Peter Breborič
| ← Žena je odšla za možem v tretje kraljestvo | Peter Breborič Matija Valjavec |
Palček → |
| |||||||||||||
Nekoč je živelo zelo lepo dekle. Mnogi so hodili k njej, tudi zato, ker je bila iz gostilne, in so gledali, ali ji bo kateri všeč. Ona pa ni marala nikogar. Zato so se pogovarjali, kaj bi ji zakuhali.
Eden je rekel: »Po hiši ji bomo natresli breborovega semena, morda bo pokusila kakšno seme, drugače ne bo.«
Potem so ji posuli breborovo seme. Ko je zjutraj pometala hišo, je zagledala polno zrnja. Radovedna, kakšno je to zrnje, je eno pokusila. Ni ji bilo všeč, in ga odvrže. Vendar pa je bil namen dosežen. Zanosila je dete.
Ko se je bližal porod, premišljuje:
»Kako je to? Nobenega moža ne poznam, pa vendar je to eno telo dveh duš. Kako bom povedala, čigav je otrok? Od takrat, ko sem pokusila breborovo zrno, sem spoznala nekaj neobičajnega. Naj bo, imenovala ga bom Peter Breborič.«
Ko je bila na porodu, je rodila sina in babica ga je odnesla h krstu. Duhovnik ni vprašal drugega kot, najprej, čigav je. Potem je že vedel, kako je bilo, pa ni veliko spraševal za očeta; samo, kako mu bo ime. Babica je odgovorila:
»Mati misli in pravi, da ni zanosila drugje, ampak tedaj, ko je pokušala breborovo zrno. Ker je tedaj spoznala, da je zanosila, naj mu bo ime Peter Breborič.«
Župnik ga je krstil. Ko je fant že nekoliko bolj zrasel, je hodil na lov, tako da sta, on in mati, dolgo časa živela od lova. Ko je nekoč hodil po velikem gozdu, je naletel na neko kočo. Ta hiša je imela znotraj osem sob in kuhinjo. Misleč, da je to gostilna, je hotel piti vino. Ko pa je vstopil, je videl, da je vse prazno. Gre v eno sobo, gre v drugo, gre v tretjo in tako dalje, dokler ni pregledal vseh osmih sob in kuhinje.
V osmi sobi je našel vraga pribitega s tremi obroči. Vrag ga prosi, naj mu da piti vodo, da bi ga rešil teh obročev in bi mogel gospodariti v tej hiši in v tem gozdu, ker zdaj ne more, saj je pribit.
Lovec mu je rekel: »Jaz ti ne morem dati, mudi se mi,« in je odšel k svoji materi ter ji rekel:
»Veš kaj, mama? Našel sem kraj, pripraven za naju. Pojdi, greva tja. Ne bo treba plačevati stanovanja. Jaz pa bom mogel lažje skrbeti za najin živež, saj je v tistem gozdu veliko divjadi, ki je nihče ne lovi. Nihče je ne lovi, edino jaz. Ne vem, zakaj je notri toliko zverine, mislim pa, da zato, ker je nekdo, ki je gospodar, ne more preganjati«.
Ni namreč hotel povedati, da je to kraj, koder gospodari vrag. Za to so vedeli tudi drugi lovci, pa niso hoteli hoditi lovit tja, ker so vedeli, da je tisto vražji kraj, koder on gospodari. Materi je bilo všeč in odšla sta tja ter lepo živela, kajti imela sta drva, imela sta zastonj stanovanje, on pa je prinašal divjad.
Edino, kar bi bila morala: nista molila boga. Zato ju je tudi gospod bog pustil, da ju je vrag skušal, onadva pa sta se podala v to. Ko je šel sin nekoč lovit, je njegova mati premišljevala:
»Kaj da je to? Rekel mi je: v vse sobe smeš iti, samo tam, v osmo, naj ne hodim, ključ pa mi je dal?«
In gre noter ter vidi vraga, da je pribit z obroči. Vrag jo takoj prosi, naj mu da vodo, tisto, ki je na okenski polici. Njej se je zasmilil in mu poda vodo. Takoj pa, ko jo je pogoltnil, je prvi obroč odpadel. Zaprosi jo drugič, da mu da požirek. In potem mu je odpadel že drugi obroč. Tudi tretjič jo prosi, naj mu da vode, da jo samo še malo srkne. In odpade mu še tretji obroč. Bil je povsem prost ter jo je začel poljubljati, ona pa njega.
Nato je prišel domov sin, pa ju je takoj okregal in je bil zelo jezen. Vrag je potem hodil za njo in ji rekel:
»Naredi se, da si bolna. Poslala ga bova nekam, kjer bo zgubil glavo, in bova sama lepo živela, saj je tako vse to moje. Reci mu, da si zelo bolna, naj gre desno od hiše do tja, koder se tolčeta skupaj dva kamna, da teče od njiju voda.«
Tisto pa nista bila dva kamna, ampak dva vraga. In ubogi sin gre po tisto vodo. Gre, gre, in pride do neke hiše. Hoče iti mimo tiste hiše, pa sliši ženski glas, ki ga kliče. Ubogal je in šel notri. Ta ženska pa je bila Velika mlada Nedelja. Vpraša ga:
»Človek, kam si se namenil?«
Odgovoril ji je: »Mati mi je zbolela, in mi je rekla, naj grem tja po vodo. Če bi pila tisto vodo, da bi bila zdrava. In sem se podal ponjo.«
»Ljubi človek, na hudo pot si se odpravil. Vode ne boš dobil brez svoje glave, tam te bo doletela smrt. No, ko si se že namenil tja, pojdi. Dala ti bom svojega konja in uro. Tisto sta vraga, in ne kamna. Ko boš prišel tja, pazi, kdaj bosta zaspala. Opolnoči zaspita za dve minuti. Ti pazi in čakaj. Ko bosta legla, tedaj plani, vzemi vodo in brž na konja, da boš mogel tedaj, ko se bosta zbudila, že uiti sem k meni. Potem ti ne bosta mogla več ničesar. Pa pusti konja, bo že sam vedel, kam naj gre. Ti se samo drži in pazi vodo.«
Tako je tudi storil. Ko je bila ura dvanajst, je pristopil in naglo zajel vodo ter na konja in v dir. Čez dve minuti sta vraga vstala in zdirjala za njim. Skokoma sta ga dohitela, a je prej ušel s konjem k Veliki Nedelji. Tam pa mu nista mogla ničesar.
Nato ga je vprašala: »Ali si komaj ušel?«
On pravi: »Sem. Čisto malo je manjkalo, da me eden ni ujel.«
Zdaj mu reče:
»Truden si, lezi malo, potem boš šel domov in ji nesel vodo.«
Bil je utrujen in jo je ubogal. Sedel je na posteljo in zaspal. Ona pa je vedela, da mati te vode ne potrebuje. Vzela jo je in nalila studenčnico. Potem se je prebudil, vzel vodo in jo nesel materi. Tudi tokrat je pri postelji našel črnega. Mati je vodo pokusila samo navidez, potem pa spet rekla, naj ji prinese prašička, ki ga ima neka svinja, češ da ji ne bo prej dobro. Tudi to jo je bil naučil vrag, ter ji rekel:
»Tam ti ga bo pobralo.«
Sin je šel prej k Nedelji. Ona mu je dala svojega konja ter uro in mu naročila, naj spet čaka na dvanajsto uro, da tudi svinja s prašičkom takrat spi dve minuti. Storil je tako, kot mu je rekla. Ko je bila dvanajsta ura, je vzel prašička. Prašiček je zacvilil in svinja je planila pokonci. On pa ni razjahal, ampak je s konja segel in ga zgrabil za ščetine, dokler ga ni vzdignil, na konju pa ga je lepše prijel. Konj je zdirjal že zato, ker je prašiček zacvilil. Svinja je zdirjala za njima, tadva sta bežala, in svinja je že skoraj ujela konja, pa je vendarle prej pridirjal na mejo Velike Nedelje.
Zdaj je spet prespal in Nedelja mu je zamenjala prašička in podtaknila svojega. Ko se je prebudil, ga vzame in ga da materi. Mati ga je spekla in pojedla, saj ni vedela, da ni vražji, in tudi zdaj ji ni bilo boljše.
Pa ji vrag reče, naj ga pošlje tja, kjer se dvanajst dečkov igra z jabolkom. Mati pravi:
»Če mi to prineseš, bom zagotovo zdrava.«
Sin se je najedel in šel tja, še prej pa k sveti Nedelji. Sveta Nedelja mu reče:
»To boš težko dobil, to nista le eden ali dva vraga, ampak je dvanajst vragov.«
Spet mu da kobilo in uro, ter reče:
»Ko boš prišel blizu, ne pojdi ponj prej, preden ne bo ura dvanajst, saj tedaj tudi oni spijo dve minuti. Tu imaš štrigelj, brus in krtačo. Ko te bodo hoteli dohiteti, vrzi krtačo, ko te bodo hoteli znova dohiteti, vrzi štrigelj, tretjič pa vrzi brus. Samo to glej, da jim uideš, kajti drugače jim ne boš mogel.«
Ko so opolnoči zaspali, je vzel jabolko in zbežal. Ti so se v hipu zbudili, pa za njim, on pa se je oziral in videl, da ga bodo ujeli. Vrže krtačo, in nastane za njim velik gozd, da se skorajda niso mogli prevleči skozi. Prijahal je že daleč, oni pa dirjajo, dirjajo za njim. Skoraj so ga že imeli, pa se je ozrl in videl, da ga hočejo ujeti. Vrgel je štrigelj, in za njim nastanejo velike strmine in jarki, tako da so jih ti črni spet komaj prešli ter so zelo zaostali. Tako spet dirjajo, dirjajo za njim, da bi ga skoraj ulovili. Ozre se, vrže brus, in za njim nastane velika voda, v vodi pa noži, in so se porezali. Pa vendar jih je šest prišlo čez. Tem šestim, ki so pritekli čez, jim ni bilo mar ničesar, samo da bi ga ulovili. Že so se veselili in se konju obesili na rep, konj je skoraj padel, a prav tedaj je pritekel na mejo, in morali so odnehati.
Prestrašen je prišel k Veliki Nedelji. Veselila se je, da je črnim ušel. Prenočila ga je, ko pa je spal, mu je zamenjala jabolko. Ko se je prebudil, je šel k materi. Nedelja mu je dala konja, da je jezdil, ker se je bil zelo prestrašil in ni mogel hoditi.
Ko je prijezdil domov, sta videla, da še jezdi. Takoj reče vrag:
»Veš kaj? Ko bo prišel domov, lezi v posteljo in vzemi jabolko. Jaz pa ti bom odejo namazal z neko mastjo, pa mu reci, naj te odene. Prilepil se bo na odejo, jaz ga presekam, in sesekava ga. Tam je ušel, tu pa nama ne bo.«
Ko je sin prišel domov, je zunaj privezal konja in šel v hišo. Zagledal je črnega ob materi, začne jo karati ter ji da jabolko.
Tedaj mu mati reče: »Odeni me, da se ne prehladim!«
Hotel jo je odeti in prime odejo. Prilepi se in ni mogel ničesar z rokama, potem je hotel brcniti z nogo, pa se mu je prilepila še noga. Vrag nato vzame sabljo in ga preseka, nato pa ga še mati na drobne kose. Zvežeta ga v vreče, vrag ga priveže na rep konja svete Nedelje in ga požene, da bi zdirjal ter ga raztresel.
Konj pa ga je lepo prinesel k sveti Nedelji. Nedelja je skrbno zložila kosec za koscem in poškropila s tisto vodo, in kosci so se sestavili. Potem se ga je dotaknila s tistim prašičkom in je telo postalo čisto dobro, le da ni bilo živo. Tedaj se ga dotakne z jabolkom in oživel je, pa reče:
»O, kako lepo sem spal.«
Nedelja pa mu pravi:
»Nisi spal, ne, ampak te je vrag sesekal na koščke, kaj ne veš?«
Mislil je, da je to sanjal. Razjezil se je in jezdil domov z golo sabljo. Doma sta se ga prestrašila: »Kako neki se je vrnil?«
Ko je prišel, je našel vraga in mater skupaj ležati na postelji. Takoj je presekal oba, ju sesekal na drobne koščke in privezal kobili na rep. Ko je konj dirjal, je raztresel vse do zadnjega koščka.
To sta videla vrana in krokar, in vrana je pozobala enkrat košček vraga enkrat pa košček žene. Krokar pa je zobal samo koščke vraga. Zato je vrana bela in črna, krokar pa je samo črn, ker je zobal samo vraga.
Kdor mi ne verjame, pa naj gre gledat, ter se prepriča, da je vrana res črnobela, krokar pa čisto črn.