Petelin in zmaj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Petelin in zmaj
Bina Štampe Žmavc
Spisano: Maja Jagodic, popravil Mihael Simonič
Izdano: Ljubljana
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Petelin in zmaj

V petelinji vasi je davno nekoč razsajal strašen zmaj in ustrahoval vse, kar je bilo živega daleč naokoli. Vsako leto enkrat se je zmaj razšopiril na Zmajskem polju in izzival junake na dvoboj. A nihče si ni upal spopasti z njim in zmaj je bil vsako leto bolj predrzen in domišljav.

Nekoč pa se je priglasil na dvoboj pastirček, ki mu je zmaj vsako leto ugrabil najmanj pol črede ovac.

»Hohoho, lej ga no, človečka kot trava zelenega! S tabo se naj dvobojujem, črviček ti, ki komaj za laket kukaš iz trave!« se je krohotal zmaj.

»Ne z mano – temveč z junakom, katerega oproda sem, in te izziva na dvoboj!« je pogumno dejal pastirček.

»Lej ga, kje pa je vendar ta tvoj junak? Prav nikjer ga ni videti!« se je šopiril zmaj.

»Res ga ni videti,« je pritrdil pastirček. »Junak, ki te vabi na dvoboj, je namreč tako strašen, da bi te že pogled nanj popolnoma ohromil in se sploh ne bi mogel več dvobojevati! – Zato ti ponuja dvoboj na daljavo!«

»Dvoboj na daljavo?!...« je dvomeče zapuhal zmaj. »Kako pa ga bom potlej spoznal?!«

»Preprosto,« je rekel pastirček. »Slišal ga boš malce pred svitom, ko bo s svojim mogočnim glasom priklical dan!«

»S svojim glasom, da bi priklical dan?!« je nejeverno zategnil zmaj.

»Oh, to je zanj prava malenkost! –

Komaj da ogrevanje pred pravim dvobojem!« je ravnodušno dejal pastirček.

Zmaj se je nemirno prestopil po polju in dejal: »Naj bo! A nisem še slišal za junaka, ki bi bil tako močan, da bi z glasom priklical dan! Če si me nalagal, pastirček, ti bo huda predla!«

Pastirček pa je ravnodušno pokimal in počepnil ob podrto deblo drevesa, da bi skupaj z zmajem pričakal noč in prvi svit. Noč je bila dolga in hladna in zmaj je vsake toliko časa bruhnil malo ognja, da bi se ogrel.

Proti jutru, ko je zmaj postajal vse bolj nestrpen, pa je tišino noči nenadoma pregnalo glasno kikirikanje petelina.

»Kikiriki, kikiriki, kikiriki!« je zapel petelin. Na zmajevo neznansko zaprepadenje se je hipec zatem na vzhodu začelo daniti.

»No, si videl?« je dejal pastirček.

»Saj sem ti rekel, da je moj gospodar tako močan, da bo s svojim glasom priklical dan!«

Tedaj je zmaja nenadoma zapustil ves silni zmajski pogum. Če lahko neznani strašni junak že samo s svojim glasom prikliče dan, kaj neki bi lahko storil šele s svojimi pestmi in zobmi, si je v grozi predstavljal zmaj in se od strahu – polulal! Tako močno, da je Zmajsko polje zalila velika mlaka. Potlej jo je od strahu in sramu ocvrl čez drn in strm, ne da bi ga kdorkoli kdaj videl.

Pastirček jo je zadovoljno mahnil domov in hvaležno nasul zrnja rdečemu petelinu Čopku Atili, ki je s svojim kikirikanjem pregnal strašnega zmaja in priklical dan.

V spomin na slavni dvoboj petelina in zmaja se vas še dandanes imenuje Petelinja vas in mlaka sredi nje Črna ali Zmajska mlaka.