Petelinček in čudežni mlinček

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Petelinček in čudežni mlinček
Spisano: Janja Vovk in Maja Milavec
Izdano: 118760704
Viri: 118760704
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


PETELINČEK IN ČUDEŽNI MLINČEK ilustrirala Ančka Gošnik Godec

Tam za gorami, tam za vodami, tam sta živela starček in starka. Tako revna sta bila, da nista imela niti za kruh. Pa sta odšla v gozd, nabrala sta zvrhan koš želoda in ga odnesla domov. In sta ga jedla, enega po enega. Medtem ko sta jedla, pa je ženi eden od želodov padel na tla. Odgnal je in rasel, kmalu je zrasel do stropa.

»Poglej mož, kakšno drevesce!« je tedaj rekla starka. »In kako hitro raste! Ko ne bi bilo stropa, bi gotovo raslo še naprej!« Starček je prikimal, vzel je sekiro in v strop in v streho naredil veliko luknjo. Tako je drevesce raslo, raslo, dokler ni doseglo neba. »Vidiš,« je spet rekla starka, »pa imava vendar tudi srečo. Vsaj v gozd nama ne bo treba več. Kar na drevo bova splezala in si nabrala želoda po mili volji. « In starček – ne bodi len – je res stopil po torbo in splezal na drevo. Plezal je, plezal – a želoda nikjer. Gledal je, gledal – želoda nikjer. Zato pa je tam, čisto na vrhu neba, zagledal prekrasnega petelinčka. In ob petelinčku je stal še mlinček, malo moder in malo zlat. Vzel je petelinčka, vzel je mlinček in se vrnil domov. Kako se je starka razveselila! Objela je svojega starega moža, pobožala je petelinčka in zavrtela mlinčkovo ročico. Glej čudo – in iz mlinčka sta padli palačinke in pita. Zavrtela je še enkrat – spet: palačinka in pita. Vsakič palačinka in pita. Bi si starček in starka sploh lahko kaj lepšega želela? Kar usedla sta se in sta jedla dokler se nista do sitega najedla. Ravno takrat pa je mimo njune hišice prijahal bogat zemljiški gospod. »Dobri ljudje,« je zaklical, »ali imate kaj za pod zob?« »Imamo, imamo,« sta prikimala starček in starka. Zavrtela sta mlinčkovo ročico in že so pred plemiča popadale palačinke in pite. »Poglej, poglej,« si je mislil plemič, »kakšen mlinček! Kar takoj bo moj!« In je dejal »Prodajta mi mlinček, starček in starka. Dobro ga plačam.« A starček in starka sta odkimala »Ne,« sta rekla, »palačink ti dava kolikor hočeš, mlinčka pa ne.« »Tudi prav,« je rekel plemič, »ga bom pa sam vzel.« In ga je vzel in odnesel seboj. Tako sta starček in starka spet ostala praznih rok, revna kakor prej. »Kaj bo z nama?« sta jokala. Pa se je oglasil petelinček: »Ne joči, dedek. Ne joči, babica. Jaz vama vrnem čudežni mlinček.« Skočil je iz hiše in stekel za gospodom. Pritekel je do njegove palače, se postavil pred gospoda in zapel:« Ti preklicani plemiški tat, vrni mi mlinček, moder in zlat!« A gospod je poklical služabnike in ukazal: »Stran, stran z njim! Glejte, da ga ujamete in vržete v vodnjak!« In služabniki so petelinčka ujeli in ga vrgli v vodnjak. Še preden se je petelinček dotaknil vode, pa je zaklical: »Mali kljun, mali kljun, le popij vodico!« In kljunček je v hipu popil vso vodico. Petelinček je skočil iz vodnjaka, se postavil pred gospoda in zapel še enkrat: »Ti preklicani plemiški tat, vrni mi mlinček, moder in zlat!« »Kako?« se je začudil gospod. »Ga niste vrgli v vodnjak?« Smo, smo, gospod,« so rekli služabniki, »pa je prišel nazaj.« »Potem pa ga vrzite v peč!« In služabniki so petelinčka ujeli in ga vrgli v peč. Petelinček pa brž: »Mali kljun, mali kljun, le izlij vodico!« In iz kljunčka se je ulila vodica, pogasila ogenj, petelinček pa je skočil- hop – iz peči in spet stekel pred gospoda: » Ti preklicani plemiški tat, vrni mi mlinček, moder in zlat!« je pel in ni odnehal. Nerodna reč, takle petelinček! Kajti plemič je ravno takrat gostil vso najžlahtnejšo gospodo iz soseske. Ko so gostje slišali, kaj petelinček poje, so vsi hkrati skočili pokonci: »Kaj?«  so rekli. »Plemiški tat?! Pri takem nimamo kaj iskati!« Stekli so skozi vrata, gospod je tekel za njimi, petelinček pa – hop- po mlinček in z njim iz gradu. Na ravnost k starčku in starki je zletel in je že na daleč pel: »Tu je mlinček, tu je mlinček, tu je vajin petelinček.« Starček in starka sta bila vesela kot še nikoli. Nalila sta mu čiste vodice, mlinček pa sta pospravila tako, da ga ni ukradel nihče več.


Ruska ljudska