Petelin in gosak

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Petelin in gosak. Črtica iz vasi.
Franc Ksaver Meško
Spisal Fr. Ks. Meško.
Izdano: Slovenske večernice, »Izdala družba Sv. Mohora«, Celovec (52. zvezek), 1900, str. 48–66.
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


»Kikiriki!«

Jasno, ostro je zvenel ta glas po dvorišču, včasi zateglo, kakor bi kdo vlekel staro žago črez trd les, včasi hitro, kakor bi zdrknila na stenski uri železna verižica, obtežena z velikim, jeklenim batom.

Ta petelin je bil pravi pravcati gizdalin.

Nedvomno: Lep je bil. In te lepote se je tudi zavedal, celó preveč zavedal.

Noge dokaj visoke in daleč doli proti krempljem zarastle z mehkim, kakor volna prožnim perjem, telo lepo zaokroženo, vrat vitek, glavo ponosno povzdignjeno, visok, rdeč, lepo pravilno zobčast greben: to že samo ob sebi daje petelinu nekako veličastno dostojanstvo. A kar še le tvori pravo lepoto petelinovo, je nedvomno njegov rep in barve perja, namreč barve v skupnosti.

In ravno kar se tega tiče, je bil Kranjčev petelin najlepši v vasi.

Rep je imel zaokrožen, kakor bi ga bil z veščo roko zmeril največji umetnik. Dolga peresa so se kar zibala in šibila, ko je samozavestno stopal po dvorišču. In če je tedaj, ko se je šetal po dvoru, ali ko je postajal na trati, ali ko je vzletel na skladnico drv ter se tamkaj oblastno razkoračil — če je torej tedaj lilo solnce božje raz nebesni obok svoje jasne, zlate žarke: takrat bi morali videti petelina, kako se mu je žarilo, bleščalo in blestelo perje — ne samo v repu, ne, tudi po hrbtu, ob straneh, posebno pa na vratu! Res, mislil bi kdo, da mu kiti vrat širok venec biserov, tako mu je v solnčnih žarkih sevalo mehko, gladko, zlato-rumeno perje ...

A lepota zapelje marsikoga v napuh. Tako je bilo tudi — žal — pri tem petelinu.

Nad šestdeset kokošij je bilo pod njegovo samovlado. Rac je bilo na dvoru le štirinajst, gosk pod vodstvom starega gosaka jednajst, svinj — starih in mlajših — osemnajst.

Njegova družina je bila torej največja. In to mu je vzbujalo neizrečno samozavest.

Začel si je domišljati, da je on najvažnejše bitje na celem dvoru.

Dà, njegova domišljavost in njegov smešni napuh sta bila že tolika, da niti svinjam, ki so se, dobrohotno krovkajoč, pasle in šetale po dvoru, ni hotel več iti s poti.

Race je smatral za stvari nižje vrste. Le stari racman je imel še nekoliko veljave pri njem. A tudi ta je bila čudna: Zavidal ga je namreč za zelenkasto se svetlikajoče, gladko perje na vratu in za modrozelenkasta, lepo svedrasta peresa — tri so bila — v kratkem repu.

Sicer pa rac ni maral. Ta vrsta njegovih sodomačinov se mu je zdela tako neokretna, neolikana. Njih gaganje je žalilo njegovo tankočutno uho. In da so te stvarce skoro ves dan tičale v vodi, to se mu je dozdevalo naravnost neumno.

Često je postajal pri mlaki na koncu dvorišča. Gledal je, kako so se sicer tako nespretne in neokretne, tako težko in leno se gugajoče stvarce z nekako res čudovito hitrostjo in lahkoto gibale v zelenkastorumeni kaluži. In videl je, kako so se potapljale, in kako so tolsta telesa postavljale v vodi navpik, kar se mu je dozdevalo izredno čudno.

»Menda pijejo, ko molijo glave v vodo,« je pomišljal.

In v takih trenutkih se je globoko zamislil.

»Čuden pojav,« je umoval, »čuden pojav to: Ko jaz in moje vrste stvari pijemo, privzdigujemo glavo in zremo v nebo. Race pa potisnejo glavo in vrat in pol telesa v vodo ter postavijo drugo polovico navpik. To je uganka v stvarstvu, velika uganka, ki je vredna resnega premišljevanja.

In res je stopal petelin cele ure, v globoke in težke misli zatopljen, po dvorišču.

A ker ni mogel izumiti zadnjega vzroka tej izredni prikazni, je navadno zaključil svoja modrovanja s tem-le velemodrim stavkom:

»Kikiriki! — Race so še na prvotni stopnji razvoja. Napol divje so še ... Ko se popnejo do one višine, na koji stojimo jaz in moj zarod, bodo izpremenile tudi svoje divjaške navade. Ko bodo pile, bodo — kakor mi — privzdigale glavo in gledale v nebo ... Kikiriki! ... Vse na svetu napreduje. Napreduje zarod kokošij, napreduje zarod psov — naš domači pes Pazi si je pripel v zadnjem času okrog vratú nekak obroč z neko rumeno kolanjo na njem — in to je gotovo napredek. Napredovati mora polagoma tudi zarod rac in zarod gosk — kikiriki! ... ne, zarod gosk ne napreduje, ne more in ne sme napredovati ... Kuruk ... uk ...«

Dà, goske, goske! — Ko bi teh ne bilo, bi petelinu potekalo življenje dokaj mirneje in prijetneje!

Bil je samodržec na celem dvoru. A te goske, ali določneje: ta gosak, ta neotesanec debeli, ta mu je bil na poti, ta mu je kratil njegovo neomejeno gospodarstvo, ta se mu jedini ni hotel klanjati; ta trinog ga je celó preganjal in mu je — groza in strah — izruval pri nekem dvoboju par peresec, in sicer ravno na vratu ...

In s kako pravico si prilastuje gosak gospodarstvo na dvoru? Vsiljenec je na dvoru; spomladi so ga od nekod prinesli. A petelin že živi tri leta pri isti hiši, na istem dvorišču.

Nekoliko bolj prijatelj si je bil s sosedovim gosakom. Ta je bil še mlad ter je nekoliko bolj spoštoval petelina — vsaj črtil ga ni ...

K sosedovim je sploh Kranjčev petelin rad in često zahajal. Tudi to je bila posledica njegove grozne domišljavosti in napete bahatosti. Hotel je tudi pri sosedu pokazati kokošjemu zarodu svojo lepoto in svojo mogočnost.

Domá bi imel gotovo dovolj prostora; saj je bil Kranjčev dvor prav velik, gotovo največji v vsej vasi. A vendar mu je bil preozek. In zató je često prekoračil meje svojega kraljestva ter posilil v tujo last.

A vendar je tudi na Brumnovem dvorišču imel Kranjčev petelin hudega sovražnika, namreč tamošnjega petelina. Ta je bil sicer mlajši kakor Kranjčev, a zavedal se je, da je na domačem dvorišču on gospodar. Nikakor torej ni hotel sosedu pripoznati pravice, da sme prihajati na njegovo last.

Brž ko je videl soseda korakati črez cesto, ki je ločila Brumnovo dvorišče od Kranjčevega, je jezno stresel svoje zlatorumenkasto perje, ponosno povzdignil glavo ter naznanil podložnim mu kuram nevarnost z glasnim vzklikom:

»Kikiriki!«

Sosed pa je, ne meneč se za ta ugovor, razprostrl peroti, vzletel na zgornjo poprečno desko Brumnovega plota, parkrat ponosno zamahnil s krili po zraku ter odgovoril s še glasnejšim, samozavestnim bojnim klicem:

»Kikiriki-i-i-i!«

In brez pomisleka je vzletel na tuje dvorišče.

Ponosno se je razkoračil na zeleni trati, kakor bi bil na svoji lasti. A sosed mu je prišel takoj naproti, zbočki zroč sovražnega vsiljenca in pripravljen na odločen odpor in ljut boj ...

Par hipov sta si stala bojevita voditelja miroljubnih kokošij mirno nasproti, jezno, z divjim srdom in sovraštvom motreča drug drugega.

Potém pa sta razširila krila ter planila drug v drugega. In kljuvala sta se z ostrimi kljuni, bila se s trdimi krili, zadevala se drug ob drugega z ostrogi, da je perje — ob zgornjih koncih rumenkasto, navzdol proti korenikam pa belo — kar letelo na vse strani.

Ob besnih borilcih pa so se zbirale kokoši — velike in majhne, koklje in jarike, črne in bele, grahaste in progaste, rjave in pepelnate, skratka, vsakojake velikosti, vsakojakih boj, vsakojake starosti ...

»Kuru-kuru ...« so bodrile in vnemale nekatere boritelja k pogumu in vztrajnosti.

»Ko-ko-ko-dak-dak,« so kričale druge, kakor bi hotele pomiriti razjarjena junaka.

Nekatere pa so mirno gledale dvoboj ter čakale, kako se izvrši junaška igra ...

A konec navadno ni bil časten za domačina. Večinoma je namreč omagal ter zbežal za hleve, da si odpočije od silnega napora in si zdravi rane, katere mu je prizadejal sovražni sosed.

Včasi je tekel zmagalec še nekoliko za njim; a včasi se mu tudi to ni zdelo potrebno in — častno. Ostal je kar na bojnem polju ter naznanil svojo zmago s ponosnim:

»Kikiriki!«

* * *

A nekoč jo je vendar-le izkupil.

Bilo je lepega popoldne meseca malega srpana. Zlati solnčni žarki so se s pekočo vročino sipali na zemljo. Vroče, prav vroče je bilo. Človek bi si kar legel v senco, raz prostrl telo po mehki travi ter se hladil in si odpočival.

A to je le tako prijetna misel, lepa želja; saj kmet ne pozna lenobe, ne sme in ne utegne poležavati po sencah.

Brumnovi so bili na polju; želi so.

Dokaj dobro leto je bilo. Žitne bilke so stale sicer nekaj redko na njivah, a klas je bil poln, težak, da se je globoko nagibal k trdi, suhi in žejni zemlji.

Na njivah je bilo veselo življenje.

Oj, kako so rdeli obrazi pridnim žanjicam, ki so krepko in neumorno vihtele ostro brušene srpe, da so pa dale trde, rumenkaste bilke kar trumoma pod njih ostrino ter se zgrinjale na rokah žanjic v snope, katere so nevezane polagale na ogone.

Tu in tam je za hip katera postala ter drgnila parkrat z brusilnim kamenom po srpu. Potém pa je zopet hitela, da ji je tekel pot po rdečem, vročem licu.

In dasi je bilo žanjicam vroče, dasi so hitele, kar so jim pripuščale moči, so vendar tako veselo in zadovoljno kramljale, tako zvonko se smejale! Delo jih je blažilo, jih razveseljevalo.

Za žanjicami pa sta Brumnov gospodar in hlapec Jaka vezala snope ter jih znašala v razstave in kopice. Hišnemu očetu je od sreče in zadovoljnosti žarilo oko, ko je videl, da mu je srečno dozorelo seme, katero je sejal preteklo jesen s strahom in upom, ter mu prineslo stoteren sad. Raz resni obraz si je brisal potne srage, v srcu pa je veselo hvalil Vsemogočnega, ki dobrotno blagoslavlja trud človeških rok.

Tam nekje koncem njive je petpedikala prepelica, nežno in nekako otožno, kakor bi slutila, da ji danes poderó dom in jo preženejo iz gnezda. Po vratéh koncem njive sta skakljali dolgorcpi, sivkasti pastaričici ter se veselili toplega solnca in pridnih delavk. V zraku pa, v jasnem, vročem vzduhu se je zibal drobni škrjanček, žvrgoleč navdušen slavospev stvarniku in bodreč žanjice k vztrajnosti in razveseljujoč jih s svojim spevom.

Oj, tudi kmetiško življenje ima svojo poezijo — poezijo sicer resno in trdo, a vendar je poezija, ki mogočno vnema srce nepokvarjenega in s trpinom čutečega človeka.

In žetev je odlomek te poezije.

Brumnovi so bili torej vsi na njivi.

Domá so ostali le otroci, ki bi naj stražili dom, in pes Sultan, ki bi naj stražil otroke.

Sultan je bil velik, dolgodlak in precej rejen. Star je že bil, slabo je slišal in težko hodil. Zató je legel za hlevom v senco košate jablane ter spal ... ne, spal ni — le dremal je. A da ni spal, temu ni bila toliko vzrok skrb za varnost domačije in otrok, kakor pa nadležne muhe, ki so vedno in vedno brenčale okrog njega ter mu sedale na ušesa, ob oči, na gobec. Da bi se ubranil sitnih gostov, je včasi stresnil z glavo, zamahal z repom, včasi mu je zatrepetalo celo telo, včasi pa je hipoma dvignil debelo glavo ter jezno hlastnil po neljubih mrčesih, ne da bi katerega ujel.

Otrok pa je bilo troje: Tonče, Jerica in Karlek. Tončetu je bilo približno devet let, Jerici sedem, Karleku pa štiri in pol.

V kolarnici so bili — tam je bila senca — in iz ondi v vrsto zložene opeke so zidali.

»Jaz nam sezidam novo hišo; naša je že stara,« je govoril Tonče ter polagoma in premišljeno polagal kos na kos.

»Jaz sezidam šolo,« je trdila Jerica ter se vzpenjala na vrsto, da je jemala raz njo opeke.

»Eh, kaj šolo,« je ugovarjal Tonče, kateremu se v šoli ni nič kaj dopadalo, ker je moral tamkaj mirno sedeti, poslušati učitelja in odgovarjati, če je sploh kaj znal, kar pa je bilo le tako bolj redkokdaj. »Kaj boš zidala šolo, saj je že vendar ona pri cerkvi dovolj. Da bi še te ne bilo!« je žalostno vzdihnil ter podpiral z levico prednjo steno stavbe, ki je bila najvišja ter se mu je začela že na gibati v stran.

»Jaz pa sezidam cerkev,« je povzel s tankim, a odločnim glasom Karlek, ki se je spomnil pri bratovih besedah cerkve, kjer je bil zadnjo nedeljo z očetom, in katere krasote še ni pozabil. A ker je bil premajhen, da bi segnil na vrsto po opeko, si jo je hotel vzeti raz kupček, katerega je bil tik sebe nakopičil Tonče, da bi imel takoj vse pri roki. A ni je dobil.

»Pusti!« mu je odločno zabranil Tonče. »Opeko potrebujem jaz. Sicer pa si ti še premajhen za zidanje. Opeka bi ti padla na nogo ter te ranila. Sedi rajši tja na kolca ter gledi mene in Jerico, da se kaj naučiš.«

A Karleku ta ukor in bratovo povelje ni bilo po godu. Par hipov je osuplo in nemo gledal brata. Potém pa je potisnil kratki mesnati palec med rdeče ustnice, ki so se mu začele kremžiti na jok. A da se njegova srčna žalost ni zlila v grenke solze, je preprečil prizor, katerega je zagledal v tem hipu pred kolarnico, in katerega Tonče in Jerica še nista zapazila, ker sta bila vglobljena in zamišljena v svoje stavbe.

Okrog ogla sta se namreč pritirala z največjo naglostjo domači in sosedov petelin. Domači — begun — je že komaj sopel. Kljun je imel široko odprt; vrat je stegoval in glavo je molel daleč naprej, da bi laže bežal; rdeči greben mu je krvavel, kajti sosed mu je pri boju zadal na njem precejšnjo rano; peroti so mu bile povešene, in njih konci so se pri begu dotikali zemlje. Rdeče, izbuljene oči so obupno iskale kakega zavetišča, kjer bi se mogel skriti pred sovražnikom, ki je bil tesno za njim ter se je med begom zaletaval besno vanj.

Nemara se je vzbudil v srcu domačina ugasli pogum, ker je videl v kolarnici otroke, nemara je spoznal brezuspešnost bega, saj so mu vendar moči že tako opešale, da ni mogel dalje: kratko malo, ustavil se je hipoma, obrnil se proti zasledovalcu ter se mu odločno postavil v bran. Začela sta se zopet zaletavati drug v drugega ter se kuzmati z ostrimi kljuni.

»Hà, Tonče, hà,« je opozarjal Karlek brata ter, iztegnivši debelo roko, kazal z okroglim, rdečim kazalcem na boreča se petelina. »Glej, sosedov picek našega zopet kuzma.«

»Oj ti razbojnik grdi, roparski,« se je razjezil Tonče ter skočil po koncu, stavba pa se mu je pri tem zrušila. »Čakaj, ti nepridiprav, pokažem ti pot domov, da se ne boš vedno klatil po vasi ter mučil našega picka.«

Pograbil je oster ogel opeke, ki se mu je ravnokar poprej odkrušil od celega kosa. Jezno ga je zavihtel proti petelinu.

»Kruk!« je na kratko jeknil Kranjčev petelin ter se zvalil na trato. Par hipov je ril z glavo po travi, s perotmi je krilil okrog sebe, noge so mu krčevito podrhtavale črez par trenutkov pa je ležal mirno na zeleni, okrvavljeni travi.

Ostri kos opeke ga je bil zadel ravno v glavo ter mu zadejal smrtno rano.

»Kuruk-kuruk-kruk!« je začel vpiti na vse grlo domačin, ko je videl sovražnika mirno ležečega pred seboj. Parkrat ga je v krogu obšel, polagoma in previdno, krilil s perotmi ter pazno motril sovražnega druga.

Ko pa je videl, da se oni več ne dvigne, ne vzbudi, je zaplahotal s krili, se mogočno razkoračil pred mrličem, stegnil lepi, lesketajoči se vrat, ponosno povzdignil glavo, stresel rdeči greben, ki mu je še vedno krvavel, ter zapel zmagonosno in slavodobitno:

»Kikiriki!«

Potém pa se je besno zagnal v mrtvega, ne branečega se nasprotnika ter ga začel neusmiljeno obdelovati s kremplji in krili. Vmes pa je kričal in klical svoje verne družice z glasnim: »Kuru-kuru ...«

In od vseh štirih dvoriščnih stranij so hitele kokoši na klic svojega vodje ter se zbirale okrog njega.

One, ki so marno brskale po smetišču, so privzdigovale glave, in ko so se prepričale, da jih res kliče njih načelnik, so opustile svoje delo ter sledile klicu. Druge, ki so si iskale hrane v hlevih, so poletavale skoz okna. Jedna je začela kokodakati nekje v parmi, nekaj jih je prihitelo s skednja, jedna se je prikazala na senu nad listnjakom. Par hipov je zrla na dvor, kakor bi se hotela prepričati, se je li res pripetilo kaj posebnega in izrednega, kar bi bilo sploh vredno, da zapusti seno. A ko je slišala, da postaje kukurukanje in kokodakanje glasneje in glasneje, je tudi ona zakokodaknila, počenila na trebuh, razprostrla trda, rjavkasta krila, se odbila z nogami ter vzletela na kup slame tik listnjaka. Potém pa je urnih in gostih korakov drobila h kolarnici.

Tako se je malo ne vsa kokošnja obitelj zbrala ob mrtvem petelinu, glasno kričeč.

Tonče je še vedno stal na prejšnjem mestu ter gledal in motril ves prizor kakor okamenel, onemel. Bilo mu je, kakor bi ga kdo udaril po glavi. Vrelo in šumelo mu je v njej, kakor vre in šumi v kotlu krop, katerega vzburkava mogočen ogenj, plamteč pod medenim kotlom.

»Kaj si storil!« se mu je začela očitajoč oglašati vest. Pomišljal je, kaj bodo rekli k njegovemu nesrečnemu činu sosedovi, ki so petelina visoko čislali, in kaj oče in mati. No, kaj dobrega se iz tega gotovo ne bode izcimilo.

Jerica je istotako plaho zrla na mrtvo živalco. Tudi ona se je začela bati zlih posledic.

Le Karlek je ostal povsem miren in ravnodušen.

»Glej, Tonče,« je besedičil ter kazal na petelina, »glej, picek noče več vstati.«

»Ubil si ga!« je plašno vzkliknila Jerica.

»Ubil!« je kakor zvest odmev žalostno in pobito ponovil Tonče. V duhu pa je že videl, kako jemljejo oče šibo raz polico za vrati.

Stopil je iz kolarnice, hoteč se popolnoma prepričati, je li res ta nesrečni kos opeke prizadejal petelinu smrtni udarec.

»Š-š-šuha,« je podil kokoši strani. Potém pa je začel potipavati in preobračati petelina, kakor bi iskal, še li plamti kje kaka iskrica življenja.

Jerica in Karlek sta mu sledila.

Jerica je počenila ob petelinu, Karlek pa je pokleknil na gola kolena v majhno, nekoliko rjavkasto travo. Oprezno in vestno sta opazovala petelina in bratca.

»Mrtev je — res!« je slednjič žalostno in obupno potrdil Tonče.

»Mrtev!« je tiho pritrdila Jerica ter vstala.

»Mrtev!« je pritegnil tudi Karlek. A kakor bi vendar le še dvomil o tem, je začel tipati z majhno, mehko roko petelina.

»Mati nam ga morajo speči — pojemo ga!« je resno odločil po kratkem molku ter petelina prijel za desno nogo, da bi ga nesel v stran, v kuhinjo.

»Kaj speči!« je skoro plakaje povzel Tonče. Bil si je pač svest, da se bode iz tega res nekaj speklo, a kaj dobrega ne. »S šibo bodemo dobili!« je tarnal.

»A!« se je zavzel Karlek ter od začudenja odprl mehke, črešnjevordeče ustnice, da so se mu videli majhni, beli zobje. Potém pa je po svoji priljubljeni navadi vtaknil palec med ustnice, kakor bi hotel iz njega izsesati kako dobro in pametno misel, ki bi jih obvarovala šibe. Te se je namreč izredno bal.

»Jerica, ni li res, ti ne boš ničesar povedala, niti očetu, niti materi, niti sosedovim,« je prosil Tonče ter zaupno upiral svetle, vlažne oči v sestrico.

»Gotovo ne, Tonče.«

»Tudi ti ne smeš povedati ničesar, Karlek, sicer bomo vsi tepeni.«

»Ne bom!« je moško in odločno zatrjeval mali kratkohlačnik ter po strani pogledaval petelina, zaradi katerega bi naj bil tepen, dasi mu ni storil nič žalega.

»Če bosta molčala, bode vse dobro. Jaz zanesem petelina na sosedov dvor, ali boljše bode, če ga zanesem za hlev, na nasprotno stran. Nihče ne bode mislil, da smo ga mi ubili. Je pač nesreča, jaz ga nisem namerjaval ubiti.« Reče in pograbi petelina za trde noge. Skrivajoč ga za hrbtom, se je kakor tat plazil z njim proti Kranjčevim, kjer ni bilo, kakor je dobro vedel, nikogar domá, ker so bili vsi na polju.

Jerica in Karlek pa sta kukala izza ogla ter gledala z utripajočim srcem, kako izvrši Tonče svojo težavno in usodno nalogo.

Ta pa se je srečno pritihotapil do plota pri sosedovem hlevu. Visoko je zavihtel mrtvo žival ter jo hitil črez plot. Potém pa je bežal, kar so mu le pripuščale kratke noge.

Jerica in Karlek sta si globoko oddahnila, ko sta vi dela težavno delo dokončano. Tonče pa, ki je prihitel nazaj ves zaripljen in rdeč kakor kuhan rak, jima je še opetovano naročeval:

»A molčita, za božjo voljo, molčita! In ako bi vaju kdo popraševal, če vesta kaj o petelinu, recita, da ne. Sicer bode slaba ...«

Jerica in Karlek pa sta mu svečano obljubila, da bosta molčala.

* * *

Mico Kranjčevo ste gotovo poznali.

No, tedaj še ni bila dolgo Kranjčeva. Po veliki noči istega leta je še le prišla na Kranjčevino kot gospodinja.

V postu je namreč stari oče Kranjec nagloma umrl za pljučnico ter zapustil veliko posestvo sinu Tinetu. Mati Tinetova je umrla že pred petimi leti. Sestri Tinetovi Dorici je bilo še le štirinajst let. Teta Zefa pa, ki je po smrti Kranjčevke gospodinjila bratu, je bila tudi že stara in je bolehala. Pri takih razmerah se je moral Tine pobrigati za gospodinjo.

In tako je prišla v hišo Mica.

Vrhovsko dekle je bila, hči starega Podgorelca tam gori v Vinskem vrhu.

Ljudje so se čudom čudili, da si je izbral bogati Tine tako revno nevesto, ter so izmišljali in razširjali marsikako nepotrebno govorico.

A kar je bilo, je bilo: Mica je bila žena Tinetova. No, lepa je bila Mica, da ni bilo v obližju take. A bila je tudi ponosna in jezična. Poprej v svoji revščini teh slabih lastnostij sicer ni mogla tako določno kazati, a sedaj kot gospodinja na Kranjčevem domu, ki je bil izmed najboljših v župniji, je lahko kazala svoj ponos in svojo prepirljivo naravo.

Dasi še torej ni bila bas dolgo v vasi, so morali sosedje slišati od nje že marsikatero bridko in zbadljivo besedo. To jih je sicer žalilo, a zaradi ljubega mirú in zaradi poprejšnjega prijateljstva so molčali njej nasproti. Le ko so bili med seboj, so se pritoževali črez novo sosedo.

»Ni si najboljše izbral Kranjčev Tinče, res ne,« so govorili vaški možje ter zmajevali z glavami. »Ponosna je in prepirljiva. Ne bo dolgo mirú in prijateljstva med sosedi.« Kakor Brumnovi, so želi tudi Kranjčevi omenjenega dne. Tudi Mica je bila na polju. Proti večeru pa se je z Dorico vrnila na dom, da bi pripravila večerjo za žanjice.

Kmalu potém, ko sta prišli domov, se je začel valiti belkast dim iz visokega, belega dimnika lepe Kranjčeve hiše. Dorica je kurila, Mica pa je mesila v sobi testo za pogače, za gibanice.

»Dorica, pojdi in prinesi drv; v kuhinji jih je malo!« je klicala iz sobe gospodinja, ki je ravnokar začela tanjiti kos debelega testa. »Dorica, veš kaj, vzemi rajši za hlevom par panjev. Debeli so in smolnati. Dobro bodo goreli, in peč bode kmalu pripravna za pecivo.«

»Že grem, Mica, že grem,« se je odzvala iz kuhinje Dorica. In že je hitela ven, brišoč si med potjo z modrim predpasnikom znoj raz polno, rdeče lice in raz gladko, nekoliko zagorelo čelo.

Mica pa je pridno sukala valek črez testo, ki je že tvorilo veliko ploščo, katera je pod krepkim pritiskom valka postajala tanjša, in tanjša. Ko je bila že malo ne prozorna, je odložila Mica valek, dvignila previdno in spretno z obema rokama pogačo ter jo dela v pogačno skledo, ki je že bila pripravljena na mizi. Le-tá je bila na dnu in ob stranéh namazana in prevlečena z belim, svežim vrhnjem. Na tanko sklad je z majhno kuhalnico namazala zopet sira in vrhnja. Oni krog pogače, ki je molel črez skledo, je razdelila z nožem v približno jednako velike kose, katere je zgrnila v skledo ter pokrila z njimi sir in vrhnje. Potém pa je začela tanjiti drugo pogačo. A še predno jo je dogotovila, je prihitela Dorica, vsa prepadena in prestrašena, v sobo.

»Mica,« je klicala že v veži, »Mica, petelin je mrtev!«

»Kateri petelin?« se je zavzela Mica ter za trenutek nehala mesiti.

»Moj Bog, kateri bi naj bil? Naš!«

»Naš?« je zajavkala Mica ter skočila po koncu. Že je bila razburjena.

Obe sta hiteli s krikom in vikom za hlev, kjer je ležalo petelinovo truplo.

»Mrtev je, res je mrtev,« se je togotila Mica ter obračala petelina s strani v stran. »In tako lep petelin, tako lep! In kako je pel, že na vse zgodaj, oj, kako je pel!«

»Pel pa je, pel, Mica!« je pritrjevala Dorica.

»Sedaj pa je mrtev! Glej, Dorica, glava je vsa krvava, koža na glavi mu je presekana. Nekdo ga je udaril.«

»Najbrž!« je jadikovala Dorica.

»Toda kdo? Kdo bi tukaj hodil? Pri sosedu Zelenjaku ni nikogar domá, in drug na to stran vendar ne pride.«

Jeza, ki se ji je za čas nekoliko polegla, ji je začela zopet vzkipevati.

»O, ko bi znala, kdo ga je — tožit ga grem!« je kriknila. Obraz pa, že od narave rdeč, se ji je od razburjenosti še bolj zalil s krvjo.

»Škodo mora povrniti, če zvemo, kdo ga je ubil!«

»Oj, smili se Bog — to so ljudje v tej vasi — kaj pravim ljudje — razbojniki so, roparji, rokovnjači, morilci! Ničesar bi človek ne smel imeti, vse mu uničijo! Danes zakoljejo petelina, jutri nam lahko umoré prase ... ukradejo kravo ... naposled nam še upepelijo dom. Oj, da sem bila toliko neumna ter šla med te razbojnike! Domá sem živela v miru, tukaj pa mi zagrené slednjo urico; oj meni revi, oj!« In vpila je, da je odmevalo daleč po vasi, ter klicala Boga na pomoč, naj jo vendar varuje, ter naj udari zlobne sosede s šibo svoje jeze.

»Mica, kaj se boš jezila,« jo je tolažila Dorica. »To petelina vendar ne oživi.«

»Seveda ga ne oživi, a mene ta zloba teh roparskih ljudij naposled tudi še spravi v grob. Moj Bog, moj Bog!«

A Dorico je bolj skrbela večerja, kakor pa mrtvi petelin. In zató je začela prigovarjati:

»Mica, večer se bliža. Hiteti morava, da pravočasno pripraviva večerjo.«

»Seveda je takoj večer ... A kaj hočem, ko vendar vidim, kaka krivica se nam godi. Uničiti nas hočejo, ti preklicani, roparski sosedje. Saj vem, zavidajo me, ne morejo me trpeti, sovražijo me; oj, oj!« Jadikovaje in klevetaje je hitela v sobo, da dovrši pogače.

Ko je dovršila svoje delo, je nesla jedno na loparju v kuhinjo, v peči zgrnila žerjavico raz ognjišče ter jo položila na vročo opeko. Bil je to „krapec“, ki se je pekel brez sklede.

Dorice ni bilo v kuhinji; bila je v hlevu, kjer je nastiljala živini.

Ker so smolniki, kar jih je prinesla poprej Dorica, že vsi zgoreli, in ker je bilo navadnih drv že tudi povsem malo, je brzela Mica k skladalnici ob skednju, da bi prinesla nove zaloge. Takoj za skednjem je bilo konec Kranjčevega dvorišča, in ob plotu je vedla glavna cesta. Na zelenem, travnatem robu ceste pa je tedaj sedel slučajno sosedov Karlek ter piskal na majhno piščalko, katero mu je podaril brat Tonček, hoteč ga s tem do cela podkupiti, da ne izdá njegovega zločina.

Komaj je zagledala Mica fantiča, ji bliskoma šine v glavo misel, da nemara zve od tega kaj natančnejšega o smrti petelinovi.

»Karlek!«

Z rezkim, hipoma pretrganim zvokom je nehal mladi igralec piskati. Ustrašil se je, da mu je piščalka skoro padla iz rok. Hotel se je obrniti ter pogledati nazaj, a manjkalo mu je duševnih sil, potrebne hrabrosti. Predobro mu je bil znan glas, ki ga je klical, pred duhom pa se mu je hipoma kakor strašilo prikazalo otrplo truplo mrtvega petelina. Hotel je vstati in bežati, a tudi za to ni imel dovolj poguma. In tako je vdan v svojo usodo in nemo čakajoč dogodkov, ki pridejo, mirno in tiho obsedel na istem mestu — na „travici zeleni“.

»Karlek!«

K drugemu mu je zazvenel isti glas na uho, glas sosedove gospodinje. A ta glas ni bil — in temu se Karlek ni malo čudil — ne osoren, ne karajoč, ne jezen, ne preteč, ne, bil je mil, prijazen in ljubkajoč. Fantič si je oddahnil ter začel upati, da še vendar-le ne pride sod in kazen za uboj petelinov. Rdeči, polni obraz je okrenil v stran, in po strani zroč v sosedo, ki je stala že pri pricestnem plotu, se ji je odzval napol boječe, napol zaupno:

»Kaj je, tetica?«

»Karlek, če boš priden, nekaj dobiš!«

»Bom, tetica, dajte mi!«

»Pojdi sem, kos pogače ti dam. pšenične, mastne!«

Karleku se je razjasnil obraz.

Ko je slišal o pogači, je pozabil petelina, in prejšnja bojazen mu je popolnoma izginila iz srca. Takoj je bil pokoncu ter rogačkal črez cesto proti sosedovemu dvorišču. Mica ga je prijela za mesnato, mehko ročico in ga vedla s seboj.

»Tako, Karlek, kar tukaj na prag sedi,« mu je prigovarjala Mica, ko sta prišla do veže. »Jaz pogledam, ali je krapec že pečen. Potém ti urežem kos.«

Karlek je res sedel na vežni prag ter poželjivo zrl v kuhinjo, kjer je Mica gledala v peč ter trdila, da bode pogača takoj pečena. Hkrati pa je napeljala govor na drug predmet ter ga vprašala kar tako mimogredé: »Karlek, ali si bil danes ves dan domá?«

»Da, tetica!«

»Sam? — kaj?«

»Ne, Tonče in Jerica sta tudi bila.«

»Kje pa sta sedaj?«

»Paseta.«

»Kje?«

»Na travniku pri mlinu.«

Mica je utihnila, potegnila z velikim loparjem lepo, rumeno pogačo iz peči ter mu urezala velik kos. Dasi je bil krapec še vroč, ga je fantič vendar-le prijel z obema rokama ter ga s slastjo začel tlačiti v usta. Pri tem se mu je maslo cedilo po prstih navzdol po roki proti rokavom že nekoliko umazane srajce iz domačega platna. Cedilo se mu je tudi od ust ob straneh navzdol po bradi. Ko je pridni jedilec čutil, da se mu zbirajo na bradici debele maščobne kapljice, obrisal si jih je povsem mirno in polagoma z rokavom debele srajce, ne da bi pri tem prenehal pridno in vztrajno žvečiti.

Hipoma pa je vprašala Mica hitro in odločno:

»Karlek, ali si morda videl kje našega petelina?«

Fantiču je pogača kar zastala v grlu. Desnica, s katero je hotel ravnokar poriniti še krajec v usta, mu je kakor odrevenela obstala pod brado. Jasne, črnorjavkaste oči pa so mu prestrašeno in boječe zrle v Mico.

»Kaj, ali si ga videl?«

Karlek je pogledal po strani, so h vezna vrata dovolj odprta, da bi jo v slučaju nevarnosti pobrisal.

A Mica, ki je zapazila njegov strah ter se bala, da bi ji fantek iz strahu ne hotel povedati resnice, mu je prijazno prigovarjala:

»Nič se ne boj, Karlek! Le povej, če si ga kje videl. Dobiš še jeden kos pogače.«

Fantek je začel omahovati. Poželjivo je gledal na mastno pogačo. Bila je tako zapeljivo rumenkasta, tako nekako vabljivo se je dvigal od nje topli par, in prijetni vonj mu je tako dobrodejno, tako mogočno božal nosek.

»Torej, Karlek, si ga li videl?«

Izkušnjava in poželjivost sta zmagovala, in kratkohlačnik je odgovoril neodločno in obotavljajoč se:

»Dà, za hlevom je!«

Mica je odrezala velik trikot pogače, pomolila mu kos in vprašala:

»Kdo pa ga je spravil tja?«

Karlek je prijel za pogače in, misleč le na prijetno in vonjavo duhtečo jed, odgovoril:

»Tonče.«

»A!« se je zavzela Mica, »torej ga je on ubil?«

Fant je ostrmel pri tem zaključku in, zroč zamišljeno in tiho pred se, predeval pogačo iz roke v roko.

»Povej no, Karlek, saj se ti nič ne zgodi, ga je li res Tonče ubil?«

In otrok je, nevedoč si pomagati iz te zagate, tiho in solzeč se, priznal:

»Dà, tetica! Z opeko ga je zadel, ker je preganjal našega picka in ga hotel usmrtiti.«

»Tako, tako ... Glej, Karlek, priden si, da si mi tako lepo in odkritosrčno vse povedal. Tako, sedaj pa le idi polagoma domov — in priden bodi!«

In Karlek jo je tiho pobrisal, vesel, da se je stvar tako dobro končala, in da ni imela zanj slabih posledic.

* * *

V mraku pa je prinesel Kranjčev pastir k Brumnovim mrtvega petelina, ga položil pri konjskem hlevu, kjer je gospodar ravno napajal konje, na prag ter razlagal:

»Gospodinja me je poslala, naj zanesem petelina k vam. Vaša deca ga je ubila, in zató ga obdržite vi, naši ga nočejo imeti.«

»Tako?« se je začudil Brumen ter odložil veliki škaf, v katerem je bilo še dno pokrito z vodo, na hrastov stol za vrati. »Ko sem poprej prišel z njive, sem slišal, da Mica zmerja, a nisem znal, da zaradi tega. Toda zaradi petelina vendar ni treba toliko vika in krika. Povej ji, da ji rad povrnem škodo, da bode le mir božji. Deca pa že tudi dobi svoj del.«

»Naredite z gospodinjo, kakor mislite, da bode najbolje. Jaz sem storil, kar mi je bilo naročeno.«

Rekel je in šel.

Deca, posebno Tonče, ki je po kratkem obotavljanju priznal zločin, katerega je povzročil po naključju, pa je res dobila svoj del.

* * *

Drugi dan pa je Mica kakor besna preganjala z dolgo rahljo Brumnove kokoši, ki so v svoji kokošji nezavednosti prekoračile domače meje in prešle na Kranjčevo posest. In pri tem je vpila, da je slišala vsa vas:

»Ha, vse uniči, vse uniči, ta žival nenasitna. Če pa naša stopi na sosedovo posest, jo ubijejo, kakor pravi pravcati razbojniki.«

In tako je šlo dan za dnevom. Pri vsaki najmanjši priliki je vpila Mica po cele ure ter obsula sosedove z razbojniki in morilci.

Brumen se je še enkrat ponudil, da plača petelina. A o tem Mica ni hotela ničesar slišati, ker bi morala potém molčati. Tako pa je zmerjala in kričala v enomer.

Vaščani so se muzali ter govorili:

»Aj, aj, zaradi petelina so se sprli!«

»Ah, zbog take malenkosti toliko krika!« so menili drugi. »Saj vendar ne more niti jeden, niti drugi živeti tako, da bi nikdar ne prestopila kaka stvar na ljudsko. No, krava se že priveže, svinja se zapre v dvorišče, a kokoši ne moreš privezati, niti ji zabraniti, da naj ne hodi z dvorišča.«

»Kak mir je bil v vasi, dokler ni bilo te Mice tukaj!« so govorili sivolasi vaški očaki ter zmajevali stare, upognjene glave.

Toda to večno klevetanje, ta vedni prepir zaradi najneznatnejših malenkostij še ni zadostoval Mici.

Brumen je dolgoval Kranjčevim dva stotaka, katera si je izposodil še od Tinetovega očeta. Kupil je namreč neko njivo, ki se je slučajno držala njegove posesti ter bila zanj kaj pripravna. Za to je tedaj denar potreboval.

Ta denar je igral sedaj važno vlogo.

»Denar mora vrniti!« je dejala Mica odločno in kakor neoporečno možu.

»Toda, Mica« je posredoval Tine, ki bi rad v miru in slogi živel s sosedom, »saj ga vendar ne potrebujemo tako silno.«

»Kaj, potrebujemo! Pa ga daš v hranilnico. Tam je varen! Kdo pa ti tukaj jamči za posest, za varnost? Kdo — ha?«

»E, Mica, e, saj vendar veš, da nas Brumen ne bode ogoljufal. In drugih dolgov tudi nima, da bi se nam bilo treba bati za denar.«

»Naj ima ali nima. Denar mora vrniti,« je vsakokrat h koncu takih pogovorov odločila Mica.

Da bi vendar enkrat imel mir, se je Tine slednjič vdal ženi ter zahteval od soseda denar, češ, da ga sam potrebuje.

Brumen je sicer vedel, kaj je pravi vzrok, da ga sosed terja. A zaradi ljubega mirú je molčal ter si denar izposodil drugod, da ga je vrnil Kranjcu.

A tudi to je Mico jezilo in gnevilo.

»Glej,« se je hudovala napram možu, »glej ga no, saj je imel denar, a ni ga hotel vrniti. Bog vé, ali bi ga sploh bili kdaj dobili, če bi jaz ne bila priganjala, da ga izterjaš. O ta Brumen, ta ti je pravi ... ta pa, ta ... to je cel cigan ... brezvesten, goljufen.«

Tine pa je molčal ter gledal s težkim srcem, da se spor med njegovo in sosedovo hišo bolj in bolj neti in vedno više vzplamteva.

In res ni bilo več mirú v vasi.

Če je prišla Brumnova kokoš na Kranjčevo posest, je bilo zlo in groza. Če je svinja nevedé prestopila meje sosedove, je takoj začelo bliskati in grmeti s Kranjčevega dvorišča. Če Brumnova deca ni vedno pazila na paši na kravice, kakor na punčico svojih očij, in je nemara Bela ali Maroga ali Rdečka ali Brezika ali katera druga izmed teh rogatih stvorov utrgala par travic s sosedovega travnika, in je to videla Mica, se je takoj vsipala cela ploha zabavljic in psovk iz njenega ogorčenega srca in njenih ust

»He, ho!« je kričala, »deca, kje paste?! Vi paglavci ničvredni, ve žabe lene, razbojniška svojad! Hej, hoj! kje pa tičite, kako pa pasete? Kje pa imate žival hej, hoj!«

In kričala in vikala je, kakor bi bila vsa vas v ognju. Sosedje pa so zabavljali črez jezično ženo ter zagovarjali Brumnove, češ, da se poprej nikdo ni z njimi prepiral, in da so vsi sosedje živeli v miru, dokler ni nesreča prinesla v vas Mice. A to je Mico neizrečno togotilo. In začela se je prepirati in pričkati tudi z drugimi sosedi, dokler se ni sprla z vso vasjo.

* * *

Nekoliko mesecev po nesrečni smrti petelinovi, ki je bila vzrok in začetek vsega prepira, pa je Mica hipoma utihnila.

Vaščani so se kar čudili, ko je niso več slišali vpiti po vasi. Skoro neverjetno se jim je dozdevalo, da bi se kar hipoma zaprle zatvornice preglasni in jezični zgovornosti Micini.

A dasi vrlo čudno, je bilo vendarle res: Mica je utihnila.

Vzrok tej nenavadni molčljivosti in tej nepričakovani tišini pa je bil istotako nenavaden in čuden, kakor vzrok prejšnjega klevetanja in zabavljanja.

Bilo je nekako sredi meseca kimovca.

Lep dan je bil, in solnce je še v vsej poletni vročini sipalo svoje žarke na zemljo božjo.

»Žito za seme se bo danes izvrstno sušilo,« je že zjutraj pri solnčnem vzhodu pripomnil Kranjčev Tine.

In res, takoj ko so topli solnčni žarki popili blestečo roso, je pogrnil Tine po majhni, mehki travi na vrateh ob njivi za hišo velike rjuhe iz debelega, hodnega platna. In na nje sta nanosila s hlapcem v vrečah rži, da bi se prezračila in sušila.

Žito se je sušilo, dan pa je potekal.

Bilo je popoldne — tako nekako ob peti uri — ko je v koruzi na njivi, ob kateri se je sušila rž, Mica žela travo kravam za večerjo.

Zajedno pa je pazila na sušeče se žito, da bi se ne prikradel vánje kak stvor božji ter ga zobal ali razbrskal ali onesnažil.

A na nesrečo so prigagale tedaj po istih vrateh sosedove goske. Polagoma, zibajoč se s strani v stran, z visoko povzdignjenimi glavami, so stopale svojim potem.

Hipoma zapazi gosak — vodnik celi trumi — rjuhe in rž. Ne sluteč, da je v bližini človeško bitje, ki z bistrim in zavidnim očesom čuva žito, jo je kar brez vseh pomislekov s svojimi spremljevalkami krenil proti rjuham, veseleč se v srcu tečne piče. A komaj so začele goske s svojimi širokimi kljuni rovati po rži, kar prilomasti iz koruze Mica, zagrabi grablje, ki so ležale ob rjuhah, in s katerimi so mešali zrnje, ter udari z njimi po gosaku.

»To imaš, ti požrešnost živinska,« je mrmrala trepetajoča od jeze. In dvignila je grablje k drugemu udarcu.

A predno je v drugič zamahnila, se ji je povesila roka, in grablje so ji odpadle v travo zeleno.

Goske so kričeč in gagajoč bežale na vse vetrove. Gosak pa se je zrušil na mestu, kjer je stal, prhnil parkrat s perotmi, malce pobrskal z njimi okrog sebe, potém pa je mirno obležal v travi.

Mica je uvidela, da je mrtev. V prvem hipu je bila osupla in kakor odrevenela. A polagoma se je zopet razjarila in razkačila ter siknila skoz stisnjene zobe:

»To bodi za petelina!«

Tako je moral Brumnov gosak, ki svoj živi dan ni storil Kranjčevemu petelinu nič žalega, darovati zanj svoje mlado življenje; — nesrečna žrtev krvne osvete!

Nekoliko dalje zgoraj na hribčku nad vasjo pa je oral sosed Brumen. Ravno je na vrateh obračal konje in oralo, ko je zaslišal gosji krik. Ozrl se je proti vasi ter opazoval ves prizor. Ko je videl, kaj je naredila Mica, ga je v prvem trenutku spopadla jeza. Sedaj bi bila priložnost, si je mislil, da bi vrnil Mici njeno klevetanje in večno zmerjanje. A vendar se je premagal ter zamrmral sam pri sebi, kakor poprej Mica:

»To je za petelina! Sedaj pa ji nismo ničesar več dolžni.«

Počil je z bičem.

Mica se je ozrla na hribček ter se prestrašila, ko je videla, da jo opazuje sosed. Hitro in tiho je izginila v koruzo.

Brumen pa je zavihtel bič po toplem zraku ter zadovoljno del:

»Hi, Črnka!« In mirno je oral dalje.

Na večer so Brumnovi našli gosaka mrtvega za domačim plotom.

Mice pa ni bilo več slišati. A tudi tega ni povedala, da je ona prizadejala gosaku smrtni udarec.

Brumnovi so istotako molčali ter gosaka — pojedli.

In mir je bil med sosedoma, vsaj za nekaj časa.