Petelinčkove hlače
| Jari junaki Petelinčkove hlače Rado Murnik |
ureja Sanja B.
| |||||||||||||
Ura nad črno-rumenimi vrati šempeterske vojašnice je bila dvaindvajset.
To ni bilo prav ni č čudnega; včasi je bila tudi trideset, dasi sta kazala kazalca noč in dan polindvanajstih. Vojaški urar, baje obsojen na smrt zaradi umotvora pa pomiloščen, ke prejkone slutil, da bo ura kazala hudo narobe; zato je dal vojščakoma-tesarjema v belih suknjah in usnjatih okrilnikih dvoje svetlih sekiric, da bi jo razbila, kadar bi nagajala.
Pravzaprav je bilo ob petih popoldne. Na dolgočasnem dvorišču ob rumenkastem zidu stare kasarne je stala stotnija sedemnajstega pehotnega polka, ki je bival ves v Ljubljani. Fantje so iz ust službujočega poročnika poslušali današji ukaz polkovnega in bataljonskega poveljništva. Zvedeli so, kateri častnik prevzame jutri posadno in polkovo nadzorstvo, nadzorstvo v vojaščnici; kakose je kdo pregrešil in kakšno pokoro so munaložili; v katere gostilnice ne smejo več zahajati in take zanimive novice. Ko je lajtnant prebral še imena onih, ki morjo jutri v službo, in je narednik razdelil došla pisama, so se vojaki po željno pričakovanem povelku "Odstopite!" razkropili po hodniku in sobah. Za danes je bilo morilnega vežbanje konec; zopet so bili dan bliže dopustu. Prepevaje in žvižgaje so odložili puške pa telečnjake in se preobuvali, preoblačili in snažili za izprehod.
Najbolj med vsemi je hitel prostak Krajnikov Martin. Lice je kazalo veselega mladeniča. Ogoreli obraz mu je bil okrogel in pod nosem je imel več ščetinic, kakor na svoji zobni krtačici v tornistru. Tele je prenešal že tretje leto. V vidno znamenje svoje spretnosti v streljanju je smel nositi rdeči strelski motvoz s kroglicami na prsih.
Zal fant je bil Krajnikov Martin, toda malo preveč zvest: ljubilj je tri dekleta obenem.
Ko se je napravil, je stopil tri korake pred mrkookega vodnika in mu javil najpokorneje, da gre v mesto. Mogočni poveljnik sobe ga je ošinil z očmi in pokimal, Martin pa se je podvizal odtod.
Aprilsko solnce je stalo nad Gradom in sijalo Krajniku naravnost v obraz. Nekateri kostanji ob Ljubljanici so imeli že majhne, nežnozelene liste in svečnice, drugi pa samo svetle, gladke popke. Jata razuzdanih vrabcev se je izpreletavala po vejah in z nesramnim čivkanjem opevala pomladanjo lepoto.
Martin je za vodo izvlekel iz žepa pismo, ga odprl in jel brati. Obtem je migal z ustnami in brado. Pisala mu je ljubica Micka iz domače vasi, ga pozdravljala čez hribe in doline in se bridko pritoževala, da ji ni odgovoril že cel mesec ničesar. Prosila ga je, naj ji kmalu kaj piše, ker si ona že grenke solzice briše; njen da se že vse tako zdi, da ji fantič zvest več ni. Pozdravljala ga je zopet tako lepo, kakor drobni slavčki pojo, pa tudi škrjančki tam za goro.
Martin se je zadovoljno namuzal in shranil pisemce. Na bledomodrem nebu so pluli bisernobeli oblački in včasih otemnili solnce, da so njih sence polzele po smaragdni rebri Gradu in po Ljubljanici. Krepko je dišalo po ogreti tali zemlje in mladi travi poljanskih vrtov. Skozi odprta okna je tupatam pogledala nežna glavica živahnega dekleta ali pa tudi čemerna glavura tožljivega starca.
Krajnikov Martin jo je ubral skozi Zvezdo v Gradišče in smuknil v dvonadstropno hišo. Ondi je bila njegova druga ljubica Urška za kuharico pri gospodi, ki so radi dobro jedli in mnogo. V prvem nadstropju je pokašljal in ob poluodprtih vratih kuhinje se je pokazala boginja ognja. Urška je bila majhna in švedrala je, toda na desno bolj nego na levo. In obraz ji je bil- po Martinovem mnenju- tak, kakor bi bil sam hudič tolkel na njem lešnike pa orehe. Prešernovi Urški potemtakem ni bila kar nič podobna in sploh je bila za balade in romance prekratka. Ampak kuhati je znala izvrstno. In Krajnikov Martin je bil že pod takim planetom rojen, da je imel dobro zabeljene žgance mnogo rajši nego najlepše balade in romance. Marsikatera še gorka klobasa je v Urškini kuhinji izginila v sarkofagu pod njegovim telovnikom, pa tudi marskikatera mrzla pečenka je našla v njegovem želodcu gorak grob.
Dobrotljiva deklina ga je tiho potegnila v kuhinjo in mu dala lep kos krače in kruha. Martin je naglo jedel in se ni dosti menil za Urško, ki ga je zaljubljeno gledala in se igrala z rdečimi kroglicami njegovega strelskega motvoza.
"Pojutrišnjem zvečer naših spet ne bo doma," je zašepetala. "Povabljeni so. Prideš pojutrišnjem?"
Vrli ljubimec je samo pokimal; govoriti ni hotel, da se ne bi zadavil Vkratkem je bila večerja pod streho. Milostno kakor paša se ji je dal poljubiti. vtakih neprijetnih trenutkih je vselej zamićžal in pa figo držal v žepu, da mui ne bi kaj škodovalo.Ognjevita Urška ga je hotela pa tudi malo objeti.
"Ne bodi no sitna!" jo je zavrnil hitro. "Da mi ne stareš viržinke, ki jo imam pod suknjno! Adijo!"
In šel je. Mahnil jo je proti ribnjaku pod Tivoli. Prižgal si je otet viržinko in hodil po temnečem se drevoredu gorindol, dokler ni zagledal svoje tretje ljubice Anke.
Anka je bila zelo dekle s črnimi očmi in rdečimi ustnami, z gosposko-bledim obrazom, rdečo bluzo in rumenimi čeveljci. Po čelu ji je mahadral krasan šop viržinkastorjavih las, ljubko mahadral skoro do nad oči in primaharal Krajnikovemu Martinu z Anko vred v srce. Pridna deklica je bila ta Anka; v palači ob Tržaški cesti je pomagala tovarišicam, da potratnemu svetu ne poidejo smotke. Odkritosrčno, iskreno je ljubil Martin le njo.
Veselo jo je pozdravil in jo odvedel v gozdiček; tam sta sedla na klop.Rdeče luči večernega solnca so polzele podeblih borovcev više in više do tihih vrhov. Izza hriba se je oglašala kukavica. Včasi je prižvižgal, pribobnel vlak tam doli mimo, bile so mestne ure lepo počasi druga za drugo. V ribniku spodaj pa so žabe prepevale večerno pesem.
Krajnikov Martin je držal z levico viržinko, z desnico pa ljubico okoli pasu; in zdelo se mu je, da je srečnejši, nego sam očak Abraham v devetih nebesih.
2.
Tako razkošno in lahkomiselno je užival Krajnikov Martin dvojno srečo pri Urški in Anki.
Ali s tem se je zameril zavidnim bogovom.
Niso mu privoščili ne Anke ne Urške, rekoč:
"Le čakaj Krajnikov Martin, ti onegava kanacija!"
Kmalu potem je šel zopet k Urški in nato, vsega dobrega sit, pa na Mirje, čakat Anke. Tam, koder so baje že rimljanski vojščaki vodili lepe Emončanke na dober zrak, one pa njih na nos, ondukaj je srečal pad častitljivim starim zidovjem svojo oreljubo Anko in jo pozdravil z zaljibljenimi pogledi in besedami. Ona pa danes ni bila nič kaj židane volje.
"Anka, povej mi no, če me imaš še vedno tako rada!" jo je prosil pohlevno.
!Oh, goni no, goni zmeraj eno!" se je otresala nanj.
Pogledal jo je debelo. Lepa Annka se je držala neusmiljeno kislo.
"Zdrobil bi te, Anka, lej, tako te imam rad1!" je bleknil navdušeno, ker mu ni prišlo nič pametnejšega na misel.
"Hvala lepa! je odklanjala slabovoljna svojeglavnica.
"Veseli se, Anka, ta teden dobim vnaprej tri goldinarje od prostovoljca. Toliko mi bo plačal vsak mesec, da mu bom znažil obleko in orožje."
"Lepo te prosim, kaj pa je vse to meni mar!" se je obregnila obenj čemerikava ljubica.
"I-plesat pojdeva v nedeljo, plesat, da se bo kadilo! Juh!"
"Čeprav ne!" se je ujedala.
"Kaj pa ti vendar je, lljuba Anka, da si taka?"
"Le poglej se, kakšne hlače imaš!" mu je zabavljala in obstala. Tudi on je obstal in se ogledaval, če je kje kaj umazan in povaljan. Nikakršnega madeža ni mogel najti na obrekovanih hlačah.
"Nič ne vidiš?" se mu je rogala. "Res? Ali si slpe? Ali ne vidiš, kako ti mehadrajo hlače spodaj okoli čevljev?Čisto prekratke so ti!"
"I kaj pa je potem, če so tudi malo kratke!" se je branil Martin.
"To so petelinčkove hlače!" je hitela. "Tak že ne boš z hodil z mano! Vse prijateljice se mi posmehujejo."
To se je Martinu zdelo za malo. Pokašljal je v zadregi. Storilo se mu je inako. Dosihmal je visoko cenil in čislal grajane hlače in si domišljal v temi svoje nevednosti, da jih skoro ni lepših pri vsem sedemnajstem.
Anka pa mu je pokazala hrbet in je sama krenila proti Šiški.
"Petelinčkove hlače, petelinčkove hlače," je šumelo poparjenemu Martinu po ušesih. Sramežljivo je ogledoval nesrečne hlače in zdele so se mu čedalje grše.
"Kdaj sem neki tako zrasel?" se je vpraševal."Ali so se zavoljo pranja skrčile tako?"
Žalosten se je vrnil v vojašnico.
Odslej je vedno le premišljeal, kako bidobil daljše hlače. Ta mučna razglabnja mu niti pri vajah niti pri službi niso bila v prid. Nezadovoljni višjiso mu pridevali imena domačih živali pa tudi čudnih zveri, živečih v tujih delih sveta. Martin pa je navzlic temu le ugibal, kako bi ugodil natančni Anki.
3.
Nagajiva ura nad vhodom šempeterske kasarne je bila jasnega majnikovega dopoldne še zmeraj dvaindvajset. Z urnika bližnje cerkve pa je udarilo počasi enajskrat.
Vojaki Martinovega voda so se pripravljali k menaži. Nekateri so že sedeli na klopeh pri belo umitih mizi in si narezavali komise za med juho, drugi so iskali obedno orodje po rjavih malhah ali stikali po kovčegih.
Tedajci je stopil enoletnik-medicinec Janko pred desetnika Globotschinigga, sobnega poveljnika. Imenitni glavar je sedel v svojem "najsvetejšem" na stoluob posebni mizici za pisanim katunovim zagrinjalom, odgrnjenim le do polovice.
"Izgubil sem svoje boljše modre komisnehlače, gospod korporal!" mu je potožil Janko. Prostovoljci-medicinci so bilišele od prvega aprila rekruti pri stotnjiji, kjer so uživali gostoljubnost in pouk v vojaških tajnostih. Novakovali so zdaj poslednja dva dni.
"Kaj?" se je zoprno nasmehnil desetnik. Gospod Globotschnigg, iz Kočevja doma, je še civilistom ponujal po svetu številke, pomaranče in raznotero sladka. Odlikoval se je s opsebno dovršeno zarobljenostjo in sirovostjo.
"Pregledal sem že vse police in kote, ali nikjer ni mojih hlač!"
"Kaj?2 se je zadrl grizljivi mogotec in zazijal kakor zaboden zmaj. "Komisne hlače ste izgubili? Ali naj ji hnosim v cekarju za vami? Koliko ste pa stari? Mar naj hodim jaz zavami in pazim, da se ne izgube hlače in vi z njimi vred?"
"Gospod korporal," ga je rotil neustrašni enoletnik kar najprijazneje, "prišel sem vas le prosit, bodite tako prijazni..."
"Kaj? Kaj? Prijazen?" je kričal desetnik, kakor bi se drli. "Kaj pa mislite pravzaprav?"
Nepoboljšljiva usoda je hotela, da je Jankov tovariš Ravan slišal korporalovo vpitje. Ravan je bil nekje bral, da je ravnati z enoletniki-medicinci kakor s podčastniki. Preverjen je bil do dna duše, da je prostovoljec-medicinec vsaj toliko kakor korporal, akotudi nima še nobene zvezde. Hitel je zatorej mirit razsajajočega desetnika, nekaj iz kolegialnosti do trpečega JAnka, nekaj iz pravicoljubnosti, največ pa iz mrežnje do divjega kočevarskega telebana.
"Gospod korporal, nikar vendar ne divajjte tako!" ga je stvaril z mirnim glasom očetovskega prijatelja. "Moj tovariš Janko ni gluh. Sicer ga ne bi bili potrdili."
Globotschnigg je kar obledel od jeze. Potem pa je vstal in zazijal na stežaj. Dva vojaka sta prinesla v koritu kovinaste menažne sklede, polne mastne juhe in mesa. Ko sta zagledala korporala s široko odprtimi usti, sta se menda zbala, da hoče siloviti človek pogoltniti vso menažo. Obstala sta in izlila nekoliko juhe. Vojaki so kleli in ju zmerjali.
"Tiho!" je zatulil korporal in se obrnil zopet k Rovanu. "Ne divjajte, ste rekli? Ni glu? Kaj se mešate v stvari, ki vas nič ne brigajo? Jaz vam že pokažem! Jutri pridite k raportu!"
4.
Drugo jutro je prišel dnevni podčastnik z velikimi raportnimi bukvami in odvedel na dvorišče vse, ki so imeli kaj govoriti s stotnikom. Nekateri so mu morali javiti, da so prestali kazen, drugi bi radi prosili dovoljenja čez deveto uro, dva sta hrepenela po novih podplatih.
Počasi sta prihajala narednik in računski podčastnik in si natikala bele rokavice. Dnevni šarž je razvrstil prosilce in grešnike ter javil naredniku, da je raport pripravljen. Narednik je pregledal vrsto. Že se je bližal zaspani poročnik. Narednik mu je javil, kar je zvedel od dnevnega korporala. Zažvenketale so ostroge, prihajal je stotnik.
"Pozor!" je veleval lajtnant. "Rrraport-desno glej! Gospod stotnik, javljam najpokorneje, da je raport pripravljen."
Dvanajst glav se je zasukalo na desno, dvanjast desnic drsnilo ob puškina kopita. Stotnik je stopil na desno krilo k prvemu možu, k dnevnemu korporali. Ta mu je javil "oddajo" dnevne službe, njegov sosed na levi pa, da jo prevzame. Stotnik je stopal dalje proti levemu krilu. Moža, ki sta koprnela po novih podplatih, sta se morala obrniti, vzdigniti noge in pokazati raztrgane čevlje. Stotnik je ugodil prošnjam in stopil pred Ravana. Računski podčastnik je pogledal izza svojih zapiskov tako resno in svečano, kakor bi prisostoval okrotni obsodbi na vešala.
"Gospod stotnik, javljam najpokorneje, da sem pozvan k raportu, " se je oglasil Ravan.
"Zakaj?" je vprašal stotnik hladno, dasi je moral vse vedeti iz knjige jutranjega raporta.
"Moj tovariš je izgubil hlače. Mislil sem ..."
"Mislil? " mu je segel v besedo stotnik . "Mislil? Pri vojakih ne sme človek ničesar misliti! To bi morali vendar vedeti kot olikan človek! In kaj vas brigajo hlače vašega bližnjega? Vaša dolžnost je, da pazite na svojo uniformo! Ali ste zato tukaj, da se zanimate za tujo monturo? Ukazujem vam enkrat za vselej, da se brigate le za svoje stvari! Zapomnite si to! In kako ste se mogli predrzniti, da ste tako govorili s korporalom.Vsak šarž je višje bitje, ki se mu smete bližati le zneizmernim spoštovanjem! Z ozirom na to, da ste danes še rekrut, vas kaznujem samo s štirinajstdnevnim arestom v kasarni!"
Pa tudi tožitelj Globotschnigg je slišal svoje.
"Lep poveljnik sobe ste!" ga je zemrjal stotnik vedno glasneje. "Lep red je v vaši sobi! O belem dnevu izginejo cele hlače! Nič ne bi rekel, ako bi se izgubil pokrovček ali gumb. Iz vaše sobe bi lahko ukradli vso obleko s policami in kavaleti vred. Sram Vas bodi! Jaz vam že pomagam! Le še enkrat naj se prigodi kaj takega! Da boste imeli boljšio priliko paziti na red, kaznujem tudi vas s štirinajstdnevnim zaporom v vojaščnici. Odstopite!"
5.
Drugi dan so se preselili prostovoljci-medicinci vsak k svoji stotniji. Ravan je prišel v novo vojaščnico v Metelkovih ulicah s službenim listkom, kjer je bila njegova kazen črno na belem. Po podvorniku je pa dobil parfimirano pisemce, ki se je glasilo:
Predragi ljubček!
Pišem ti v največji naglici. Moja pusta teta se odpelje danes opoldne v Kranjsko goro in se vrne šele čez dva tedna. Zdaj sem sama s sestro. Ta naju ne bo ženirala. Izvrsten elefant je, saj veš! Naša kuharica pa rada leta v cerkev. Pridi tedaj gotovo vsako popoldne k nam na vrt! O, to bo krasen majnik!
Veseli se z mano! Munute bom štela, dokler ne prideš, zlati moj ljubček! Kar plešem in skačem od veselja! Milijon poljubov!
Vsa tvoja
Milena
P.S:Ne zameri mi slabe pisave! Mudi se mi strašno, da dobiš pismo še danes v vojaščnico. Pridi gotovo še danes!
Raven je vzdihnil tako bridko, tako žalostno, da bi se moral omehčati najtrši komis. Pisal je ljubljeni Mileni dolgo, dolgo pismo, ki je bilo trikrat genljivejše, kakor najdaljša žaloigra.
Zastonj je ugibal enoletnik-medicinec Janko, kam so izginile njegove boljše komisne hlače. Čez dva dni pa se m je vendarle razvozlala čudna uganka.
Bilo je o polidevetih zvečer. V Jankovi sobi so bili malone že vsi vojaki doma. Nekateri os sedeli pri slabo brleči, slobo dišeči petrolejki, pušili in metali karte. Drugi so razgrinjali rjuhe in volnate odeje po trdo uležanih lubnicah in se odpravljali spat. Zopet drugi so si odrezavali in otepali kisli komis in poslušali godca, ki je spretno pihal na orglice. Vzatohlem prostoru je zagatno dišalo po tobaku, petoleju, pokostu, komisu, čevljarskem mazilo, po klobasicah, jesihu, čebuli in samih takih žlahtnim dišavicah.
Janko je odprl okno in gledal doli na kostanje in Ljubljanico. Iz kantine so udarjali na uho poskočni glasovi hreščeče harmonike, veseli vzkliki, glasan smeh.
Tedaj se je vrnil Krajnikov Martin, Jankov snažilec, z izprehoda in se jel urno slačiti. Janko se je obrnil od okna. In zdaj je zapazil, da mu tlači Martin nekaj v njegov telečjak.
"Krajnik, kaj pa mi žokate tjakaj?"
Krajnik se je zgenil in obstal v hudi zadregi. Janko je stopil k njemu.
"Saj to so moje lače, moje boljše komisne hlače, ki sem jih izgubil!" se je začudil enoletnik. "To je že preneumno! Nosili ste moje hlače, ne?!
"Prosim, ne zamerite mi!" je jecljal zasačeni grešnik. "Mislil sem, da to ni nič takega! Saj jih niste potrebovali nikdar, ker nosite zmeraj svoje posebne."
"Kaj pa vas to briga?" je vzkipel Janko. "Ta je lepa! Vi ste nosili moje hlače na izprehod, jaz sem jih pa iskal. Vsak večer ste jih pa lepo tiho skrili v moj telečjak. Zakaj jih niste dejali na polico, koder bi morale biti? Pravzaprav bi vas moral naznaniti. Pa naj bo! AMak odslej se ne boste več postavljali z njimi, razumete?"
Poslej je bilo Martinove glorije konec. Kos e je lepi Anki zopet prikazal v svojih petelinčkovih hlačah, se je naglo obrnila in sama oddefinirala v Šiško. K raportu se ni upam pisati za druge, ker je narednik rekel, da so mu dosti dolge. Za nove je imel premalo denaja, menjati pa tudi nihče ni maral z njim.
Zadela ga je pa še druga nezgoda. Urškina gospoda je jela pograšati razne kose okusnih jestvin in odslovila kuharico. Potemtakem je izgubil Krajnikov Martin kar naenkrat kraljico srca pa kraljico želodca. Tolažilo ga je edino to, da ga čaka v rojstni vasi reservna ljubica Micka.
"Pametno je bilo, da sem jih imel troje, če ne zdaj ne bi imel nobene!" je modroval večkrat sam zase. Potrpežljivo je prenašal udarce neprijazne usode, saj se je nadejal, da mu zvesta Micka doma nadomesti Anko in Urško še to jesen, ko sleče on petelinčkove hlače.