Petelinja drsalna šola

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Petelinja drsalna šola
Ivan Sivec
Spisano: Pretipkala iz Petelinja drsalna šola, Lara Živec.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Petelinja drsalna šola

Tistega leta je bila huda zima. Po hribih je nasulo veliko snega, po dolinah pa je dolgo vladal hud mraz. Otroci so se oblačili v debele bunde, na glavah so nosili pisane kape, zavijali pa so se v dolge pletene šale. Vsi, dedki in babice, očki in mamice, vnučki in vnukinje, so se najraje zadrževali v toplih prostorih. Sankali in smučali so se samo čez dan. Posebno mrzel veter severnik je pihal s planin. Zato je bilo nadvse hladno tudi po vaseh pod hribi. S streh so visele debele ledene sveče, ki so se odtajale vsako popoldne le za dobri dve uri. Na prostranih kmečkih dvoriščih se je skoraj ves dan svetil led. Dvorišča so se pravzaprav spremenila v velika drsališča. Zjutraj je bilo kmečko dvorišče videti še kot izumrlo. Nikjer ni bilo vrabčkov, nikjer ni bilo domačega petelina in kokošk, nikjer ni bilo drugih živali. Vse od sosedovega lesenega plota sem do hleva in hiše je na tleh ležala ena sama velika ledena ploskev. Ko so se medli sončni žarki prebili skozi otrple krošnje dreves, se je veliko kmečko dvorišče zasvetlilo kot srebrno zrcalo. Na kmetiji se je vsako jutro najprej prebudil petelin Pisan rep. Tako lepo ime je imel zato, ker so se mu v repu svetila čudovita barvna peresa. Rjavo, rdeče, rumeno in celo vijoličasto. Pisani rep je bil na svojo lepoto zelo ponosen. Petelin Pisani rep je imel zelo težko nalogo. Paziti je moral na petnajst kokošk. Na zunaj je bilo to videti enostavno, v resnici pa ni bilo tako. Kokoške so bile večkrat kar pretirano zgovorne, nagnjene so bile k prepiru, večkrat so se po nepotrebnem celo steple. In to za prazen nič! Posebno v zimskem času, ko niso nesle jajc, jih je bilo kar težko krotiti. Med najbolj živahnimi sta bili dve, ki jima je bilo ime Rdeča roža in Pametna glavca. Prva kokoška je nosila na vratu čudovito rdečo rožo, druga pa je bila po naravi tako pametna, da so se ji čudile prav vse druge kokoške. Pametna glavca je bila tudi sila radovedna. Zelo rada je pogledala tudi čez plot in izmenjala izkušnje s sosedovimi kokoškami. Življenje bi potekalo v miru in slogi. Če ne bi imele kokoške pozimi že kar preveč časa. Nekega mrzlega jutra pa se je zgodilo, kar veliki kokošji družini ni bilo v posebno čast… Na robu zaledenelega dvorišča sta prišli kokoški Rdeča roža in Pametna glavca močno navzkriž. Kokokodak, ti si pa čuden spak! je vzkliknila Rdeča roža proti Pametni glavci. Pojedla si vso mojo hrano! Kokokodajs, ti si pa en navaden godrnjavs! se je v trenutku razhudila Pametna glavca. Saj ni bila tvoja! Gospodar jo je natresel nam vsem! Kot ste verjetno opazili že sami, sta vsaka govorila svoj jezik. Rdeča roža je rada ponavljala svoj večni: Kokokodak!, Pametna glavca pa je ni hotela posnemati in se je zato raje ponašala s svojim vztrajnim: Kokokodajsem! Kokokodak, čakaj, da pade mrak! Tako te bom premikastila kot sam vrag! se je postavila pred njo Rdeča roža. Kokokodajs, in to mi reče tista kokoš, ki pozimi sploh ne nese jajc! se je namrdnila Pametna glavca. Pa bi bil že čas! Samo še eno zini, pa bom skočila vate in te bom vrgla na ledena tla! Utihni, drugače ti bo še žal! Jaz že vem, kaj je prav! Rdeča roža in Pametna glavca sta postajali vedno bolj glasni… Nedaleč stran je dvignil glavo petelinji Pisani rep. Ves čas je bil na preži. Takoj je tudi ugotovil, kam pelje njun vroči pogovor. Še malo, pa se bosta stepli. Stepli! Pa čeprav, jima je že tisočkrat rekel, naj bolj pazita na besede. Hrane je bilo za vse dovolj, življenje na kmetiji pa je bilo lepo. Res jim je bilo pozimi nekoliko bolj dolgčas, a se je dalo zdržati. Dan je bil tako in tako kratek in so ga v večini prespale. Okleval ni niti trenutka. Ko je sprevidel, da se pripravlja pretep, je visoko dvignil peruti in jima zaklical: kikiriki, kaj pa se zdajle tam godi?! Mir, le kdo bo prenašal vajin večni prepir! Še preden je dobro izgovoril te besede, že se je z drugega konca dvorišča silovito pognal proti njima. Kako tudi ne, ko pa je bila glavna petelinova naloga, da miri razborite kokoške! Jeza in srd, da se mora to dogajati prav na njegovem dvorišču, sta Pisanemu repu tako udarila v glavo, da je čisto pozabil na to, da je dvorišče poledenelo. V navadnih okoliščinah bi bil v nekaj trenutkih med prepirljivkama, na hitro bi ju ločil ter vsaki posebej povedal nekaj o lepem vedenju v skupnosti. In zadeva bi bila pri kraju. Tako pa… Zapodil se je tako hitro h kokoškama, da je nase čisto pozabil. Že med hitenjem proti Rdeči roži in Pametni glavci se je nekajkrat nevarno zazibal sem ter tja, ko pa se je hotel tik pred njima ustaviti, ga noge na ledu preprosto niso hotele več ubogati. Z ostrogami na nogah je pred pristankom močno zaviral, vendar mu ni to prav nič pomagalo. Tako je tik pred njima telebnil na tla, kot je bil dolg in širok. Kokokodak, naš Pisani rep je navaden bedak! se je na vse glas zasmejala Rdeča roža. Kokokodajs, na tla je padel kot zreli paradajs! je privoščljivo dodala Pametna glavca. Pa to še ni bilo vse! Petelinji padec na ledu je na lastne oči videla tudi vsa sosedova kokošja družina s petelinom Važičem na čelu. Kikiriki, sosedov petelin ne tleh leži! se je zarežal Važič onkraj plota. Hihihi, pridete pogledat, pri sosedovih se godijo smešne stvari! so zakokodakale sosedove kokoške. Hehehe, kakšne nerode ste! so si krohotale kokoške druga za drugo. Petelin Pisani rep se je osramočen pobral z ledenih tal in s povešeno perutjo – na levo se je namreč močno udaril – odkrevsal na drugo stran, kjer ni bilo več tako ledeno. Kokodakanje domačih, še bolj pa sosedovih kokošk, pa ni in ni ponehalo. Kaj je hotel drugega, kot da se je na hitro umaknil h hlevu in se naredil čisto majhnega. V srcu pa je skelelo. Kaj skelelo, tako ga je bolelo, da bi ga od sramu kmalu razneslo! Hudo hudo se je osramotil tako pred domačimi kot sosedovimi kokoški. Še vrabčki s strehe, ki so bili navadno zelo prijazni, so se začudeno ozirali na dvorišče: Čiv, čiv, čiv, si še živ? Tisti ledeni zimski dan je potem Pisani rep preživel čisto sam. Zvečer, ko so se odpravljale kokoške spat, se mu je naenkrat posvetilo. Res je na ledu grdo telebnil, res se je pred kokoškami močno osramotil, res ga je sosedov petelin Važič neprimerno ogovoril, a živ je še! Nasploh pa … To je storil zato, ker je hotel preprečiti nepotreben prepir. Do tega zagotovo ne bi prišlo, če se Rdeča roža in Pametna glavca ne bi sprli. Pa tudi … Do tega ne bi prišlo, če na dvorišču ne bi bilo tako presneto ledeno. In … Govoriti je lahko! Prav zanimalo pa ga je, kako bi se v takšnih pogojih znašli drugi. Na primer sosedov petelin Važič. Sam pri sebi je sklenil, da bo čuden vtis, ki ga je naredil na domače in tuje kokoške, posebno na sosedovega petelina, v naslednjih dneh na vsak način popravil. Popravil in pika! Vse se da popraviti. In vedel je tudi, kako to popraviti. Komaj je čakal, da pride novo jutro! Novo zares ledeno jutro! Komaj se je dvorišča dotaknil prvi jutranji svit, že je bil petelin Pisani rep na nogah. Prepričan je bil, da bodo njegove kokoške še dolgo dremale v kurniku, zato je imel časa na pretek. Tistega jutra zanalašč ni veliko kikirikal, da ne bi vzbujal pozornosti, temveč se je raje posvetil samo sebi. Pravzaprav svoji drsalni šoli. Takole je globoko v sebi razmišljal: Če se po ledu lahko gibljejo vsa druga živa bitja, bi se lahko brez težav tudi kokošja družina. Še posebej zato, ker imamo tako kokoške kot petelini ob strani noge ostroge, posebna oprijemala, s katerimi si uravnavamo varnejšo hojo po dvorišču in travi. Še posebej petelini imamo take ostroge, da bi lahko od ponosa kikirikali tri dni in tri noči … Se pravi, da drsanje ne bi smelo biti nobena težava … Najprej se je pognal z razprtimi perutnicami po majhni zaledeneli luži ob hlevu. Perutnice je razširil na strani, eno nogo je dvignil, z drugo pa je previdno podrsal prav po sredini ledu. Na svoje veliko začudenje sploh ni padel na tla. Aha, vsa stvar je v ravnotežju! Če perutnice dovolj razširiš, se ni bati, da bi telebnil na tla … Poskusil je še enkrat in še enkrat … Šlo je presenetljivo lahko … Drsanje na ledu ga je tako prevzelo, da tistega jutra sploh ni oznanil, kdaj morajo kokoške vstati. Kar drsal je in drsal. Najprej samo naravnost. Kmalu pa se je toliko izuril, da je osvojil še dve pomembni stvari. Lahko se je z razprtimi perutnicami silovito pognal naprej, potem pa je perutnice na hitro zaprl in jih tako spretno položil na telo, z nogami pa zavil na stran, da se je v trenutku na mestu ustavil. Še lepše je bilo, kadar se je ustavil tako, da je zarisal na ledu polkrog, krog ali celo osmico. Po nekaj dneh urjenja na ledu je sam pri sebi presenečeno spoznal, da mu je šlo iz trenutka v trenutek bolje od nog oboje: hitrostno in umetnostno drsanje. A ker je bil Pisani rep pameten petelin, tega, kar se je naučil v zgodnjih jutranjih urah, ni izdal drugim. Pač pa je … … Naslednjega jutra brez kikirikanja prebudil vse svoje kokoške in jih še napol speče spravil na domače ledeno dvorišče. Kokokodak, naš petelin je čudak! se je pritoževala Rdeča roža. Namesto, da bi spal, bi se rad z nami na ledu igral. Kokokodajs, in to prav danes, ko je tako hud mraz! ni bilo všeč niti Pametni glavci. Pisani rep pa je vse žalitve brez težav požrl. Drage moje kokoške! jim je rekel potihoma. Razmere na dvorišču so nenavadne, tako rekoč izredne, in kdo ve, koliko časa bodo še trajale. Zato je nujno, da se vse – tako kot jaz – naučite … drsati! Kokokodak, naš petelin je bedak! Kokokodajs, to ni petelin, on je navaden cirkusant! Pisani rep pa je vse ugovore preslišal. Kokoške je brez besed postavil v vrsto, potem pa se je najprej po ledu zapodil sam. Vidite, da nisem prav nič telebnil na tla! jim je rekel, ko se je pridrsal prav do njih tudi nazaj, v nasprotni smeri. Pri hitrostnem drsanju gre samo za pravo hitrost, poganjanje s perutmi in ravnotežje. No, poizkusite še vi! Na začetku so bile kokoške več na tleh kot pokonci. Petelin pa je vsaki posebej povedal, kaj je naredila prav in kaj narobe. Kmalu pa ni bilo niti ene več, ki bi ob hitrem drsanju naravnost še padla na led. Odlično! je zaprhutal Pisani rep z visoko dvignjenimi krili. In zdaj sledijo umetniški liki! Na ledu lahko naredite polkrog, krog, osmico, zanko … tako rekoč ducat likov. Lahko se rahlo nagnete nazaj, lahko preskočite oviro na ledu, lahko se drsate, kot leti lastovka, lahko skočite čez kamen, kot prhuta metuljček … Ko boste osvojili osnovni zavoj, se vam bo kar odprlo! In glej! Prav vse kokoške Pisanega repa so kmalu postale navdušene drsalke. Kako tudi ne! Imele so odličnega vodja, ledena ploskev je bila čista kot zrcalo, časa pa je bilo na pretek. Ponoči bi se Pametni glavci kmalu zgodilo nekaj sila hudega. Čez dvorišče se je priplazila lisica. Po lestvi je splezala vse do kurnika. Kar tap-tap-tap in že je bila pred kurnikom. Ker Pametna glavca ni prenesla, da bi se v kurniku tiščala drugih kokošk, je vedno spala nekoliko zase, ob robu kurnika. In prav to bi jo kmalu stalo življenje! Lisica je s tacami tap-tap-tap odprla kurnik in – hop! – s svojimi požrešnim gobcem zagrabila prvo kokoš ob strani. To pa je bila prav Pametna glavca! Ta ni imela niti toliko časa, da bi prebudila druge kokoške. Če bi jih lahko zbudila, bi naredila tak vrišč, da bi se jih lisica zagotovo ustrašila, Pisani rep pa bi jo tudi osebno napadel. Tako pa je bilo videti, da bo konec s Pametno glavco. Lisica jo je v gobcu živo odnesla na prosto in … Na srečo je bilo dvorišče tako ledeno, da je lisica z ukradeno kokoško v gobcu ni mogla hitro steči prav do gozda. Previdno je stopala po ledu, ko … Ko ji je spodrsnilo in – bumf! – padla je na ledu na tla. Vse štiri tace pa je pomolila v zrak. Ob padcu je nehote iz gobca spustila tudi kokoško. Pametna glavca se je kot nora pognala nazaj proti kurniku. Lisica pa za njo … Na srečo se je kokoška znala že odlično drsati. Lisica pa ni imela pojma o tem. Na ledu je sedemkrat zapovrstjo telebnila na tla, potem pa je vsa osramočena odšla nazaj v gozd. Z enim samim perescem Pametne glavce v gobcu … Sosedov petelin Važič in tudi vse njegove kokoške pa so se še naprej norčevale iz Pisanega repa in njegovih tovarišic. Kikiriki, tako neumnega petelina, kot je Pisani rep, na celem svetu ni! je oznanjal petelin Važič tako na glas, da se je slišalo v sosednjo vas. Namesto, da bi čuval svoje kokoške pred lisico vse dni, jih po ledu gor in dol podi! Kokokodak, sosedov petelin je velik bedak! so Važiču pomagale žaliti Pisan rep sosedove kokoške. Pa ne samo bedak, temveč tudi v glavi siromak! so menile druge. Kokoške Pisanega repa so sosedovo obrekovanje nekaj časa kar dobro prenašale. Ko pa se ni in ni končalo, so vendarle morale nekaj ukreniti. Kikiriki, neprijetni sosedje so čudne stvari! je ugotovil Pisani rep. Vidim, da je čas, da se nekaj stori. Ve bodite kar mirne in tihe, bom že jaz to uredil, kot je treba in to za vse žive dni! Okleval ni niti trenutka več. Skočil je na vrh lesenega plota in na ves glas zakikirikal: Kikiriki, misliš, da sem taka reva kot ti! Sosedov petelin Važič je bil ob tem izzivanju tako presenečen, da je komajda prišel do sape. V bližini je skočil na domači gnoj in na vso moč hripavo zapel: Kikiriki, ti boš pravil meni, da sem reva vse dni! Prav ti! Vse svoje kure z drsanjem tako pokvaril si, da v gnezdih jajc nič ni! Pisani rep pa se ni dal zmesti: Hihihi, Važič pa tiho ni! Pridi k nam, na našo stran, da si boš zapomnil ta dan! Skočil je s plota na tla, pri tem pa je naredil tako lepo osmico, da so mu prav vse domače kokoške navdušeno zaploskale s perutmi. Sosedove pa so onemele, kaj se bo zgodilo zdaj … Kikiriki, misliš, da se te kdo boji! je zaklical Važič, se pognal na plot in dodal: Takšnih gospodarjev, kot sem jaz, nikjer na svetu več ni! Jeza pa ga je vodila še naprej, prav na sredino sosedovega ledenega dvorišča, kjer je bil gospodar Pisani rep. Tam pa … … Se je pripetila velika nesreča. Petelin Pisani rep je sosedovega petelina počakal nalašč na najbolj ledenem delu. Prav tam, kjer je izgubila ravnotežje celo lisica, ki ima štiri noge. Ko je petelin Važič napol po zraku napol po tleh priletel do kokošk in Pisanega repa, se kar ni in ni mogel ustaviti. Letel je naprej, kot letalo, ki pristaja na tleh, pristajalna steza pa je za polovico prekratka. Ko je Važič še med letom spoznal, da je padec neizbežen, je široko razprl perutnice, da bi se ujel na tleh vsaj nanje. A mu tudi to ni uspelo. Po ledu ga je neslo in neslo naprej, naravnost med kokoške Pisanega repa. Kokoške so se zbale, da bo prišlo do hude nesreče , zato so se silovito pognale na vse strani. Pri tem pa jim ni šlo samo za hitrost, temveč tudi za umetniški vtis, ki so ga želele napraviti na sosedove kokoške. Prva je naredila čudovit krog, druga osmico, tretja celo dvojno osmico … Kokokodak, pri drsanju več ne delamo nobenih napak! je občudovala svojo osmico Rdeča roža. Kokokodajs, to bo jajc! je pripomnila Pametna glavca. Znano je bilo namreč, da tista kokoš, ki se več giblje, znese več jajc. Petelina Važiča pa je neslo po ledu kar naprej in naprej … Vse do drugega konca dvorišča. S truščem se je ustavil šele pri spodnji letvi plota. Tako rekoč negiben. Kikiriki, Važič si je polomil vse kosti! Pojdimo mu na pomoč prav vsi! je zaklical Pisani rep. A pomoč ni bila potrebna. Kljub temu, da se je sosedov petelin ob padcu na ledu hudo udaril, se je kmalu pobral in osramočen opotekaje odkrevsal na svojo stran. Kokoške pa – domače in sosedove – so planile v gromozanski krohot … Petelin Pisani rep ja takoj zatem zbral okoli sebe vseh petnajst kokošk in jim zadovoljno dejal: Kikiriki, zdi se mi, da bo zdaj mir pred njim vse dni! Kokoške, vključno z Rdečo rožo in Pametno glavco, so bile na svojega petelina sila ponosne. Kokokodak, naš petelin Pisani rep je pravi junak! je na ves glas dejala prvo. Kokokodajs, kakšen zavoj, kakšna spirala, kakšen skok nazaj! ga je občudovala tudi Pametna glavca. Pisani rep pa ob tem ni rekel nič. Dobro se je zavedal, da vsakogar od slave po nepotrebnem boli samo glava. Nekaj pa si je le mislil zase: KOLIKOR ZNAŠ, TOLIKO VELJAŠ!! In če znaš več kot drugi, ti prej ali slej pride to kdaj tudi prav. Kokoške Pisanega repa od tistega časa naprej še raje drsajo. Postale so tako navdušene, da vstajajo samo zaradi boljših pogojev drsanja takoj po prvem jutranjem svitu. Zadnje čase veliko vadijo za kokošje olimpijske igre. Pri umetnostnem drsanju pa jim je za glasbeno spremljavo v veliko pomoč žvrgolenje prvih jutranjih ptičkov. Ko boste prišli k nam, se boste lahko sami prepričali, da take petelinje drsale šole ni povsod.