitvenim načrtom. Ali je že vseh dni konec? Baba ti ne uide, Peter! Ho, prmejkukuš, — bi ne smel biti „ptiček“, ko bi si toliko ne zaupal! —

V mraku se pogumno navečerja in napije, — napije celo tako pogumno, da se mu začenja pijanost dobršno poznati. In ko se vrneta Stopar in Porenta, ki sta bila šla domov večerjat, se jima kar oči zasvetijo veselega presenečenja. Drozgu pa ostane vkljub temu sreča mila. Malo burnejša je igra, malo bučnejša in brezobzirnejša. Razposajenost se menjava z veselostjo, razdraženost vzkipeva in se trenotkoma polega, nesporazumljenja so vedno pogostejša, prepirčki se pojavljajo, strasti se zmirom hujše krešejo v križajočih se pogledih. Renonse se množe, medsebojna nezaupnost rase; drug drugemu nadzira prste; drug drugega sumniči sleparjenja pri mešanju, škiljenja v njegovo karto; — zdaj pa zdaj dolži kateri soseda kibica vohunstva ... ga celo — v igralski praznovernosti — nažene proč od sebe, češ da mu prinaša smolo ... in tako naprej ...

Drozeg dobiva — ves razigran, razmahan, iskrečih se oči, preširnega jezika, — svest si sreče, svest si zmage. Tudi izgublja, — včasih kar povrsti, celo partije, ki bi jih bilo nemogoče zafrčkati.

„Da vam ne vzamem vse korajže, — vi klativitezi, ki so vam karte delavnik! Nekaj morate zaslužiti, da mi ne pobegnete?“

Stopar ga strupeno gleda s svojimi prodirajočimi očmi. Žezlo se skrivnostno smehlja in bobna s prsti: — Saj nam jo še prineseš, boter, le potrpi! Porenta se odkritosrčno jezi, ves razvnet, z rdečimi lisami na bledih, mastnih licih: — Taka „svinja“! In kar naprej! Nazadnje ga še ponesemo na vlak. Naj se gre ženit, zlomka, — drugače nas popolnoma orepka! ...

Drozeg stavlja vprašanja na usodo: — ali naj se pelje snubit? — ali naj ne hodi? — Odgovor naj bi bil v izidu igre. A dolgo se mu ne posreči, jasno čitati v odgovorih. Največkrat pozablja, kako je bil določil: — ali je v dobljeni, ali v izgubljeni igri „da“? — Pri tem je čisto miren, kakor da mu je vseeno, kakšen bo odgovor. Pa nimaš morda, Peter, že končne odločitve v sebi? — Kaj se potem igraš? Ali smešiš sebe, ali svoj orakelj? — Nazadje le določi: — Tri partije naj izgubi, tri povrsti, — pa ostane. Naj ga piše baba ...

In Drozeg izgubi tri partije, tri povrsti ...

Hm ... Peter! — Nisi morda sam pomagal? — V svojo škodo ... Ali je korist? ... Kakšen strah je v tebi? Strah pred babo? Pred neuspehom? Pred osmešenjem? — Ali se nisi že osmešil? — Aha, ti se lahko zlažeš, da si jih imel za norca!? — Hm ... Peter ... hm ...

Drozeg pa je miren ... kakor bi sploh ne bilo bojev, nobenih dvomov, nobenih negotovosti, nobenih odločitev v njegovi duši ... Samo: — vedno pogosteje sega po kozarcu, vedno poželjivejše srka — pijanost vase ...

Žezlo predlaga, da nehajo s tarokom ... Enajst je ura. Gostov je že malo; sami znanci, da se jih ni potreba ženirati.

„Enaindvajset“.

Stopar ima banko. Tudi Čelhar se pridruži in nekaj kibicev.

Drozeg je omamljen, jezik se mu tupatam zaplete; — ko bi vstal, bi se opotekel. Njegova samozavest je velikanska; zanaša se na svojo srečo in je prepričan, da mu ta večer ne more odreči. Kretnje so mu domišljave in obsežne, a nesigurne; govorjenje — bahaško gobezdanje, kričavo in zadirajoče se, prehajajoče v onemoglo momljanje. Njegova igra je nepremišljena, izzivajoča, omalovažujoča.

Žezlo se smehlja pretkano, a prikrito. Stopar je ledenomrzel, miren, kakor hladnokrven vojskovodja, ki zapodi sovražnika z natančno preračunjeno gotovostjo v pogin in v smrt. Porenta je naenkrat ljubezniv in dobrodušen; prejšnja nestrpnost in zavist sta ga minili, kakor bi bil čisto varen pred nezgodami in pred nesrečo. Čelhar je vsakdanje trezen, stavi tako po malem, da je izključena izguba.

Drozeg stavi visoko. Igra je dvoboj med njim in Stoparjem; vse drugo je le spremljevanje.

In Drozeg izgublja. Predno mine ura, mu je obraz že ves dolg in bled, oči še bolj pijane. Roki se mu treseta, sapa mu je vedno krajša, hvalisanje in prerekanje mu polagoma docela usahne.

Nenadoma zapazi, da je izgubil — zadnji bankovec. Srce mu zastane, za trenotek oledeni ... potem povzdigne klaverno pogled do Stoparja in iztegne roko proti njemu:

„Daj mi, Stopar! Posodi! ...“

Oni ga molče premeri, hladno in sovražno.

„Otavo mi zastavi! ... Tu so priče ...“

Drozeg izlije par kozarcev vase, pije kot v obupu ... Še predno zapravi tudi novo posojilo, je že tako popolnoma omočen od pijače, da morajo prenehati z igranjem. Kot otrpnjen sedi na stolu, s steklenim pogledom, mahajo z roko in momljajo nerazumljivo nekaj o sleparjih in goljufih ...

— Koleselj drdra po cesti proti domu. Konj peketa. Temna je noč; par zvezd blišči na nebu izmed lin v oblakih. Laterna ropota na vozu, medel plamen sveče utriplje za nesnažno šipo.

Čelhar dremlje na kozlu, bi se mu pozibava med koleni; vajeti visijo nizko ob ojesu in opletajo konja po bedrih.

Drozeg sedi, nemarno razvaljen, v koleslju zadaj, roki mrtvi med nogami, palica poskakuje dolgočasno. Peter spi, glavo dale vznak na naslonjalu, usta odprta, klobuk potisnjen na oči.

Kolo zadene ob kamen, voz se strese ... Drozeg vzdihne, se popravi trudoma in obrne glavo. Izmed napol priprtih vek pogleda naokoli ... Konjska zadnja plat se sveti v luči. Senca teče ob koleslju, šviga čez kantone, pleza po drevesih, drsa po njivah onstran jarka ... Drozeg čuti slabost v želodcu, tesnobo v prsih, bolečino v glavi, — neznosno bolečino, udrihajočo, kakor kladvece po nakovalu ... Nenadoma mu je temno pred očmi, rad bi jih bolj odprl ... v glavi se mu vrti z neznansko naglico, kot ogromna, trebušasta vrtavka ... Peter zastoka ... Čelhar se obrne, zaspan in čmeren ...

„Kakor klada se je nažrl ... Hii! ...“

Bi se ziblje, konj pekeče, sence beže ob vozu ... Kot bi ga spremljali strahovi, se zazdi vozniku; tesneje se zavije v suknjo, skloni glavo in zamiži, da bi še nekoliko podremal ...

V.[uredi]

Drozga je zadela kap.

Spodaj leži v posebni sobi, kjer je postelja za tujce. Glavo visoko podloženo z blazinami, na desnem temenu mehur z ledom. Levo lice mu je povešeno, polovica ust povešena navzdol; leva roka, leva noga, vsa leva stran mu je otrpla. Obraz mu je modrikasto-rdeč, oči zaprte, dihanje naporno. Kakor bi ga mučile v nemirnih sanjah nenadne bolečine, se mu trgajo na čase vzdihi iz hropečih prsi. Zdrava polovica se mu vzpenja in premika, ko da hoče uiti izpod neznosne teže, ki mu tlači levo stran. Sapa mu grgra iz ust, pri izdihavanju se mu stresa otrplo lice kakor mrtva cunja.

Tona je vsa prestrašena. Trudi se okrog bolnika, ga popravlja v postelji, ga snaži in mu odganja muhe; prinaša mu jedila in ga sili z njimi, vliva mu zdravila v usta, mu briše slino in tekočino, ki se mu poceja po bradi in po prsih. Teka po hiši, ukazuje in odreja, gleda povsod, se briga za vse malenkosti, — s skrbnim obrazom, s sigurnostjo, z odločnostjo, ki se zaveda svoje naloge kot najnujnejše dolžnosti. Poznati je, da je pripravljena na vse, na vsak slučaj, na vsako presenečenje. Usta so jej rezko stisnjena, pogled izbegujoč, sam vase zatopljen, odklanjajo vsako vmešavanje v že določene načrte in račune. Smrt očetova bi jej ne prišla prav. Z njim bi se še vedno lažje pogodila, — pravzaprav: njega bi še vedno lažje ugnala v kozji rog, nego troje, da, čvetero bratov. Z Janezom bi bil najhujši boj. On bi hotel prevzeti gospodarstvo kar najceneje, kajpada. V tem boju bi bili morda ostali bratje celo na njeni strani; a kaj, ko bi zahtevali enake deleže, Tona pa je bila zmirom računila, da odnese glavni del. Ali bi bila stvar potem sploh boja vredna? S kako beraško doto bi ne prinesla mnogo samozavesti k Rebcu. To pa je bila ravno njena misel: — priti s ponosno zleknjenim zatilnikom, prinesti mir in red in zadovoljnost, ljubezen darujoče matere in gospodinje, ne sprejemajoče in hvaležne prebežnice. — Tudi je nazadnje možno, da je gospodarstvo tako zelo zavoženo, da pride kratko malo premoženje kar na boben. Potem se lahko vsi obrišejo za dedščino. Upniki poženejo posestvo za tako malenkostno ceno, da bodo z izkupičkom komaj sami kriti. Treba je torej strahovite pozornosti. Treba je že zdaj prijeti vajeti v močne in odločne roke, pokazati ljudem, da je pri hiši gospodar, ki ima voljo in sposobnost, izvleči dom iz blata; pokazati, da so otroci tu, ki se ne dado pregnati z lastne zemlje, ki se drže te zemlje z ljubečo dušo in jo hočejo za vsako ceno in z vsemi silami ohraniti za Drozgov rod.

Tudi Janez je vznemirjen, bled in zbegan, nestalnega pogleda, polnega bojazni in skrbi. Pot mu udarja iz kožnih luknjic, da si mora povrsti brisati dlani in čelo. Vsak trenotek bi se vozil po zdravnika, da bi ga izpraševal in si dal razlagati, kako in kaj. Če ni v bolniški sobi si kar predstavljati ne more, da bi oče umrl. Takrat upa in verjame, da stari spet ozdravi, in dela sklepe, kako bo ves drugečen z njim, kako ga z dobra pridobi, da uredi razmere njemu v prid. Na Katro noče misliti; šiloma odganja vse spomine in si zatira s sovražno trdovratnostjo vse ljubezenske skomine. Tudi na Maričko noče misliti; a na njeno premoženje misli, zaloti se celo pri treznem pretehtavanju njenega bogastva, pri dobičkaželjnih sanjah od ozdravitve razdrapanosti lastne domačije z njeno doto ... Kadar pa stoji ob postelji bolnikovi, je hipoma tako prepaden, da se mu kolena zašibe v obupu, da si ne more ve predstavljati, kako bi mogel oče spet premagati to grozepolno nezavest, kako vzbuditi se iz tega spanja brez nehanja, podobnega umiranju, lagotnemu odhajanju preko mej življenja ...

Tona ga naganja k delu, naj se prime gospodarstva, naj se loti računskih knjig očetovih, da prouči razmere, dožene visokost imetja in bremen, da si ustvari jasno sliko položaja in se odloči, kaj je treba in kako. On se pa ne more spraviti k računanju. Saj ne zaupa niti sestri niti bratom. Hoteli bodo, da prevzame gospodarstvo za tako visoko ceno, tako pretirano, da bi niti sanjati ne mogel o kaki odrešitvi iz dolgov. Marička in njena dota bi bila najbrže le potok v izsušeno morje ... In tako bi se ubogi Janez žrtvoval samo za sestro in za brate, pa bi garal vse življenje pod neznosnimi bremeni ob strani žene nezaželjene, da bi klecal od neužitne suhoparnosti zakona, da bi pešal pod morečimi skrbmi vsakdanjih borb za košček kruha ...

Žal mu je, da se ni bil pobotal s starim, da mu ni bil storil, kakor je zahteval. Saj nazadnje: — s Katro je komedija pri kraju; bilo je menda usojeno, da se razblinijo tiste sanje kakor dim ... kakšni Marički pa itak ne uide, naj si bo že štacunarjeva ali kdove čigava ... Oče je bil sam poskusil otepanje z obroki in obrestmi in drugimi obveznostmi, vse življenje se je mučil, pa je le še vedno globlje gazil v blato in v neprilike. Ko bi mu on izročil premoženje, bi ga ne pritisnil prehudo; gledal bi seveda, da ga upili za užitek in za kot; a tega je konec prej ali slej in je samo začasna izguba. Posestva pa bi bržkone ne pustil previsoko ceniti in bi torej deleži za brate in za sestro ne bili preogromni.

Polde in Miklavž sta že doma. Videti je skoraj, da ju očetova bolezen ni preveč pretresla; kakor da je čisto v redu in bi bila pravzaprav pričakovala ravno zdaj kaj takega. Pripravljena sta bila brzojavno na najhujše; zato sta se že spotoma lahko vživila v položaj. Pred hišo in v gostilnici posedata, se zagledavata zamišljeno v daljavo, — kakor bi samo preudarjala, kako bo z dedščino ... koliko? kedaj? ... in skoraj da bi prišla v zadrego, ko bi se hotel pogovoriti z njima o očetovi nesreči, o možnosti ozdravljenja in tako naprej ... Za trenotek — ob bolniški postelji — se jima tudi orose oči in ju zbode v prsih, saj sta imela rada starega, — a Bog pomagaj! — če mu je tako usojeno, je treba razumeti in pretrpeti.

Edini Evgen je žalosten popolnoma odkritosrčno, brez vse sebičnosti. Sprva je bil tako zelo prestrašen, da ga je bil stresel mraz in je bil z zobmi zašklepetal. Slutil je bil smrt v bližini, zato je bil prepaden, zato ga je bila obšla skrivnostna groza. Kot očetov ljubljenec ga je bil navajen milega in dobrega, veselega in živahnega, drugikrat pojočega in vriskajočega, pa zopet divjega in srditega, zmerjajočega in preklinjajočega. In zdaj je ležal — kakor bi ne ležal on, kakor bi ležalo samo telo njegovo, samo meso njegovo, sopeče in hropeče, — in bi ne bilo duše v njem ... bi ne bilo več — očeta v njem ...

Odkar pa je bil zdravnik naročil vse potrebno in je bil celo govoril o nadi na ozdravljenje, — če se kap ne ponovi, — je Evgen ves drugačen. Skrben je in brižen, brez strahu in brez bojazni, zmirom krog bolnika, da pazi in postreže, da steče k Toni in jo privede, če se mu zdi potrebno. S sestro je popolnoma sprijaznjen; saj vidi, da bi rada pomagala očetu, ko bi mogla; vidi, da vendar ni le zlobnost v njej, da je celo precej otroške udanosti in ljubezni v njej.

V nedeljo zjutraj — po tridesetih urah nezavesti — spanje bolnikovo je bilo postajalo zmirom naravnejše in mirnejše, dihanje pravilnejše — Drozeg nenadoma obrne glavo in se ozre začudeno po sobi. Potiplje se za čelo, mrzlo od leda, otiplje mehur, ki je zdrknil s temena, in zagleda Evgena, spečega ob vznožju, slonečega na postelji. Pa se zdajci zdrzne in si ogleda svojo levo stran ... Ali je njegova? Ali ni njegova? — Kaj, hudiča, da mu je odrekla? Zdravo lice se mu skremži, glava mu pade vznak, solze mu stopijo v oči ...

Te je zadelo, Peter? — Te je zadelo? — Zdaj imaš babo, a? ...

Evgen plane iz spanja:

„Oče!“ — zajoka srečen in se vrže nanj.

Stari ga boža po laseh in mu stiska glavo k sebi ... pa se obrne krčevito v zid, skuša zadržati solze, zatreti plač ... a prsi se mu stresajo, sunkoma mu bruhajo iz grla odsekani glasovi ... ni jok, ni stok — bridkost je in obup, obžalovanje, kes ... in tiha skrb: — Kako bo, Peter? Ali jo uneseš, Peter? Ali ti še prizanesejo? — Ali je že prišla ura? ...

Evgen se prestraši:

„Za Božjo voljo, oče, zdravnik je rekel: mir!“

„Ne kliči, Evgen!“ — ga pridrži bolnik, ko hoče steči v kuhinjo po Tono.

Deček mu obriše solze in popravi odejo, stari pa ga stisne za roko in začne izpraševati.

— Zdaj je torej konec, Peter. Čeprav uideš smrti, — otrpel si, bolnik za zmiraj, priklenjen k stolu, navezan na pomoč strežaja ... In za nobeno delo, živ mrlič ... Gospodarstvo izročiš, seveda. Kaj pa moreš? Revež, Peter! To si še imel na svetu: troho oblasti nad svojimi in košček zemlje, da si vladal, kakor se ti je hotelo, kakor ti je prišlo ... Saj si slabo vladal, Peter. Moj Bog, — tvoja oblast nad deco!? Muhasto, otročje si jih vodil, brez ozirov na bodočnost, kakor si bil ravno razpoložen. Tvoji izbruhi so jih vodili, celo pijanost tvoja, življenje samo, kakor je prihajalo od slučaja do slučaja, brez tvoje volje, brez tvojih sklepov in odločitev. Zato so se upirali, ko so odrasli, trgali oblast iz tvojih rok. Ah, ta oblast! Kakor krpa starega banderca, raztrgana in razcefrana, zamazana in povaljana, ti je frfotala krog ušes. Ti si se držal trmoglavo za zadnji cofek, da bi jo vihtel še nekaj časa ... Zdaj ti jo je odnesel veter. Zbogom, Peter, oblastnost in gospodovalnost! Zdaj bo sin gospod. Ti boš poslušal in ubogal, požiral grenke in surove, opomine in očitanja. Saj si zaslužil, Peter! Pokora, Peter! In gospodarstvo, Peter? Pametno si bil začel. Ko bi bil možak, pošten in trezen gospodar, — utrdil bi si bil posestvo, dolgove plačal, dokupil zemlje in povečal svojo vladavino. Otroci bi bili preskrbljeni, udani in hvaležni. Ti bi bil veljak, odprtih rok, ponosen, zadovoljen sam s seboj ... Zdaj si berač, ponižen in prihuljen, glavo za pleča skrito, strahopetno in bojazljivo, v vednem pričakovanju, da te zopet udari kazen Božja. Ali ni že mrtvoud — kazen Božja, udarec plačujoče usode? — In slaba vest, Peter? Poniglavo se boš potuhnil pred otroki ... Ali nimajo pravice, da te zaničujejo, da se maščujejo nad teboj za vso brezbrižnost in nemarnost, za vse krivice in nasilnosti? Zavozil si jim gospodarstvo, da se bodo vse življenje otepali s križi in nadlogami, skrbmi, težavami. — Pokora je potrebna, Peter! Zdaj si bolan, nebogljen kakor dete v plenicah. Kdo te bo pital, snažil? Kdo ti bo — plenice pral? ... O, Peter ... plenice pral? ... — Čut sramežljivosti ga obide; lica mu zagore sramu ... Neznano čustvo že toliko desetletji ... Moj Bog, Peter, — kam bi se pogreznil, da ubežiš peklu?

Še dopoldne Drozgu zopet preskrbe duhovnika, ki ga izpove in obhaja. Pomirjen je, le tuintam se mu potoči solza iz oči, ustne mu šepečejo molitvice. Desnica mu prebira rožni venec in ga opleta krog otrplih prstov leve roke. Pogledi se mu zaupljivo love za jagodami, ko da pričakuje od molka in molitve čudežnega oživljenja mrtvičnih udov ...

Popoldne pozove Janeza in Tono k sebi. Težko mu je, ne ve, kako bi rekel, kako začel.

„Oče,“ — se oglasi Janez ves v zadregi. „Jaz sem že prašal ... Z Maričko sva se zmenila ...“

Drozeg se začudi:

„Z Maričko?“ — pa umolkne in se obrne v zid ...

„Rebec se je ravnokar pripeljal,“ — pravi Tona. „Ali ga pokličem? — in Čelharja? — lahko kar takoj napravimo ...“

„Pokliči, Tona!“

Igraje se pogodijo. Sama dobrota jih je naenkrat, vseh teh ljudi, ki se je zdelo, da so polni sovraštva in maščevalnosti, strasti in zlobe ...

Drozeg se odreka — hudiču in njegovim angeljem. Načrt ženitve je bil zadnji poizkus, ohraniti se na površju, dokazati sposobnost za življenje, za delovanje ... Ni mu bilo usojeno. — Kot, užitek, posedanje pod murvo, kozarček vinčka, ... potrpežljivo čakanje, da ga zopet — Bog pokliče ...