Petelinski pa praznoslamski
| Ata Žužamaža Petelinski pa praznoslamski Rado Murnik |
| |||||||||||
Na male kavke dan je prestoloval veleučeni kritik gospod
doktor Petelinski v vsi svoji gloriji, v vsem svojem nedostopnem
veličanstvu za pisalno mizo, obloženo s knjigami, zvezki in
rokopisi. Pisal je novo strupeno oceno.
Gospod Petelinski je imel veliko glavo pa majhne misli. Njegov prevzetni obraz z jasno vidnim pečatom neozdravne neumnosti je izražal nekaj nestrpljivega, grizkega, škodoželjnega, zlobnega. Včasi je pogledal z bedastimi brljavimi očmi v prazni zrak, se nasmehnil zaničljivo, odurno in kritikavkal dalje. Pisanje mu je bilo zgolj mehanično opravilo; duh ni imel tu nikakršnega dela.
Obredel je bil dokaj sveta, videl in slišal marsikaj znamenitega, ali prebavil je malo.
»Pošlji osla križem svet,
vrne se uhat ko pred!«
Ta jedrnati pregovor ni pristojal izlepa nikomur nikdar tako
dobro kakor gospodu Petelinskemu.
V prejšnjih letih je hotel kar po vsej sili na Parnas. Ker ni znal jahati, je lezel po vseh štirih in ker je bil nezmožen kakor kopun, je vsak čas blamiral Apolona, muze in samega sebe. Najboljši prijatelji so mu očitali: da je literarna maškara, sicer lepo natančno sfrizirana in našemarjena po tehniki zadnjega predpusta, vendar nezanimiva in zoprna; da vse svoje žive dni ni imel niti toliko izvirnih misli, da bi z njimi popisan papir odtehtal pajčino; da se pretaka po žilah njegovih junakov najcenejše črnilo; da je njegovo cvetje iz papirja; da v velikem kupu njegovih plev ni nobenega zrna; da je v njegovih spisih mnogo dima brez pravega ognja; da so njegovi najboljši umotvori brez duše in srca, brez krvi in soli, brez jesiha in olja; da ima v njegovih trakuljastih zmašilih dolgčas mlade; da so najboljše sredstvo bolnikom, ki ne morejo zaspati in tako dalje brez pardona. Drug za drugim mu je primazal krepko zaušnico. Kaj čuda, da so se neusmiljeno oklofutanemu gospodu Petelinskemu pretresli možgančki! Že prej nesijajni duhek se mu je omračil zdaj popolnoma; lotila se ga je megalomanija, postal je domišljav kritik.
Bolna častihlepnost ga je gnala za vlogico, ker ni mogel do vloge. O dolžnostih ocenjevatelja je imel svoje posebno prismojene nazore. Njemu kritika ni bila tista vzvišena prijateljica, ki posreduje med občinstvom in pisateljem, opozarja bralca na skrite lepote, svari pesnike spričo zabred. I kaj neki še? Gospodu Petelinskemu se je zdelo vse to neumno.
»Kritik, delaj zase, samo zase!« si je mishl. »Glej, da bo narod občudoval tvojo učenost, tvojo vsevednost. Enkrat pohvali, pograjaj devetkrat! Delaj zgago, koder in kadar le moreš! Ocenjevatelja, ki ne zabavlja, ne spoštuje niti noben začetnik. Zabavljaj torej, zabavljaj! Ali ni zabavljal Borne Goetheju, da je mevža, suženjski preliznjenec in diletant? Mar niso zabavljali Menzel in drugi temu največjemu nemškemu pesniku, da ni noben genij, ampak samo talentek? ln kako je prevel Heine rek: De mortuis nil nisi bene? - O živih govori le slabo!«
Po takih načelih si je nataknil sam vase zaljubljeni gospod doktor Petelinski, veleposestnik praznih fraz, rumene naočnike zavidnosti in jel pridno delati veter in vodo. Kar mu je manjkalo strokovnjaškega znanja in zdravega okusa, to je nadomeščal z nesramno drzovitostjo in drzovito nesramnostjo. Samega sebe vesel si je domišljal, da je mnogo imenitnejši književnik, nego so bili drugi resnično. Bil je preverjen, da se boje njegove graje tudi najbolj razuzdani pisatelji, kakor da bi bila v njegovem črnilniku res sama smrtonosna aqua Tofana.
Ril, razgrebal, rovaril je po temi kakor krt. Kakor krt se je bal dneva, svetlobe, lepote. Nič ga niso veselili pisani metulji, dehteče rože, sladki slavci. Fanatično vztrajno je ril in ril po umazani prsti. In kadar je srečno izpodril svoj kupček, si je kadil sam sebi in pričakoval, da bo občudoval ves svet njegovo krtino, njegove kisle kritikarikature.
Prej titularen pesnik, poslej titularen estetik, je po pravici kmalu zaslul zaradi svojih dovršeno konfuznih spisov. Marljivo je ponujal narodu zbirke omlačenega, pogretega puhloslovja z ono vsiljivo samozavetjo in samoljubnostjo, ki ne sluti in ne čuti niti najmanj, kako je zoprna in ostudna.
Zaeno pa je očitno in med vrstami ganljivo hvalil svoje nevenljive zasluge. O - kakšni reveži bi bili Slovenci, ako ne bi imeli tako imenitnega književnega veščaka, kakršen je gospod doktor Petelinski! ln kakšni siromaki bi bili šele slovenski pisatelji brez njegovih strogih ocen in razprav! Od same nadutosti in ošabnosti bi popokala kakor ona napihnjena žaba v basnici. Gospod Petelinski je tisti nevidni regulator, tisti koristni zavor, ki zabranjuje, da leposlovni mešani vlak ostane zvest priljubljenim starim zamudam in ne zdrči kam na nevarna tla. O vsem tem ni nihče preverjen tako živo nego gospod Petelinski sam.
»Pa smo ga!« je vzkliknil in odložil pero. Pridobil si je novo nevenljivo zaslugo: zopet je razocenil, razdelal in, razkavsal nedolžno literarno žrtev.
»To smo ga!« je mrmral zadovoljno. »Med Nemci in menda tudi drugod je lepa navada, da nadebudni poet vtakne med prve liste svoje nove knjige petdesetak ali stotak. Potem je kritik lahko dobre volje in mu spiše nežno zahtevano, nežno naročeno oceno, koder ga kuje v zvezde. Pri nas pa? - Čisto prav je, da sem ga raztrgal, tega novinca. Zakaj ga pa ni bilo nič k meni? Zakaj me ni prišel prosit milostne obsodbe? Menda me niti ne pozdravlja ta uboga šema!«
Gospod Peteljnski je vstal, se pogledal s svojimi bedastimi očmi v ogledalu in se priklonil sam sebi. Nato je jel hoditi po sobi gor in dol. Stopal je s tako špansko grandeco, tako po petelinje, kakor stopajo narobe dresirani vladarji, paradni prvaki, togotni domišljavčki pa sploh priznane prismode in megalomance tega sveta.
Potrkalo je na vrata; vstopil je širokopleč možak s cekarjem.
»Dober dan, gospod doktor!« je izpregovoril ponižno. »Praznoslamski mi je ime. Čevljar sem, pravzaprav pa pesnik.«
Gospod Petelinski se je držal neznansko visoko in mu le malo pokimal z glavo. Ugajala mu je obiskovalčeva pohlevnost; pogledal ga je natančneje. Praznoslamslci, pesnik, v prostih urah čevljar, je imel razkuštrane lase, umazan ovratnik, in na suknji ni bilo vseh gumbov; že iz tega je sklepal gospod Petelinski, da je Praznoslamski »nenavaden, mnogo obetajoč talent«. Iz žepa je gledala rokodelcu pipa z zelo oglodanim ustnikom. Zato pa so bili tem lepši njegovi presvetli škornji, sijajno znamenje njegovega poklica. Podkovani so bili dokaj močno; Praznoslameki je delal z njimi precejšnje vtise v pod. Dišal je že od daleč po smoli in tobaku.
Ozrl se je po sobi, se nasmehnil in nadaljeval: »Akotudi brez miru okrog divjam, vendar ne najdem nikoder nobenega založnika svojim pesemcam. Vsi se samo prav debelo norca delajo iz mojih »Poezij«. Nekdo mi je celo očital, da sem mojster-skaza in mi nasvetoval, naj krstim svoje speve »Suho robo« ali pa » V oblicah krompir«! Vi, cenjeni gospod doktor, mi morate pomagati, prosim vas prav lepo! Bral sem že toliko lepega od vas. Ne, ne bojte se, saj vas ne bom moril z vsemi, preberem naj vam jih samo troje! Vi pa, mi spišite, prosim, odkritosrčno kritiko in me priporočite, da spečam pesmice založniku! V dokaz svoje hvaležnosti, vam naredim najlepše škornje!«
"Gospod Petelinski mu je pokimal prijazneje. Sedla sta. Pesnik je pestoval svoje pesmi v cekarju in iskal svojih najlepših umotvorov; obenem pa je očrtaval kritiku svoj življenjepis.
Luč sveta ga je zagledala v skromni bajti. Že v zibelki se ga je držala smola. Zakaj oče so mu bili v delavnikah čevljar, v zapovedanih praznikih, nedeljah in zaspanih ponedeljkih pa godec in pijanec. Ker je bil sin ukaželjna bistra glavica, so ga dali v gimnazijo. Preril se je srečno do tretje šole. Da ga ni usačila nesreča, bi bil postal ugleden škric. Žalibog pa se je grdo razprl z zagrizenim nemškutarskim profesorjem, in ta mu je uničil sijajno kariero. Oče so ga poklicali domov v čevljarnico. Toda fanta niso mikadi škornji in čevljarski stolček; rajši nego dreto je vlekel harmoniko in zlagal okrogle pesmice. Kar naenkrat je obesil kneftro na klin, pa odnesel šila in kopita z družbo čeških godcev, ki so prigoslarili in pripiskarili skozi vas. Širil si je duševno obzorje po krčmah in sejmih, pod milim nebom in v listnjakih. Ali predla mu je slaba; godci so ga tepli, kadar je zaspan zagodel napačno, in še čevlje jim je moral snažiti! To je bilo pesniško navdahnjenemu mladeničupredebelo. S solzami v očeh je namazal neko noč vsej družbi škornje zunaj in znotraj z mokro ilovico in jo popihal domov. Oče so skesanega sina pošteno zlasali in zuhali, kakor se spodobi, naposled pa so kllavrnega grešnika sprejeli za praktikanta v svoji delavnici. Kadarkoli je utegnil, je sin zmeraj prebiral knjige, katerih so mu donašali bivši součenci vsake počitnice iz Ljubljane, Zlasti se je navduševal za sveto poezijo. Leto za letom je v sladki prismuknjenosti pridno delal poleg čevljev tudi pesmice. Vse račune je pisal v rimah.
Vtem je položil Praznoslamski tri liste na mizo. Vstal je, vzel prvi list in šel k oknu. Ni pa stopal tako prešerno kakor gospod Petelinski, ampak lepo ponižno je hodil mož in se klanjal venomer, kakor bi hotel vsak čas pasti na kolena in pomeriti kritiku obljubljene škornje. Iztegnil je desnico, pogledal kakor zamaknjen v sedma nebesa, in začel:
Pesem od muh:
Uh! Muha se je zaljubila ...
Juh! Muhec je njen ženin bil.
Oj! Komaj sta se poročila -
joj! - ju muhalnik je ubil!
Gospod Petelinski se je važno, dostojanstveno prijel za
čelo, ki so za njim praznovale puste misli svoj večni dolgčas.
»Tega moža bo treba res pohvaliti, že zato, da se bodo drugi jezili!« si je dejal in jel pisati:
»Našli smo novega pristnega pesnika!
Ime mu je skromno, toda hlagoglasno: Praznoslamski. V svoji prelepi »Pesmi od muh« se je zamislil z vso resnobo in ljubeznijo v svojstva bitij, ki mu niso čisto nič podobna, temveč v vsakem oziru drugačna glede krvi, značaja, navad, šeg in socialnega stališča. Kakor si je Heinejev Nemec konstruiral velbloda prosto po svoji bujni domišljiji, tako je sestavil naš vrli Praznoslamski dvoje idealno nesrečnih muh na dnu svoje klavrne duše.
Presunljiva pesem ima rime spredaj in zadaj! Pa še kakšne! Praznoslamski je torej pesnik spredaj in zadaj! Aleluja! Pri-čenja se nova doha pesništva! Blagor nam! Juh!
»Uh! Muha se je zaljuhila,« poje pesnik v prvem granesu pomembno kratko ter nam zbuja sočutje in radovednost. Globoki »u« v medmetu naglaša globokost zaljubljenih občutkov. Radostni medmet »Juh!« nam napoveduje, da nam je pričakovati nekaj veselega. In res! Muha se ni zaljubila kar tako tjavdan in se ni izpozabila z nobenim vihravim čmrljem ali sršenom, ampak izbrala si je solidnega Muhca, mladeniča, njej kolikor toliko enakega, kar se dostaja premoženje, olike in značaja. Tudi precej lep fant je moral biti ta Muhec, sicer se junakinja ne bi bila vanj zaljubila tako neutegoma. Toliko je bil pač vreden kakor Goethejev Werther v sentimentalno modrem fraku in strastno rumenem telovniku.
Usoda junakova in junakinjina je odvisna od sile, ki je hujša, močnejša nego volja obeh trpinov. Vendar je ta sila - muhalnik - nekaj čisto realnega, akotudi je odeta s tenčico tajnosti. Nihče ne ve, kdo je zamahnil z muhalnikom. Mistični čar tajinstvenega, čudovitega dogajanja pa bo večno mikal človeško srce.
Pesnik nas ne muči ln ne dolgočasi s praznimi besedami o obupnem boju dveh nesrečnih bitij proti gigantskemu muhalniku. S štirimi kratkimi stavki je opravljena in podelana vsa nesreča. Že zaradi tega prav toplo priporočamo to pesem tudi deklamatorjem po deželi; občinstvo ne bi tratilo dragocenega časa in bi šlo lahko prej večerjat in spat. Mis1imo, da ne bo pretežko zadeti ta glas, tako tožen, nežen in pa mehak, ta prisrčni glas, ki od kraja do konca preveva vso pesem in nam razodeva vso neskončno plemenito ljubezen rahločutnega pesnika do zatiranih muh.«
Praznoslamski se je namuzal hvalisarju ves blažen, se odkašljal, mahal z roko in bral drugo pesem:
Ljubici!
Ne glej me, ljubica, postrani,
saj nisi sama ti v Ljubljani!
Drugod jih je celo še več,
pa zanje se ne brigam neč!
Le tebe, tebe v srcu nosim ...
Oh, ljubi me - lepo te prosim! -
če ne me vzame bela smrt
v deželo, kjer je črni krt ...
Gospod Petelmski mu je odobrovalno pokimal ter ga slavil
in veličal:
»Kako velikansko je napredoval naš dični Praznoslamski v tej pesmici! Od muh do ljubice - kako geniallen skok! Misel, slog, rime, vse je izvirno in nedosežno dovršene. To veličastno pesem moramo prištevati najlepšemu cvetju slovenske lirike. Da, te otožno doneče in zaeno zanosite besede so neumrjoče! V svetovni književnosti nimamo kratkomalo nobenega proizvoda, ki bi se mogel dostojno primerjati tema epohalnima kiticarna. Res ne vemo, čemu bi se čudili bolj, ali globokosti občutkov ali prirodni eleganci pesnikovega izražanja. Ti žalobni, nežnomehki, skromnolepi zvoki nas zamikajo z bajno silo v večerno kraljestvo sanj in poezije; srce nam krvavi iz globoke rane, toda iz rdečih kapelj klijejo rdeče rože ... « »Gospod doktor, zahvaljujem se vam najlepše!« je vzkliknil ginjeni čevljar. »Lepo prosim, preberem naj vam le še eno samo!«
»Ali je kratka?«
»Ne, malo daljša je.«
»Potem mi jo dajte kar sem, da izgotovim prej.«
Praznoslamski mu je hitro podal rokopis, in gospod Petelinski je orglal naglo takole dalje:
»Našega vrlega Praznoslamskega najlepša pesem pa je nedvomno balada:
Bela devica
Oj stojaj mi, ljubljanski Grad
pozdravljam te sto tisočkrat!
Zdaj sonce sije, megle ni,
in ura je natanko tri.
Ali ne done ti stihi tako preprosto in blagoglasno kakor
pristna narodna pesem? In vendar, koliko kipečega čustva je
v pozdravu! Posebno hvalevredno je pa to, da je pesnik tako
natanko označil vreme in uro najbrže po srednjeevropskem
času, zakaj na ljubljanske ure se ne zanaša noben izkušen mož.
Po bregu hodi mi devica,
kot kreda bela so ji lica,
kot kreda bel je njen život
od nog do glave, saperlot!
Ali ni to krasno, saperlot! S sabo in s svetom razprta
devica išče samote ob Ljubljanici; bleda je; življenje se ji gnusi.
Upajmo, da se ji ne bo godilo tako slabo kakor nesrečni muhi ...
Ljubljan' ca, bistra hči planin,
prekrasna sredi je ravnin.
Ljubljanica lepo šumi,
šumlja in se naprej vali.
So ljudje, ki najdejo povsod le grdo stran, lepote pa ne
marajo videti nikjer. Doslej še ni trdil nihče, da bi bila Ljubljanica
bistra; zdaj pa se je vzdignil mož, ki nam odkriva njene
čare. Da Ljubljnica ni hči planin, to ve vsakdo. Toda kolikokrat
se je zmotil sam Shakespeare, cesar literature! Ali ne
citira v trojanski dobi Aristotela? Ali ne nosijo njegovi Rimljani
klobukov? Ali mu ne pristajajo ladje na Češkem?
Devica v vodo mi strmi,
postrani glavico drži ...
Na suhem malce postaji,
potem pa v vodo se spusti!
Koga bi ne genile te preproste besede do solza? Ze zopet
nesrča! Sicer smo pa tudi pričakovali nekaj hudega, ker je
devojka držala glavico postrani. Srce se nam krči od žalosti,
zakaj v Ljuhljanici je mnogo vrtincev in kotelj.
Valovi tu globoki so,
devica bela - kaj bo to?
Gavrani lačni krokajo,
na Golovcu se jokajo.
Kaj bo? Tako se v strahu in s solzami povprašujemo tudi
ml. S posebno finim čutom si je izbral pesnik črne krokarje
z bližnjega Golovca za mrtvaške statiste.
Kot kafra je izginila
pa spet na vrh priplavala,
na vodi se je guncala:
devica - raca je bila!
Hvala Bogu! Oddahnemo se globoko in vprašamo vsi veseli:
ali ni to imenitno zabeljen konec? - Treba nam je dodati še
nekoliko besedi o drugih pesmicah.«
»Prosim, gospod doktor, tukaj imate ves cekar!« se je požuril čevljar in mu ponudil poldrugo kilo »Poezij«.
»Ni treba, ljubi moj!« mu je odvrnil vestni kritik in narekoval sam sebi naglas: »Praznoslamski je ljubljenec izbirljive Modrice.Z veliko bistroumnostjo zasleduje bistvo in strasti po najtemnejših kotih človeške in živalske duše. Velika je njegova ustvarjajoča domišljija, javljajoča se tam, koder neha izkustvo... Srednje moke pesniki nam ne morejo, podajati drugega, kakor kaj posnetega, ponarejenega, izposojenega; njih varava bleščica ne mo re ogrevati nikogar.
Praznoslamski pa nam ustvarja zmeraj kaj popolnoma novega, kar nastaja le po njem in kar ne bi nikdar moglo nastati brez njega. Praznoslamski se ne trudi čisto nič, in vendar njegovi lahni stihi niso votli, niso zmašila, izmuzgana iz mezinca. Njegove pesmi so zakladnica, polna najlepših rubinov, smaragdov in diamantov ... Dandanes je nevarno, če priporočaš pesnika zaradi jasnosti in bogastva misli. Praznoslamskemu pa menda ne more škodovati niti taka neprevidna pohvala. Kakor Victor Hugo, »apostol poezije«, primerja svojo igro »Ruy Blas« Mont-Blancu, samega sebe pa Shakespearu, Corneillu in Molieru, tako bi primerjal jaz Praznoslamekega oni trojici z »apostolom« vred! Pa kaj nam je treba slovenskega Hansa Sachsa še priporočati založnikom in plačujočemu slavnemu občinstvu? Kakor princ Hamlet o svojem očetu, tako recimo tudi mi o Praznoslamskem kratko: On je pesnik!
Dr. Petelinski.«
Proslavljeni in poveličani čevljarček je razumel komaj polovoco tega slavospeva. Iztežka je brzdal svoje veselje. Naposled pa je hvaležno zaukal, shranil dragoceno oceno v cekar, pokleknil pred hvalovitega gospoda Petelinskega, mu sezul desni čevelj in pomeril škornje zastonj.
To se je zgodilo na male kavke dan, najlepši dan v življenju veleučenega kritika gospoda doktorja Petelinskega.