Pet mož gradi pot

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pet mož gradi pot
Gustav Renker
prevedel Pavel Debevec
Spisano: 1936
Viri: Slika besedila
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Gradila naj bi se pot na mogočno goro. Ne po prisojnih travnatih pobočjih, kjer raseta po orhidejah dišeča murka in zobčasta zvezda planike, ne po položnejših, razklanih stenah, ki se tam vzpenjajo na greben. Nič koliko potov je na južni strani gore, vrezanih čudno dovolj kot široke steze v strmice in skalo, prenehajočih pogosto tam, kjer se konec poti zdi nesmiseln: ob globoki jami ali pred trhlimi ostanki nizkih bajt, ki se, iskajoč zavetja, oklepajo gore. Včasih pa se nehajo te poti, nekoč s skrbjo zgrajene, zdaj razpadle v škrbo, ki se razširi v ploščad.

Iz reklanske doline in iz smaragdnozelene nevejske alpske kotanje držijo neurejene in nič več nadelavane poti v višave, plezajo kakor vrvne zanke po stenah navzgor in se po navadi zlivajo v grebensko pot, ki drži na teme.

Nič ni višjega okrog vrha; le na vzhodu stoje še enaki mogočneži. Toda med njimi je meja. Od nekdaj, ker pripadajo te gore veliki državi, raztrgani po notranjih mejah, dokler ni vojna raztrgala pradavne ljudske tvorbe.

Zdaj se pravi tam Jugoslavija in tu Italija. Tam srebrno opasani Triglav — tu temna skalna stena — Montasia[1].

Gradila naj bi se pot, ki bi držala čez divje stene Poliškega Špika na vrh.

Kakor da jih stoletja ločijo od nekdanjosti. Globoko, peklo bruhajoče brezno leži med njimi: vojna.

In tu je njeno mrtvaško kraljestvo minulosti, zemlja, kjer je za večno vžgana preteklost, dvigajoč se vedno znova kakor obledni hlapi: omamljajoči, grozni in strašni. Razpadle steze na južni strani so pota tisočerih nevidnih nog, ki topotajo gor in dol. Kolone počastnih vojščakov, ki hodijo tu kakor so hodili nekoč, ko so še bobnele granate in so puškini streli bevskali v odmevu skalnih krnic.

»Vojna je tu pokopana — pazite, da se spet ne vname!« pravi stari Osvaldo Pesamosca. In iz njegovih motnih, zasenčenih oči zažari velik strah. Ako se ozre kvišku v gore, plane vedno nekaj tujega v njegov pogled.

In tega ne razmejo doli v Ovčji vasi, kjer se odpira z gostimi gozdi in zelenimi tratami posejana dolina, ki drži kakor zveličavna cesta tik pod severno steno Poliškega Špika.

Veliko novega življenja je prišlo v to dolino, ki se ji pravi Zajzera, in tudi tu je včerajšnje strašno daleč od današnjega. Nekdaj umazana, siromašna gorska vas je zdaj zbirališče tujcev z lepim hotelom in na moč čedno cesto, ki drži od mednarodnih železniških prog v gore.

Dà, tega ne razumejo v Ovčji vasi, če poromajo oči starega vodnika Pesamosce k orjaški steni Poliškega Špika in se pri tem tako zelo spremene.

Gradila naj bi se pot skozi višave in strahote te stene. Kar je bilo pred vojno, je skoro ugasnilo v spominu, zakaj treskoma je padel jekleni zastor med dve človeški dobi.

Tako neko je bila že pot skozi to steno. Ozka, vitka črta železnih klinov in vrvi, izpeljana naravnost in neizprosno v višavo. Takrat se je vila meja gori čez greben in je bilo morda nekaj sovražne kljubovalnosti, da so hoteli veliki gori, ki se je kazala Italiji tako prijazna in prehodna, vsiliti pristop z grozeče avstrijske stene.

Veliko se je takrat govorilo za in zoper stezo, toda tega danes ni več, kakor ni več nekdanje skalne poti. Dinamit jo je raztrgal, ker je tako zahtevala vojna; padajoče kamenje, slana in vihar so razdejanje dokončali.

Stena je taka, kakršna je bila, ko so jo drzni iskalci višav zavzeli prvič. In če tiči tu ali tam še zarjavel, nezanesljivo v kamenju zabit železni klin, zvišuje to še bolj občutek samotnosti in s tem zavest lastne moči.

Na temenu Poliškega Špika stoji stari Osvaldo Pesamosca in gleda v praznino strmali, pod katero leži kakor večnost daleč Zajzera. Prišli so iz Neveje in gospod sedi zdaj na plašču, kadi cigaro in je preveč utrujen, da bi s pogledom zajel več ko nasprotje med Jadranom na jugu in ledenimi gorami na severu.

Osvaldo je videl to že stokrat. In mu pomeni komaj kaj drugega kakor papir, kjer je treba črke šele razbrati. Utrujeni gospod z Dunaja, ki ga je peljal sem gori, vidi samo bel papir in bi ne imel časa, četudi bi ga hoja manj utrudila, v tej četrti ure na vrhu raztolmačiti vseh pismenk, ki so jih vgrebli ljudje in dobe v truplo Poliškega Špika.

Osvaldo je na kratko razlagal; nekoliko lajnasto in papižje, ker je moral to že tolikokrat ponoviti: »Tržiški zaliv Kanin — za njim Kras — tam Visoke Ture, šiljasti čok sladkorja je Veliki Klek ...« In še marsikaj. Kakor panorama, ujeta na gramofonsko ploščo.

Gospod z Dunaja kadi, zakonska dvojica iz Trsta, ki jo je vodil Sep, jé z maslom namazani kruh in sardine.

Sep Amlacher je mlad in plavolas ter ima veselo zavihan nos. Tudi on je oddrdral svoje rečenice o razgledu on po italijansko Tržačanoma, po nemško Pesamosca Dunajčanu. Bilo bi pa lahko tudi narobe, zakaj oba jezika se tu stekata ter se preprijemata kakor zobato kolesje v bistrem izmenjavanju in izenačevanju misli in delovanja, kakor bi moralo biti povsod, kjer se dotikata dve bitnosti dragocenih narodov.

Stari Pesamosca je stopil na greben nekaj korakov naprej. In zdaj stoji tu kakor skalnat steber, vzrasel iz telesa Poliškega Špika in hranjen od skrivnostnih zemeljskih struj.

Amlacher stopi k njemu. Oba zreta doli v Zajzero, ki je tako globoka kakor obrnjeno nebo. Oba mislita eno in isto, malo se zasučeta in njuni pogledi se pogreznejo v brezna na zapadu, kjer hiti navzdol za neznansko skalno samoto globoka, z gozdovi prepletena dolina, na katere koncu leže majčkene rdeče strehe dunjiške vasi.

Sep Amlacher potegne z roko lok, kakor da hoče objeti vso goro, in pravi, da naj bi držala nova pot tu gori.

Pesamosca molči, le v njegovih očeh je zopet tista senca strahu, ki prihaja iz groze minulosti in je Ovčjevaščani ne razumejo.

»To bo neizečeno lepa pot«, pravi Amlaeher in zanosna sanjavost doni v njegovem zvonkem glasu. Okrog mene se bo vila, kakor se vijejo polžaste stopnice okrog stolpa, in povsod, kjerkoli bo kdo stal, bo nov začetek.«

Osvaldo namrši obrvi; njegova usta so tenka kakor nožev hrbet. Višinski veter dvigne njegove snežnobele lase, ki so še vedno dolgi in gosti, da vzplapolajo kakor srebrn plamen. In zre z vrha Poliškega Špika — tam doli leže sivi, rogljasti stolpi kakor okamenele lopute na zmajevem hrbtu, na temenu krnice v soncu se zrcali bleščeča skalna plošča, — ki kmalu zeleno in valovito odjenja v milo vzbočeno sedlo. To je pa razorano s prstenorjavimi jarki in kakor kozavo od globokih vrtač, v katerih mežikajo sinji tolmuni. To vse in še veliko, veliko več je bila nekoč vojna. Toda na to ne misli Osvaldo Pesamosca, njegove misli uhajajo še bolj nazaj. Tedaj sikne skozi široke, od tobaka porjavele zobe: »To je moja pot!«

Mladi Amlaeher se zvonko zasmeje, da se turisti, potikajoči se po temenu, ozrejo. »Ali se ti meša na stare dni? Vendar veš, da je pot dolgo pred vojno našel dunajski inženjer.«

Osvaldo ga srepo pogledia, dleskne s kazalcem proti palcu in reče samo: »Moj oče!«

Sep Amlaeher je mahoma obmolknil; resen obraz je prevzel njegov čedni, mehki obraz. Tako je oni torej mislil? — Zdaj mu pridejo na misel zopet stare pripovedke o Pesamosci, volku, ki je nekoč kakor siva prikazen hodil skozi stene te gore. Veliko prej, preden so moški iz mest, svetlobe žejni, zatipali obvršje Poliškega Špika. Nobeden teh, ki še žive, ga ni videl, niti Osvaldo, njegov sin.

Vsi ti mladi ljudje, ki zdaj telovadijo po stenah in grebenih, ne vedo ničesar o »Loufu«, furlanskem planinskem volku.

Sep Amlacher ne ve dosti več ko za ime. Bil je otrok, ko je nastala vojna, in njegov oče je bil prišel od onkraj, iz Melske doline, kot železničar. Zdaj je vojna že davno pri kraju, stari Amlacher je postal italijanski državljan, da ne bi izgubil službe, prav tako tudi Sep. Njegove sinje oči splavajo zdaj tja čez karnsko predgorje — tam leži zdaj koroška dežela in ima srebrn led Visokih Tur kot krono nad svojim lepim čelom. Tjakaj segajo Sepa Amlacherja sanje, čeprav ve, da mora prihodnje leto k vojakom tja doli v Kalabrijo ali na Sicilijo. Saj radi pošiljajo gorjance na globoki jug, da se seznanijo z jezikom, deželo in ljudmi nove domovine.

Sep Amlacher na to ne sme pomisliti; v njem zagomazi in zapeče ga tako hudo, in meja je tako blizu. S silo odtrga oči od turskih gorá.

»Tvoj oče!« priključi Sep na prejšnje besede.

»Misliš, da je prehodil vsa pota veliko prej, preden so prišli planinci iz mest?

Pesamosca prikima.

»Pripoveduj mi o njem.«

Stari odkima in pokaže na turiste. »Drugič!«

»Ampak,« vprašuje Amlacher dalje, »kako pa je s teboj, in z novo potjo, Osvaldo? Kaj ne maraš, da jo zgradi Club Alpino Italiano?«

Zopet je Pesamosca zmajal z glavo. »Naj jo grade. Lepa bo kakor še nobena pot v Alpah do morja. Ampak ...« svareče je dvignil suhi prst — »veliko se bo zgodilo, Sep, preden bo gotova. Jaz to vem. Jaz poznam goro. In ni kup kamenja in grušča, kakor katera koli. Ta gora je Monte del destino. Mrtvi, ki leže povsod po grebenih, ne počivajo. In ne počiva stari ,Louf’, moj oče. Mi stari vemo to.«

Amlacher se smeje. »Ti si praznoveren, Osvaldo. Zato pusti vso reč. Saj jih je dosti, ki bodo delali. Gora nam da kruha, če ne bo nobenih tujcev več. Vsi vodniki iz Ovčje vasi so se priglasili za graditev. Ostani doma v Reklanah, stari volčji sin.«

Pesamosca se ne jezi zaradi tega zasmehovanja. Smehlja se celo, kar pa je videti, kakor bi roparska zver kazala svoje zobe.

»Jaz sem se tudi priglasil. Reven sem in ...«

Veselo vzklikne Amlacher: »Potem pazi, da te gora kot prvega ne popade. Police nad dunjiško stranjo so težke.«

Zdi se, kakor da Pesamosca ne sliši. Še za korak stopi naprej, komaj za prst nad prepadom. Njegova roka zaplove nad globočino — tam, kjer kipi Zmajski greben iz trupla Poliškega Špika, je naenkrat postalo temno. Kakor senca velikanskih, brez glasu plahutajočih peroti. Potem zažarita vnovič skala in večni sneg.

»Nobenega oblaka ni na nebu,« pravi Pesamosca z nizkim glasom, »ki bi dal tako senco«.

In se vrne k svojemu gospodu. Nekaj časa stoji Sep Almlacher in modruje, kako se je moglo zgoditi, da je hrušnila senca čez Zmajski greben, ko široko okoli ni okrog sonca videti nobenega oblaka. Skoro se hoče tudi njemu zazdeti, da preži nekaj neizvedljivega in nezapopadljivega v teh brezdajnih globelih. Poleg tega pa goro pozna, saj je bila vendar ljubezen do teh vrhov, katerih božja čistost stoji nad vsemi političnimi mejami, vzrok, da si je izbral vodniški poklic. Povsod je že bil: skozi strašno kaminsko vrsto špranjske poti, čez razpadlo stezo Srednjega grebena, visoko čez žrelo clapadorijske globeli tja do spokojnih čred montaških planin — povsod je bil že hodil. Zdaj pa ga duši skrivnost te gore in zdaj išče svojo dobro voljo zopet tam, kjer se njegovo hrepenenje zaklepa z mejo in domovnico.

Saj pozna lepe, sladkotožne koroške pesmi. In zdaj zapoje eno tja čez k ledenim vrhovom turskim. Tuje zveni pesem nad grobno mrzlimi globelmi Montaža in je kakor svetal, žvrgoleč ptiček, ki se je zgubil v izumrli pustinji. Toda turisti in kamniti možic se pesmice veselijo.

***

Pet gorskih vodnikov je v Ovčji vasi in vsi upajo, da bo pritok tujcev rasel od leta do leta, kakor je rasel v časih po vojni, ko je iz majčkenega gnezda z grdimi, sivimi hišami nastalo imenitno tujsko zbirališče. Prišli so ljudje, ki poznajo barvno čarobnost Dolomitov in veličastnost švicarskih gorá, ter so dejali, da sta skalna dvorana Zajzere in cerkveno sveta samotnost Špranje pod navpično nagrmadenimi stenami Montaža brez primere.

Štirje izmed vodnikov tega ne vedo, peti, kuštravi Jan Robič, tega noče vedeti. Vsaj baha se strahovito s svojimi doživljaji v Dolomitih in Ortlerjevi skupini, katere je pred letom dni obiskal z nekim gospodom iz Milana. Ostali zavidajo Robiča, da pozna tuje gore, razumejo pa, da ga je gospod vzel s seboj. Nihče ni tako drzen, tako zvit, ko je treba ukaniti skalo, nihče tako peresno lahek ob trebušastem previsu, nihče tako kačje gladek v ozki razpoki kakor Jan Robič. Najboljši plezalec je v Ovčji vasi — čeprav so tudi drugi dobri: stari volčji sin Osvaldo, ki je opravil pred leti tu najtežje kot prvi, plavolasi Amlacher, kakor martinček gibki Ettore Prato in Jože Tožbar, velikan s polovico obraza.

Pred hotelom sedijo ti štirje na zidu, ob katerem slonijo štirje cepini, da tujci vedo, da jih tu pričakujejo vodniki. Osem kvedrovcev tolče na zid v taktu nevede isto melodijo in osem oči zre vzdolž bele ceste, ki drži iz Ovčje vasi v Zajzero. Tam gre Osvaldo Pesamosca z nekim gospodom; beli lasje žare, čeprav je dan oblačen in ni videti nobenega gorskega vrha.

»Vedno stari!« godrnja Jan Robič. Mršav je in izsušen, razpokana, rdečerjava koža se ostro prepenja čez naprej moleče ličnice. Misli na denar, ki ga bo dobil Pesamosca, če bo spravil svojega gospoda skozi globel Jof Fuarta. In misli tudi na svojo mlado ženo, na grdo Jelo, ki se dere in zaganja vik in krik, če nekaj dni ne dobi nobene partije. Četudi se zmeraj prepirata, sta vendar edina v tem, da grabita na kup centezime. Živita v najslabši koči in njuna dva otroka se podita okrog v cunjah. V trbiški banki leži njun denar za novo gorsko obleko Janovo, in naj ga bo že kolikor hoče, dotakniti se ga ne smeta. Morda dobi zato tako malo partij, ker je videti kakor najslabši capin. Jan Robič ne privošči Pesamosci partije. »Zmeraj stari! Kaj ne bo nikoli umrl?«

Sep Amlacher ga posvari od strani in molči. Z Janom komaj da govori, nikar da bi se z njim prepiral. On ve, da je sijajen plezalec, da se je v Dolomitih naučil novodobne zvijače, kakor nihanja in vrvne hoje v prečni legi, reči, o katerih se Pesamosci niti ne sanja. Toda za sanjača Sepa je stari iz Reklan, ki se mudi poleti zaradi tuj skega prometa v Ovčji vasi, del teh gorá, ki ga obdaja njihova grozota, romantika.

»On ima veliko ime!« pravi Ettore Prato. In to je povedal brez zavisti. Tudi Pratu pomeni Pesamosca simbol, toda drugačen kakor v sanjah Amlacherjevih. To je Italija, ki je bila vedno molčeči gospodar teh gorá in ki je vsadila zdaj svojo trobojnico na grebene in vrhove. Tak je Ettore Prato: planinski odmev mladoitalijanskega vzklika. In umetnik - majhen v znanju, velik v hotenju. Če bi imel denar, bi se učil kiparstva. Marsikaj tiči v njem, kar hoče na kak način na dan. V majhnih sohah, v cvetlicah iz kamna in ilovice, v reliefih. Sep pozna te stvari, tudi mati Prato jih pozna. Oba pravita, da je zelo lepo. In več si za zdaj Ettore ne želi. Za zdaj, dokler si kot vodnik ne prihrani toliko, da bo lahko šel na umetniško šolo v Rim. A za to je še čas. In Ettore je preveč jasnoviden, da bi se vdajal neumnim sanjam.

Jezi se nad Robičevo zavistjo in ga motri s prezirljivimi pogledi. Od glave do nog. To kuštravec razume. Gleda svoje zanemarjene cape in Ettorejevo elegantno obleko. Gubaste knickerbokserje, prilagodljiv sviter čez deško sloko telo in rumene čevlje iz juhte, na katerih ni niti ene praske od ne čaka Ettore na zidu pred hotelom, da ne bi bil gladko obrit in ne bi imel las počesanih v podjeten čop. Sep Amlachel poleg njega nosi izzivajoče klobuk z ruševčenim peresom, siv lodnasti jopič in usnjene hlače nad gohmi koleni, čeprav je to še tako nepripravno v skalah. Toda tam se tako nosijo - tam na Koroškem, v izgubljeni domovini.

»Pesamosca ima veliko ime«, ponovi Ettore, »in tudi pri graditvi poti bo imel dobro službo.« 

Sepa Amlacherja prešine spomin na tisto, kar mu je bil Pesamosca povedal pred tremi dnevi na vrhu Montaža in sklenil, da pove to pozneje Ettoreju.

Še vedno gledajo za možmi na cesti in vsi mislijo, morda z nekoliko zavisti nad vodniškim plačilom ali tudi brez hudobnega primerjanja, da stoji Pesamosca tuj in kamniten kakor podoba iz davno minulih dni med njihovo mladostjo.

Jože Tožbar vzame pipo iz krivo zategnjenih rok in meni opravičujoče: »Saj tako ali tako že davno ne more z nami vštric.« Takoj nato vdano skomigne z rameni. »Tujci pa raje vzamejo starega kakor mene.« 

Kdor Tožbarja vidi, mu verjame. Videti je strašen: levo lice in čeljust sta odtrgana, da zija tam široka, rdeča luknja. V pradivjini julijskih globeli so še medvedi — in eden izmed njih je Tožbarja tako strašno zdelal. Medved v Clapadoriji. Jože stiska pesti, kadar pomisli na to: račun je še neporavnan. Stopinje živali, rdeče od krvi nezavestnega, pohabljenega in hudo zdelanega Jožeta so držale takrat iz globeli — kamorkoli. Morda na Kranjsko, v samotno Koritnico, morda tudi dalje. V pragozde kočevske deželice. Takšne bestije potujejo daleč. Toda nekoč se povrnejo. In Jože medveda pozna, med tisoči medvedov bi ga spoznal po široki, modrikasti brazgotini brez kožuha, ki jo ima zver na levi šapi. Nekoč. Ta dan pride!

Ettore sklene obe roki nad glavo. »Tujci bi z nikomer ne šli rajši, če bi vedeli, kdo te je tako pohabil. Hoditi z moškim, ki je ležal pod medvedom, Jože, to je nekaj zanje, če se potem v Berlinu, Rimu ali na Dunaju bahajo s poletnimi doživljaji! Ne smeš biti tako molčeč, Jože!«

»Saj si vendar ne morem obesiti table okrog vrata z napisom: »Pozor, gorski vodnik z medvedjim doživljajem!«

Tedaj so se vsi trije zasmejali. Ettore in Sep, ker sta se sploh rada smejala, Jan pa, ker se je smejal nad neumnostjo, ki takega doživljaja ne zna spremeniti v denar. Samo Jože Tožbar se ne smeje. Njemu je udarec s šapo strgal kožo z obraza in izruval srečo iz srca. Na videz mu je več ko šest in dvajset let, kolikor jih šteje, namesto obraza ima krinko in preprosta sreča se mu je izmuznila, ker je Greta Klinkar dejala, da se ne mara poročiti s polovico človeka, katerega bi bila celega sicer rada vzela.

Tako sedijo štirje vodniki iz Ovčje vasi in zro v večer, v čigar zamegleni sivini je s svojim gospodom zginil Pesamosca na poti h koči. Z zadnjim mrakom se pretrga nad gorami nekaj oblakov in iz njih pogledajo rdeče plameneči skalni roglji. To so vrhovi Vergine in Innominate, ki tam dožarevajo — toda štirje vodniki mislijo pri pogledu nanje na zobe Zmajskega grebena, katerih iz Ovčje vasi ni videti.

In tu stoji pred njimi zopet pot, čarobno drzna pot, ki naj se zgradi kakor nebeška lestva na vrh Poliškega Špika. Ti štirje so ljudje teh gorá in mislijo drugače kakor ljudje v mestih. To bo budna strada, meni Ettore, tudi za tiste, ki ne zmorejo najtežjega, in bo vendarle zahtevala poguma, moči in nevrtoglavosti. Je že prav, da zgradijo pot.

Zaslužiti se bo dalo, tehta Jan Robič. Zdaj pri graditvi in pozneje, ko se bo veliko več ljudi dalo voditi iz Ovčje vasi na Poliški Špik.

»Kar brž bom tam v globelih in skrivališčih dunjiške strani,« si izračunava mrki Tožbar, »če ga bodo spet zasledili. In prišel bo zopet, čisto gotovo!«

»Pravijo, da združuje ljubezen bitja iz velikih daljavi«, premišljuje Ettore. »Morda je tako tudi pri sovraštvu in lahko se zgodi, da bo nekoč tvoj medved zopet tu!«

»Tedaj pa ...« grozi Jože, se zažene k zidu in odide gugaje se proti vasi.

Postalo je pozno, danes noben tujec ne bo več najel vodnika.

Ettore in Sep leno korakata čez polja.

»V treh dneh bo počil prvi strel.« 

»Je vendarle nekaj čisto novega - veseli naj se graditve. A, Ettore, zdaj ti moram povedati ...« In zdaj pove plavolasec kako, čudno je bilo pred tremi dnevi na vrhu gore.

Ettore odkimava. V njem je vse močno in svetlo v sedanjosti. On ima rad gore, ker so lepe, svečane podobe. So kamen in ostanejo kamen — basta. »Čudaški postaja stari Pesamosca«, odgovori smehljaje se.

Toda vprašanje tiči le v njem prav tako, kakor tiči v Sepu Amlacherju: kako je bilo tisto z gorskim volkom, z Osvaldovim očetom? Ali nam bo povedal, ako ga bomo prosili?

***

V Krnici stoji zdaj koča iz neotesanih tramov in s streho iz pokatranjene lepenke. V njej ognjišče in vrsta slamnatih ležišč. Večer umira v stenah Poliškega Špika in severni stolp se črno dviga v bledo nebo. V Zajzeri je že zelo temno in nikjer ne gori luč. Z božjepotne gore preljube Gospe na Višarjah trepeta donenje zvonov kakor bledomoder metulj. Sto metrov nad kočo stoji žmulasto, kakor našobljena ustnica, prvi stenski pas; v njem se še bliska v mraku belosiva črta. Tam so izklesali v zadnjih dneh novo stezo, razstrelili vogale, ki so doslej zapirali pot, ter položili v goro kačo iz močne železne žice.

Sedem jih čepi v koči, nekateri okoli ognja, nad katerim se začenja kuhati voda za polento, nekateri na slami. Še trije delavci so tu, starejši ljudje, ki so bili med vojno minerji. In pet od štirih vodnikov. Manjka Jan Robič, ki ima danes partijo na Nabojs. Tudi Osvalda jutri ne bo tu. Pravkar je Sep izpustil telefonsko cev, in njegov obraz je poln skrbi, ko pravi: »Vsekako hočejo, da jih vodiš ti, Osvaldo. Čez zapadno steno na Viš. Jutri popoldne ob treh da bodi pri Oitzingerjevih tratah.

Stari nekaj godrnja in strese rumeno polento v kuhajočo se vodo. Bilo bi mu ljubše, če bi mogel prihodnje dni ostati pri graditvi poti. Kakor vojni pohod v tuje se mu zdi vse, čeprav pristop natanko pozna. Plezal je zmeraj, vse njegovo življenje v tej gorski domovini je bilo plezanje. Toda zdaj prodirati z jeklom in dinamitom, kos za kosom vsekavati v gorsko truplo — to se mu zdi vse več kakor blazno smelo plezanje v steni. V globini svoje preproste misli sluti, da je to šele pravi boj z velikanom. Strah ga je pred Montaževimi skrivnostmi, strah pred duhovi mrtvih, ki ležijo v njegovih globelih, dasi se nihče bolj žilavo in zagrizeno ne pomika z nastajajočo potjo proti višavi. To je zadnje, kar mora Osvaldo dobojevati s Poliškim Špikom. Ko bo to mimo, potem – no, Osvaldo meni, da ga bo poprej spotoma nekje zgrabila gora. Skoro radoveden je, kje bo to. Povsod sedi bistra smrt in Poliški Špik je njena kraljevska palača.

Jože Tožbar meša polento z nerodno leseno žlico, ki je bolj krepelec kakor žlica; Ettore reže slanino in sir v kocke ter jih polaga za cvrtje v železno, črno ponev.

»To dela tvoje slavno ime, Osvaldo in tvoj skrivnostni oče«, pravi jasno in brez zavisti. In še pristavi, da bi prepodil tudi slehrni sum nevoščljivosti: »V nekaj dneh bodo tudi vas druge poklicali. V hotelu je napovedana večja družba Nemcev. Tedaj bo kmalu premalo vodnikov v Ovčji vasi, in vi ...« z brado sune proti delavcem, »vi boste potem lahko sami gradili pot.«

Delavcem bi bilo to vseeno; ne marajo vodnikov, katerih navzočnost pospešuje celo graditve in jim krajša zaslužek. In zdaj, ko so premagali prvo brano, si upajo tudi sami nadaljevati graditev do kladaste škrbine. Potem seveda ... pred breznom Val Rotte pa jim, nevajenim skal, ni bog ve kaj pri srcu. Vendar je za to še čas.

»Filmski ljudje so,« se oglasi Sep. »Delati hočejo kino, mi je povedal hotelski vratar.«

Osvaldo zmaje z glavo. »Zaradi nekoliko ljudi v Ovčji vasi kino?«

Nekoč, med vojno, ko je bil v Čedadu na okrevanju, je videl vojaški kino. Bila je to prav smešna reč in resni Osvaldo se je dodobra nasmejal.

Sep in Ettore trdita seveda drugače. Zdaj nemški, zdaj italijanski dopovedujeta starcu, kaj je filmanje. Fanta sta otroka nove dobe, brala sta o tem in videla v Trbižu nekateri film.

Take reči zdrknejo ob Osvaldu kakor deževnica ob stenah Poliškega Špika. »Kaj to mene briga!« Skomigne z rameni in vrže novega dračja na ogenj.

Jože Tožbar, ki je doslej mimo poslušal, dvigne glavo; odsev ognja udari v njegov obraz in medvedja rana je kakor skleda, polna strnjene krvi. »Navsezadnje te pa le nekaj briga, Osvaldo! Morda bodo naredili film o tvojem očetu!«

Osvaldova bela glava se dvigne. »Moj oče?« Ne more si misliti, kaj bi imel »Louf« tu opraviti.

Ettore pa vneto pritrdi. »Jože ima prav. Kaj takega imajo ljudje radi. Videl sem nekoč v Trbižu film, ki je igral tudi v gorah kakor tod. In bilo je tam dekle, prava skalna čarovnica, ki je zmeraj plezala po stenah. Ako so moški plezali za njo, so se vedno ubili. Dokler ni prišel eden, ki ...«

Zdaj se smeje Osvaldo, ker misli na Poliški Špik, na kamine nad Špranjo, na Oitzingerjev prelaz v severni steni, in si pri tem predstavlja, da ženska veselo in razposajeno skaklja po teh skalah, medtem ko stoje moški spodaj in ne vedo, kako priti tja gori. Furlanske ženske hodijo do poliških planin in pasejo tam živino. Kar je nad njimi, je dežela moških.

Še zmerom smejoč se, vlije Pesamosca fricco, pečeno mešanico slanine in sira, čez polento, dvigne kotel iznad ognja, ostali pa posedejo krog njega.

»Saj ne vem, ali je res«, pravi Ettore v zadregi in obriše svojo pločevinasto žlico ob zadnjo plat hlač.

In zdaj jedo; počasi in kakor enakomerno kolesje ure tone žlica za žlico v mastnih jamicah, ki oljnato stoje po polenti. Na koncu žvečenja in molčanja pa zakroži čutara z žganjem.

Nekaj časa še sedijo, kadijo in se pomenkujejo o jutrijšnem delu. Osvaldo strmi v žerjavico; njegove oči so globoke, kakor da gledajo same vase. Njegov obraz je v soju ognja rdečerjav kakor opeka, neštete gube pa, kakor da režejo skozi vso lobanjo. Naposled se sunkoma dvigne in odide na prosto.

Ko mu ostali trije sledijo, vidijo, da Osvaldo ne sedi na skali kakor vsak večer. Počasi stopa navzgor po novi cesti, ki se beli v mesečini, poprime s pestmi lesketajočo se kačo iz železne vrvi in se potegne čez sveže izklesane stopnice. Ob neki prižnici se pot neha. Tam leže orodje, železni klini in vrvi, pripravljeni za jutrišnje delo. Tam je tudi majhna kotanja, polna nitkasto žilave trave, in ko pristopijo ostali, tudi dolga, črna maroga. Osvaldo leži tam z uprtimi rokami pod brado in zre proti Mariji na Višarjah, ki kot svetla zvezdica plava v noči.

»Zdaj je tega sedemdeset let«, začne Osvaldo, kakor da so se zmenili za to povest in jo pričakovali, »ko je moj oče izginil. Bilo mi je tedaj dve leti, in lahko si mislite da se ,Loufa' ne morem več spominjati. Toda on me je še videl — da, mati mi je pravila. Tri dni prej, preden je izginil, me je videl. Mati je bila mlada, on je bil star. Ali jaz mislim ...« — se zasmeje Osvaldo — »da bi mlada Marcela ne zamenjala starega volka z nobenim veselim reklanskim fantom. Tega se on tudi ni bal, saj bi sicer ne vzel čisto na tihem in tako pozno mlade žene. Bil je močnejši od vseh drugih in razen njega ni bilo nobenega kralja v gorah.«

Mesec je vzšel nad Škrbinico v Prednji Špranji sredi v vratih med dvema visokima gorama. Leži na večnem snegu in je rdeč, kakor bi gorel. Zareča krogla se lovi nad prepadi; bati se je, da bo okrogla butica s spačenim obrazom kakor plameneče kolo padla v ledeno globel Špranje. Potem se prikazen razblini, izgubi težo in se dviga kakor bi tekel režeči se obraz ob robu Koštrunove Špice navzgor.

Tako je nekoč stari "Louf" Guissepe Pescamosca, stal v mesečini, v neki škrbini Špika nad Plazom. Dva orožnika sta ga videla in streljala nanj, zakaj bil je preklican. Toda krogle so padle v mesečino, gorski volk pa je stal s prekrižanimi rokami in se smejal. In z njim so se smejale gore; zveneče, vreščavo, drobeče, cvileče. V neki steni se je utrgal smeh plazu. Orožnika sta pobegnila doli v Chiusaforte. Nikoli, nikoli več ne bosta lovila »Loufa«, češ da je neranljiv in z duhovi v zvezi.

Poslali so nove ljudi, trdne ljudi iz Štajerske, Tirolske. Vojake, ki so bili prav tako v gorah doma kakor Reklanci, od katerih bi prav gotovo nihče ne lovil Volka. Varen je bil pred sleherno kroglo in zasmehoval je Avstrijce, ki so bili tedaj še gospodarji Beneške.

Giuseppe Pesamosca je bil uskok. Ni hotel nositi avstrijakovskega orožja. Tedaj pač zločinec — toda junak v pripovedkah obmejnih gorá nove, velike Italije. Vedno znova gnete zgodovina zločince v junake in narobe. Pesamosca ni bil uskok, ki bi razcapan in sestradan beračil pri kmetih in spal na skednjih.

Odšel je v gore, ki so s svojo divjačino že davno bile njegovo kraljestvo. Nihče ni vedel, kje je živel. Skrivnostno in velikansko je stal Poliški Špik nad dolinami. Pesamosca je postal njegov stvor; morda se je divja, nepojmljiva duša velike gore vselila v postavo mračnega moža. Videvali so ga tu in tam, sivo črto, bežečo senco v ostenju. Krogle so se razpršile v kamenju, senca je izginila.

Ljudje iz Reklan so bili nemi in niso vedeli nič. Odkod je dobival »Louf« krogle, smodnik, sol? Patrulje so legle na prežo pri hiši Carla Peverellija, čigar sin ni bil bog ve kaj, a je potreboval denarja, da ga je lahko zapravljal po chiusafortskih gostilnah.

Današnjo noč! »Louf« potrebuje zopet smodnika! »Louf« ni prišel, mladi Peverelli pa je naslednje jutro visel na vrvi v skednju.

Uskok, morilec, divji lovec! Hejsa! Lov na človeka! Torej gori k podbreškim planinam, vprek globeli za skakajočo senco! Dokler se ni gora sama kakor zastor zaprla nad stvorom - brez sledu je Volk izginil. Po nepoznanih potih je prišel tja čez v Zajzero. Poznal je najmanjše okrajke, na videz brezupne, ki so držali v novo daljo. Bilo je, kakor da bi se pod njegovimi nogami, pod njegovimi pestmi spremenil tudi gladki kamen v kašo in se dal gnesti, da je bil »Louf« lahko hodil čezenj in se vrnil potem zopet v svojo prejšnjo obliko, da se niti gams ni mogel povzpeti nadenj.

In sestopil je »Louf« v Malo Planino, kjer je bila mlada Marcela pastirica. Poželjenje in hrepenenje se je zbudilo v jeklenih prsih, ki so doslej oklepale stekleno srce. Morda ni bil to niti nagon, marveč volja, hotenje, biti nesmrten v bitju, ki bo njemu enako. Nihče ne ve, kako je snubil Volk, nihče si tega ni mogel misliti.

Toda bila je neka julijska noč, Marcela pa sama v koči.

Še nekajkrat je prišel in njegova trda pest je objemala drobno otroško glavico. Nemo in tesnobno je sedela cvetoča mati poleg ledenosivega velikana in poslušala njegove besede. Zakaj je pripovedoval »Louf« o skrivnostnih potih Poliškega Špika? Njej, ki je poznala gore samo toliko, kolikor so bile trate in pašniki.

In potem Volk ni prišel več, nikoli več. Osvaldo je zrasel in njegove oči so vprašujoče otipavale Poliški Špik. Ali je še živel tam gori, samotno, divje kakor žival? Ali je še vedno brez miru hodil nad oblaki, nad mehkim zelenjem z gora svoje ubite gamse? Ne, samo zvezda visi nad goro kakor rosna kaplja. Šepetajoča povest je živela med ljudmi iz Reklan: on še ni mrtev, še vedno živi. Sto let — dve sto? Ha, Poliški Špik je še starejši in nosi svojo kamnito glavo v bodoča stoletja. In »Louf« — to je Poliški Špik. Ali je bil kdaj mlad? Kdo ga je videl mladega? Marcela se je poročila z nekim čevljarjem iz Rezije in je bila daleč od tiste julijske noči na Mali Planini. Pet otrok je imela. Sem ter tja je prišel v čevljarsko hišo nekdo, in ta je bil tuj, čeprav ga je bilo nosilo njeno naročje. Sedeval je na ognjišču in vpraševal. S težavo je poiskala žena iz spomina, kar je bila oporoka »Loufova«. Skrivne police, kamini, pota Poliškega Špika. Osvaldo je iskal očeta, čeprav ni verjel povesti o večnem »Loufu«. Vedel je za neznanske steze v stenah svoje gore. In ljudje iz mesta so hodili z njim tja, kjer je nekdaj »Volk« sledil gamsom in se skrival pred avstrijskimi biriči. To je povest gorskega volka Giuseppa Pesamosce in njegov sin jo je povedal. Zdaj sedi molče na trati poleg nove poti in gleda, kako se že davno v srebrno mleko spremenjena mesečina preliva čez severno steno nad Zajzero. Sep Amlacher ne reče nič in sanja tja v noč. Tako mu je, kakor da je slišal mračno lepo pravljico in se mu zdaj njene postave oblikujejo v resničnost.

Jože Tožbar vzame pipo iz ust. »Našel nisi nikdar nič njegovega?«

»Nekoč star nož - zgoraj nad Jamo. Tako star, da ne more biti od nikogar drugega.«

»Kako je pač umrl? Padel — ali ga je ubila strela?«

Pesamosca se hrapavo zasmeje. »Gora in vreme nista nikoli storila “Loufu” kaj žalega. Ne, on je legel in je moral vedeti, da gre proti koncu. Žival tudi sluti svoj konec.« In z roko zariše krog nad sončno podobo gore. »Naj so še toliko plezali po Montažu, naj gradijo pota — vse skupaj ne pomaga nič. Prevelik je in preveč je njegovih skrivnosti Votline so v gori, zunaj je videti samo špranja, potem pa drži pot ure in ure v skalno noč. Kje je mogoče najti tam nekaj kosti in eno lobanjo?«

Ettore ga vprašujoče pogleda, a Osvaldo si tolmači pogled: »Ti, njegov sin, ne iščeš nikoli?«

Volčji sin vstane in pretegne suhe ude. Njegov glas doni raskavo, v očeh mu žari kljubovalnost starega »Loufa«. »Vem, da sem vam vsem na poti, jaz, stari — vam mladim. Čeprav vi drugi niste tako nevoščljivi kakor Robič. A jaz še ne grem — ne grem, zakaj ...« Naslednje besede požre in zdrsne po žici navzdol. Spodaj rožljajo njegovi koraki proti koči.

Zajzera je zdaj kakor jezero, v katerem se kuha in pari srebro.

»Spat pojdimo.« Jože iztrka pípo.

»Ti!« Sep pridrži Ettoreja. »Veš, dolgo hoče starec še živeti.«

Oni prikima. Toda oba tega ne izrečeta. Gora se jima — tema drznima plezalcema najnovejše šole zdi strašna.

V rdečem žlebu pada kamenje. Enakomerno z zamolklim trkanjem. Kakor da ropotajo noge velikanskega moža čez goro.

***

Zdaj ima tudi Sep Amlacher svojo partijo. Godi pa se mu kakor pred kratkim Osvaldu: skoro bi bil zaostal pri graditvi poti. Nekoliko poželjivo gleda od Škrbine Velikega Nabojsa proti stenam Poliškega Špika in uzre s kukalom delavce, kako v strminah in grušču grade pot. Eden izmed njih mora biti Jože Tožbar, ki ni dobil nobene partije. Ostali so v gorah: Prato na Gamsovi materi, Robič in Pesamosca na Kaninu. Vsi trije imajo kar cehovne gospode, ki hočejo doseči kaj prav posebnega. Samo on, Sep Amlacher, ima bedasto, nealpinsko družbo, ki bolj kriči, kakor pleza in se venomer strašno krohoče. Čudno, kako smešno se zdi nekaterim ljudem življenje.

In pri tem ti ljudje tudi delajo, po svoje seveda. To ve Sep, saj si je dal vse razložiti. Snemalne aparate, pripomočke, ki sta jih dva nosača vlačila s seboj, in zlasti osebe. On ve celo, kako se bo film imenoval in kakšna bo njegova vsebina. Prav gotovo je lepa zgodba o deklici, katere ljubček je je padel med vojno v gorah. In se napoti iskat njegov grob, pa najde namesto njega tujega hribolazca. Kaj takega se lahko primeri, si misli Sep. Saj ve, kolikokrat pridejo matere in žene padlih semkaj in iščejo minulost. Ampak potem se zgodba nadaljuje: dekle ne ve, ali naj se odzove novemu klicu življenja. Zato se imenuje film torej »Klic življenja«. Če ga bo kdaj videti v trbiškem kinu, bo videl Sep samega sebe — v reševalni koloni, ki prinese dekle iz snežnega viharja v novo življenje.

Snežni vihar naredijo kar dobro, videti je kakor zares. Toda: »Stojte, Amlacher! Ne tako divje! Saj delate, kakor bi vi hoteli rešiti lepo Heni. Zato je določen gospod pl. Weldorf. On vodi, vi in nosači mu sledite. Razumeli? Vse še enkrat!«

Sep stoji na skalnem kolencu, od njega drži vrv h glavnemu igralcu. Levo na polici čepi operater, poleg njega pa trobi režiser v govorilo. »Saj bi bilo vse prav,« zakliče tja Sep, »ampak če gospod ne zna plezati, ga moram vendar držati, sicer mi odleti.«

Nosači se nespoštljivo smejejo, kajti smeli junak se je res obračal zelo nerodno. Zdaj čepi prilepljen na skalo in se jezi. »Prihranite svojo kritiko, vodnik. Jaz sem umetnik, ne pa plezavs.

»Zakaj pa igrate potem junaškega skalaša, če čepite ob steni kakor žaba v steklenici?« 

»Nesramno!« piha gospod pl. Weldorf.

Od zgoraj se čuje jasen smeh; tam leži nesrečna lepa deklica in čaka, da jo rešijo. Nekoliko se vzravna in pogleda doli. Plemenski, temen obraz ki med kuštravimi lasmi preži kakor izza zavese. In v njem globoko sinje oči. »Pa si res smešen, Weldorf. Za ta prizor bi si vzel dvojnika. Škoda, da ti je gospod Amlacher tako malo podoben.«

Smeli reševalec nekaj godrnja, toda previdno, da mu ne spodrsne.

»Mir, otroci! Ne prepirajte se! Torej naprej, Weldorf, ta košček boš pa vendarle še zmogel. Pozor — posnetek!«

Tako gre to tri ure ob skalni stenici, visoki kakih dvajset metrov. Dokler ni mila deva Heni rešena.

In zavoljo tega je Sep Amlacher jezen in preklinja to partijo, ki prav za prav nobena ni in za katero dobi prav takšno plačilo, kakor za severno steno Viša ali za katero drugo prvovrstno turo.

Kako daleč so tamkaj s potjo? Aha, veliki zavoj okoli naprej štrleče skalnate rebri — zdaj pojdejo v koloar. Tam bo treba le nekaj klinov.

»Ozirate se pač po hiši svoje ljubice?« Sep spusti kukalo, poleg njega stoji sloka in od sonca zarjavela predstavljalka žalostne deklice, Heni. Ime ji je Hela Kersa, ali Sep je bral dovolj, da ve, da je to samo umetniško ime. Škrbinski veter ji kuštra lase in videti je zdrava in sveža, kakor si človek komedijantov prav za prav niti ne predstavlja. Z njo se lahko pogovarja človek, kakor mu je prirojeno, čuti Sep.

In se zaradi tega iz nje norčuje. »Oh, gospodična, pokažite mi vendar tamle hišo, kjer bi mogla prebivati ljubica!«

Poda ji kukalo. Ona išče dolgo in resno. Potem: »Prav imate. To je popolna, najgloblja samota. Ampak lepa.«

»Kajne? In zdaj vam bom pokazal, za čem sem gledal.«

Na kratko ji razloži graditev nove poti, stopi za njo in naravna kukalo tako, da ujame vanje kočo. Žlahten vonj dehti iz njenih las.

»Dà, zdaj jo imam. In v mali kolibi vas stanuje osem?«

»Dà, če še kdo ne dobi partije. Zato smo napeljali semkaj poljski telefon, da nam noben zaslužek ne uide. In zdaj, gospodična, pojdite s kukalom nekoliko više — do skalne stene — jo imate? — tam se vidi pot ...« Naravna ji kukalo, njegova roka leži ob njenem sencu. Šment, to ima dekle nežno kožo! Kakor krtova koža!«

»Zdaj vidim tudi ljudi!« vzklikne ona. »To je strašno! Delati v tej navpični steni!«

»To je samo navidezno,« jo poučuje on. »To je najlažji del pota, nedolžno strmo pobočje. Zadaj za škrbino pa postane potem hudo.«

»To bi rada videla.«

»S tem vam ne bo pomagalo, gospodična; pot še ni dolga, komaj za trud, da gre človek po njej.«

»Ampak nadaljevanje, del, ki je še divji!«

Odklanjajoče je iztegnil roke. »O jej, to pa ni nič za ženske!«

»Saj niti ne veste, Amlacher, če ne znam hoditi po gorah.«

Malo je v zadregi in pokaže nizdol, kjer se družba na trati krepča. Celo steklenica s srebrnim vratom, ohlajena v snegu, je zraven. »Ne zamerite, gospodična, ampak gore pač niso kino. Ona prikima, pogled pa, s katerim objame Poliški Špik, govori, da misli resno o gorah. »Lahko poskusite z menoj, Amlacher. Veliko se ukvarjam s sportom, telovadim in smučam. Jaz vas najamem za Poliški Špik po tej skalni poti — drži?«

Motril je gibčno, lahko postavo — no, tudi če ne bo vse, kakor treba, to bo držal na vrvi z dvema prstoma. In tako racava tudi ni. Ko je prej sama splezala na prostorček, kjer rešijo izmučeno Heni, je bilo to vendarle nekaj drugega kakor kobacanje glavnega igralca. Taksa je dve sto lir — Sep je vodil že bolj štoraste ljudi. Pred dvema letoma debelega gospoda skozi Viševo zapadno steno, o joj! Poda ji roko, zadnji čas, zakaj režiser že s trombo naznanja konec odmora.

Plezalni prizori so posneti — ni jih veliko. Zdaj lazijo okoli po starih staniščih Nabojške Škrbine, katere so za snemanje za silo popravili. Gospodična Hela sedi, vije roke in joka, skratka, dela se, kakor da misli na onega, ki je tu padel. Vse to je videti smešno, in Sepu, ki jih od strani opazuje, se zdi, da kaj takega učinkuje v kinu vse bolje. Če si človek kuha sam, ga mine tek. Z nosači je isto: smejejo se in zbijajo po furlansko neumne šale. Če pa bo kdaj ta ali oni to videl v kinu, bo široko odprl oči in usta ter si mislil: tako je življenje.

Gospod pl. Weldorf je zopet pri moči in kar imeniten gospod. Sepu dá celo cigaro in mu pripoveduje, da je Berlinčan in zelo slaven igralec. Samo gore da gleda rajši iz avtomobila.

Ko se naposled odpravijo nizdol, leži že večer nad dolinami in greben Poliškega Špika je kakor žareča žaga. V Ovčji vasi so se zbudile nekatere lučke, nad njimi pa stoji hotel z razsvetljenimi okni, za katerimi igra godba.

Režiser je dobre volje, ker je šlo danes vse tako dobro od rok in je bilo sonce tako pridno. Filmski ljudje živijo od sonca in od luči kakor zeleni kuščarji ob mejnih zidovih. Zaradi tega je pivo v hotelu zastonj in Sep se jim komaj iztrga. Ubere jo skozi temne, grbaste vaške ulice do zadnjih hiš, kjer prebiva malo v stran na trati Ettore. Te nove reči hodijo Amlacherju po glavi, in veseli ga, da bo o tem prijatelju pripovedoval. Ta se je pravkar vrnil s svoje ture in stoji z zavihanimi rokavi pred ognjiščem, da bi zanetil ogenj. Ettore Prato živi skupaj s svojo obvdovelo materjo in njen najmlajši sin; ona pa je zelo stara. Zdaj sedi v izbi, potisne naočnike na čelo in dvigne pogled iznad sv. pisma. Venomer bere iz sv. pisma. In če ji prinese Ettore zvezke in časopise, kjer piše o novih časih, pokima, jih s prijaznim smehljajem dene na stran in jih le nikdar ne bere. Če ji pa prinese Ettore cvetlic z gore - in tega ne pozabi nikdar — potem sama odhlamudra po kozarec in vodo.

Elena Prato pozna plavolasega Sepa, kakor drugi fant ji je. Tudi ime mu je tako, samo Giuseppe je daleč, daleč proč, v Ameriki, kjer ima zelenjadno trgovino in redkokdaj piše. Ettore še noče v izbo, ker kuha kavo in peče krompir. S Kanina je bil prinesel šopek planinskih rož, ki stoje pred signoro Pratovo.

Sep potegne iz žepa pločevinasto škatlo, konservo, ki mu jo je podaril gospod pl. Weldorf. Postavi jo pred Pratovo mamo, jo načne in se veseli, da je vsebina mehka in rahla. Elena Prato nima nobenih zob več.

Zase jo obdrži, pravi stara žena, pa vendar požoka s cinasto žlico v škatlo in razpusti na jeziku tako dobro reč. Strašno je, kakor me vidva razvajata - ti in Ettore. Njen glas postane nekoliko tišji, saj misli na Giuseppa v Ameriki, ki se zanjo ne briga. In še enkrat si privošči. Zakaj tega ne pošlješ staršem v Trbiž? Ali takoj nato ji je žal, ker ve, kako hladno je razmerje med Sepom in starimi Amlacherjevimi. Nikoli se tega v pogovorih ne dotaknejo, ker je veliko temnega in nepojasnjenega v vsem tem. Amlacherica je bila mlada in je živela kot perica v Trbižu med vojno, ko je v kraju kar mrgolelo vojakov. Stari Amlacher pa je bil daleč stran, v Rusiji. Pa je prišel Sep na svet, bil je plavolas in sinjih oči in čisto drugačen kakor starši.

Ettore vstopi s kadečimi se skledami, pogleda radovedno na konservo, pokusi in se zasmeje, ker je na njej napisano »Hasenpain«. Zraven pa zamijavka. Na gorah da ni nič drugega kakor slanina, kruh, sladkor in citrona, pravi, in ko čuje o šampanjcu, hlajenem v snegu, se skoro zjezi. Ampak videl bi pa le rad, kako delajo tak film. Ali bi jutri ne mogel z njimi? Dela nima nobenega.

Tu je načel Sep s svojim načrtom za jutri. Ljudje od filma hočejo v postojankah dunjiškega prelaza posneti nekaj vojnih prizorov, ki spadajo v poprejšnjo zgodovino dejanja. Pri tem je gospodična Kersa prosta — »kaj misliš, Ettore, ali jo bom spravil čez smer nove poti na Poliški Špik?«

Ettore skomigne z rameni, prikima obenem in postavi pred mater jed. Vsebino konserve strese zraven pečenega krompirja in tako ima danes mati Prato kar imenitno pojedino. Poleg tega rože na mizi, brnečo petrolejko in čisto izbo. Na stenski omari stoje različne podobe iz gline, ki jih je zlepil Ettore. Materina glava, oblikovana z ljubeznijo, toda ne genialno, je večkrat zraven. Enkrat tudi razorani alraunski obraz Osvaldov, potem tudi Sepove mehke poteze. Pod vsem tem pa velika kamnitna plošča, pokrita s cunjamí, nekakšna ljuba skrivnost prostih ur. In o tem Sep ne ve nič, ker je tako neumno in tako lepo obenem. Nekoč bo dogotovljeno in potem ...

Ko si natočijo chiantija, dvigne Ettore čašo nekoliko proti tej plošči, potem materi — galantno in viteško, kakor bi bila signora Elena Prato mlada deklica. Amlacher je videl prijateljevo kretnjo, in nekaj je danes v njem, kar mu ne dá molčati. Mimogrede spomin, ki ga izreče gospa Prato, na njegovo rodno hišo, morda tudi minuli dan z ljudmi z onkraj meje, počutek spravljenosti v tej izbi — vse to mu razveže jezik. In še neka malenkost: priča je, kako Ettore za šalo vtakne planinsko cvetko v materine bele lase, kako veselo ploskne z rokama in vzklikne: »Kako si lepa!«

Sep je mehak in v svoji mehkosti sam. V grlu ga davi. »Tebi je dobro, Ettore!« se mu grobo izvije iz prsi. Ettore zaljubljeno boža staro, tresavo glavico. In začuden pogleda plavolasega robavsa, ki je govoril tako otožno. »Dà, tebi je dobro. Mater, svoj dom, svojo domovino imaš. Kako lepo je to, če človek tako trdno ve, kje je doma.«

Ettore zmaje z glavo in pravi, kar pravi vedno zoper Sepovo koroško hrepenenje: »Saj je vse odvisno le od tebe ...«

Gospa Prato mu položi roko na laket in ta neznatni gibljaj zadostuje, da pogasi Ettorejev plamen. Ona bolje razume Sepa in bere iz njega kakor iz odprte knjige.

»Razumeti moraš Sepa bolje, Ettore. In prav ti, ker si res na posestvu in na varnih tleh.« Nato se obrne k plavolascu. »Jaz bi šla, ko bi bila na tvojem mestu, enkrat tja čez. Morda je od blizu povsem drugače.«

»Seveda«, meni Ettore in posmehljivost leži na njegovih siromašni, oropano s pogodbami vseh pravic in stisnjeni med visokimi zidovi. Tu pa so gore in potem morje, in zopet gore, zopet morje — led in ledeniki, spodaj prvi dih Afrike. Vse to bi rad videl — v bistvu je rav tako zaprt kakor Sep. Obadva žene k domovini, ki jo sveto nosita v sebi in od katere poznata le mišjo luknjo, v kateri tu tičita. Nenadoma udari s plosko roko po mizi. »Sijajna misel, Sep! Potujva oba, ti na sever in jaz na jug. Nekoč se vrneva in ...« — pogled na staro gospo — »ne, mama, to se le tako govori, saj ostanem tu.«

Ona se smeje in meni, da fant le ne bi mogel od nje.

Toda takole misli Ettore: ostro orisano v okviru ogromne celote in prežgano od žarkov mogočne volje svojega duceja. Medtem ko je Sepovo hrepenenje zabrisano in neresnično kakor lep, na nebo pripet oblak. Kadar Ettore poje, tedaj vriska »giovinezza« v stenah in globelih, če poje Sep, sanja mehkočutno »Verlassen bin ich«. Jutri se bo vzpel s tujo gospodične na Poliški Špik. Veseli se tega, kar je docela drugo veselje, kakršnega občuti sicer pred gorskimi pohodi. Toda ne ve pa, zakaj je tako. Nobeden izmed njiju nima dekleta, ne on ne Ettore. Oba se brigata samo za to staro, utrujeno gospo. In če pomislita, da je nekdaj več ne bo, se strme spogledata. »Kaj potem?« Samo neki razloček je: da mora Sep ta večer in druge večere ven v noč, v svojo mrzlo, tujo izbo, medtem ko Ettore samo pripre vrata svoje čumnate, da sliši materine dihe v sosednji izbi in da v skrbeh plane pokonci, če postanejo včasih nekoliko tišji.

V hotelu je še vedno godba in mimo oken se pomikajo sence. Sep za hip postane, se zavihti na podzidek in pogleda v dvorano; Hela Kersa pleše in je čudovito lepa. Še nikoli ni videl Sep obleke, ki bi se tako lesketala in iskrila in se ovijala slokega telesa, ki je lahko in nežno kakor pravljica o skalnih ženah, o rojenicah, ki v mesečini plešejo po večnem snegu.

Jutri, pojutrišnjem bo ovil Sep okoli tega telesa vrv, ga dvigal, držal in vodil mimo smrti in prepadov. Nenadoma ga obide velik strah, tesnobna bojazen. S podzidka se spusti na tla in nadaljuje pot proti domu. Toda spi slabo in veliko sanja o rojenicah, plesočih v tenčicah.

***

Po tej noči se iztrga človek s polovico obraza iz svoje stare vojaške odeje, plane z ležišča, da zaropotajo na polici stoječe ponve, in rožlja s čevlji proti ognjišču. Delavci smrče naprej. Sep Amlacher pogleda na svetlikajoče se številke svoje ure in se obrne na drugo stran, neki jasen ženski glas pa vpraša, ali je že čas.

Nato stoji Jože zunaj v mesečni noči in težko sope. In prične teči, da vihra sopara iz ust kakor tenčica za njim. Mož s krvavim obrazom drvi čez nešteto polic in lašt, pogreza se v globeli in kamine, zropota navzdol čez melišča in se zvija skozi smolnato ruševje. Vedno više se dviga nad njim Poliški Špik in videti je, kakor bi to on niti ne bil. Visi nad črnim ruševjem, nad polagoma se bližajočimi gozdovi, Njegov vrh je siv, sinjebel plamen brez oblike.

Sredi rušja je skriven, kratkoživ studenec, ki se pojavi in zopet ponikne. Zelenkasta vodna kotlina v skalnem koritu, ovenčana ob robu z nitkastimi algami. Zelo mraz je in voda je kakor led. In vendar strga Jože obleko s sebe in se hropeč valja v prekipevajočem kamnitnem koritu. In leži na ostrem ruševju kakor indijski spokornik, z njegovega telesa pa se dviga sopara. Zdaj, ko začne počasi prezebati, postaja mirnejši, toda še vedno valovi v njem jeza nad prismuknjenim Sepom, ki je pripeljal tujo žensko v delavsko kočo. Kakor da ni na goro nobenih drugih poti kakor steza, na kateri delajo! Saj bi bila lahko prenočila v planinski koči!

Jožetove pesti bičajo odjenljive borove veje. »Meni navkljub, ušivec svetli, s svojim celim obrazom!«

In ravno med njim in Sepem tuje dekle, ki je dišala kakor velik šop rož in nageljnov in vrag vedi, kakšne zelenjadi še! Ko je spala na desni strani, je trepetal njen dih čez Jožeta, kateremu je medvedja šapa uničila vse. Tedaj je zdrvel ven v noč. Kakor da mora danes srečati rjavega kosmatinca, velikana iz tistih dni.

Gol, kakršen se plazi Jože pod ruševjem skozi neprodorno goščo, ves opraskan od igličastih vej. V goro drži luknja, špranja, pod njo za stežaj globoko mehak, suh mah. Tu leži, zvita v povoščeno platno, nevidna za lovce in karabinjere. V mladi luči se zablešči modro puškino železo, rjavo se svetlika držajev les. V njem so tri zareze in dva križa. Vrezal jih je Jožetov oče: zareze so medvedi, križi ljudje. Za tretji križ mu je pošlo, krogla nasprotnika je bila hitrejša in stari Tožbar je dobil zato lesen križ na pokopališču. Jožeta je zazeblo, mrzličavost noči je minila. Za poskušnjo meri na jelove storže, na cvrčečega ščinkavca, na orla, ki plava v nedosežni sinjini. Trdna in zanesljiva je zdaj roka, toda — tako si pravi Jože — če bi si bila danes ponoči stala nasproti z medvedom: vroča kri v žilah bi mu bila izbila puško iz rok.

Oblekel se je in zdaj vrši s široko silo svojega telesa skozi rušje, skače v rožljajoča melišča, drsi od drevesa do drevesa skozi gozd, dokler se skozi debla ne zasveti jasa in ne zadiši v zraku po ostrem dimu iz koče. Ovčar Eugenio Piussi gre z žlempajočimi vedri k vodnjakovemu koritu in se zdrzne, ko stoji nenadoma pred njim Jože.

Tak ni bil polčlovek še nikoli. Kar surovo ga pograbi za ramo in ga nahruli: »Kaj je? Še zmerom nič?«

Piussi počasi postavi vedro pod curljajoče korito; dolgo je treba, da je posoda polna.

»Ti si norec, Jože, ko letaš pri belem dnevu okoli s svojim starim kanonom. Lovec je včeraj prišel z nekim starim gospodom v kočo. Danes hočejo streljati jerebe.«

»Kaj me briga neumna perutnina?«

»Že vem! Toda lovec tega ne ve in postava se tudi ne ozira na to, kako se kaniš ti pobotati z medvedom. S puško v reviru ...«

Jože postavi puško na tla, da kar zadoni. »Eugenio, ne boš pozabil?« Besede so slišati kakor grožnja.

Piussi kima z glavo. »Že prav, saj sva se vendar zmenila! Ko ga začutim, ti takoj sporočim.«

»To govoriš že pet let.« 

»Kaj morem za to, če ga doslej še ni bilo? Mogoče so ga že davno ubili kje drugje?«

»Ne, prav gotovo ne!«

Piussi se smehlja, toda v Jožetovem glasu je vendarle nekaj, kar verjame. Sovraštvo naredi človeka bistrovidnega. Morda rjavec koraca rajši po hribih, po Kranjskem, v Koritnici, v Trenti. In jo primaha nekoč zopet sem čez Rio di Montasio. Človek tega ne more vedeti.

Vedro je polno. Piussi ga zavihti na tla in postavi drugega na korito.

Prežeče se ozre proti Jožetu. »Ni tega štirinajst dni, ko je bil tu advokat Colombi iz Vidma. Gledal je za gamsi in izpil pri meni kupo mleka.«

»Kaj me ta briga?«

Piussi zareže z roko po zraku. »Pet sto lir mi je bil obljubil, če njemu prvemu sporočim pojavo kakega medveda.«

»Piussi!« Beseda zveni kakor udarec.

Ovčar se potuhne. »Ne, ne, saj samo pripovedujem, kakor je. Ostajam pri besedi. Ampak ... Če bi mi hotel dati kaj vnaprej ... potrebujem par novih čevljev! ...« Pri tem pokaže na svoje gole noge.

»Oderuh!« zarenči Jože. »Zdaj jih imaš že skoro sto, jaz pa še vedno čakam zaman.« Išče po hlačah in potegne iz mošnje za tobak bankovec. »Več ko deset jih nimam pri sebi. Ampak - slišiš - če pride, pustiš vse in hitiš v Dunjice, v Ovčjo vas v hotel telefonirat, Jože naj pride, nič drugega. Si razumel?«

Piussi vtakne užaljen denar v žep. »Stokrat si mi že to povedal.« Vrata v koči zaškripljejo.

»Ej, položi puško za korito!«

»Kdo pa je to?« 

»Hči mojega brata. Ni treba, da ravno ve, da letaš s puško tod okoli.«

Velika koščena ženska stoji v vratih koče in gleda proti moškima. Njene poteze so ostre in njena polt temna. Na široko pokrivajo napete ustne njene močne rjave zobe, zakaj Nina Piussi rada kadi pipo.

O Jožetu s pol obraza je bila že slišala, toda tako groznega in orjaškega si ga ni predstavljala. Tak je kakor divja, nevarna zver. Predenj postavi skledo vročega kozjega mleka in ga posluša, ko pripoveduje, da je bil namenjen obiskati samo starega prijatelja Piussija. Seveda mu ne verjame in se vprašuje, kje pač ima skrite gamse, katere je gotovo ustrelil danes zjutraj. Rada bi bila vzela kos njihovega mesa v svoj dom, oddaljen dve uri iz doline. A Jože ne reče nič in Nina je užaljena.

Ko se naposled odpravi, steče nekaj minut pozneje pred kočo in gleda za njim. Vendar Jožeta ni več videti. S puško, ki jo je imel skrito pod obleko, se je bil hitro potulil v gozd.

In zopet stopa proti svojemu skrivališču in se jezi, da je kar za nič zamudil današnjo dnino. Da ga prekleta ženska ne bi prepodila iz barake! V skalah zveni kakor daljni zvonček, nato poči in zrogovili v globelih. Z jeklom in tolkači vrtajo luknje in režejo rane v kamen.

Jože stopa še više, brez smisla in cilja, le ker ga veseli, ruvati se s skalo. Veliko polico, Cenghijo, vidi nad seboj, zbijanje od škrbine sem je davno utihnilo, in zdaj se Jože naenkrat tudi zave, zakaj je priplezal sem gori. Videl bi rad fino gospodično iz današnje noči, kako gre v goro. Biti mora čudovito, opazovati, kako se steguje sloko telo za prijemi, kako v borbi s strogo skalo odpade vse imenitno in zakrivajoče ter se pokaže ženska, katere bližino je čutil raztrgani Jože ponoči v koči z vročimi občutki in divjo krvjo.

Vendar v pesku Cenghije so sledovi: Sepovi žeblji in poleg njih majhne stopinje. Jože se pomiri in je hipoma kar vesel, da se mu ni treba z obema srečati. In zlekne se v sončno jaso in spi kar do poldneva. In nič ne ve, da sta ga onadva videla, ko je bil še globoko spodaj, in sta onadva stopala čez pročelni venec Poliškega Špika. Skobčevsko oko Sepovo ga je bilo opazilo, cepinovo toporišče kaže v globino.

»Zakaj jo je strašni mož z razklanim obrazom današnjo noč tako nenadoma odkuril?« vpraša filmska igralka. Neko lahno migljanje in pozibavanje je v glasu in lahko bi mu dal odgovor, če bi Sep to razumel. Zakaj? Meni samemu tudi ni bilo drugače, bilo mi je tesno v tej dihajoči bližini. Tako naj bi rekel. Pa zmaje z glavo in začne pripovedovati o Tožbarju. O njegovi nesreči z medvedom, o njegovi maščevalnosti, o nemirnih gonjah po pragozdovih, ki leže tu doli kakor črna bazaltna jama. »Včasih ga požene ven v noč in vihar; po potih, za katera je treba ob lepem vremenu vse moči, kar zdrvi v globino, samo ker si domišlja, da je žival, ki mu je uničila življenje, zopet tu. Tako je moralo biti današnjo noč.«

Hela misli drugače, zakaj le predobro je čutila zareče valove poželjenja, ki so kakor mreže električnega fluida ležali nad njo. Vendar tega ne pove in le pozorno posluša Sepovo pripovedovanje. Pračlovečnost tega smrtnega sovraštva do orjaške živali jo je zanimala.

In potem, vedno prekinjen od dela v skali, pripoveduje Sep o onem drugem, o starcu, ki hodi kakor fantom skozi stene Montaža: o Osvaldu Pesamosci. Seže daleč nazaj — postava »Loufa« se dvigne nad sončno obsevanim grebenom.

»Kako čudno!« pravi Hela. »Saj grem večkrat v gore in vse to poznam tako dobro. Tu je vrh, in čim slavnejši je, tem večja je delavnost okoli njega. Najhuje je v Zermattu, in če vidim Matterhorn, se vedno vščipnem nekoliko v roko, da ne mislim, da je vse to zgradila hotelska družba Seiler in Comp. zaradi tujskega prometa. Vse je neosebno, tam in kje drugod. Samo tu ...« Dolgo premišljuje, nato molče pleza za Sepom.

Tu je vrh.

»Tu,« nadaljuje Hela in se zavije v plašč pred razzebelkastim severnim viharjem, »tu nosi gora človeške usode. Od nekdaj! Vse je skrivnostno in med seboj povezano. Divji volk, o katerem ste pripovedovali, potem vojna, ki je na stotine teles in duš povezala s tem kamnom, kakor se združita v ognju dve kovini. Mož z medvedom — sin ‘Loufa’ ...« in sešteva na prste. »In kaj še? Pripovedujte, Sep!«

V zadregi Sep skomigne z rameni. On ve za dejstva, sluti usodno povezanost in vendarle ne zna povedati. Na misel mu pride Robič; to ni nič čudnega; on vodi in se pobriga, celo berači, samo da dobi vrh vsega še kako napitnino.

»Ah, kaj!« odrine Hela pohlepneža. »In vi sami?«

»Jaz? Z menoj ni nič posebnega. Ampak ... ampak ...« Potem bruhne iz sebe: »Rad bi stran odtod.«

Čisto začudena je. »Kam pa hočete? To je vendar naša domovina ... in čudovito lepa je.«

On se zlekne poleg nje, se nekoliko potuhne in obrnjen proti vetru pripoveduje o svojem hrepenenju. O zemlji za nizkim predgorjem, ki kakor žmula stoji tam doli, o pesmih, ki jih pojo tam čez, kako je tam vse bolj mehko in voljno kakor pa tu pri teh robatih ljudeh.

O jezerih govori, ki so sinja in zelena, a vedno globoka in žametno mehka kakor prastare pesmi. O gorah, ki stoje v ledu in srebrnem blesku in katerih širne, mehke planine pojo odš zvončkljanja črednih zvončkov. O kmečkih hišah iz temne, dišeče limbovine, ki vse bogateje in topleje stoje v zelenih tratah kakor pa siromašne furlanske koče iz kamna v mrtvem melišču.

O Koroški govori, kar zveni kakor pesem. Na obzorju stoje Ture in svetlikanje njihovih ledenikov je kakor nežna melodija gosli nad tem petjem.

Hela zamišljeno položi glavo na roko. »Zakaj potem ne greste tja čez? Gotovo boste našli tam delo.«

»Saj moram vendar k vojakom. Prihodnje leto me bodo vzeli - potem moram doli v peklensko vročino. Na Sicilijo ali v Kalabrijo.«

»Italijanski državljan ste, pa sovražite Italijo?« izprašuje pazljivo.

»Ne, ne«, jo roti. »Morda bi jo občudoval, če ... dà, če bi bil tam, kamor spadam. Jaz ne morem za to! To onkraj je močnejše ko potni in domovinski list. Zakaj so postavili meje? Zakaj človek ni prost? V južni Koroški živijo Slovenci, ki hočejo biti v slovanski državi — toda tu je zid, neznaten papir, ki pravi: sem spadaš, in če misliš drugače, si izdajalec in podlež. Jaz zopet bi bil rad tam ..., ah, gospodična, v pradavnih časih so lahko ljudje odhajali in prihajali, kamor so hoteli. Zakaj danes nič več tako?«

Ona seveda ne ve odgovora. Ali smili se ji ta svetlooki sanjač. Da bi mu na kak način mogla pomagati! Gotovo, samo roke potrebuje, odločilnega sunka! Meja je kakor las tenka črta in še samo na papirju je. Mala Kersa ne misli na države in postave, zakaj žena je in vidi le moža, ki hrepeneče izteza roke.

Dolgo časa ne reče nič, ko stopata navzdol čez strma travnata pobočja, ki jim tu pravijo verdi, in potem dalje po stezah, ki jih je še vojna vrezala v goro. Soparno je, nad Kaninom leži valjar črnomodrih oblakov, zdaj pa zdaj se prelije po njih ognjeno ožilje in sliši se zamolklo grmenje. Ko dospeta na cregnedulsko škrbino, ju objame lebdeča mreža brnečih mušic. V škrbini tuh veter od severa, kjer se še vedno modrijo bele Ture. In ta sunkoma vrže stanovitne mušice navzdol na razpaljena cregnedulska pobočja in plane čez nevejsko dolino proti zmaju v oblakih.

Hela Kersa sedi na zeleni ruši in razkosava pomarančo: rdečo lupino kakor kronast cvet okrog rumenih krhljev. Videti je, kakor bi ponudila Sepu Amlacherju neko tujo cvetlico.

»Zdaj govoriva dalje«, pravi hitro. On ostrmi. Marsikaj sta govorila v treh urah z vrha do semkaj. Pokazal ji je razpadle postojanke — pot, kjer se je pomikal plaz, ki je zasul spomladi dvanajst ovac. In še o marsičem drugem sta se pomenila.

»O vas, Sep ...« nadaljuje ona.

»Ah, tako, seveda«, pravi on nerodno in puka pomarančo.

»Imela bi delo za vas ... na Koroškem.« Zaključne besede pristavi s smehljajem, vendar zelo odločno, ker se veseli njihovega učinka.

On strmi vanjo z na pol odprtimi usti kakor otrok, ki se mu pripoveduje pravljica.

Ona lupi drugo pomarančo. »Filmanja sem že sita. Ali bolje rečeno: na ta način ne pridem nikamor. Saj nisem zvezdnica, razumete, nisem prominentka — saj greste nekaterikrat v kino? Torej, nisem Garbo, Dietrich in kako je še vsem ime. To nisem. Bodisi, da ostanem pri manjših rečeh, kakršne delam zdaj tu doli, in ostanem soigralka sijajnega in gobezdavega moškega zvezdnika. Povem vam, moški kot zvezdnik je neznoznejši od desetih prominentnih žensk.« 

Sep se smeje in misli na gospoda pl. Weldorfa. »Ali pa ...« nadaljuje ona, »narediti moram kaj takega, kar znam samo jaz. Niti tako domišljava nisem, da bi mislila, da znam več ko zvezdnice. Narobe, manj! Toda nekaj znam - to ste danes videli: nekoliko plezati. In tudi smučati, celo čisto dobro. Tega se razvajene, pocukrane prominentke ne nauče nikdar.« Njen rjavi, veseli obraz se mu smeje, in kar verjame ji, da bi presloke, krhke ženske, ki jih je tu in tam videl na platnu, nikoli ne preplezale Poliškega Špika iz Zajzere.

Hela Kersa prezirljivo dvigne svoj nežni nosek in se našobi. »Kar je gorskih filmov, so pogosto strašanska plaža, kajne? Vse postavljeno; take klavrne postave kakor Weldorf v skali. Ampak kar je poglavitno: sijajne gorske slike in resnični gorjanci. Vodniki, pastirji, smučarji. Nekoliko igralskega talenta tiči v slehernem planšarju, to mi zadostuje. Ali razumete zdaj, kaj hočem?«

On zmaje z glavo, ona se zasmeje. »Seveda, tako hitro se to ne dá razložiti. Ali na kratko: smučati in plezati, tisto, kar je komedijantarstva, pa le tako zraven. Nobenih zvezdnikov, ampak jaz sredi trope živahnih fantov. In predvsem gore. Pri tem bi vendar lahko sodelovali.« Njene oči tekajo po njem. »Postavni ste, mislim, da bi se odrezali! Smučati vendar tudi znate?« 

On niti ne odgovori na vprašanje. Od vsega je tako zmeden kakor od vročega vina, ki se kadi v možgane. V Ovčji vasi uprizarjajo večkrat za časa kamevala manjše igre; učitelj jih nauči in mladi ljudje se tega vesele. Po navadi je vedno kaj zelo pobožnega in nekajkrati je bil Sep tudi zraven. Toda to? V bajni luči žarometa, rnigljajoč po platnenih stenah vsega sveta ... Saj je preneumno, za norca ga hoče imeti!

»Ne glejte no tako grdo!« Hela vstane in si stepe posušene bilke z obleke. »Mislim resno. V treh tednih bom prosta, nato pa začnem na svojo pest lasten film. Produkcija Hele Kersove naj postane posebnost. In v Turah bomo snemali potem — na Hochalmspitzi.«

On pokaže s cepinom proti severu. Tam stoji gora kakor ladja iz belega mramorja.

»Dà, to je. Na grebenu so tri čudne skalne podobe; pravijo jim okameneli možici. O njih živi majhna pripovedka — zakleti planšarji. V eni sami noči v letu, ko je polna luna, pa oživijo, a gorje smrtniku, ki bi jih opazoval pri njihovem plesu na ledeniku ...« 

Med sestopom čez vzelo ovinkasto pot mu pripoveduje napeto zgodbo o prekletih možeh na hochalmskem ledeniku. Hipno pa obstaneta in gledata s kukalom tja čez. Čisto majhne, kakor plotne palice, stoje tam v ledeniški belini resnično tri postave.

»Prvi pravi alpski film«, meni ona. »Do najmanjše malenkosti bo vse ljudsko, sleherno orodje, sleherni gumb na obleki. Z nami bo šel celo poznavalec koroškega naroda neki doktor iz Beljaka. In noben komedijant — sami veliki planinci in smučarji. Jonas Furrer iz Švice, Hans Nebelacker iz Kalsa, Fritz Bindschedal iz Garmischa in še nekateri drugi.«

Zadnja stopnica, skalno kolence — ponuditi ji hoče roko, toda mimo njega prožno skoči v melišče. »In vi!« To je kakor zaključna točka sestopa.

Zložno sta hodila čez raven ledenik pred velikanskim, rjavosivim vratom Bärenlahnske škrbine.

Sep Amlacher si muči svojo plavo glavo. Vse se sliši tako lepo, saj razume čisto dobro, kaj misli, ali njegova mladost je bila siromašna in nikdar ni verjel v trenutke, ki so popisani v izpodbudnih zgodbah, če naenkrat stopi čez prag sreča. On sluti nevarnost.

»To bi bilo torej na Koroškem, « nadaljuje ona stvarno, »kamor vas že davno sili hrepenenje, kakor pravite.«

Ah, dà, na Koroškem, onkraj meje! A zapreka je tu! Sunkoma je obstal. »Vidite, gospodična, saj ne gre. K vojakom moram, skoro me bodo poklicali, dobil ne bom inozemskega potnega lista.«

S posmehom je dejala: »Kako pridete tja, je zgolj vaša stvar. Jaz vas ne morem peljati v otroškem vozičku čez mejo. Ponujam pa vam službo in mogoče bodočnost. Saj bi ne bili prvi preprost človek, ki bi postal zvezdnik, ampak ...« Pritajeni vzklik je pretrgal njene besede.

Dospela sta do navpičnih sten v škrbini; pod njima pada sinjesteklenasto leden žleb doli v Špranjo, veter se preriva skozi skale in zdi se, kakor da neprestano, globoko orgelsko donenje brni v gorskih temeljih kakor v cerkvi - in tam gori stoji duhovnik.

Odrevenel, nepremičen, visok na prižničasti polici: menih v črni kuti z odgrnjeno kapuco, z redkimi sivimi lasmi okoli tonzure, skuštranimi od viharja. Resne, temne oči gledajo na dvoje ljudi, svečano se nagne glava v pozdrav.

Hela Kersa strmí v meniha kakor v prikazen. Sep pa sname klobuk in upogne koleno. Zgoraj naredi dolga, ozka roka znamenje križa. Nehote se tudi glava ženske skloni na prsa. Ko dvigne zopet pogled, menih izgine.

Hela poprime roko vodnika: »Križ božji, Sep, kaj tu pri belem dnevu straši?« 

Sep se pokrije. »To je bil pater Montanus. Ljudje mu pravijo tako — ne vem, kako se imenuje v resnici. Vsako leto pride za nekaj časa sem. Prebiva sam v prazni, na pol razpadli pastirski koči visoko gori v Špranji. Ponoči je večkrat videti svit njegovega ognja.« 

»Toda zakaj? Kaj pa počne tam?« 

»Bil je menda tu med vojno ter posebno divji in pogumen. Prehodil je najtežavnejša pota. Mlad je bil še takrat — saj je tega že tako dolgo. A potem je šel s svojo mladostjo in z močnimi udi s sveta v samostan. Saj je mogoče, da išče človek, ki je videl vojno, miru v Bogu, ko ga ljudje tako ali tako ne bodo nikdar našli. Zmerom je sam, pater Montanus, in hodi po gorah. Kaj pač išče v njih?«

Previdno sestopata po ledenem žlebu, počasi se jima dviguje nasproti dolina.

»Morda svojo mladost«, odgovori Hela bolj sebi kakor Sepu na to zadnje vprašanje. Potem hiti pred vodnikom proti dolini. Danes hrepeni po hotelu, po tovariših, po bleščečí jedilnící in jazzbandskih zvokih. In dobro ve, da bo danes navzlic dolgi hoji po gorah plesala s pl. Weldorfom. Morda ga bo tudi poljubljala, čisto divje in blazno, za kar že dolgo modeluje.

Okoli sebe hoče zopet čutiti življenje, šumenje krvi. Te gore leže kakor mora na nji — iz njih rasejo njihova skrivnostna bitja: plameneči velikan z raztrganim obrazom, ki je planil ponoči s hripavim krikom z ležišča; prazne kaveme izza vojne, ki strme iz sten kakor zgnile očesne votline in iz katerih veje smrtna trohnina; tesnoben zvok v škrbini in nemi, skrivnostni menih.

Živeti hoče, živeti!

***

Tja po gorah drvi Jan Robič za denarjem. Pleza mojstrsko, ker vidi visoko gori na vrhu vihrati bankovce. Gre ob vsakem vremenu in pripravljen je, vse zgubiti, samo da to eno dobi. Vsi odkimavajo, ker vpraša dolgi, suhi Anglež za severozapadni rob Jof Fuarta. Branijo se — stari Pesamosca, kakor kuščar gibčni Ettore, vihravi Sep in težki Jože. Oblaki se plazijo zelo nizko, niti Cime delle rondini niso jasne. Z Višaríj sem ječi zvon — tako kriči kreatura v svojem strahu pred silo prirode. Čisto nizko se spreletavajo čez travnike lastovke.

»Mi imamo svojo čast, gospod!« pravi Ettore in je vesel, da se lahko ponaša s svojo, v dolgih zimskih večerih pridobljeno. angleščino. »Lahko bi vas danes vedli do koče ter potem spravili lahko prisluženo plačilo. Bila bi goljufija — jutri tako ali tako ne bo mogoče naprej.«

Ostali prikimavajo, Anglež godrnja. V dveh dneh mora čez Prekop — še to je hotel, še to pot!

»Prihodnje leto, gospod! In povejte doma, da smo pošteni ljudje!« Le mimogrede je potegnil z roko čez svoj liktorski znak v gumbnici, iz katerega žari tako veliko moči.

Sep Amlacher vidi to edini in zopet stoji zraven prazen v prostoru s svojim velikim domotožjem.

Nad Oitzingerjevimí travniki visi tenčica sivih črt, tudi tu padajo že prve kaplje.

»Do jutri se utegne zjasniti,« meni Anglež.

Štirje možje odkimajo in gredo. Pol ure kasneje jo režejo drug za drugim iz doline, navzgor k baraki. Na poti lahko vedno delajo in zaslužijo še kaj. »In Robič?« vpraša Sep, ko se začne steza od Špranje sem dvigati. Ozrejo se navzdol skozi deževni čad, toda pot ostane prazna.

»Vendar ne bo ...«

»I kje!« pravi Pesamosca in potegne kapuco čez glavo. Verjame pa ne in drugi tudi ne.

Sneg se vrtinči v velikih višinah, prvi vodeni kosmi obkrožajo črno streho koče. Naslednji dan delajo v snežnem metežu in viharju gori v škrbini, pritrjujejo s cementom kline in klešejo stopnice v strme plošče. In vedno znova se ozirajo za Robičem in ne razumejo, zakaj dopusti, da mu uide delovni dan. Ker je nemogoče, da bi šel z Angležem.

Okoli Jof Fuarta tuli snežni vihar, skale so za roko na debelo obložene s snegom in nad previsi preže ledena bodala. Tam gori hodi Jan Robič najdrznejšo pot svojega življenja, in hodi jo zaradi peščice angleških funtnih bankovcev. Saj ni prav nič res, da človeka samo vzvišeno in dobro podžge k velikemu dejanju. Jan Robič je mojster kakor še nikoli, bori se za številko v svoji bančni knjižici. Nikdar bila premagana takšna pota v teh gorah s takimi pogojli. Anglež se je stokrat pokesal, da je zjutraj ob majhnem oddihu viharja zapustil kočo. Zdaj visi na Robičevi vrvi kakor cula, v njegovih možganih pa razbija edino vprašanje: kdaj pride — zdaj — nekoliko kasneje?

On čuti naslado smrti v tem vprašanju in se skoro nič več ne boji. Tako tičita v neki vdolbini in kar čudovito je, kako vzbuja Robič v Angležu voljo do življenja. Tolče ga po premrlih udih, zavije ga v svoj suknjič in stoji tam stoji golorok, prepuščaje porasle prsi viharju. Lokavo, majhno glavo ima sklonjeno naprej ter prisluškuje divjanju viharja z zatrdilom, da bo kmalu odnehalo.

Anglež je toliko prebujen, da se upira: »Neumnost! Zgubljena sva, brezupno zgubljena!« V na novo zbujenem smrtnem strahu se začne bahati: »Jaz sem velik planinec, moje ime v Alpin Clubu nekaj pomeni. Doživel sem snežen vihar na Matterhornovem Zmuttgratu in sem visel med visokogorsko nevihto v Pichlrissu Delagoturma. Dobro vem, kdaj se bliža konec. In zdaj se bliža!« Vse to kar izvrešči iz njega.

Jan Robič pa stoji in žvižga. Na njegovi črni koštrunasti buči čepi tenka plast snega. To si otrese, dene na glavo staro, oguljeno smuško čepico in potegne okrajke čez ušesa. »Pojdimo naprej!« Surovo potegne za vrv. Anglež stopi korak naprej, pogleda navzdol in navzgor. Oboje je enako — belo brbotajoč kotel, kakor da se kuha mleko. »Da, pojdimo«, pravi z novodobljenim mirom.  »Kako daleč je v normalnih razmerah še do vrha?«

»Dve uri — danes bo več. Zgoraj bomo prenočili v stari vojni kaverni ...«

Tujec pretrga stavek z ostro kretnjo roke. »Torej pet sto funtov ...«

»Pet ... to je petdeset tisoč lir.«

Robičev obraz je kakor obraz blazneža. Mrzlične oči, peneča se usta. »Well«, prikima gospod.

»Toda ... če vendarle izgubim ...«

»Potem plačate s svojim življenjem. To je vsekakor vredno pet sto funtov«, meni ravnodušno Anglež. »To bo zelo zanimiva in kar ščemeča stava. Zakaj v resnici ne stavim z vami, marveč z belo bestijo tam zunaj, s smrtjo.«

Stena nad vdolbino je obložena z ledom, neprestano pršijo čez njo majhne, drseče gruče snega. Sredi nje visi Jan Robič in vrta s svojim žepnim nožem majhne oprimke, ker se ledene plasti drobe pod cepinovimi udarci.

Bele roke, gladke in brezčutne, tipajo za svežnjem življenja nad globočino, brezglasne kače se vijejo navzgor.

***

Ettore Prato spusti slušalko. Njegov obraz je zmeden, njegove roke, vajene težkemu delu v skalovju, trepetajo.

»Pa sta vendarle šla!« pravi hripavo. Sep in Osvaldo zapopadeta z osuplim vzklikom, le Jože vpraša, ravnodušno rezaje svojo slanino.

Delavci okoli kosila prisluhnejo, nekaj nenavadnega je planilo v enakomernost njihovega dnevnega opravila.

»Morali bi ponje. Iz hotela telefonirajo«, razlaga Ettore. Neka partija je prispela iz koče in povedala, da sta onadva včeraj naskočila rob.«

Ozrejo se skozi vrata koče; oblaki se trgajo, bel in odmaknjen od sveta stoji nad megleno polico Jof Fuart.

»Tako se je moralo kdaj končati z Robičem«, pravi Sep in si oprta nahrbtnik. Ostali molčijo. Zelo, zelo jih muči zavest, da je prvikrat v njihovih gorah preminil vodnik s svojim gospodom. In sleherni si pripoveduje: tega ni bilo treba — mi vemo, zakaj je prišlo tako. Toda vsi molčijo — in bodo vedno molčali. Vsem čepi na grbi sramota in gore krog njih so tako blede, umazane. Pokrite s samimi bankovci, s prešlatanimí, mastnimi bankovci vseh dežel. Ti se rogajo: fraza vaša čistost, laž vaša posvečenost, prevara zatrdilo, da izkoreninjate človeka in ga dvigate k nebu. Tu smo mi, mi vsemogočni!

In ko drvijo doli v Špranjo, prekine vročekrvni Ettore molk: »Če pa se bo vendarle rešil, če se bo vrnil, ter bo tujec kar mrtev ležal v krnici — dio mio, ga bom pretepel!«

Potem pa tega vendar ne stori in obstoji zbegan in prepaden kakor pred prikaznijo.

Jan Robič se smeje, da pipa kar pleše med njegovimi napetimi ustnicami.

»Kaj pa me zijate tako neumno? Bom že pravi.«

Osvaldo stopi predenj, z železno pestjo zgrabi Robiča za prsa. »Kje je tvoj gospod?«

Jan pokaže s cepinom v Zajzero. »V hotel gre, da se prespi. Jaz pa gradit pot, da si zaslužim še polovico dnevnega šihta.« »Da, da,« se zareži štirim v obraz, »naredila sva rob, prenočila nato v kaverni, danes pa sva složno sestopila skozi Mojzesov žleb. Da sem velik vodnik, je dejal, največji, kar jih pozna. Zdaj so mi pota odprta. Prihodnje leto grem z gospodom v Wallis, k Mont Blancu! In pet sto funtov — tu — stava s smrtjo ...« Sveženj bankovcev vrže v zrak in ga spet ujame. In žlabudra naprej, ko se vračajo h koči. Pijan je Jan Robič, pijan od toliko denarja.

In utrujen, tako zelo utrujen od strašne poti in prečute ene noči v kaverni na vrhu. Tako okoli štirih mu vendar zdrsneta kladivo in dleto iz rok. Kaj neki naj bo reče sam pri sebi, če ne zaslužim danes cele polovice? Pet sto funtov v mošnjici. Danes si lahko privoščim — spat grem!

Nekam ošabno pogleda na druge, ki kopljejo in kamenijo, vrtajo in tolčejo. »Kakor baron — ob štirih popoldne grem v listje.«

In skoči čez novo pot in se zlekne v koči. Vrnitev ostalih presliši, presliši tudi presketanje ognja, nad katerim visi večni kotel za polento. Jan Robič smrči v svojem kotu, suknjič mu visi postrani, v notranjem žepu pa se blešči bela pletena mošnjica.

»Ta je pravi, tale!« Sep zmaje z glavo, ko potem na večer sedijo vstran od delavcev. Nad koroško deželo leži še megla, na nji se vidi mesec kakor trkljajoča se kegljaška krogla. Gore okoli Zajezere so bele od novega snega. Nobenih tur ne bo v naslednjih dneh, zato se bo graditev poti tem bolj napredovala.

»Robič — ta pa!« Pesamosca vzame cigareto iz rjavih zob in pljune.

»Morali bi mu prepovedati, takole plenjati«, se jezi Ettore. Potem se jasno in fantovsko zasmeje. »Zdaj pa mislite, da mu ne privoščim. Oj, seve, priznam, zavidam ga, da bo smel v druge kraje, da bo videl veliko novega in da bo postal slaven vodnik. Ampak za denar — pff!« Pri tem zažvižga skozi zobe.

»Denar bi imel vsakdo rad.« Tu misli Jože Tožbar na svojega medveda in na to, kako bi potoval za mrho tja doli do kočevske dežele ter najel veliko vojsko lovcev. To bi nekaj veljalo!

»Denar že«, modruje Ettore. »Ampak samo, da bi ga izdajal. Denar ima tedaj pomen, kadar se izdaja. Potem je lepo. Če bi imel danes Janovih pet sto funtov, bi sedel na ladjo in se odpeljal okoli zemlje. Med potjo bi pogledal, kaj se dá storiti na Himalaji — zavzel bi osem tisoč metrov visokega velikana, zasadil na vrhu našo zastavo in imenoval goro po duceju. In ko bi bilo po denarju, bi se vrnil v Ovčjo vas in vodil zopet mestne ljudi na naše gore.«

»In bi bil siromak kakor prej«, pravi Osvaldo.

»Siromak!« Ettorejeve oči se zabliskajo. »Potem bi bil bogat, potem bi imel v sebi vso lepoto tega sveta. Robič ima bančno knjižico. Saj se vidi, koliko ima od tega? Jaz imam svojo bančno knjižico v sebi! Ta ima tisoč strani, na katerih sicer ni številk, zato pa podobe: Kairo, piramide, Indijo s templji, tigre in slone, velikanske gore, Japonsko ...«

»Ettore ima prav!« ohladi Sep prijateljevo navdušenje, ker bi sicer gotovo navil kar cel krožnopopotni film. Zemljepis je Pratova posebna strast. In — kar je Sepu Koroška, to je onemu zemeljska obla. »Denar se mora izdajati, če ga kdo ima. Samo potem ima res nravstven pomen.«

Osvaldo in Jože gledata začudeno; preprostejša sta kakor oba fanta; ne bereta nič, nravstveno pa pomeni obema, ali je ženska naga ali pa spodobno oblečena.

Ettore seveda razume Sepa. »Denar je ko kri. Če se pretaka vroče in živahno, je zdrava, če se pa kje zatakne, telo umre.«

Jože pokaže s pipo proti koči. »Robič, se mi zdi, je čisto zdrav.«

»Norec! To je vendar prispodoba. V duhu se zatakne, razumeš? Možgani se izsuše kakor hranilna knjižica. Človek okameni in misli: samo varčevati in varčevati. Mi Italijani, per dio, mi znamo z denarjem ravnati. Da imamo lahko roko, pravijo drugi. Bog blagoslovi našo lahko roko. Mi imamo naše življenje za veselo pesem pri delu. Naši ljudje so kaj pridni, toda oni hočejo tudi kaj imeti za svojo pridnost. Madonna, in denar zopet izdajo. V Trbižu poznam nekega sprevodnika. Kadar mora voziti v Benetke in le-tam prenočiti, gre vedno v Teatro Fenice, kjer igrajo velike opere. - Bajna Aida!« popeva nalahno predse.

Drugi pa kupujejo knjige«, zašpili Sep. »Tudi gramofon je lep. Še zmerom lepši kakor bančne številke. Tudi na Koroškem poznajo umetnost veselega življenja!«

»V Avstriji pa sploh!« potrdi Ettore. Zato ima tam in pri nas preprost človek večjo povprečno kulturo kakor v drugih deželah.«

Sep ga hvaležno pogleda, ker je Ettore kot dete mogočne Italije pohvalil ubogo Avstrijo. Osvaldo zmajuje z glavo in marsičesa ne razume. Kultura — moj Bog, kaj vedo o njej v Reklanah? Njegovo življenje je bilo ozko in trdo, jedva majhna hiša, nekaj peščenih njiv in nekoliko koz — to so sadovi dolgega, nevarnega vodniškega življenja. Toda Osvaldo sluti, da je svet večji kakor tésen reklanska, da je tam onkraj gorá čudež nad čudežem. Kakšno je pač morje? Stokrat in stokrat ga je bil videl z vrhov, pa si ga vendarle ne more čisto dobro predstavljati. Njegove počasne misli iščejo srednje poti. »Na stran naj bi človek kaj dajal, za bolezen in davke.«

»Kar je pa čez to, mora biti za življenje. Tu bi morala reči država: stoj, moj dragi, ti se preveč zalagaš, kri mora krožiti. Ajdi, dvigni svoj denar in pojdi na potovanje ali pa si kupi knjig.« Tako nadaljuje Sep Osvaldovo omejevanje.

Jože sedi poleg njih, ne posluša več in misli, da si bo v kratkem kupil knjigo, ki pripoveduje o življenjskih navadah medvedov. Mogoče, da bo po njej prišel do kakega zaključka.

»Vsekakor«, sklene Osvaldo, »je to bolezen pri tem tam doli.«

Sep mežika z očmi. »Kaj bi vendar storil, če bi platneno vrečico zgubil?«

»Cmeril bi se kakor otrok«, domneva Ettore. »In lazil bi po vseh štirih okoli, po poti doli v Zajzero, ovohal bi sleherni kamen, pogledal pod vsako travnato rušo.« 

Smeje se stopajo proti koči in vidijo v svitu žepne svetilke speči Robičev obraz. Poleg njega se sveti iz odprtega suknjiča beli sveženj.

Osvaldo ga zgrabi za roko. »Ettore, kaj pa počneš?«

»Pusti vendar — za šalo«, šepeče Ettore. In izvleče sveženj, ga vtakne med dve bruni in ga zagvozdi s kosom lesa, da belega platna ni videti. »Sem le radoveden, kaj bo dejal jutri pri zajtrku.« 

Jože že davno leži, obrnil se je k steni in ne ve nič o Ettorejevi burki. Tudi ostali se zleknejo, hehetaje se, v šelestečo slamo, celo Osvaldo je dobre volje.

Jan Robič pa pri zajtrku še ne zine besede, ker spi, medtem ko vodniki in delavci jedo slanino s kosom mrzle polente. Do smrti je utrujen, le enkrat je pomežiknil, ko je neki delavec po nerodnem prevrnil z velikim truščem ponev, potem se je zopet obrnil in spal naprej.

Dan je vstal v beli veličastnosti in sneg na gredeh se iskrí iz tisoč mavričnih delcev. Saj mora biti danes lepo, sicer bi delo sploh ne moglo od rok. Na grdi točki so: nagnjena, gladka polica, ki jo je mogoče zmagati le po vseh štirih, plazeč se po trebuhu. V ta podzidek vklešejo najprej stopnice, potem vzidajo vanj železne kavlje v podobi črke U, da se lahko na njih stoji, naposled pa napno v višini prs ko prst debelo železno vrv. Tako bodo torej pozneje premagovali to grdo mesto: z obrazom proti steni, z nogami na navzven štrlečih kavljih, v pesteh pa vrv.

Toda preden bo delo končano, bo minilo dobrih osem dni. Treba je delati počasi in previdno, zakaj pod polico ni nič drugega ko velikanske, z vodo oblite plošče in gladko prepadajoča globočina doli do krničnega dna.

Jože visi zunaj v prostem zraku in kleše stopnice. Za zdaj je napeta zasilna vrv iz konoplje, zazidana tustran in onstran v stenskih klinih. Na obeh straneh čepita v vdolbinah Osvaldo in Ettore in ga varujeta z vrvmi, medtem ko Sep pleza sem in tja ter podajailložetu orodje in nepotrebno odnaša. Že curljajo talilne vode s skal in povsod vrše navzdol manjši plazovi. Sonce začenja boj s poletno zimo v gorah in je kaj pripraven delavec. Čisti in drgne, piha in briše. V dveh dneh bo zmagalo belo skorjo in tedaj bodo stale gore zopet sive in resne nad črnimi gozdovi.

V ostenju je zazvenelo kakor tuljenje in cviljenje. Potem rožljanje in klopotanje sem gori po novi poti, padanje kamenja.

Osvaldo se ozre in pred njim stoji človek, ki ga ne pozna. Seveda, potem spozna Robiča. Kaj ima dva obraza? Zdaj je eden odpadel in izpod njega se prikaže vroča, divja zverina. Osvaldo Pesamosca, sin gorskega volka, se ni nikoli bal, toda zdaj stegne kakor v obrambi eno roko, medtem ko z drugo še krepkeje zgrabi za varovalno vrv.

»Moj denar! Kdo ima moj denar?«

Jože Tožbar je medtem splezal s svojega majavega sedeža v nasprotno vdolbino, da bi si nekoliko pretegnil okorele ude. Po nagnjeni polici in nekem prevesnem skladu je ločen od drugih in ne sliši vrišča, ki ga povzroča Robičevo vprašcvanje in posmehljivo krohotanje ostalih. Vsepovsod šumijo navzdol majhne množine snega in globoko doli buči mogočne narasli Rio tako močno, da se zdi, kakor da je zrak napolnjen z vriščanjem mnogih plahutajočih peruti.

Sonce pripeka v ozko kotanjo in Jožetovi udi se polagoma odtajajo. Pri delu na senčni polici je bilo od sile mraz, zdaj je prijetno. Mož s polovico obraza si prižge pipo in se čudi, zakaj prvi delavec ne da znamenja za nadaljevanje dela. Izza skale, zadušeni od velikega bobnenja, ki kakor slap visi okoli gore, se začujejo glasovi. Mogoče se prepirajo — med vodniki in delavci je vedno kaj narobe — in to Jožeta ne vznemirja.

Jože puha oblake dima in zre v dolino Rio di Montasia. Na svetli trati sedi rjav hrošč - to je Piussijeva koča. Jože misli na to in se vprašuje, ali je morda velika ženska zopet tam doli. Le kako ji je bilo ime? Dà, Nina, tako je bilo.

Silo zajetna babnica, kakor kos planinskega goveda, tako si misli Jože. Imeti mora močne ude, stegna ko drevesna debla, prsi kakor kotle za polento in ogromno naročje. Prav za prav si Jože tako predstavlja »Loufovo« ženo. In misli potem zopet na praljudi, ki so bili v teh gorah, še preden so bile države in meje.

Tako modruje Jože Tožbar okoli daljne Piussijeve koče in naenkrat se domisli: prvič izza tistega nesrečnega dne je, da gleda doli v Rio di Montasio, ne da bi se pri tem spomnil medveda. Pri tem mu je tako pokojno pri srcu, kakor da sedi on, velikan, ob toplem ognjišču in mu velikanka postavi na mizo njegovo najljubšo jed, bob v olju, in steklenico chiantija.

Po skali pa srka in praska in iztrga Jožeta iz njegovih prijetnih sanj. Prvo je, da se začudi, kako pleza tu čez gladko polico človek v cvilečih okovankah. Celo za plezalnike je to mesto silo težavno. Toda kaj misli pobesneli Robič na nevarnost! Njegova ušesa so zamašena, njegove oči rdeče. Za njim se kakor mačka zavihti okrog gredi Ettore na mehkih ličnatih podplatih in kliče: »Robič — pusti no — saj je samo za šalo ...« Besede izzvene v praznem prostoru, Tožbarja se oklene sikajoča zver, ga zgrabi z roko za grlo in sikne vprašanje, ki ga Jože prav nič ne razume.

Polčlovek noče storiti nič hudega — komaj da udari po nečem zoprnem, nadležnem. Mogoče bi se bil Jan Robič v plezalnikih lahko obdržal, žeblji pa le zacvilijo na kamnu in ne držijo.

Jože ima še vedno iztegnjeno roko, kakor da je odfrcnil mrčesa, ki ga je ogražal s svojim strupenim želom. In ne razume nič — tudi to ne, da ima Ettore, ki je nenadoma stopil predenj, smrtnobled obraz.

»Za božjo voljo! Jože — Jože!«

Veliko šumenje napolnjuje zrak, kakor prekipevajoče vino napolni čašo. Med vse to ropota trdo in leseno padanje kamenja. Spodaj v krnici skačejo odtrgane skale, dvigne se peklenski žvepleni smrad — in v migljajočem melju v globini leži majhna, temna točka in se ne gane.

***

Pri cerkvenem zidu sreča Sep Amlacher gospodično Helo Kersovo. Prihaja s tenišča, svetla ko jutranji oblak, ter opleta z raketom v roki.

»Na kakšno naporno turo ste pa spet namenjeni?« Pri tem pokaže na Sepov natrpani nahrbtnik, čez katerega visi zvita vrv in na čigar karabinerjih rožljajo stenski kavlji. Hela ve dovolj o gorah, zato tudi ve, da za navadne gorske ture ne jemljejo ljudje kavljev.

»Osvaldo in jaz morava preiskati podaljšek poti.«

»Kaj ta že ni davno določen?«

»To že. Toda zdaj ga je treba izpeljati drugod. Izkazalo se je, da je neko mesto prenevarno.«

Hela že sedi na zidu in njeni beli čeveljčki tolčejo po kamnih. »Ah, najbrž mesto, kjer je strmoglavil vaš ubogi tovariš.«

»Ne, tisto mesto je že zavarovano. Pač pa za njim — tam je treba preiti žleb, ki je zaradi padanja kamenja prenevaren, da bi mogla čezenj voditi javna in markirana pot. Osvald in jaz morava zdaj iskati zanesljiv obhod.«

Pohlep po senzaciji jo pretresa. »To z Robičem je bilo vendar strašno! Kako se je vse to pripetilo?« Hela ponudi Sepu cigareto in si tudi sama eno prižge.

»Spodrsnil je pač, ko je šel v okovankah čez gladko polico«, pravi Sep s povešenimi očmi in je pri tem rdeč ko rak. Ni treba, da bi zadevo o denarju zvedela tujka. In kaj več Sep sam ne ve. Le eden ve kaj več, Ettore, in ta molči. Zlasti nasproti Jožetu molči, zakaj ta nima pravega pojma o vsem, kar se je zgodilo, ter se le spominja, da je v njegove nerodne sanje nenadoma stopil Jan Robič in se potem takoj pogreznil v nič. Samo Ettore ve za tako brez slutnje branilno kretnjo roke, ki je pri orjaški Jožetovi moči zadostovala, da je odneslo Robiča s police. Ettore je bil to videl in bo to za vedno ohranil zase. Robič tako ali tako ne bo več oživel, njegova žena z otroki ni v stiski. Neverjetno, kaj sta ta dva znosila skupaj. Zraven tega še pet sto v platneni vrečici. Zmečkana Jula takrat ni vedlela, ali naj nad vestjo o smrti joka ali vriska nad denarjem. Na Višarjah je umrl krčmar in Jula namerja kupiti veliko romarsko krčmo. Brr, zdaj se bo vino tam gori zredčilo in postalo zdravo od prevelike planinske vode.

Hela spozna, da Robičeva smrt ni nič posebnega, Sepova zadrega pa ji uide. »Z volčjim sinom boste iskali pot?« sprašuje. »Ali bi ne mogla z vama?«

Vodnik vesel pogleda na nežno stvarco v rožnati obleki. S cepinom potipa njene platnene čevlje, toda vse to je le znak zunanjega odpora. Že dolgo je čakal, da bi hotela Hela Kersa zopet z njim v gore. Bliskoma je odvila pred njim trak filma, ki zdaj trepeta v njegovih sanjah. Ali ljudje pri filmu so imeli veliko dela, bili soves dan spodaj v dolini - pokopališče junakov, postojanke, gozdne trate, planinske koče - povsod, samo ne v gorah.

»Pot ne bo lahka. Najbrž bomo morali čez mesta, ki jih sploh še ni prestopil človek.«

»Saj me kar pozivate, da grem z vami. Nič me ni strah.« Pričakujoč ga pogleda in si njegovo oklevanje tolmači napačno. »Saj lahko sami določite vodniško plačilo.«

»Ne gre zaradi tega. Samo ... Pesamosca gre z nami.«

»No, prav zato!«

»Rad bi šel z vami, gospodična. Mogoče pojutrijšnjem na severno steno Višnje Gore.«

»Glej ga navihanca! Naposled vendarle sam ...«

Igravo potegne z roko čez njegovo plavolaso glavo.

»Vse bo še prišlo, ko bomo skupaj filmali.«

Lahkomiselna šala se globoko zagrebe v Sepa. Pri tem ima naenkrat njeno nežno, malo roko v svoji trdi šapi.

»Torej, kako je, Sep?« ga ljubko vpraša.

»Ali smem z vama? Prosim, prosim! Saj bom z vami ljubezniva, tudi če bo stari godrnjavs zraven.«

»Ah, gospodična«, potoži kakor deček.

»Lepo prosim!« poreče prav srčkano s sklenjenima rokama.

Tako se polasti Sepa Amlacherja slaba vest; v krčmi, kjer čaka stari Osvaldo, se plazi okrog njegove mize, dokler mu naposled ne prizna.

Toda Pesamosca niti ni hud. V svojem vodniškem življenju je bil spravil toliko norih ljudi na vrhove, da tudi to spremstvo ravnodušno sprejme. Gospodična je trdna, sicer bi ne naredila prve ture s Sepom, in potem je tudi on tu, tako da bosta na najtežavnejših krajih lahko sloko mucko dvojno varovala. Samo eno: »Ali si ji povedal, da bomo na gori bivakirali?« 

»Seveda, toplo se bo oblekla.« Olajšan pogleda na uro. »Takoj mora biti tu.«

Hela ve zdaj vse: da zaradi prihranka časa ne bodo spali v delavski baraki, ampak nekje gori pod milim nebom. In zabavno se ji zdi od početka, da bo z nekakšno primesjo romantike in nekakšnim pritajenim trepetanjem ležala v kakšni skalni vdblbini tesno ob Sepu.

Toda potem je vse drugače, čisto drugače. Visoko nad globinami je ozka tratna terasa in v zadnjem dnevnem svitu stoji nad njo ognjenordeča stena in v njej nekaj razpoklin, ki se zlivajo v podobo obraza. Levo rase iz gore severni stolp in tema je že. In stoji tu kakor menih v črni kuti in Hela mora misliti na patra Montanusa, kako je takrat strmel iz škrbininega loka. Ali se skrivnostni mož tudi danes zopet mudi v gorah, ali gori kje njegova luč v temotah, ki kakor ahatnočrni morski valovi butajo navzgor? Tako tolažilno je še, gledati proti zapadu, kjer je pred nekaj minutami zašlo sonce. Višnjeve čeri so v rdeči svetlobi kakor zobčasta kolesa stroja, postavljenega pred razbrzdani plavžev žar. Ture so zelo blede, le s Klekovega vrha sem se še umirajoče žari. Belina ledenikov je zgubila svoje žarke in siv je tam sneg kakor vrsta nemih postav v mrtvaških haljah.

Tako sedi igralka, zavita v plašč, in brez misli zoblje košček čokolade. Sep Amlacher zlaga rušje, ki so ga prinesli s seboj, v grmado in pravi, da mora biti tudi na bivakišču red, sicer nastane ponoči in zjutraj pri odhodu strahovita zmeda. Pri tem gleda vedno na desno, kjer je bil Osvaldo izginil za vogalom. Visoko nad novo potjo so, ki jo je lahko videti do škrbine, koča sama pa je pogledu zakrita.

V tem brezmejnem lebdenju nad prepadi brez podobe objame Helo Kersovo skoro hrepenenje po ubožni koči, po slabem slamnatem ležišču in dimu zoglenelega lesa, pečeni slanini in prepotenih moških. Gore postajajo nejasne in se prebujajo v tuje bitnosti, ogromni prostor se polni z nevidnimi postavami, ki se ženi bolj in bolj približujejo ...

Zdaj hoče tudi Sep stran — Osvaldo je pogledal izza vogala in mu mignil z nepremičnim obrazom.

»Ne, ne smete me pustiti same. Sploh — čemu pa še begate okoli? Jutri je tudi še čas.«

Osvaldo jo je slišal. Sepu reče nekaj furlanskih besed, ki jih ona ne razume, potem pa se vrne s svojimi brezglasnimi, nihajočimi koraki k taborišču. Njegov obraz je odrevenel kakor zmerom, toda Hela spozna, da je v tej odrevenelosti pravkar okamenel velik doživljaj. Veliko bi dala, če bi mogla pogledati okoli vogla, za njim mora nekaj biti, karkoli. Od začetka si ne ve razlage — potem se mahoma spomni.

»Príznajte, Pesamosca, zašli smo. In zdaj ne najdete izhoda?« 

Osvaldo zlaga baš vejo nad vejo za ogenj. »Ne, ne«, pravi samo.

Sep se smeje. »Veste, gospodična, Osvaldo tu ne more zaiti. Nič ne razlaga, vodi v skale, ki jih mi nič ne poznamo, in vendarle ve za sleherni korak.«

Hela se zgane. »Vi se tu ne spoznate?«

Sep odkima. »Toda ne vodi noben izmed znanih pristopov. Še nikoli nisem bil tu.« 

»To je pa pač brezvestno! Kot vodnik ste dolžni ...« Govori glasno, hrupno, v umetno stopnjevanem razburjenju, da bi prevpila ohromujočo tesnobnost.

Pesamosca se vzravna; ob njegovih nogah plešejo majhni plameni, dim se vali. »Naj bo gospodična mirna, jaz vem za buona strada.«

Zdaj verjame — spomni se starih prípovedk. Ali je gorski volk hodil tudi tod?

Taboriščni ogenj stoji v noči kakor lepa, rdeča cvetlica, zraven njega brbota nad kuhalom grahova juha. Koliko zaupanja izhaja iz ognja in iz kavdranja vroče vode! Rdeče žarenje pogoltne poslednji, slabotni barvni trak na zapadu, videti je samo še vdolbino, ob kateri migljajo skakajoče sence; nejasno nad njo pa na vse načine spakujoča se stena. Ruša je mehka in dolga, semkaj ne zaide noben divji kosec s srpom. Močan vonj se dviga iz trav, velik mir, ki prihaja iz samega zemeljskega telesa. K temu enolična melodija, ki lebdi nad prasketanjem ognja. Hela razglablja, odkod bi mogla priti ta melodija. V Zajzeri ni nobenega potoka, ki bi ga bilo lahko slišati sem gori, in tudi veter ne igra v skalah. Tišina je, ki poje, toda tega Hela Kersa ne ve.

Ona spi in meni, da še bdi. In gre čez polico okoli ogla in tam je čarobni vrt rojenic, planinskih vil, in beli gams s triglavske bajke pije tu lastno kri iz rdečih rož. Pred njim pa drži »Louf« svojo težko, nerodno puško kakor arhangel plameneči meč pred paradižem.

Enkrat se žena prebudi, vidi tenak, hladen mesec na nebu in frfrajoče senčne podobe, ki so pri dnevni svetlobi gore. Spredaj pa, na robu prepadła, gori ogenj tiho in negibno. kakor rdeč kristal. Poleg njega sedi volčji sin Osvaldo Pesamosca. Njegov život je odrevenel in vzravnan, kolena ima pritegnjena k sebi, z rokami jih drži objete ... Ob njem jezljajo plameni, da je videti, kakor da sedi v ognju, brez življenja in brez duše ko indijski spokornik.

Z lahnim krikom plane Hela pokonci in takoj začuti roko Sepa Amlaeherja.

»Zbudite ga — zaspal je — zgorel bo.«

»O, ne«, jo pomiri on. »Pri bivaku nikdar ne leže. Vedno sedi tako ob ognju, malo zaspi in se sam zopet zbudi, če ogenj pojema. Potem priloži in zopet zaspi.«

Kakor začarana strmi v ognjenega moža. Čisto blizu ji je Sepova glava. In pošepne mu: »Strašen je — mislim, da je zamaknjen — najstrašnejše so njegove oči. Docela negibne kakor iz porcelana.« In ne more drugače, vedno in vedno se mora ozirati tja. Dokler se ne zateče, kakor otrok k materi, k nekaj toplemu, utripajočemu. Z naglo kretnjo se zmuzne njena glava v jopič mladega vodnika. In tu leži in sliši njegovo srce. Kako mu bije z močnimi, divjimi utripil In ve, zakaj. Zdaj potegne še lodnasti plašč čez se in njo. Zdaj sta v koči, svetilka gori z rahlim brnenjem in nočni veter zunaj, ki piha okoli ostrešja, všečnost le še povečuje.

»Poljubiti me morate, Sep.« 

To pravi tako, kakor da ga prosi za cigareto. Rada bi bila na varnem v njegovi močni moškosti.

In potem še in še. Ognjenemu vraga, tam zunaj navkljub. Nič več se ne boji. In se opaja z vedno bolj vročimi vali, ki jih čuti divjati po svojem telesu.

In ga poljublja — poljublja ...

In noč se grozeče plazi v skalno gnezdo, pred katerim stari Osvaldo Pesamosea v iskrečem se ognju stoji na straži.

Vse so bile samo sanje, si misli. Pogladi si zmršene lase in čuti, da jo bolijo ustnice.

Bledo jutro je tu, v Zajzeri leži megla. Sep Amlacher je zmeden in neroden kakor otrok in si jo komaj upa pogledati. S pretirano prizadevnostjo se smuka okoli kuhala in pripravlja čaj. Osvaldo sedi poleg njega in sklada vrv v zanke.

Ko se Hela vzravna, pogleda k nji, ravnodušno in hladno kakor vedno.

Nobenih strahov več: ogenj je pogorel in voda za čaj vre in cvrči.

»Ko bo gospodična pozajtrkovala,« pravi Osvaldo, »bomo šli naprej. Polica sega do skal nad potjo, tam bomo potem poiskali vstop, ki bo varen pred kamenjem gospodična lahko medtem počaka na polici, lep dan bo in sonce po bivakiranju dobro stori.

»Meni je prav.« Sili se, da bi njen glas zvenel trdno.

»Dan lahko razdelite, kakor mislite, da je prav, gospod Pesamosca. Ali bomo prišli potem na vrh?«

»Treba ni, toda če dama želi!« Vrv je zvita, Pesamosea pristopi k Heli. Čisto blizu.

»Ni mi prav, da mora dama videti nelepe stvari. Jaz za to nisem vedel in zdaj moramo pač mimo tega mesta.«

»Kaj pa je? — Ne razumem.«

Pesamosca pokaže z roko k škrbini. »Izza velike vojne še precej je tega v gorah, o čemer se nič ne ve — jih pač nekaj leži tam v neki votlini.« Nekaj — moj Bog! To bodo ljudje. Po tako dolgem, dolgem času! Kaj je bilo, kar je ponoči tako grozno, z ledenomrzlimi rokami oklepalo njeno srce? Duše — ki niso našle pokoja — tu gori? Zgubljene v brezmejnosti gorá?«

Grozno se budijo v njej nočne vizije. Kaj, če bi bila sama tu gori s skrivnostnim starcem?

In ona pomisli na toplo odejo, življenja polne moške roke, v katerih bi se čutila varna. Sep — kako štorkljast in neumen je! Komaj da si jo upa pogledati! K njemu stopi in položi svojo roko na njegovo. »Kaj je?« ga vpraša in njene oči ga zopet poljubljajo.

»Je že tako.« On prikima in valovanje v njegovem obrazu noče prenehati. »Toda če vas je strah, gospodična, vas popeljem tja doli, kjer smo včeraj vstopili. Da vam ne bo treba gledati — tistega tam.«

»Prav ničesar se ne bojim, ako ste vi zraven«, pravi z jasnim glasom.

Zdaj je dan velik in svečan, toplina se razliva po skalah. Hela je prosta in celo radovedna. Samo na nekaj misli: to sta torej ta dva vedela že včeraj zvečer. Dobro, da mi nista nič povedala! Zblaznela bi bila.

Na vrvi med vodnikoma gre okrog roba, lahko in mimo stopa nad prepadi. Na petje ji gre, ker tako živo plava nad globinami, smrt s Poliškega Špika pa je tako stara, izsušena in trhla. Tri mrtvaške lobanje, katerih očesne votline so preveč prazne, da bi njele nepopisno migljanje in bleščanje sončnega vesoljstva. Igralka Hela Kersova ni hladnosrčna, sočutje s tujimi usodami ji je v neusmiljenem velemestnem hitenju že večkrat škodovale. Toda ravno ta zamotani kup nekdanjih ljudi vzbuja v njej široko zavest mladosti in lepote.

Saj je že tako dolgo od tiste groze! Rane, ki so nekdaj krvavele za tiste tri v kamnu, so že davno zaceljene, in spomin, nekoč divje boleč in mučen, je postal zdaj mil in otožen kakor zategnjena večerna pesem slovenskih planinskih pastirjev.

Vodnika seveda klečita zdaj pred vdolbino in tiščita klobuka na prsi. Hela nagne glavo, toda ona ne misli na tuje mrtvece, marveč na goro, ki jih hrani. Na góre, ki se zaganja iz dolin kakor okamenel val usode in je vsesala zgodovino senčnih bitnosti, ki so pripisovale nekoč svoji človečnosti tako velik pomen! Tu ležijo trije — ali bolje, kar je po njih ostalo; tam doli ob severnem stebru so si nekoč gradili pot in so bili zelo ponosni nanjo — kaj je postalo iz tega?

Nekaj zarez v kameni In zdaj gradijo zopet, zabijajo dleto v apnenec in rožljajo z žičnimi vrvmi — usode ljudi nosijo novo pot navrh, eden izmed njih se je pri delu že raztreščil.

Velikanska gora privlači, kar živi na njej in ob njej, in je vendarle onim tam doli večno tuja. Njena mati je sončnost, njen zaposlitelj je vsemir. Sestre in bratje so ji luč, oblaki in veter in človek ob njej niso nič.

Vodnika iščeta po ostankih tistih, ki so umrli, da ropota in poka, ko rijeta po kosteh. Ni veliko ostalo: bajoneti, nekaj gumbov, usnjene cunje čevljev, ki so zobate in trde kakor granatni drobci. In samo dve spoznavalni pušici — tretjo je najbrž odnesla po blesku hlepeča kavka.

Dva sta bila iz Kalabrije, tretji najbrž tudi. In so tu umrli — kako?

Pesamosca skomigne z rameni. »Morda so šli poizvedovat in so prišli na kraj, ki ga niso poznali. Nato snežni metež, noč in mraz! Iskali so jih gotovo, toda gora je velika in sneg hitro zamete vse sledove. To se je večkrat zgodilo.«

»V Mojzesovem žlebu,« pripoveduje Sep, »sem pred dvema letoma, ko je bilo suho poletje, našel nekega Avstrijca v ledu.«

»Bog ve, koliko jih še leži v stenah, pod ledom in v melišču. Tu imajo svoj mir!« Tako govori starec in naredi z obema rokama kratko, zategnjeno znamenje, kakor bi hotel naznačiti nagrobni blagoslov.

In mir, o katerem govori, je vse naokoli. Poliški Špik stoji kakor božanski grad nad mrtveci in nebo jim je kristalni zvon.

Vodnika zgrebeta kosti v ozadje vdolbine in položita nanje kamenitne plošče. Bajonete pa vzame Osvaldo in jih zaluči daleč ven v prepad. »Nič več vojne — mir — mir!«

»Duhovnik je,« misli Hela. Gora in on — on in gora. Nikdar ne bomo meščani z našimi otopelimi čustvi razumeli teh najskrivnejših zvez.

Še nekaj naredi Osvaldo Pesamosca. Tudi spoznavalno pušico, ki jo je bil že spravil v žep, vrže v zrak. V miru naj počivajo, tiste pa, od katerih so se mrtvi že davno oddaljili, naj ne plašijo glasovi iz posmrtnega življenja.

Dalje stopajo ob telesu Jof di Montasia in lepo molčanje plava nad tremi različnimi ljudmi. Police valovijo navzgor in navzdol, razpoke in špranje se gvozdijo v goro in naposled pridejo do kraja, odkoder je videti globlje novo pot, ki se na videz nesmiselno izteka ob steni in zadene v tesen, ki prihaja z vrha in globoko prepada. Skozi njo pada v globino kamenje, čigar prasketanje je kakor nihanje ure. Stoletja so minute in milijonletja so smrt.

Hela sedi sama, toda ne razglablja in ne premišlja. Pod njo se vzpenjata vodnika skozi steno, od špranje do špranje, od žleba do žleba, in iščeta zanesljivo nadaljevanje poti. To početje gleda Hela, zakaj ves čas lahko opazuje enega ali oba. Ure minevajo in sonce leže v dolomitni grob na zapadu. Enkrat se dekle prestraši, ko vidi globoko spodaj, kako stopa starec čez novo pot in izgine za neko škrbino. Toda že se prikaže poleg nje Sep, vroč, z zlepljenimi lasmi na čelu, in se sunkoma zavihti čez polični rob k njenim nogam.

»Kaj je? Zakaj je šel Pesamosca stran?« 

»Našli smo, kar smo iskali. In do poti vas tudi sam lahko popeljem.« Kar žari vanjo, kakor bi jo hotel vprašati, ali ni lepše biti v dveh. Fant neumni!

Zelo hladno mu odvrne: »Torej ne pojdemo na vrh?«

»Bilo bi prepozno. Veliko časa smo izgubili z iskanjem. Veste, določiti tako pot ni malenkost. Dobrega plezalca vodiš lahko kamorkoli, če imaš le odprte oči in ušesa. Toda čez zavarovano pot letajo včasih najneumnejši ljudje, če so le za silo nevrtoglavi. Ljudje, ki niti malo niso zmožni, iz apnenčeve moke ali iz oblik gore spoznati, ali pada kje kamenje ali ne.«

»Taka koza bi bila tudi jaz, dragi Sep.«

»Vas bom že poučil. O vsem v gorah vas bom poučil.«

Zdaj seže celo po njeni roki, da ji postane kar neprijetno pri srcu.

»Pojdimo, sicer pridemo v noč.«

Žalosten je, njeno ravnanje ga je zabolelo. Ali ne razume, da je zdaj svetlo in da sije sonce in da je bila noč strahotna in tesnobna? Da ljubezen včasih ni nič drugega ko razpoloženje?

Mirno in vestno jo vodi na vrvi skozi kamin navzdol, kjer bodo kmalu bobneli udarci kladiv in pokanje smodnika. Hela pleza okretno in dodobra okuša lepo, trdo skalo. Predstavlja si, da bo tu kaj kmalu gora oskrunjena z žično vrvjo in s klini in da je ona bržčas poslednja, ki hodi po takšni, kakršno je ustvaril Bog. To nekolikanj romantično pojmovanje o povezanju gore pove Sepu, toda ta se ji samo smeji. Naj le gradijo - gora ostane velika in je kljub temu gospodarica. Kaj ji bo majčkena nit na enem mestu njenega orjaškega trupla? Šivankina praska na človeškem telesu pokvari več kakor nekaj žičnih vrvi v steni Poliškega Špika.

Nova pot leži v melišču kakor bel val, ko prispeta, zasenčena od mraka, pred barako. Ognjeni svit prihaja iz njenih sklepov, delavci pojo neko zarobljeno pesem. Nedaleč od njih razlaga na tratici Osvaldo Tožbarju, kako so iskali pot. Ettoreja ni, ker ima gospoda za Vergino.

V Špranji je noč, oblaki so zagrnili grebene, tema je velika. Sep molče stopa poleg Hele. In ker se je nekajkrat spotaknila, jo vpraša, ali naj prižge svetilko.

Ona pritrdi in se jezi, kajti zdaj bi ga zopet rada imela pri sebi in se dala od njega voditi. A da bi se vodnik in turistka vodila za roko, na to Sep ne misli. Smejati bi se moral temu in gore naokrog bi se smejale z njim vred.

Tako se završuje konec hoje s tiho jezo in Hela se razveseli, ko se naposled zasvetijo hotelske luči. Bolj da bi kaj govorila kakor kaj zvedela, vpraša: »No, kako je? Ali ste premislili moj predlog glede Koroške?«

Sep sunkoma obstane. »Ne vem ... čisto nič ne vem ...« Potem zakriči: »Saj bi vendar ne mogel ... Biti vedno takole zraven vas ... Vedno ubog vodnik ...«

Ona sliši njegovo težko sapo in v njej njegovo šepetanje: »Danes ponoči ... se mi je nekaj sanjalo ...«

Njegova toplota zaplameni ob njej. »Meni pa ne, Sep. Jaz sem nekaj lepega doživela.«

To podre vse meje, da zopet plane proti njej. In pred njenimi očmi se vrtijo ognjena kolesa.

Opotekajoč se in sama vsa razpaljena sili proti hotelu. Tu, na trati, pod grmom — saj vendar ni pastirica, ki jo lovec vrže na listje!

»Pojdem z vami — dà, pojdem!«

To je zadnje, kar sliši od Sepa. Potem ji zarožlja nasproti jazzband, in ti zvoki so kakor mrzla prha.

***

Vreme, kakor da je že jesen. In kadar se je ta vselila, do zime ni več daleč. Prav blizu stojita tu drug poleg drugega cvetje in odrevenelost, počasi izenačujočega dolinskega prehoda tu ne poznajo. Gobasti kosmi čofajo na okno, vihar jih žene skoro vodoravno, v svetlobnem krogu svetilke, ki se tako naglo gubi v temoti, se vidi padanje snega kakor cesta zvezdnih utrinkov.

Mati Prato porine rdečeprogasto zaveso nekoliko na stran in pogleda ven.

Vidijo se samo srebrni brizgi snežnega viharja, sicer nič. Tudi lepe, pisane vrste hotelskih luči tam gori ni: izginile so, kakor da je nenadna razpoka v zemlji požrla veliko poslopje.

»Ali Sep danes ne pride?« Gospa Prato pogreša svojega »tretjega fanta«, kakor ga imenuje. On kramlja po navadi z njo, ji drži volno pri navijanju med razprostrtimi rokami in ji vrti previdno, ne predivje šivalni stroj, kadar dela male, od sile previdne šive. Z Ettorejem samim ni nič, vedno čepi za knjigami. Zdaj zopet muči svoje temne, ostre oči v svitu majhne petrolejke — mati Prato pa premišljuje o božičnem darilu, o napeljavi elektrike, v katere sijaju se večkrat iskri hotel kakor pravljičen grad.

Zavedajoč se krivde zapre Ettore knjigo — z branjem se mora pač podvizati. Nemški gospod, katerega je zadnjič peljal na goro, mu je posodil geologijo Alp. In gospod hoče že pojutrišnjem odpotovati, spričo tako slabega vremena pa morda še prej.

»Kaj si vprašala?«

»Kje je Sep. Pa le naprej beri.« Zdaj požene kolovrat, ki mehko in ljubeznivo brni po izbi. Kolovrat poleg šivalnega stroja, kičasta oljnata slika zraven Michelangelovega Mojzesa, omlednopobožen koledar poleg knjig o umetnosti, politiki in naravoslovju - kako čudovito lepo se ta nasprotja v hiši Pratovih razumejo. Belolasa, uklonjena mamka in vitki, ponosni fant!

»Sep se je odpeljal v Trbiž.«

»K staršem?«

»Tja prav gotovo ne. Z gospodično Kersovo v kino.«

Zdaj zdrsne noga vdove Pratove s podnožnika in marljive roke spuste nit. Gorski vodnik iz Ovčje vasi sredi sezije v mesto in v kino? No, seveda, vreme je zdaj brezupno, ko celo v vasi sneg udarja na šipe. Toda — gospodična Kersa — ah dà, filmska igralka, ki jo je Sep že dvakrat vodil! Ena iz vesele družbe v hotelu — kjer plešejo, pojo in puščajo veliko denarja. Kar na zaboje je moral padrone naročati vino in asti. Tudi delo, s katerim se tu ukvarjajo, je Ettore razložil materi z velikim trudom in nekaterimi risbami. Ampak Sep? Kar tako meni nič, tebi nič se odpelje z damo v Trbiž? Mladi ljudje, vodniki, se malodane tikajo s svojimi delodajalci. Če pomisli na starega Oitzingerja — tedaj je bila najprej gospoda in daleč za njo ubogi vodnik. Pri jedi med počitkom je sedel vedno nekoliko ob strani, vedno služaben. Danes hodijo skupaj v kino. Signora Prato marsičesa ne razume in meni, da je pač zelo neumna. V resnici pa je zelo pametna, ker molči o vsem, česar ne razume, in nikdar ne pozablja starih časov, ki so bili menda mnogo boljši, za primere. Zdaj zopet požene kolesce. »Tako, tako! V kino? No seveda, ob tem slabem vremenu ne more nihče v gore.«

Ettore ozlovoljen prikima. »Niti poti ne moremo delati. Veliko zaslužka nam uide. In če bo šlo tako naprej, pot niti do zime ne bo gotova.«

Za pot se mati Prato kaj malo briga. Veseli jo samo, ker daje Ettoreju dela, četudi nima nobene partije. In ker vsak delovni dan skrajša kos bodočnosti. Še to bi rada doživela, da bo mogel Ettore na umetniško šolo v Rim, dasi se boji, ko bo morala biti sama.

Nič ne vprašuje, čeprav je radovedna. Toda Ettore govori, ker je jezen. »Predvajajo film, v katerem igra gospodična glavno vlogo. In to mora seveda Sep videti — saj je že kar prismuknjen od samega kina.«

»Nekaj veselja mora ubogi fant tudi imeti. Ti imaš svoj dom in svoje kiparstvo in še marsikaj — on nima čisto nič.«

Ettore položi zdaj knjigo, ki jo je držal še vedno v roki, na mizo. »Za to ne gre, mati. Privoščim mu sleherno veselje in dober film si sam rad ogledam. Saj sva velikokrat bila skupaj v trbiškem kinu. Ne, tja naj se vozi, kolikorkrat hoče. Ampak to onegavljenje z igralko — kar nič prav mi ni pri srcu. Pred štirimi dnevi, preden se je vreme prevalilo, je prišla še zvečer ob šestih k baraki, ko smo z delom že končali. Čisto sama. In ali bi Sep ne hotel z njo po poti — da je tako radovedna, kako bo strmi kamin zdaj zavarovan. In Sep — poskočil je, kakor da mu je kdo skozi klop zabil žebelj v hlačno dno, pustil večerjo — in odneslo ga je! Ob devetih sta se vrnila k baraki in on je šel takoj nato zopet z njo naprej doli v Ovčjo vas. Preneumno — Sep in fina gospodična!«

Pratova mati se na tihem heheta. To je že kar ljubezenska zadeva in ta ji je všeč.

Ettore o tem drugače misli. Za ljubezenske čenče mu ni mar, ker tu lahko vsakdo dela, kar hoče. Da se gospodična iz mesta zazija v svežega, močnega vodnika, ni nič novega. Sam se mora še danes smejati, če pomisli na Američanko iz minulega leta, ki jo je vodil. Kako je zavijala izbuljene oči! Hela Kersa pa je tako lepa!

A kaj ga vse to briga, kako se onadva razumeta?

»Mati, Sep mi ni všeč, odkar hodi s Kersovo. Nedavno me je vprašal, kako sodim o njegovi igri, ko smo zadnjo zimo uprizorili v vaškem gledališkem društvu neko burko. In potem me je še vprašal, ali poznam knjigo, ki jo je spisal švicarski vodnik, ki je zdaj slaven filmski umetnik. To da bi zelo rad bral.«

Pratova mati ploskne začudena in tudi vsa vesela z rokama. »Navsezadnje bo postal tudi Sep kaj takega!«

»Neumnost!« odvrne rezko Ettore. »Nekaj človek le razume, če je kaj takega že tolikokrat videl. Ampak Sep — ti moj ljubi Bog! Malo zaupanja ima v svojega prijatelja kot komedijanta. Ampak to bi navsezadnje še šlo. Mogoče se dá vsemu priučiti — tega Ettore ne ve natanko. Boji se samo za Sepovo bodočnost, za tisti brezobzirni, trdi boj za obstanek doli v mestu. Saj tudi tu v gorah ni lahko. Stroge in divje so stene, ki jih morajo vodniki zmagovati. Toda to so nasprotniki, ki stojijo pred teboj odkrito in pokonci in katere lahko zgrabiš. On, Ettore Prato, bi se ne bal tega skrivnostnega »zmaja«, čigar dih prinašajo včasih v Zajzersko dolino turisti in letoviščarji. On gleda jasno in mirno, on je navzlic veselju nad svojim mladim življenjem, kljub svoji ljubezni do matere nekoliko pesimist. Slehernega tujca ima za malopridneža, ki ga hoče izkoristiti, ki hoče pičlo vodnino še bolj skrčiti. Tu mu večkrat pomaga njegova skušnja. Zato se tudi prav nič ne boji, če bo moral nekoč, ko mu bo mogoče, v veliko mesto v šolo.

Toda Sep! Sinjeoki koroški sanjač, ki vsakomur zaupa, nikdar nič hudega ne sluti! Ki nosi svoje utripajoče srce na dlani in ga vsakomur ponuja: poglej, kakšen sem. Bodi dober, sočustvuj z menoj! Čof — bo nekoč udaril surov bič po tem srcu.

Kaj hoče Hela Kersa od Sepa? To mora izslediti. Doslej ni spraševal, ker je bil preponosen. Če Sep noče, da bi zvedel za njegove načrte — benissimo, naj jih obdrži zase.

Pratova mati ne razume nič o umetnosti in komedijantarstvu. Takrat pozimi, ko je vaška mladina igrala, se je smejala in jokala — v eni sapi. Tako lepo je bilo. Zdaj pa se je v njej porodila otroška radovednost. Vedno govorijo o filmu in kinu. Kaj more to biti?

Ura s kukavico bije deset, nekaj sekund pozneje se začuje razpihano in raztegnjeno godrnjanje ure iz zvonika. Vihar zanaša zvoke kakor plamen bakle.

Ettore ve, da bo šla mati zdaj počivat in zato takoj zopet seže po knjigi. Starka pa postavi kolovrat v kot, mrmrajoč pri tem neko furlansko melodijo.

Nenadoma pa se zasmeje. »Pravkar sem se spomnila, Ettore, da sva se tudi midva z očetom vedno hotela peljati v kakšno mesto. In videti vse to — gledališče, kino, velike hiše in kolodvore, kjer stoje pogostokrat trije, celo štirje vlaki.« Ettore se smehlja ob predstavljanju velikega kolodvora. »Z Višarij, ko sem hodila k 'Naši ljubi Gospe', sem gledala doli v Trbiž — ej, tam so hiše!«

»Trbiž, mati,« jo pouči, »sploh ni nobeno pravo mesto. In tja bi bila vendar lahko prišla.«

Ona skomigne z rameni. Kaj ve fant o malem življenju! Pred njim leži vse bolj veliko in široko — že knjige same narede to. Elena Prato zna komaj brati. Z gorá je bila doli prišla, da sta se bila vzela z Giuseppom Pratom. In to je bila edina pot v njenem življenju, če odšteje romanje k Madoni.

»Enkrat videti kaj takega!« In ko tako sedi, z rokami v naročju, postane hipoma njen staroženski obraz mehak. Gube kar izginejo, koža je gladlka in iz oči sijejo norčave sanje. Tako kakor nekoč, ko je pastirica Elena zapustila rudnovrško planino.

»Ko sva se bila poročila,« pripoveduje, »je dejal oče, da si bova privoščila veliko, veliko potovanje. V Celovec!«

Govori ponosno in gleda pri tem Ettoreja, ali tudi primerno občuduje pogum mladih zakoncev. Celovec je po železnici uro daleč od Ovčje vasi. V Ettorejevem bronastem obrazu se ne gane niti mišica.

»Takrat,« nadaljuje starka, »ko smo bili tu še avstrijski, so se pač vozili v Celovec. To sva tudi midva vedno hotela. Ampak potem ...« ona dvigne roko in šteje na prstih, »potem je prišel veliki hudournik in zasul vsa polja s kamenjem. Potem je gori v Kmiških Podih strela ubila enajst ovac. Leto nato se je rodil Giuseppe, potem za dolgo nismo mogli misliti na potovanje. Potem, 1911, je pogorela hiša. Spet ni bilo nič. Potem si prišel ti, ko smo komaj prigospodarili novo hišo. Potem vojna — in oče ...« Roka in glava se ji povesita, gube ji zasenčijo obraz in usta se vrežejo navzdol.

Hip nato se zopet povzpne glas do jasnejšega zvoka: »Pa je bilo le lepo, Ettore! Vedno smo se veselili na to. Kdo ve, ko bi se bilo uresničilo, ali ne bi potem bolelo, ker je minulo. In zdaj si ne želim nič drugega, kakor da ti enkrat prideš v veliko mesto.«

Želi si sicer še nekaj drugega: videti starejšega sina v Ameriki, toda te želje niti ne izgovori.

Davno je Ettore zopet odložil knjigo. Njegove temne obrvi se dotikajo, trepalnice pa ima na pol povešene. Tak je vedno, kadar premišljuje.

Mati ne sluti, da je nenadno pomislil na Helo, Kersovo. Ettore je hvaležen tuji gospodični, da je danes Sepa izvabila stran. Če bi bil sedel tu, bi mati le ne bila tako odkrito govorila o svoji veneči življenjski želji.

»Zelo otročja sem že.« Sramežljivo se smehlja svojemu velikemu fantu.

Ta pa koraka naglo — z rokami na hrbtu — sem in tja. Obstane za trenutek in pogleda mater. »Kaj bi bili ljudje brez željá!« Sklone se in ji poljubi čelo pod sivim temenom. Zelo hladno je in veliko krvi ni več v telesu, zgaranem od dela in skrbi.

Ženica je temu poljubu vedno zelo poslušna. To je namreč tihi opomin, da je treba k počitku. Večkrat pride nepričakovan, med pogovorom ali pri kolovratu. In potem vedno na kratko postoji pred njim, s sklenjenimi rokami, mrmra molitvico, pokriža Ettoreja in oddrsa v svojo sobo.

Še vedno hodi Ettore po izbi. In v sozvočju njegovih korakov mati Elena zaspi.

Fant stopi k stenski omari, jo odpre in vzame iz nje dve knjižici. V njej so same številke. In čim bolj rasejo, tem bolj se dvigajo iz bledih jesenskih meglá zlatožareči stolpi in zlatožareče kupole. Rim! Bodočnost — umetnost!

Ettore ne nosi denarja na kup, kakor je delal to Jan Robič. Celo zoprno mu je, da stoje tu številke, ki žvenketajo, škrobotajo in rožljajo. Veliko okroglih lir in bankovcev — kakor grde netopirjeve peruti! Zdaj pa se smeje in pokaže, kakor kak pobalin, denarnim številkam osla. Zdaj ve, kako se bo iznebil lakomnega zapeljivca!

Umetnost — umetnost? On dleskne s prsti. Najprej mati. Potem pa ga le zgrabi njegovo skrivno hrepenenje, nagon, priti ven iz tesnosti vodniškega življenja. Previdno se ozre, kakor bi se bal nepoklicanih gledalcev. In potem odgrne cunje z velike plošče, ki stoji v kotu sobe.

Tu je uklenil smisel svojega mladega življenja: relief.

Brbotajoči oblaki, z nočjo zastrte globine, nad njimi gora — ali je ostra konica Vergine ali orjaški steber Poliškega Špika, kakršen je videti iz Dunjic? Morda oboje skupaj: gora, višina.

Hrepeneče roke se stegajo k nji, proti njej se vzpenja glava mladeniča in iz tal rase telo — toda povezano še z zemljo, ki tiči na pol v zobčastem skalovju.

To je delo Ettoreja Prata, izvršeno boječe in previdno v tihih urah. Pri tem je mislil nase, na svoje hrepenenje in na svoje želje. Vedno in vedno pili in dolbe na reliefu in misli, da mora postati velika umetnina. Pokazal ga je bil samo materi, ki je dejala, da je zelo lep.

Zdaj ve naenkrat, kaj hoče storiti s težkim kamnom, ki se iz njega izvija hrepeneče mladeniško telo — oh, zdaj ve to čisto natanko.

In tako je vesel, da začne žvižgati, dokler se ne spomni, da mati vendar spi. Tedaj vzame plašč in klobuk in gre.

Vdova Prato sliši v spanju Ettorejeve korake v predsobju, sliši odpiranje in zaklepanje vrat.

To je ne vznemirja. Po navadi vprašajo vodniki na večer še v hotelu, ali želi kdo za prihodnji dan kako turo. Sicer ob tem vremenu? Mogoče pa se barometer dvigne? In ne glede na to se ona veseli, če Ettore nekolikanj posedi v hotelu ali v gostilni. Vedno čepeti pri stari ženski — tako ljubezniv je ...

Ettoreju pa niti na misel ne pride, da bi vprašal za ture. Barometrova igla trepeta čisto spodaj in snežni metež cvili okoli streh. Zajzerska dolina je kakor pozimi.

V hotelski dvorani gori v odprtem kaminu velik ogenj, in jazzband razgraja, da ni čuti viharja. Tujcev ni veliko, nekateri so že odpotovali. Da bi ne bilo filmskih ljudi, ki morajo svoje delo dokončati in torej vzdržati, bi bila dvorana kar prazna. Hele Kersove ni zraven. A ostali plešejo, kramljajo in pijejo vino. Veliki Weldorf pride celo k Ettoreju, ki je sédel za neko stransko mizo, in ga povabi, da prisede k družbi. Radi kramljajo z drznimi gorskimi možmi in poslušajo pripovedovanje o dogodkih v groznih stenah. Nikdar bi stari Pesamosca ali raztrgani Jože Tožbar ne sédel v to dvorano, tudi Jan Robič tega ni delal. Toda ta Prato v svoji čedni, da, elegantni obleki ima nekaj zanesljivega, skoro svetovnjaškega. Plavolasa lutka, Grita Sievers, bi ga celo zelo rada spoznala in z njim plesala. Prav za prav je bila ona, ki je poslala Weldorfa k vodnikovi mizi. Ettore se vljudno zahvali, udari s petama skupaj in zopet sede. Na njegovi mizi ležijo sešitki in knjižice.

»Ah, odpotovati hočete, gospod Prato?«

»Morda! Nekoč pozneje!«

Že so Ettorejeve oči zopet nad tabelami: kilometrina italijanskih državnih železnic. Svinčnik teče po papirju, a on računa ...

Dokler ne zve vsega in vratarju z zahvalo ne vrne voznih redov in potovalnih knjig ...potem odide iz hotela.

Sneg leži za prst debelo in skoro bi se lahko mislilo na Božič ob pogledu na zasneženo vas. Zdaj, ob koncu avgusta!

In vendar misli Ettore Prato na neki Božič. Zdaj se mu zasveti iz dveh starih, na pol ugaslih oči.

Neke zvezdnate noči, ki je bila še bela od bleska novega snega, je imel mož z gorá dve srečanji in dvakrat je moral dajati odgovor.

To je temni menih, ki ga imenujejo patra Montanusa in ki nekako spada k tem goram.

Mogoče, da niti ni tako zagonetna in romantična prikazen, kakršno vidijo ljudje iz Ovčje vasi. Nič drugega ni, kakor zelo tih, starajoč se mož, ki vsako leto prihaja semkaj, ker je tu pokopana njegova mladost. V teh stenah je za odlomek večnosti orisano njegovo ime; tuji turisti srečujejo meniha v Špranji in začudeno gledajo za njim. Nekoliko pozneje berejo v visokogorskem vodniku, da je tisti rob, oni vrh prvič preplezal neki človek s čisto preprostim, brez barvnim imenom, in ne slutijo, da je bil to menih, ki so ga pravkar videli.

Ettore, ki zna stvari najbolje ukleniti v besede, je dejal nekoč: »Pater Montanus je še vedno živa senca vojne, ki tu straši! Med vojno je bil v višinskih postojankah in je izvedel svoja drzna dela.« In dalje govori: »Menih in Pesamosca! Ta dva hodita vštric v gorah in sta tuja današnjosti. A med obema ni nobene, prav nobene zveze. Meniha nekega dne ne bo več nazaj. In Pesamosca?« Ettore skomigne z rameni, da Jože vpraša, ali misli, da bo Osvaldo živel večno in bo večno mladim napoti. Na to Prato ne odgovori.

Menih prebiva v neki prazni koči v notranji Špranji. Mogoče so jo nekdaj zgradili pastirji, mogoče pa stoji še izza vojne. Ozka in tesna je, slama na ležišču je krhka. V koči je majhno ognjišče in nekaj ponev. Ponoči žari menihov ogenj kakor zvezda pod stenami.

Nova pot steguje svoje žične vrvi skozi globel navzgor, čisto blizu se že svetlika rob velike police, ki jo imenujejo stari, furlanski divji lovci Cenghijo. Skozi krnico Cijanerice se vije človeška kača, ki črno gomazi v novem snegu. Razen vodnikov in delavcev je zraven še nekaj nosačev, kajti bremena žičnih vrvi, klinov in cementa so zelo težka. Menih je ravno prebral brevir; zdaj povesi knjižico in gleda tja čez, kjer je videti počasna procesija ljudi kakor premično temen trak. Veliko let je preteklo, odkar je videl to zadnjikrat: kolone nosačev, ki hropeči in utrujeni, lačni in brez volje copotajo k višini, k postojankam. Plazovna pobočja nad seboj, žvižgajoče granate okoli sebe. Tam od cregnedulskega pobočja takanje pripetih pušk ... Za moža pred kočo teče čas nazaj, toda gore so iste, iste doline in tam čez isti turski led. Vse je veliko svetlejše in navzlic vojni in stiski je tu mladina. Oči se dvignejo — tu greben, tam gorski rob. In zraven plavolasi prijatelj, ki ga je potem ob Piavi raztrgala granata.

»Ti, prosim te, če nočeš, da bom nesrečen, se jutri lotiva severozapadnega roba.«

Prav dobro še ve: s temi razposajenimi besedami sta takrat pripravljala enega največjih, še danes občudovanih vzponov.

Še nikoli ni zareče »Bilo je nekoč« stalo tako jasno pred dušo patra Montanusa kakor zdaj, ko gleda v daljavi kolone nosačev. On ve, da se ne bo nikdar rešil teh gorá.

S tujimi očmi, budeč se v čas, od katerega ga ločijo samostanski zidovi, zre na moža, ki stoji pred njim. Pozna ga in celo ve, da tičijo za raztrganim obrazom možgani, ki snujejo maščevanje nad neko živaljo.

Jože Tožbar hrope, zakaj brez sape je drvel po ovinkih do menihove koče. Visoko presega moža v črni kuti in na pozdrav le bežno prikima. »Nekaj mi povej!« bruhne iz sebe in udari pri tem s cepinom po kamnu, ves izzivajoč v svoji pramoči nasproti ozkemu, bledemu obrazu. »Kaj je več vredno: smrten sovražnik ali ženska?«

Menih počasi dvigne glavo, dvoje svetlosivih, skoraj belih oči zgrabi migljajoči velikanov pogled. Jože naenkrat razume, kar nikoli doslej ni prav razumel: kako je mogel drobni, nežni mož v duhovniški obleki napraviti te velikanske ture.

»Ti misliš na svojega medveda, Jože?« vpraša mirno.

»V Val Montasiu me je mrha raztrgala, da sem tak.« Dve pesti kakor betà se stegneta k menihovim prsim. »V Val Montasiu je koča — tam je Piussi in pri njem njegova nečakinja. Nekoč se medved vrne ...« Ves je zmeden, da mu beseda preskakuje besedo.

»Kako si živel doslej, Jože? Mislil si samo na sovraštvo do živali, ki se je branila. Nekoč so tod gospodovale živali — in mi ljudje smo jim prizadeli veliko hudega. Zadnji svojega rodu je maščeval sto drugih. To je zadnji — nikoli več ne bo spet hodil medved po pragozdih Poliškega Špika. Zdaj se varuj oče postavlja ženska pred zadnjega karnijskega medveda. Morda imajo tudi živali angele varuhe, Jože!«

Polčlovek se gromko zasmeje. »Saj to mi je on vzel, tega ne razumeš, častitljivi gospod. Da ne dobim nobenega človeka, kakršen sem! Doslej je bilo tako — tu medved v globokem gozdu, tam v vaseh ženske; zdaj pa čepi Piussijeva v Val Montasiu in meša moje lepo maščevanje.« In stopi k njemu čisto blizu, kakor bi ga hotel zdrobiti. »Povej mi, menih, ali naj Nino ubijem, da ne zgubim medveda?«

Ne, tega vprašanja Jože ni mogel zastaviti svojemu spovedniku v Ovčji vasi. V viharju svoje razdvojenosti je poiskal meniha v skalah.

Mirna menihova roka leže na Jožetove prsi. »Pojdi v Piussijevo kočo.«

Tožbar omahne. »In če bo tam Nina in medved obenem? Nož imam pri sebi!«

»Le pojdi!«

Polčlovek omahuje čez melišče. Ali naj ubije Nino, ki se je postavila med njega in medveda? Tako razume nasvet in muči svoje možgane in se trudi, podati krila svojim hudim mislim. Kaj je mislil menih?

Zdaj se skoraj boji, da bi Piussi poslal sporočilo. Njegova kri kriči po močni ženski in po maščevanju nad živaljo. Meče ga sem in tja, prej pa je bil tako hladen in zanesljiv. Za nobeno drugo pot ne ve ko za pot pesti. Grozeče jo dvigne proti koči, ki pravkar tone za neko skalo, potem steče za nosaško kolono, da bi ne zamudil šihta.

In zopet je jutranji mir okrog patra Montanusa, dokler ne pride drugi. Ta najde meniha pri sekanju drv, govori nekaj, da so grče zelo žilave, in pomaga žagati najtrše kose. Da sneg zopet izginja — dà, in da bi se dale letos napraviti še lepe ture, če bodo le tujci prišli. Seveda — ampak hotel je skoro prazen, samo ljudje od filma so še tu. Kaj misli o tem prečastiti gospod? Saj je neumno vprašanje, ko v samostanu ni kina.

Sep si obriše znoj s čela, toda to ni od nekoliko žaganja. Pater Montanus ve, da je Amlacher zdaj tam, kjer bi rad nekaj vprašal. Priti do tega smotra je težavno za gorjanski jezik. In zato se Sep poti bolj, kakor če bi bil preplezal severno steno Poliškega Špika.

Pater odvrne, da pač pozna kino. Da rad gleda filme o gorah, potem slike iz živalskega sveta in iz tujih krajev. To ni nič, zoper posvečenost.

»Kakopak! Seveda!« Sep se oddahne in je zdaj tam, kjer je hotel biti. To opazi tudi pater, ki preneha s sekanjem, sede na klop in si prižge pipico.

»Torej k filmu bi rad!« plane iz Sepa. Čez menihov ozki obraz huškne kratek smehljaj. Sep ga tudi opazi in bolj navdušeno nadaljuje: »Tako neumno to ni; pot bi mi bila odprta, da ni neke zapreke.« Hitro pripoveduje, pater pozabi na kajenje in naprej sklonjen posluša. Moderna pravljična usoda, si misli, ker se čudíovito lepe princeze zaljubljajo vanje — zakaj bi ne bilo tako?

Pater Montanus si prihrani neumno govoričenje o preprosto lepem življenju v gorah in bleščeči luči Jupitrovih svetilk. O tem je Sep gotovo razmišljal sam. Kaj torej še hoče?

»Duhovnika spodaj ne vprašam. On je iz Genove. Pater pa je, kakor se govori, iz Češkoslovaške ...«

Menih zgane z roko, kakor da noče o tem govoriti; sudetski Nemec, toda zelo oddaljen od vsakega političnega vrvenja.

»Ali se sme dezertirati?« ga hipno vpraša Sep. Menih, ki je pričakoval čisto kaj drugega, je nekoliko osupel. »Vojak, ki med vojno zapusti svojo domovino, je podlež«, odgovori nekam mimogrede in brez bog ve koliko smisla, ker stavek ni spadal sem.

»Saj, saj! To je ravno. Vojak nisem in naj bi šele postal. Zato ne dobim potnega lista in ... moja domovina ...« Sinje oči begajo tja proti Turam.

Tako zve menih v spovedni uri za razdvojenost vodnika Amlacherja. Nad njima stoji nebeška prestolnica, ki jo podpirajo stebri gorá, spodaj v Špranji pa bučijo orgle topečih se vodá.

»Težko ti odgovorim, Sep.«

Oni sklene roke. »Lepo vas prosim.«

Razmišljajoč tonejo menihovi pogledi v daljavo. »Dvoje zakonov imamo. Enega v nas in enega v družbi, ki v njej živimo. Neprosti smo vsi. In če bi bili popolnoma prosti, bi se ves naš svet podrl. Ali me razumeš, Sep?«

Nekaj časa sedita skupaj in pihata v zrak obročke dima. Naposled Sep vstane in začne — kakor bi to moralo tako biti — sekati drva.

»Jaz bi si premislil«, pravi pater. »Mesto je zlobno. Kdor se ni v njem rodil, se tam pogubi ali pa postane čisto drug človek. Naš Gospod Jezus ni nikdar poprej prišel v mesto. Ko pa je naposled stopil na ceste jeruzalemske, so ga ujeli in križali. Včasih si mislim, da je zaradi tega mesto prekleto.«

Sep obrne glavo od sekalnice. »Saj ne gredo v mesto. Filmati hočejo na Koroškem« To besedo izgovori kako, ljubeznivo božanje.

»Če si že enkrat pri tem poslu, se mestu ne izogneš. To ti povem.« Pater Montanus vstane in z enim prijemom za ramo obrne Sepa. Kakor železo trd je prijem dolgih, ozkih rok. »Ali je zavoljo gospodične? Ti bi ne bil prvi.«

»Mogoče je oboje«, odkrito prizna vodnik. »Gospodična in Koroška. Mogoče je tudi, da je oboje eno in isto. Da pošilja stara domovina póme, ker nisem sam prišel.«

Pater Sepa spusti. »Potem boš moral pač iti«, pravi kratko.

Še dolgo zre za fantom, kako skače v dolino. Lahko in kolebaje, kakor da ima peruti, ki ga zdaj pa zdaj privzdignejo s tal. »Ta odhaja!« si pravi pater Montanus. Odplula je usoda, nekdo se je sprostil. Ali je tako prav?

Samotnemu možu postane hudo.

»Nameril se je bil prav za prav za danes h Koštrunovi Špici. Tam je bil nekočpred mnogo leti v neki koči, ki je kakor orlje gnezdo prilepljena na skalo. V divji viharni noči, v snežnem metežu je govoril z nekom, ki ga davno ni več, o poslednjih rečeh. In videti je hotel, ali je od te koče v skali. Ostal še zadnji, trohneči hlod ali zarjavel železni klin.

Toda dan patra Montanusa je osivel. Zato ostane v izbici, kjer visi preprosto izrezljana podoba Križanega. Tega vpraša, ali je govoril prav.

***

Sep Amlacher pridrvi kakor pes za zajcem. H pokopališču junakov? Ne, to je s svojimi razpadlimi grobovi, prevrnjenimi križi in raztrganimi venci prazno. Tja, kjer so na novo popravili postojanko za strojno puško? Tudi nič — ti posnetki so že davno naviti.

Zdaj pa jih ima: na odprti trati brez rekvizit in zgradb. Samo trata, za njo gozd in nad njim kamniten božanski grad Višnje Gore. Oblaki zakrivajo vrhove. se pogrezajo v globeli in se počasi prerivajo k soncu.

»Zaradi mene!« godrnja režiser. »To bi bilo opravljeno. Saj smo dovolj časa morali čepeti v tem umazanem gnezdu.«

Weldorf koprneče pogleda Helo. »Lepo pa je le bilo!« Sicer pa je vesel, da jo lahko odkuri. Mala s svojo nesramno preprostostjo mu je že davno dražila živce. Naravnost neokusno se mu je zdelo, ko se je ob prostih dnevih potepala s tem štorklježem — vodnikom. Hela Kersa našobi ustnice: »Preživela bova poslavljanje.« 

»Nikdar«, zatrjuje Weldorf in se reži, ker vidi nedaleč Sepa, štorklježa, na katerega je pravkar mislil.

Ta stoji tam kakor koder pred vrati svojega gospoda in gleda Helo.

»Tirolski cmoki in kaviar - to je sprememba!« zašepeče igralec Heli. »Dober tek!«

»Bedak!«

To je slovo, ki ga ne prvi ne drugi ne zameri.

Hela gre čez trato proti gozdu, kjer čaka Sep.

Vidi njegove sveteče se oči in ve, kako se je bil odločil. Toda njej je znano, da ne sme črhniti niti besedice, dokler ne bo po tajnih potih čez mejo.

Zato mu samo na kratko pokima in gre mimo njega proti vasi ...

Pot gradijo na goro. Čez globeli in stene v lepo, ozko cesto blaženstva, po kateri lahko stopajo ljudje v daljno srečo v višavah.

Sep Amlacher je bil nekoč dejal: »Kakor pesniki pišejo stihe, da se veliko drugih tega veseli, tako mi gradimo pot.«

In Ettore Prato: »Najlepšo in najdrznejšo v Alpah. Niti Švica nima take. Samo mi tu v Italiji ...«

Jože Tožbar: »Nekaj sto kil železa in cementa in stopnic v skali — zaradi tega ni treba toliko debelih besed.«

Jan Robič je izračunil, da bo zdaj prihajalo veliko več tujcev.

Osvaldo Pesamosca ni rekel nič. Dela na poti, ki nanjo po njegovem mnenju prežijo montaški demoni prav tako brezskrbno, kakor se giblje povsod v skalah Poliškega Špika. Usodna povezanost tega moža z goro je otrpla, enakomerna in nespremenljiva.

Ljudje njegovega rodu so gradili tu gori pota že davno prej, ko je prišel iz mest tujski val. Davno izgubljena, bajna pota! Ali ni bil neki Andrej Pesamosca, ki je za Francozov preplezal divjo škrbino Hude Police? Velikokrat in zopet iznova, da je nosil vesti iz ene doline v drugo, ko so kresovi od blizu in daleč oznanjali bližanje Napoleonovih vojsk? Slišali so bili o tej stezi čez Špikov greben in prisilili Andreja, da je vodil četo. Smeje se se je dal prisiliti in godrnjaje so mu Francozi sledili. Polagoma pa so utihnili, ko je postajala pot vedno višja, ko so prišli v neko tésen, ki se je na videz sklepala nad njimi kakor žrelo kake pošasti. Prgišče neba zgoraj in dih zelene planinske globine spodaj — veliki ptič je z vreščečimi perutmi požiral pot nad obupanim krdelcem tja v bledo prostorje zraka. Tam je bilo, ko je pokazal prednik Osvaldov v gladki steni na ozko razpoko in na vanjo položeni drog s prečkami. »To, gospodje, je pot, ki ste jo zahtevali.« Kakor kuna je stekel po drogu navzgor in izginil v modrini.

S trudom in skrbjo so tujci našli pot domov.

To je bila steza, ki so jo človeške roke položile na veliko goro.

Neki Jurij Pesamosca je iztaknil visoko v stenah prašen kotel, ploščato zeleno kotanjo, ki se je kakor kupa ponujala od kamnitih rok, prožila soncu nasproti. Nihče ni poznal tega kraja, ki bi lahko čez poletje dajal krmo celi čredi. Tja je Jurij gnal svoje živali. Gnal? Ne, znosil na grbi ovco za ovco skozi steno, skozi globoko zarezan kamin, med čigar stene je reklanski pastir zabil oklestke, da je imel lažji pristop.

Kasneje je prišla potem meja, tako da si imel eno nogo v Avstriji, drugo pa v Italiji, če si jahaje sedel vrhu grebena Poliškega Špika. Takrat so tihotapei s konopljeno vrvjo in hrastovimi količki zavarovali neko čisto skrivno pot, ki je bila razvpita, da je ni mogoče preiti.

Morje ljudi se zaganja ob korenine Poliškega Špika. Vedno znova se dotikajo roke tenčice njegovih skrivnosti. In zdaj gradijo na njegov vrh stezo iz jekla in cementa.

Kar ustvari človek, je smiselno povezano z njegovim življenjem in mu je zaradi tega v mislih nekako oponašano. Od kladiva, ki oponaša stisnjeno pest, pa do čudovitega stroja, ki se v njem giblje in dela sto in sto prstov.

Pot na vrh ima svojo mladost in svojo starost. Med tema dvema stoji sila bogatih delovnih dni.

Ob studencu, ki izvira iz zelene trate, se rodi dete. Svetlo in ljubko je okrog njegove mladosti, hoja mu je brez truda in polna najsončnejših nad. Planinske cvetlice stoje ob potu kot majhne, sladke radosti in zvonijo alelujo. Zamolklo modri zvončki, bele puhaste zvezde, temnorjave bazaltne cvetlice in valujoča srčna kri planinskih rožnih grmičev. Nad njimi vriskanje ptičev, plaho šumenje bežeče divjačine in kot podlaga te dežele otrok vedno mehka preproga goste planinske trave. Mlada pot se še boji slehernega truda, v velikih zavinkih se pohajkuje vzpenja navzgor in tam, kjer leži zadnja planinska trata, se žene v zamahu v daljavo, kakor da ji je težko, zapustiti brezskrbno lahkost.

Kajti zdaj se drenja kamen ob kamen k odmikajočim travam, ki skozi sklepe in razpore še vedno stremijo luči naproti. Melišče se plazi k njim kakor z luskami okovan zmaj, iz njega se dviga stena, siva, črna, nato zopet prežiljena z marmorom plošče, ki jo zamaka temna hopeča se voda, prerezana z globelmi in razpokami, ki jih je zasekala gori kot večne brazgotine razpaljena bolečina stvaritvenih dni.

Tu pa je videti, kakor da bi postala pot nenadoma pozorna, in pričakujoč obstane na majhnem skalnem tinu. In potem je vse ko vriskanje, kakor da je kar nenadno prebujena moškost dvignila roke in vihra zdaj naravnost proti nebu, ki se smeje v sreči in blaženosti.

Tu se vzpne steza navzgor, kakor da hoče zleteti v oblake, ki plavajo visoko, tako zelo visoko tam gori nad daljnim grebenom. Navpično drži navzgor, žična vrv se lesketa v vlažnem žrelu in se kakor blisk vije višavi naproti. Krik radosti je ta prvi zalet skozi steno in vse hrepenenje mladosti po dejanju in delu prepeva v tem pristopu.

Velika gora pa je življenje, ki je drugačno kakor sanje mladosti. Njena trdnost se postavlja zoper divjo plamenečo pesem, brez moči se zaganjajo ob njo ognjeni zublji navdušenja. In počasi, čisto počasi se izpreminja borbeni duh in plamenečemu tveganju sledi modro tehtanje.

Tako beži življenje, resnejše in preudamejše, in išče duri in vrat.

Gora je strma in strašna. Po ozkih policah se vije človeška cesta, pod silo skalá, ki drobe na videz vse življenje, stopa zresnjeni in preudarjajoči borec. Potem se zopet dvignejo roke, poprimejo za kolo usode in potegnejo pozemeljsko življenje k sebi — in zopet je dosežena višina, zopet je rešena prostost iz temnega skalnega tina. Sklad za skladom se grmadi, dolina se pogreza vedno globlje, le daljina narašča. Dokler gora ne dá borcu prostora, nepremagana, ki je nepremagljiva in na katero je privezan človek kakor cvetni kosem, ki ga je veter zanesel tja gori in ki je postal milejši in razumljivejši za hrepenenje človeka, ker je tu nebo bliže in ker bučijo tu svodne orgle Boga Očeta.

Zdaj drži pot čez široke ploskve, ki se kakor diademi ovijajo krog gorskega čela. Še vedlno stoje skale med ciljem in željami, toda že leži na njih blesk skorajšnje izpopolnitve in dovršitve. Delo še ni dokončano, toda prizadevanje se je umirilo, višinski veter hladi vročo kri in zdaj se oko razširi, se odpre za vso lepoto, ki je nista videla ne igriva radost mladosti ne trdi boj moške zmožnosti.

Svečano in veliko kakor lepa pesem se izžareva zdaj hrepenenje: zdaj tu ni več strmine, temveč samo še rahlo se zaokrožujoč svod.

In potem nič!

»Nobene višine več in ob vznožju samo zameglena globina, katere pravljična zelenost je spomin.

Vrh!

Redek in čist je zrak, srebrna je daljina oblakov in snežnikov, ki so večno izpreminjajoča se združenost — in modra cesta v zagonetno deželo onega drugega bistva: morja.

Tako drži človeška steza skozi radost in bolest življenja navzgor in na vrh.

Nad njim sta molčanje in ljubezen božja, ki trudnemn popotniku proži svoje očetovske roke.

Nikogar ni, ki bi bil dosegel gorski vrh in ne mogel pogledati v deželo božjo. In, če tega danes ne zapazi, se mu razodene v kateri koli uri najhujše stiske, ko je okoli njega vse sivo in mračno.

Vendar pa steza, ki naj vodi iz Zajzerske doline na vrh Poliškega Špika, še ni dovršena.

Jesensko zlato že leži nad njim in trava na Cenghiji je rjastorjava.

Veliko počivanje si privoščijo in celo steklenice z rdečim vinom gredo iz rok v roke. Trije vodniki, delavci in dva gospoda od italijanskega alpinskega kluba. Cenghija je lep kraj, kjer lahko priborjeno slave in razmišljajo o bodočem. Skozi grape kamina in žlebe se vzpenjajo zdaj žične vrvi, v kamen so vklesane stopnice in železni klini tičijo v cementnih obojih.

»Lepo tole res ni videti«, pravi eden izmed gospodov in pogleda navzdol. »Kakor gasilska lestva. Meni ni bilo nikoli bog ve kako pri srcu ob misli, da hočejo to kraljevsko goro okovati v verige.«

Ettore se zasmeje. Misel, da bi mogli ogromni Poliški Špik okovati v verige, se mu zdi smešna. Kaj pomeni tistih nekaj kvadratnih metrov, ki lahko prinesejo manj izurjenim planincem neizrečeno veliko sreče? Ali niso ti tudi samo dar neizčrpno milostljive gore?

Drugi mestni gospod, mršav, žilav in ogorel, je goram zapadel, ne da bi bil kdaj eden izmed onih velikih, ki so kaj tvegali in kaj znali. Star je že in davno že hodi po tihih potih v večemi luči. Toda poznal je še velikane, ki so postali nesmrtni v teh skalah, poznal je Tržačana Kugyja in Bolaffia, Dunajčana Horna, Monakovčana Níeberla in Deyeja. Ves čas se je bil oziral na severno stran Poliškega Špika in tiho skrival v sebi neumne želje.

In zdaj? ... Danes ta pot, čeprav ga spremlja nekaj žičnih vrvi. O tem premišljuje, da njegov mlajši tovariš, ki mu je odprta najtežavnejša skala, z omalovaževanjem govori o skalnem vstopu. Toda nič ne reče, naj se o tem prepirajo v alpinskem strokovnem časopisju in na društvenih shodih. On je zelo srečen in njegovi roki sta sklenjeni.

Ettorejev razdraženi smeh ni izviral iz hitrega kipenja. Slabe volje je in zagrenjen na dan te male slavnosti. Na glavi imaf obvezo, ki jo ves čas premika in popravlja, ker mu je zoprno, da gorski veter ne more skozi lase.

»Kako se vam je vse prav za prav pripetilo?« vprašuje mlajši zastopnik alpinskega društva.

»Hotel sem pritegniti žično vrv, pa sem pri tem spodrsnil. Saj ni nič.«

Jože hoče postaviti svojega tovariša v močnejšo luč. »Deset metrov globoko je padel, meni je sapa zastala—- saj sem že mislil, da se bo raztreščil. Potem kakor maček — huj, med padcem se je ujel in zagrabil.«

Osvaldo je pritrjevaje prikimal; bilo je res hudo. In ravno Prato, najzanesljivejši in najmirnejši. Toda, seve ... a tega pa Pesamosca gospodoma ne pove ... samo on sam sluti, zakaj je Ettore zadnje dni v duhu tako odsoten in nepazljiv. To je od tiste ure, ko je izginil Sep Amlacher. Nobene besede niso spregovorili z gospodoma, toda v hotelu se je o vsem čvekalo dosti več, kakor je bilo molčečim vodnikom všeč.

Starejši član kluba si je prižgal cigareto. »Povejte mi vendar: prav za prav je pot zahtevala več žrtev, ali ne? Ne glede na vašo nezgodo. Ubil se je Jan Robič — neki delavec je pri razstreljevanju izgubil tri prste — in potem vodnik Amlacher. Kako je bilo to? Pobegnil je z neko nemško filmsko igralko, ali ne?«

»To nima s potjo nič skupnega«, se brani Ettore.

»Hm, lahko se tako reče.« Jože je postal po vinu zgovoren. »Tuja gospodična se je najprej zaljubila v pot, potem pa v Amlacherja, haha! Tako sta se našla!«

Ettore obdari Tožbarja z ljubeznivim imenom, nato pa se obrne h gospodoma. »Saj je vse napak. Padrone v hotelu je klepetulja. Saj nista ušla, kakor se tako pravi. Smešno! Dama navija v Avstriji film, a Sep sodeluje in zasluži s tem ogromno denarja. Tako je!«

»Zelo lepo!« ga zavida mladi gospod. »Toda on je šel brez potnega lista in na jesen bi moral na nabor. Tako preprosto to ni.«

»Saj ne veste, ali se ne bo točno javi!«, ga nahruli Ettore. »On je moj najboljši in edini prijatelj«, še pristavi grozeče.

Tedaj fini gospod umolkne.

Ettore se čudi samemu sebi, da je mogel povedati to tako prepričevalno. Saj ne verjame, da se bo Sep vrnil. Dežela onstran meje ga je ugrabila, stara domovina je bila premočna — o, kako dobro to Ettore razume. Leta in leta je bil vedel za prijateljevo hrepenenje, vedno in vedno si je prizadeval zanetiti v izgubljenem Korošcu ogenj mlade Italije. Sedaj pa se je zgodilo, kar je moralo priti.

Zazre se tja v Ture, ki mejijo obzorje svetleje in silneje ko kdaj koli. Tam nekje — kako se bo to končalo?

Ettore vidi stvari trezneje kakor plavolasi sanjač. Resničnost je večkrat tako trda in ostra. Če bi se bil Sep priženil v turskih dolinah na kako kmetijo — četudi samo za hlapca, drvarja ali lovca — bi bil Ettore brez skrbi.

Toda film! Toliko je bil že bral o divjem obratu v velikih filmskih središčih in o biču »tempo, tempo!«, ki poka nad hrbti sužnjev, ki se potijo v Jupitrovi luči. V dušo ga zazebe, če pomisli na to. In zdaj celo Sep.

Tako velika je bojazen za prijatelja, da pri tem pozabi na užaljenost, da je Italijan, čigar domovino je Sep zavrnil.

»Gore kličejo!« pravi nenadoma Osvaldo. Gospoda ga pogledata, ne da bi razumela. Potem pa se jima začne daniti, da misli stari baš nasprotno od zanosno poetične besede. Kameniti orjak je treščil od sebe že tri, ki so kovali in praskali: Jana Robiča v smrt, delavca v pohabljenost in Sepa Amlacherja v mamečo daljino. Spogledujejo se. Kdo bo prihodnji?

Mestne gospode, ki so vendar tako pametni in umerjeni, mrazi. Stene, ki vise kakor pesti nad Cenghijo, jih hočejo skoraj zadušiti.

Starejši preseka molčanje. »Mislim, da bi šli naprej. Ali bo treba še veliko zavarovanj do vrha?«

»Tu na polici ne«, pojasnjuje Osvaldo in vzame vrv. »Pozneje, ko bomo hoteli skozi kuloar proti vrhu, bo pot pač treba zopet zavarovati.« 

»No, saj bomo videli«, pravi mlajši in stopi naprej.

Jože copota za njim. Zadnjim pogovorom ni bil več sledil, njegove misli so obstale tam, kjer je tuja ženska, o kateri je govoril. Divjost tiste noči je zopet v njem, ko je planil iz koče, ker ga je ženska na slami tako razburila.

Takrat je bil videl prvič Nino Piussijevo. In zdaj stoji poleg medveda, venomer zraven medveda in mehča in slabi Jožetove maščevalne misli.

»Pridite vendar, Tožbar!« zaklíče eden izmled gospodov. Stojijo na neki prižnici in gledajo navzgor po nekem strmem žlebu. Skozenj naj bi držala pot na vrh. Osvaldo priveže starejšega gospoda, mlajši pa se že vzpenja s prezirajočim smehljajem in nezavarovan od sklada do sklada.

»Saj že grem!« zavije Jože, a se vendarle ne gane.

Za robom izgine pogled v dolino Río di Montasia. Majčkena je videti Piussijeva koča. In veliki gozdi, ogromne boste z votlinami in skrivališči za preganjano divjačino.

Ali bo prišel še enkrat sem? Enkrat še, da bo stopil pred človeka, ki mu je z udarcem šape na kose raztrgal vso življenjsko srečo?

In ali bo potem v koči Nina, ženska z zajetnimi udi, ki bodo nekoč objemali vendar celega, zdravega, močnega človeka, ne pa njega, ki je ves raztrgan?

Žareč val mržnje plane v Rio di Montasio. Ne proti divji zveri, temveč proti ženski, ki odriva Jožeta od njegovega hladnega, železnega maščevanja. Gorje ti, Nina Piussi, če boš tam ob tisti uri, ko se vrne medved! Jože Tožbar si bo utrl pot!

Hudo in temno je v njegovi nerodni glavi. Pleza za ostalimi, sedi brezbrižno stran od skalnega možica na vrhu in dirja za spremiljevalci po Verdijevi poti v Nevejo.

***

Zabili so prve železne kline v skale kuloarja, potem se je približala zima. Tako poti letos le niso dovršili. Sneži dneve in dneve, v brezglasno mirnem toku, zamete žične vrvi in kline, zazida barako pod sivo skalo in zagme stezo, izkopano v jesenskordečo trato. Še neka sled se je vila navzdol, nažmuljena v novem snegu kakor vodni razor za ladjo: tu je šel menih s Špranjskih podov v dolino in izginil brez glasu iz svoje dežele mladosti, brez slovesa, kakor ima navado prihajati neopažen poleti.

Tudi od daleč je videti, da zapira zima pot. Sep Amlacher vidi to vsak dan, ker je prenehalo snežiti in je nebo modro nad belo deželo. Prvo svetlo jutro se odpravi Sep v velikem loku po pobočju ledniške groblje nad kočo k ledniku, čigar kristalno ožilje razpok bo šele pozna zima docela pokrila, gori k mrkim grebenskim skalam.

Tu je škrbina med čudnimi skalnimi roglji, in od tod vidi Sep, kako spremeni prva sončna luč zasneženi Poliški Špik v rdeče plameneč tigrov hrbet. Globeli in razpoke pod njim so temne džungelske proge mačje živali.

Sep si je potisnil na oči trieder in je iskal. Enkrat mu je uspelo, najti črno pičico — kočo. »Gotovo so prenehali z delom.« Čist in nedotaknjen je sneg v Krnici.

Hud ledeni veter jezdi po turskih grebenih in Sep si potegne smuško čepico čez ušesa. In se zapraši v globino, ropotajoč čez trdo izpihana srežasta mesta, kakor vrag drveč in zavit v oblak tam, kjer naleti na pršič. Na pol pota, na lednikovem robu, mu pride naproti Hela in se smeje. Ni to vesel pozdravni smeh zaspanke, ki je sledila njegovemu jutranjemu pohodu — jezna je in ljubeznivo zmedena.

»Že zopet z gorsko palico! Nemogoč si, moj ljubi! Peklensko se bosta režala, ko prideta Torgler in Andermatten.« 

On zavre s svojo dolgo planinsko palico tik pred njo. »Danes se nisem hotel vaditi. Samo navzgor sem hotel ob tem krasnem jutru.« 

»Toda ti se moraš vaditi. Čemu imaš norveške palice, ki sva jih kupila v Beljaku. Ti si skiosavrus s svojim drogom.«

Radost njegovega zimskega jutra je odpihnjena. Uverjen, da je kriv, ogleduje strašanski krepelec, na katerem je jahaje in opiraje se drvel navzdol. Ona ima prav, to ve dobro. Strašno se je smejala, ko ga je bila prvič videla pri taki smuki — kakor so vozili pred pol stoletja. Zajzera ni nobeno zimsko sportno zbirališče, tam se drugače niso učili. Zato sta šla k samotni koči pod Črno Škrbino, da se priuči nove tehnike. Saj je bilo lepo od nje, da mu je dala toliko časa in da je zavlačevala začetek filma, čeprav je vse prihranke vtaknila v to novo reč.

»Ne bodi huda«, pravi neodločno. Zdaj podnevi je drugačen kakor v zaljubljeno vročih nočeh v koči. Zdaj je Hela njegova delodajalka ter ga je vzela v službo prav tako kakor slavnega smuškega mojstra Torglerja iz Altberga in svetovnega prvaka Andermattna iz Arose. Sep pričakuje njun prihod z neko mešanico strahu in spoštovanja.

Njegova zavest krivde jo gane. »Neumni, ljubi fantek!« Pogladi ga po laseh. »Na, vzemi moji palici in daj mi svojo Goliatovo preklo. Videti moram, kako se z njo vozi.« In že zdrvi za kratko razdaljo navzdol in zategne kristijanijo, vriskaje in mahaje nad glavo s palico kakor z zastavo.

Ko stoji poleg nje, ga vpraša: »Kje pa si bil prav za prav tako zarana?«

»Pri kamnitnih možicih.«

Ona zadovoljno prikima. »Aha! Ali se že prebuja zanimanje bodočega zvezdnika? Ali si si hotel ogledati kraj našega dejanja glede slikovitosti v jutranji svetlobi?«

Ne more je nalagati. »Prav za prav ne. Na to se ne razumem. Hotel — hotel sem s kukalom videti, ali grade doma še pot, ali so ustavili delo spričo snega.«

Ona ga ostro pogleda, tiho zažvižga in obrne konice smuči navzdol. »No, pojdi!«

Kolebaje in prožno, lahka kakor vrtavka, reže svoje loke v sneg ali pa plane v oblaku pršiča kar navzdol. On ji sledi. In ako gre naravnost, se vožnja posreči kljub nevajenim dvojnim palicam le zaradi njegove velike sile. Tudi plemenito izbočeni lok telemarka zna že za silo zarezati v sneg. Toda to križkražanje v zaobrnjenih vogalih, ti drveči zastoji sredi razcvetajočih se snežnih fontan, ustavljanje z robovi smuči s preložitvijo pritiska v boke — tega še ne zna.

V njegovi smučini je še vedno polno globokih kotanj in jam, ki jih je zvrtalo njegovo padajoče telo. Ogledar si svojo črto od spodaj — podobna je z mesti, kjer je padal, nizu temnih biserov.

Hela je veliko pred njim v koči. Razprostre odejo in leži pred kočo brez puloverja in srajce, nudeč lepo, rjavo gornje telo soncu. »Pojdi sem, Sepelček!« mu pomigne. On si otrese sneg z obleke in tiho leže poleg nje. Njegova glava leži na njeni lakti. »To je huda reč, dragi moj«, pravi s toplim materinskim glasom. »Res sem si predstavljala vse to drugače, zdaj pa me peče vest.«

»Hela, saj je bilo vedno tako lepo.« Nagne se k nji.

»Prosim, bodi pameten!« se brani, ko jo hoče poljubiti. »Mislila sem dobro, Sepel. Nisem bila lahkomiselna s tvojo usodo. Razmerje s teboj bi bila lahko začela tudi v Ovčji vasi, ne da bi te iztrgala iz tvojega sveta.«

»Moj Bog, ali je to tako strašno, če ne znam že smučati tako kakor ti?« se vznemiri.

»Smešno! O tem ne govorim. Toda to, da si danes zjutraj pri najmanj dvajsetih stopinjah pod ničlo lezel na Hochalmgrat in skušal s kukalom najti graditev poti, je sumljivo znamenje.«

»Kaj je?«

»Domotožen si, fant!«

On ne reče ničesar. Njegove modre oči se ozirajo za oblakom, ki samotno pokriva Preimlspitze. V samem sebi se ne spozna — morda ima ona prav. A kako je to? Od početka hrepenenje in težnja po deželi svojih prednikov — zdaj pa divja bol, ko vidi na jugu nad črnimi grebeni Reisseških gorá roglje Julijskih Alp.

»Hela, ti si pametnejša nego jaz«, moleduje. »Povej mi vendar, kam spadam. Prav imaš, dal bi rad marsikaj, ako bi bil zopet doma, v Zajzeri.« 

»Pojdi vendar, Sepel!« mu ljubeznivo svetuje. »Še bolj se bo poslabšalo, ko bodo prišli drugi. Vem, da boš tujec med njimi. To so ljudje iz velikih svetovnih tujskih središč — tega tona ti ne boš razumel. Vidiš, mislila sem, ko si tako želel stran, v tujino, da se boš tujine kmalu navadil. Ampak če si že zdaj domotožen!«

»Ako bi bil lahko zmerom skupaj s teboj!« sanja on. »Morda me je le strah drugih.«

»Sepel!« ga svari ona. »Saj vendar veš, da morava biti potem drug z drugim drugačna, kajne? Konec je idile v koči, zdaj začenja delo. Zato vse pravočasno premisli.«

»Ne morem več nazaj«, pravi zamolklo. »Že davno bi se bil moral prijaviti. Če se zdaj vrnem ...«

»Te tudi ne bodo ravno obesili.«

Obupan zmaje z glavo. »Tebi je lahko. Ovčja vas je majhna in fašisti so zelo strogi glede takih reči. Gotovo bi izgubil vodniški patent in pljuvali bi predme.«

In zdaj joče — neumni, veliki fant.

»Sepel, Sepel! To sem ga pa res polomila.« Zdaj je vsa njegova mati, ki ga skuša potolažiti, ne da bi točno vedela, kako. Samo eno je zdaj: pregristi se mora in otresti nerodnosti in teže. Bo že šlo, si misli v lahki samotolažbi. Saj ni treba, da bi postal zvezdnik kakor Luis Trenker, ki je bil prej tudi gorski vodnik.

Zdaj postane z njim stroga; sladki tedni so minili. Neprestano mora biti njen učenec, mora govoriti, se pačiti in pravilno premikati roke in lakti. Včasi se zdi samemu sebi smešen kakor pajac.

Od časa do časa postane iz učiteljice in matere zopet ljubica; potem je vse zopet dobro.

»Če bi tebe ne imel ...«

Stare besede, v katerih leži toliko vere. Ona misli zelo resno. »Mene nimaš, to veš tako dobro kakor jaz. Toda imeti moraš koga — tvoje hrepenenje tja in sem je samo lov za človekom.« Ona pokaže v dolinsko pobočje, kjer široko leži premožna kmetija. »To bi bilo najboljše! Priženiti se na kmetijo.« In ko smeje se zmaje z glavo: »Saj nisi pritekel k filmu, kakor skoči gledališki norec iz poklica na majave deske. Domovinico iščeš! A ta se ne imenuje Zajzerska dolina ali Koroška, temveč človek, žena. Zdaj si pri meni ...« pri tem pritegne njegove kodraste lase na svoje prsi — »si samo v zaščitni koči.«

In potem zapustita zaščitno kočo. In gresta v dolino, kjer čaka na nju majhna ekspedicija. Operater, narodopisec iz Beljaka in avstrijski in švicarski smučarji.

Helo sprejmejo z velikim krikom in vikom, mnogo očitkov in namigavanj pade na njen račun, toda ona se graciozno brani. Tako je, kakor da rožljajo igrive floretne klinje.

Najpredrznejši je slavni Torgler, kaj živahen možicelj s kuštravimi lasmi in veselimi očmi. Obema se zadrsa naproti po holmu, stoječ na eni smučki, z drugo pa mahaje po zraku. In potem, tik pred Helo in Sepom — slednji je mislil, da se bo Torgler z zamahom ustavil — zasadi Arlbergovec palici predse v sneg in naredi z dlolgimi smučmi kozolec. »To je Torgler«, pravi ponosno Hela in obmolkne pod kanonado poljubov. »Pozdravljena, snežna mucka, smuk in poljubčke, ti nezvestnica!«

Oba se smejeta, saj je le vesela igra vse skupaj. Sepa pa le boli. Kako naj tudi pozna prost način smuške bratovščine sv. Antona in Gurglal Pod stenami Poliškega Špika so ljudje resni. In če se Furlanec smeje, je to nerodno režanje.

Polagoma pridrsajo tudi ostali, naposled priplava po snegu narodopisec. Navzlic temu, da se imenuje dr. Morič, je vendarle »Prakorošec«, kar poudarja vselej, kadar se predstavlja, je »domačinski pesnik« in kar slišno diši po močni poljski prsti. Majhen je, reven in podoben rovki. Nezmotljivo zna razlikovati domače prekajene svinjske klobase iz liške od onih iz meljske doline, in naj bi dal filmom, ki jih proizvaja Hela Kersa, lokalni kolorit.

Tako vrvijo in vreščijo, Sep pa neumno stoji in je popoln tujec med njimi. Hela je daleč, daleč stran; zato ve, da je zdaj vsega konec. Za veselo družbo se pomika s težkim nahrbtnikom, kakor tovorna ladja za jadrnicami, proti vasi. kjer naj se začne filmsko snemanje v neizumetničenih prostorih in pristnih kmečkih hišah.

Šele proti koncu vožnje se mu pridruži nenadno Švicar Andermatten, silna, široka postava z dolgim, trpkim obrazom, v katerem tiče dobre oči. Nekaj časa smučata brez besed vštric, potem pravi Švicar: »Daj mi svoj nahrbtnik. Utrujen si; imaš dolgo pot za seboj.«

Sep se zahvali in se čudi, ker ga tika. To Andermatten ugane. »Ti si gorski vodnik, kajne? No, dà, jaz tudi. Iz Arose. Jaz in ti sva drugačna človeka kakor Arlbergovci. Ti se razvadijo in postanejo svetovnjaški ljudje — mi gorski ljudje pa ostanemo vedno enaki.« Zamišljeno puha dim iz svoje pipe, ki jo samo pri jedi odloži.

Nekaj zaupljivega zveni iz raskave, grgrajoče govorice Arosančeve — nekaj, kar stoji nad življenjem obeh: gore. Sepu se zdi, kakor bi iztegnil roke nad topel ognjiščni plamen. »Tako malo spadam med vas, tako slabo smučam. Gospodična Kersa me je morala odvaditi, jezditi na palici.« Prav tedaj pride do strmega pobočja; po njem smukne zdaj Sep kakor po navadi, varno stoječ vzlic težkemu bremenu. Andermatten ga pazljivo opazuje.

»Dobro stojiš, silno in močno. Sijajen za dolge vožnje. Jaz tudi ne znam več. Takšen pajac, kakršen je Torgler, pa nisem. Iz tebe naredim v dveh tednih sijajnega smučarja. Kar pridno bova vadila v prostem času.« 

»Nimam denarja za tako slavnega učitelja.«

Andermatten skomigne s širokimi rameni. »Mira!«

Tega Sep ne razume. Toda to se sliši tako, kakor da Andermatten ne misli na plačilo.

»In filmski igralec tudi nisem.«

Švicar se gromko smeje. »Misliš, da sem jaz? Smučam in basta. Za to, ali me pri tem oni navija ali ne, se ne brigam. Tudi ti moraš delati tako, zaradi denarja.« Pojasnjevaje še dostavi: »Mi tam v gorah smo siromašni. Slaba poletja, malo tujcev — in živeti je le treba. Ženo imam in dvoje otrok.«

V hrapavem glasu valovi čista ljubezen. In Sep spozna, da ta človek ne sprejema Hele Kersove s poljubi in ljubkovalnimi imeni. On ima dom globoko v gorah in je tako bogat. Sep ga ima že preveč rad, da bi mu zavidal. In zopet se veseli. Zvečer, ko bodo drugi govorili tako namazano, bosta sedela pri ognjišču in se pomenkovala o gorah.

Sepu je kakor skakalcu iz padala, ko se mu zemlja čedalje bolj približuje.

Še bolj se veseli. On in Andermatten imata skupno sobo v majhni, oglati gostilni. Zdaj sedita tam, medtem ko v gostilniški sobi vesela družba tako hrupno klepeče, da jo je slišati v sobo obeh vodnikov.

»Razgrajanje neumno!« renči Andermatten. Na majavi mizi ima goreča svečo in svoji ženi piše. Z nerodnimi, velikimi črkami, da so vrste podobne ograji iz zabitih kolov. »In po tobaku tudi smrdi, vsa soba je zakajena!« 

V čadu visi moder dim, v njem stoji sveča kakor rumena goba. Iz gostilniške sobe se dviga dim in zdaj zagledam nekaj veselega: v podu sobe je za krožnik velika loputa, skozi katero se vidi v gostilniško sobo. To je zelo smešno, kajti v tej gostilni sta gostilniška soba in kuhinja eno in prav pod pokrovcem je ognjišče. Tako gledata v kotel, kjer brbotajo klobase, če se pa sklonita bolj naprej, vidita v kotu pod ovenčanim razpelom vso družbo.

Andermatten se navihano smehlja v globokih gubah, ki vodijo od nosnic do ust. »Veš, Sep, jutri bova napravila nekaj posebno veselega. Naredil bom iz žice velik trnek, pa bova lovila klobase iz kotla.«

Sepu ni do smejanja, saj vidi, da ima Torgler, zibaje se na stolu, roko krog Heline rame. Dr. Morič na glas predava o koroški književnosti, ki mu je skoraj v vsem premalo domača. Da se dobe celo tujci, ki pišejo koroške romane! Neverjetno! Kaj takega bi morala policija prepovedati!

Andermatten je odložil pisanje in odprl okno, da bi se dim razkadil. »Jutri bom lovil še klobase, potem pa bom loputo zabil!« zabavlja, nato pa se zvrne na ležišče.

Oba nista vajena dolgo bdeti; v njunih vaseh ugasnejo luči po devetih, oči pa se odpro z jutranjo zarjo. Bilo bi lepo, če bi ljudje spodaj bolj mirovali. Leden snežni zrak prihaja skozi okno in mogočno šumi in bobni Malta. Arosanec že spi z dolgimi, zajemajočimi dihi. Sep bi tudi lahko spal; nikdar ga ni motilo, če je v Ovčji vasi nedaleč od njegove sobe razgrajala hotelska ali žegnanjska godba. A danes! Zopet je sam. Ako seže na desno, kakor po navadi zadnje tedne, zadene ob Andermattnovo železno telo namesto ob Heline mehke ude.

Čudi se, da ni ljubosumen na domišljavega prominenta. Helo je imel vendar rad, oba sta se imela rada. Ljubosumen bi morda postal, ako bi šlo to tako naprej. Toda vsega je konec; končati se je moralo, ko sta prišla v dolino. Saj je sama tako dejala. Kar bo prišlo zdaj. bo prizadevanje za uvrstitev, za startno številko pri filmskih dirkah. Dve poti sta tu: najti predrzni, lahki način Torglerjev ali pa se prilagoditi hladni, zanesljivi nadmoči Andermattna. Sep Amlacher obojega ne zna.

Dolinski zrak ga teži; tedne in tedne sta prebivala gori v koči, dva tisoč štiri sto metrov nad morjem. Zdaj leži na njem pritisk atmosferskega stebra osem sto metrov morske višine. Tako se druži drugo z drugim: prazni, izgoreli jaz in rame, ki se skoro šibijo pod pritiskom.

Ali ga je klicala? Njegovo ime. Potem zopet govorjenje, smeh. Ah seveda — smešna loputa v podu. Splazi se k njej, pogleda doli — najprej v bakreni kotel, iz katerega se dvigajo ostri vonji. Operater stoji zraven njega in meša žganje, rum, citrone, pomaranče in čaj za punč.

Drugi pri mizi čakajo; dekla prinese na mizo nove kozarce. V njenem zaspanem obrazu se kažeta razžaljenost nad tako poznim delom in začudenje nad polnočnim popivanjem. V Malteinu hodijo sicer k počitku, ko se stemni.

Urni Torgler zna ravnati z ljudmi. »Na, dekle, sedi sem — pij z nami!« Sefi se vidno zjasni in sede med Ampezzanea in narodopisca, ki blebetavo navaja dialektične verze in izdaja, da je njegova stroka zaradi tega tako lepa, ker lahko pri tem pohajkuje po vsej deželi in objema brhka dekleta, ne da bi hišni zmaj smel rohneti. Saj se dogaja vse to v korist znanosti.

Z zamahom postavi operater kotel s punčem na mizo. Hela polni kupe. In postane svečana: »Otroci! Vedno ne živimo tako. Od jutri dalje bo treba delati. Služimo lepi ideji: iz kičaste lažnivosti hočemo presaditi gorski film v pristno, neprisiljeno okolje ...«

»Ne čvekaj, Liza!« Torgler je sicer Tirolec, toda kot pravi filmski zajec se rad ponaša z ateljejsko govorico iz Novega Babelsberga. »Ti hočeš zaslužiti denar, mi pa tudi. In preden boš pleite, položiš naše nagrade na mizo.«

»Ti si neznosen. Brez idealizma!«

»Huj, hotel bi imeti tvoj idealizem! Danes bi bil že milijonar!«

»Ne prepirajta se!« pravi operater, ker hoče naposled vendar že dobiti kupo s punčem k ustom. »Naj živi idealizem zaslužka!« 

Prvi požirek zažubori po grlih. »Morali bi prav za prav ta dva svizca zgoraj povabiti,« omeni Hela, »saj je to vendar zgodovinski trenutek.«

»Andermatten bi te lepo nahrulil, ako bi ga hotela buditi. Poleg tega je še abstinent. In oni drugi, tvoj najnovejši varovanec, je videti prav takšen.« 

»Torej naj v Bogu počivata!« Hela sede.

»Kako si prav za prav prišla na to pivsko misel, angažirati tega človeka? Smrčati ne zna. In kakšne postave bo v filmu, spozna vendar vsakdo izmed nas na prvi pogled.« 

»Pustite me na miru!« se brani Hela.

»Ojej,« Torgler. »Ljubezen v snegu, kajne? Da ve ženske ne morete razlikovati erosa od kupčije!« 

»Jaz na tvojem mestu bi držala jezik za zobmi!« ga nahruli Kersa.

»Meni je vseeno, če imaš toliko denarja, da lahko poleg nas rediš še tako smučarsko filmsko ničlo.«

Nato malo pomolče. In čutijo, da je Hela v tej točki občutljiva.

»Otroci!« pravi naposled. »Saj vam lahko priznam. Naredila sem neumnost. Tako se mi je smilil, hotel je ven iz svojega skalnega gnezda in tedaj sem pač poiskala meni najbližjo pot. Zdaj pa bega z nami kakor živ očitek in jaz ne vem, kaj naj z njim storim.«

»Ah, tako je to!« godrnja Torgler in zlije vase kupo punča. »Torej tako rekoč ženski odrešilni motiv prosto po Richardu Wagnerju. Tu ti jo je tvoja dobrotljivost imenitno zgodila.«

»Ubogi fant«, ga pomiluje Ampezzanec. »Naj se torej zopet vrne.«

Hela odmaje z glavo, ne da bi še kaj izdala. »To ne gre.« Možu iz Dolomitov, ki nosi fašistično znamenje na suknji, ni treba vedeti, da je Sep vojaški begunec.

»Morda«, premišljuje Torgler, »bi mu mogel preskrbeti pri Sv. Antonu sezijsko službo v kakem hotelu ...«

Sep ne posluša več. Tiho se odmakne.

Nenadno je postalo v njem vse tiho in pokojno, breme mu je odpadlo. Ker naposled ve, kako lahko uteče dvomom, tesnobam in brezupnosti. Že prej bi bil moral misliti na to, že prej bi si bil moral biti na jasnem, da je zašel na napačno pot. Dobro je tako, kakor je prišlo, bolje, kakor če bi se bil tu še dneve in dneve mučil.

Tako malo ima pospraviti; samo milo in ščetko za zobe s posteljne omarice. Kantonementov še nista bila uredila, kakor je v šali dejal s švicarski miličnik Andermatten. Oba nahrbtnika stojita še polna v kotu.

Sep vzame čevlje v roke — kar bi ne bilo niti treba. kajti zdaj pojo zelo glasno in Torgler brenka na kitaro. Škripanja stopnic ne sliši nihče. Sep si naveže smuči in vzame svojo staro gorsko palico. Obe norvežanki z usnjenimi gumbi pa pusti tam, kjer sta. Zunaj je jasna, mrzla noč. Na severni strani, kjer leži gorska puščava Grosselendske doline, se vidi posebno svetla, migljajoča zvezda.

Samoten človek gre skozi svetlo zimsko noč.

***

Gore, so prazne kakor vesoljstvo. Njihovo razmerje do človeka je docela prestalo. Od doline, iz katere se dviga dim ognjišč v snegu zakopanih hiš, so oddaljene prav toliko, kolikor neobljuden planet od obljudenega. Najvišja sled divjega lovca tone v špranjskem snegu, nad njo stoje vrhovi prestrmo, da bi se mogla razviti na njih smučarska radost. V drugih gorah je postala zima vesela in prizadevna, na višinskem vencu okoli Zajzere pa je trda, jasna in mrzla ko steklo.

Ljudje, ki so nekoč tudi pozimi živeli tod, so že davno mrtvi ali pa so se postarali. Pesamosca, volk ali mnogi brezimci, ki jih je vojna potisnila semkaj. Gore so postale zopet kakor misel božje — tako daljne, tako velike in lepe.

Zdaj je sonce zašlo in krona Poliškega Špika je še rdeča. In to ni strastno krvavenje večerne luči na poletno toplih skalah, marveč tenka, steklenasta zarja, ki kmalu izgine. Potem gora pobledi; videti jo je samo še kakor dih z nežno rumeno barvo na belini.

Koče v Ovčji vasi kadijo iz svojih snežnih grobov, le hotel je neobljuden. Okna, vrata in verando so zabili z deskami; kakor zaklet grad na svojem holmcu stoji hotel, iz katerega so poleti švigale svetlobne pšice čez vas. Ker se odpravlja Ettore Prato z materjo v mraku na postajo, pride tudi mimo Jožeta Tožbarja, ki sedi vzlic hudemu mrazu pred kočo in kadi, gledaje predse na Poliški Špik in čezenj v daljavo. V kuhinji, katere vrata so odprta, kar žehti in goreča polena prasketajo.

Jože dvigne roko v pozdrav in odkima hkrati z glavo. Nikdar ni verjel, da bodo Pratovi odpotovali. Kako fini ljudje! Če postane zima prehuda — proti jugu. On tega ne razume in je, kakor Osvaldo, ki sedi tam v drugi dolini v svoji koči in vso zimo presanja. Le da se Jože sem ter tja, ker je mlajši, pobriga za delo, ki- je zdaj zelo pičlo. Štirinajst dni opažuje zimski hotel, potem je osem dni pri železnici, nato hodi zopet kdaj pa kdaj v krpljah h klubski koči gledat, ali je vse v redu.

Ettore je imeniten gospod, si misli Jože. Gizdavec si je bil kupil za potovanje novo obleko, čemur se mora Jože smejati. Kdaj le je že videl kdo vodnika iz Ovčje vasi s površnikom in velurnim klobukom? Da bi bilo poleti, bi ga človek nagovoril: izvolite gorsko turo? Nič prehudega, kar bi morda utegnilo vznejevoljiti žlahtnega gospoda.

Ampak, tako opazuje Jože dalje, prav odličen pa vendarle ni tale Ettore. Razen kovčega vlači s seboj še zavoj, zavit v rjavo blago. Zelo težek mlora biti, kajti močni Prato kar hrope pod pezo in iz njegovih ust se vije zastava sopare. Zares fin gospod bi si dal tako breme peljati na postajo. Kaj le vleče s seboj v Benetke? Zraven njega caplja stara mamica in se dela, kakor da pomaga nositi kovčeg.

Kaj me vse to briga, meni Jože, zakliče: »Srečno pot!« in odide v kočo, kjer brbota v loncu ovčetina.

Ko vidi Ettore nekoliko pozneje Poliški Špik še enkrat, je že vse povsem drugače in okoli njega mu je že svet nekako tuj. Osebni vlak sopiha počasi po pobočju. V enem kotu je že davno zaspala Elena Prato, da kinka njena glava enakomerno ob sunkih vlaka tako, kakor bi koklja kavsala po piči. Nekaj trgovinskih potnikov kvarta na ogrinjači, položeni čez kolena, pri drugem oknu, nasproti matere, pa sedi plavolas, droben fant, ki briše venomer otajano liso na zmrznjeni šipi in strmi v črno gmoto, skozi katero rije vlak.

Ettore opazuje to prizadevanje in ve natanko, da je plavolasi fant Nemec, ki se z nekoliko denarja v žepu, pretresan v tretjem razredu, pelje v pravljično južno deželo. Nahrbtnik ima v mreži za prtljago, nanj pa privezano kitaro. Zdajci se pokaže Dunjiška dolina. Ettore je čakal nanjo. Plavolasea potreplja po rami: »Pojdite z menoj na nasprotno stran voza, nekaj lepega boste videli.«

Fant — komaj dvajset let mu bo — zardi presenečen.

»O, prosim, zelo prijazno!« In mu sledi k nasprotnemu oknu. Ettore spusti okno, kakor da ne sliši, kako se tega branijo kvartači. Ledena noč vrši krog dveh glav pri oknu.

Črna stena, štrleča brez konca tja do zvezd, stoji še tu. Zdaj grmi most pod kolesi, zdaj se stena zruši. In nebo kakor valujoče srebrno morje, iz njega pa se dviga gora. Ostro zasekana v svetlobo, vsak rob, vsako najmanjše valovanje kakor senčna risba pred mesecem, skritem v ozadju. Nekaj ogromnega, nadzemeljskega. Nekakšen stolp, ki rase v gorah nekoliko sto metrov v poletno plezalsko veselje. Ne, velikanska stavba, ki podpira nebo, luč, bruhajoča plamen, ki v njem zgorevajo vse zvezde, okamenel klic hrepenenja na zemljo ukovanega človeštva.

Komaj tri dihe — in že plane naprej črna stena, že jo nočne tesnobe zagrnejo. Ettore zapre okno.

»Kaj — kaj — je bilo to?« jeclja Nemec.

»To je bil Poliški špik nad Dunjiško dolino. Malo je potnikov, ki vedo za ta prizor, ki se le za kratko pokaže, ko drvi vlak skozi vhod ozke doline.« 

In odpravita se na svoja mesta.

»Zelo, zelo sem vam hvaležen.«

»Vedel sem, da vas bo to zveselilo. Zato sem vam to pokazal. Katerega izmed onih«, z ostro brado sune proti trgovinskim potnikom, »bi ne bil poklical. Ljudi, ki praskajo med štirimi stenami okence, da bi kaj lepega videli, imam rad«, pristavi Ettore, ko fant molči.

Le-ta zdaj močno prikima. »Dà, dà! Če bi človek ne iskal nečesa lepega, bi se moral pač v vsakdanjosti zadušiti. Zategadelj potujem v Sicilijo. Dolgo sem za ta namen varčeval. Gospod potuje menda samo do prihodnje postaje?«

Ettore ga veselo pogleda in je zopet ponosen na svojo obleko. Nemec ne verjame, da bi se tako lepo oblečen gospod iz tretjega razreda peljal v osebnem vlaku do Benetk.

»Jaz nisem noben gospod,« pravi potem, »sem le gorski vodnik in potujem z materjo vso noč do Benetk.«

»Oh!« pravi plavolasec prestrašeno in videti je, kakor da ima pred gorskim vodnikom še več spoštovanja ko pred finim gospodom. Tu in tam jih je spoznal, v dachsteinski skupini: bivši študenti ali celo že doktorji, ki jih je iztrgal surov glas iz njihovih tirov, so zdaj gorski vodniki, učitelji smučanja ali celo krčmarji po kočah.

»Dovolite — Brander sem, študent kemije iz Barmna.« 

Tudi Ettore pove svoje ime.

»Vi poznate to goro. Kako se ji pravi?« 

»Poliški Špik. Dà, ob njegovem vznožju sem doma in poznam vse poti. Ali vam je bil všeč?«

»Kaj takega sploh še nisem videl. Veste — tako nenadno se je pojavil »kakor vizija, svetlo nebo in senčni učinki meseca, skritega za vrhom ...«

Ettore potegne iz žepa amatersko fotografijo, ki mu jo je pred kratkim poslal neki njegov gospod iz poletja. »To je gora ob dnevni svetlobi in s severne strani.«

Študent Brandner gleda sliko in premika ustnice, kakor bi govoril sam s seboj. Rad bi stal tam gori — in tako valove njegove tihe želje k Ettoreju.

Počasi se preliva pogovor sem in tja. O gorah, o drznih potih v skalovju, o daljnih pogledih na morje ...

»Ali se vidi od tam tudi morje?«

Isto hrepenenje v obeh — morje.

»Videl ga bom z Etne. Škoda, da ne morete z menoj.« Ta želja je nekoliko nenadna in pobudljiva. Toda Ettore vse to tako dobro razume: nemški fant, ki hrepeni iz nižave po lepoti in prostosti. Skoraj ga spominja ta človek na njegovega Sepa. Samo Nemec je trši.

Videm je za njimi. Kvartači izstopijo in Ettore položi takoj mater na klop in jo pokrije z odejo in svojim plaščem. Fanta pa se gugata v enakomerni vožnji, z zaprtimi očmi in vendar brez spanja. Zgoraj v mreži za prtljago se je premaknil nahrbtnik in kani pasti. Pravočasno še skoči Ettore pokonci in ga sune zopet nazaj. Pri tem zapoje z glasom ko zvon, čisto in polno kakor začetek pesmi.

»Oh, oprostite!« Zavedaje se krivde, Brandner vstane, da popravi prtljago; in zopet zabrni kitara.

»To zveni kakor zvonovi«, pravi Ettore.

»Seveda! In jaz znam oponašati na kitari cel svatovski obhod z zvonovi. S tem zaslužim po gostilnah dosti denarja. In tako pridem v svet.«

»Igrajte vendar, da nama mine čas.«

»Ali ne bo motilo to vaše gospe matere.«

Toda gospa Elena spi trdno in tiho šepetanje strun okoli njene glave je kakor božanje pomladanskega vetra. Prav tiho in nežno igra študent Brandner in zraven polglasno poje. O ljubezni in hrepenenju, o Renu in plavolasih dekletih.

Ettoreju je kar pobožno pri srcu; o nemški pesmi doslej ni vedel ničesar.

Noč je tako dolga in vlak vozi skozi neskončno mrtev prostor. Raztresene luči majhnih krajev plešejo v njem kakor zaklete, nemirne duše.

Sem ter tja se ozre Ettore po materi, da vidi, ali dobro spi, ali ni odeja zdrknila z nje na tla. Elena se smeje v spanju, kakor da kaj lepega sanja. Ko opazuje sin ta ljubi stari obraz, obmolknejo strune in tudi Brandner se ozre po njej.

»Moja mati je mrtva«, pravi mirno. »Tudi jaz bi bil rad potoval z njo takole enkrat. Ampak tega prav nikoli nismo zmogli.«

»Saj sem jo tudi jaz skoraj prisilil, ker sem si dejal, da je grozno, če bo nekoč prepozno za takšno veselje.« Ettore sicer ni tako zgovoren, toda nočna vožnja in godba sta ga tujcu približala.

»Sanjarili ste o nekem ženitovanjskem potovanju.« 

Pri tem pokaže na spečo ženo. »Vi in oče, ki je že davno mrtev. Toda kakor je že to po navadi: mlad zakon, mlade skrbi. Zdaj sem postrgal svoje prihranke, da bo vendar kdaj videla morje. Ženitovanjsko potovanje z odraslim sinom — smešno, kajne?«

Brandner ne odgovori, ampak seže med strune. Bim, bam zvone zvonovi. Sprva od daleč, potem zmerom bliže. Sem ter tja zadoni vmes radosten vrisk. Globoki basi vaške godbe — šrum, šrum, hmtadra. In zvonovi zvone zdaj prav blizu, veliko nog copota in množica veselih ljudi je tu. Čudovito, kako ume igrati ta nemški študent! Ako zapre Ettore oči, se mu skoraj zdi, da sliši vaško svatbo.

Mahoma prenehajo zvonovi in vriskanje — prične se nežen koral. To prihaja gotovo iz cerkve. Gospod učitelj le dirigira in orgle igrajo. Bim, bom začno vnovič zvonovi ...

Tu sedi stara Elena Prato napol vzravnana z neresničnimi očmi in sklenjenimi rokami. »Ovčjevaški zvonovi. In celo na Višarjih zvonijo! Toliko časti za nas — poslušaj, vendar, Giuseppe!« 

Takoj zopet zaspi, ko jo Ettore znova položi na klop.

Na vzhodu se pokaže rumen trak, pusta ravnina bledo rase iz noči.

»To je strašno!« Ettore zmaje z glavo. »Mislil sem, da bo Italija lepša, vedno lepša, kolikor bolj se bomo oddaljevali od gorá.«

»To je pač predzemlje morja. Povsod je tako. Vi niste vajeni ravnine, gospod Prato. Jaz jo imam rad — enkrat bi morali videti našo vreso, ko rdeče cvete. Ampak, seveda, gore so še lepše. In vaš Montaž!«

Iz sivih jutranjih meglá, iz rjavine kopnih zimskih trat se dviga pred njim pravljična podoba, ki jo je bil videl z dunjiškega mostu. »Ko se vrnem s Sicilije, takole mesca junija, bom obiskal vašo domačo dolino. Samo da bom videl to goro. Ali je pristop zelo težaven? Saj imam v severnih Alpah že kar lepe ture za seboj.«

»Le pridite — popeljem vas na njen vrh.«

»Ah, gospod Prato, jaz si ne morem privoščiti vodnika.«

Ettore zamahne z roko. »Če hočete prebresti pol Italije in se povzpeti celo na Etno, boste za novo pot, ki jo zdaj gradimo na goro, dobro pripravljeni. Veliko veselja ste mi pripravili s svojo godbo.« Mimogrede se otrese hvaležnosti. »Imel sem prijatelja, tudi vodnika, ki me nanj spominjate. Zato!«

»Padel?« vpraša Brandner plaho.

»Ne. Še mnogo slabše. — Vidite, Mestre se bliža«, se ubrani nadaljnjih vprašanj. Velika deska, ki naznanja bližajočo se postajo, švigne mimo.

In zdaj cepetata kakor otroka pred božičnim drevescem, ker vlak tako dolgo stoji na razgrajajoči postaji. Uredita si prtljago, da pri vožnji čez most ne zgubita nobenega prizora. Pratova mati seje zbudila in sedi v kotu zaspana, z vedno znova se zapirajočimi očmi in z glavo, naslonjeno na ramo. Naposled odpelje vlak s kolodvora na veliki most. In baš zdaj vzide sonce! Rdeča jadra se svetijo nad blesketajočo se vodo kakor plavajoči rožni listi, mestni stolpi stoje v plamenih.

Samo laguna, po kateri se vozijo, je neobdelana, z algami prepletena zaježena voda. Toda za oba na oknu je to vem darle morje. Morda je ta val nekoč oblival otok Južnega morja, oni se zaganjal v ledeno goro. Gore stoje trdno od praveka do neobljudenih daljin. Voda potuje in je življenje, nič ko življenje. Prekrasno je, premišljevati o poti kaplje

In kakor da je ta voda z zaganjajočimi se valovi ločila ta dva mlada človeka, tako kratko in bežno je nato slovo. »Poleti na Montaž!« Brandner stopi na parnik, ki naj ga popelje do nekega nemškega prenočišča, oba Pratova pa gresta le nekaj korakov levo doli k hotelu.

Še nikdar ni Elena Prato spala v hotelu. Vse se ji zdi tako žlahtno. Kakor odlična tujka je — kakor lepo napravljeni ljudje v ovčjevaškem hotelu. In otročja je! Hehetaje se zavrti petelinčka pri vodovodu — in res, voda, topla, vrela, teče. Le kako to narede. Komaj pritisne na zvonec iz radovednosti, že stoji pred njo človek z zelenim predpasnikom in vpraša, kaj dama želi.

Dama! Elena se tako glasno zasmeje, da jo hišni sluga začuden in skoro prestrašen odkuri. Pri tej menda v glavi ne bo vse v redu. Ko je bil odšel, se Elena sramuje, da je tako neumna, obenem pa se ji stoži po Ettoreju.

Ettore! Kako pride na to ime? Giuseppe! Še vedno ji zveni v ušesih svatbeno zvonjenje. Da so se vendarle peljali v Benetke! Tako lahkomiselno — dvoje ubogih gorskih otrok! Ali bo soseda v Ovčji vasi pazila na živino? Liska je imela včeraj tako vroč jezik ... »Moj Bog, ne kaznuj našega napuha, ker smo se peljali v Benetke!«

In zopet je bila zaspala. — Ettore pa hodi po cestah, sprašuje tu in tam, se komaj znajde in vendar ni videti na njem nič tiste negotovosti samotnega gorjanca v velikem mestu. Preponosen je in tega ne pokaže, čeprav mu je včasih vrvenje res nekolikanj nerodno.

Naposled pa je vendarle skromen, zelo skromen; v visokih vratih odloži svoje težko breme in vljudno pozdravi moža, ki gleda skozi stekleno okence.

»Umetniška akademija.« Dà, to je, in to je Ettorejeva skrivnost, njegovo težko breme in njegova misel na Benetke. Nihče ne ve o tem, razen matere, in ona si predstavlja vse tako preprosto. Ettore bo svoj relief prodal in s tem bodo vsi očitki glede dragega potovanja v Benetke pri kraju. Navsezadnje je bilo le potrebno, da so šli v Benetke, kajti zdaj bo fant postal velik umetnik in njej se ne bo več treba bati, kadar bo z nerodnimi turisti na vrvi plezaril po stenah.

Elena Prato se je zbudila in zdaj misli, blaženo se smehljaje, na dvoje: na sanje o zvonovih in svatovskem potovanju in na resničnost, da Ettoreja ni tu in da je tudi zavoj z obdelanim kamnom izginil. Zdaj ve, kje tiči fant, in strahoma se domisli, da se v takih urah ne sme smejati, ampak mora moliti, da se vse posreči.

Sonce se pomika proti poldnevu, zunaj pa divja valujoče življenje beneško. Žvižgi, klici, ropotanje vozov in veliko, veliko glasov. Elena lahko samo posluša, videti ne more ničesar. Skromna soba, ki se zdi stari ženi tako sijajna, drži v zadnji del, nasproti nje pa je požarna stena neke druge hiše; med obema je poševna pločevinasta streha, na kateri sedi mačka in ležita na njej zarjavela prazna sardinska škatla in razbita chiantijeva steklenica.

Naposled: Ettorejevi koraki so lahki in urni. Hvala Devici Mariji! Hodil bi teže, če bi nosil s seboj kamnitno ploščo. Elena sname rožni venec z rok in ga skrije v krilnem žepu. Utrujen je videti Ettore in njegov pozdrav je kratek. Če je že gotova, da je lačen.

Dà, takoj — toda —? Da. bi bile le oči boljše, da bi mogla brati v njegovem obrazu.

»Vse je dobro, mama! Dve sto lir mi je dal ravnatelj in jaz naj pridno delam naprej.« 

Na pol obrnjen od nje, se ukvarja s cigareto in vžigalico ter gleda na prosto dvorišče.

Elena ploskne z rokama in naenkrat se ji stemni pred očmi. Sreča, velika sreča! In čuti hladlečo vonjavo vodo, ki jo ji je bil kupil Ettore za potovanje, na čelu in sencih ter vidi, kako iz neke črne stene zopet stopa njegov obraz, »Veliko veselje — nič drugega. Nič te naj ne skrbi.«

Njegov izmučeni obraz se ublaži. Zavedaje se krivde, uklone glavo in stoji s povešenimi rokami pred njo. Toda vendar! Moral je lagati, resnica bi bila zanjo še strašnejša!

»Dragi prijatelj, vidite, biti gorski vodnik je krasen, svoboden poklic. Ali ga hočete zamenjati s poklicom povprečnega, zelo povprečnega, stradajočega umetnika?« Ettore še vidi bodeči mogočnežev pogled, ki se bliska za ostrimi naočniki na njegov relief. »Za diletanta kar čedno, no, dà, delo nadarjenega kamnoseka! Toda ali naj vam dajem upanje, ki vas iztrga iz vaših gorá v zgrešen poklic? Mislim, da umete ceniti mojo poštenost!«

Ne, tega mati ni smela slišati. In smehljaj, ko je bil povedal Ettore ravnatelju vsoto, ki si jo je bil prihranil za študij na akademiji!

»Ampak, ljubi gospod Prato, s tem lahko v ... kako se že imenuje gnezdo? ... Saj res, v Ovčji vasi, morda v lastni hiši s kokošmi, prašiči in malo njive živite leto dni ali še več. Ampak tu, v mestu, kot študent ...«

»Toliko denarja!« se čudi Pratova mati, ko zamenjava med tem copate s čevlji. »In takoj izplačano.«

Sin le prikima in vrže v loku na pol dokajeno cigareto h konzervní škatli in k steklenici. S postaje se začuje žvižg lokomotive. Morda je to že vlak, s katerim se popelje njegova umetnina kot poštni zavoj zopet domov. Kaj naj stori, ne da prizadene materi brezmejno razočaranje?

V prvi razburjenosti jo je hotel treščiti v kanal. Pa je vendarle vklesano v beli kamen toliko dela, toliko ljubezni, toliko vere! Samo mati je ne sme videti, to je jasno. Zato jo je poslal poštno ležeče v Trbiž, od koder jo nekoč odnese in potem ...

Dà, za premišljanje ni časa.

Mesto ga objame z mrzličnimi rokami in potegne s seboj. Pozabiti hoče razočaranje, ki ga je doživel v teh dveh dneh, ki sta materina. In tudi njegova — za vse življenje ta dva dneva v Benetkah! Saj vendar ne bo nikdar prišel iz svojih gora. Kakor železen klin, zasidran v cementu, tako ga drži Poliški Špik. Nekoč bo umrl, kakor bo umrl stari Pesamosca, ki pozna samo gore in globoke doline.

Toda ne, ne popolnoma tako. Enkrat, samo enkrat je bil videl, kar so vsi vodniki iz Ovčje vasi zgolj slutili z vrhov: morje! Enkrat je bil to doživel, tega mu ne more nihče več vzeti. In je, obotavljaje se, skoraj svečano pomočil prst v vodo in na ustnih okusil grenko sol.

Tu valovi pred njim morje, prihajajoče iz večnosti, sivomodro se vzpenjaje z belimi valovnimi kronami, rijoče v pesek, ki šelesti mimo, drsi nazaj, poigravaje se z zelenimi venci alg.

Obala je prazna, velika kopališča so zaprta. Na Lidu zdaj ni več tujcev. Navzlic temu se je Ettoreju posrečilo, da mu je posodil siten čuvaj za popoldan obalni stol. V njem sedi mati Elena kakor v hišici in pusti, da jo močno, mirno sonce žge. Potem zopet je vsa polna otročje, delavne radosti, caplja k vodi, se opoteka nazaj, če plane val proti njej, in zbira školjko za školjko v svojo ročno torbico. Ne ve sicer, čemu jih zbira in kaj naj počne z njimi.

Tako lepe so te reči, pisane in lesketajoče se kakor rosne kaplje v travi. In smešne rakovice tekajo capljajo po strani, se zarivajo v pesek in naenkrat izginejo.

Na obzorju plove velik parnik. Zastava njegovega dima se poveša poševno na vodo. Nekoliko ribiških bark plove proti zapadu v zahajajoče sonce.

»Ettore!« zakliče ona. Tamkaj sedi s pritegnjenimi koleni in rokami, ovitimi krog njih.

On pride k nji. »Ali se vrnemo v mesto?«

»Ne, ne!« Dokler ne zajde sonce. Prej ne grem.« In ga prime za roko. »Saj mi nisi niti povedal: ali moraš zdaj prav za prav ostati tu, takoj tu v šoli? Ali moram sama domov?«

»Kaj pa misliš? Zdaj, sredi šolskega leta, vendar ne morejo nikogar sprejeti. Pozneje ... mi bodo že pisali.«

»In potem ... ob državni podpori ... ali jo boš dobil?« 

»Ustanovo? Seveda!«

»Meni se zdi, kakor da te vse to nič ne veseli.« 

»Veselim se, mati, ampak saj me poznaš. Tega ne znam tako pokazati.«

»Kakor oče!« premišlja. »On je bil tudi tak. Ako bi še živel. In Giuseppe v Ameriki. Pisati mu moraš o tem.« 

»Gotovo«, meni s praznim glasom.

»Saj je le dober fant. Mu je pač hudo. Z ženo in otroki v tuji deželi. Človek pač nima toliko časa, da bi češče pisaril. Ali bom še videla otroke, preden umrjem?« 

»Seveda, Giuseppe bo že prišel kdaj sem.« 

»Ti, Ettore«, plane z mrzlično živahnostjo pokoncu, »zdaj tudi vem, zakaj sem nabrala prej toliko školjk. Za vnuke, ko bodo prišli k babici. To bodo veseli, kajne? Poglej, kar polno vrečo jih imam.« 

In vihti vrečo kakor zvon ter se pogrezne zopet v obalno košaro.

»Utrujena sem. Ah, to je bil dan! Radosti tako poln kakor kupa vina. Meni se kar v glavi vrti.« 

»V hotel pojdeva.« Nežno jo prime za roko.

»Ne, ne!« Dokler ne zajde sonce. Le pusti me tu sedeti in gledati.« In izgine popolnoma v veliki obalni košari. Parnik je že daleč, daleč; le še pičica, na videz prilepljena na lastni dimni zastavi. Morje se svečano zaganja v dolgih valovih in pesek šumi.

Rdeča cesta zrase čez vodo, migljaje se približuje in je čedalje večja. Sonce izžareva zdaj toploto, na severu škrlatno žarijo zasnežene gore beneških Alp, nebo pa je zacvetelo kakor krniške zavese iz planinskih rož.

Morje vsesava sonce, med gorami valov so široke, temne sence. Zadnji žarek plane kakor meteor čez nebo, nato je večnost obzorja prazna in siva.

Elena Prato spi. Njen veseli obraz med stenami košare je kakor tih, bel cvet. Srečen smehljaj leži na upadlih ustih in miruje, kakor da je zamrznil.

»Mati, pojdi, sonce je zašlo.«

Ettore jo prime za roko; lahka je, kakor da je brez členov. In pade zopet nazaj, glava zdrkne na stran ob steno obalne košare.

Ettore stoji ob njej, njegove oči so na stežaj odprte in otrple, spodnja ustnica je stisnjena med zobe.

Z naročja Elene Pratove se skotali vreča, iz katere z votlim šklepetanjem skačejo in poskakujejo nabrane školjke.

***

Luč trepeta v črni gmoti, ki se imenuje Ovčja vas. Le v cerkvi brli še ena, luč ubogih duš. Pravkar je odbila ura polnoč, z gorá prihaja zdaleč odgovor na poziv zvonov. Globoko vreščanje in ropotanje — sprožil se je bil plaz, morebiti v Žabniški Krnici, morda tudi globlje v Špranji.

Kaj to njega briga? Sunkoma je bil porinil knjigo čez mizo, s prekrižanimi rokami zre zdaj v petrolejko. Mati je hotela vpeljati električno razsvetljavo — zdaj ne bo gorela v hiši Pratovih nobena žarnica.

Fen divja skozi dolino in vedno znova grmíjo plazovi. Oknica ropota in streha ječi pod pritiskom. Plamen se potuhne in zopet zrase; oblaček prahu visi v njegovem medlem svetlobnem krogu. Prah bi bil moral pobrisati, misli Ettore. Pomiti bi bil moral kuhinjsko posodo. Luknjo v rjuhi bi bil moral zašiti. Že davno bi bil moral očistiti kurnik; uboge živali se kopljejo že v lastnem blatu. Moral bi ... ah, tako veliko bi bil moral storiti.

Zdaj pa ta knjiga: slovnica latinskega jezika. Tam na polici še druge: zemljepis, zgodovina, literatura, fizika. In skoraj povsod nekoliko strani, potem plot. Več ne razumeš. Z zgodovino, zemljepisom in prirodoslovjem bi še šlo, toda drugo je pretežko, da bi bil vsaj Sep tu, oberoč bi se morda znašla. Kje je Sep?

Nekoč je bil prejel na vprašanje dišeče pisemce sončnične barve: »in tisti večer, ko smo se sešli z ostalimi sotrudniki, je nenadoma izginil. Najbrž se za nalogo, h kateri sem ga hotela privesti, ni čutil dovolj močnega. To obžalujem prav tako kakor način, kako je pobegnil. O njegovem trenutnem bivališču ne vem ničesar ...«

V prazni hiši je grozljivo neprijetno. Ko bi bila mati umrla doma, v stari, črvivi postelji, kjer sta se bila rodila Ettore in Giuseppe, bi bil nemara ostal dih njenega bistva živ! Toda tako!

Ettore se dobro zaveda, da le ne bo mogel dolgo ostati tu. Proč mora, toda kam, tega sam ne ve.

V tramovju struži in srka, v stenah curlja, in les poka, včasi kar zaječi. Zdaj se bližajo tudi koraki — prav razločno jih sliši zunaj. V ovčjevaški hiši koraki o polnoči! To so čudne reči, četudi človek ni vraževeren. Težki čevlji lomastijo, neka roka tipa vtemni veži za kljuko.

Jože Tožbar bi bil kaj lahko prestrašil človeka, ki ne bi bil tako hladen in miren ko Ettore, če bi bil stopil, recimo, ob uri duhov čez prag. Lasje mu štrlijo zmedeno čez čelo in rana skeli kakor ognjenikovo žrelo.

»Luč sem videl pri tebi pa sem prišel.«

»Bral sem. Toda zakaj letaš o polnoči po vasi?«

Velikan sede v materin stol. »Ali imaš pipo tobaka?«

»Saj veš, da kadim samo cigarete. Tu jih imaš nekaj, natlači si jih v pipo.«

Jože to stori, drobeč z debelimi prsti tobak. Medtem postavi Ettore vodo nad špirit in prinese steklenico ruma. Dasi je samo govedasti Jože, je vendar zopet človek poleg njega. In skoraj prijetno postane, ko začne brneti voda. Jože potegne k sebi pred njim ležečo knjigo in s težavo razbira naslov. »Kakšne neumne reči pa bereš?«

»To je jezik mojih pradedov, Rimljanov,« razlaga Ettore, »in ni prav nič neumno. Če človek to razume in še marsikaj drugega, kar je v knjigi natisnjenega, gre lahko študirat v Verono ali pa Florenco. To hočem.«

Jože strmi najprej vanj z na pol odprtimi usti, potem pa se zadregi gromko zasmeje. »Ali hočeš postati duhovnik?«

»Ne, ampak proč hočem odltod. Nobenega miru nimam več, odkar je bila umrla mati. Če bo šlo tako naprej, postanem slab vodnik, ker so moje misli neprestano kje drugod.«

»Oženiti se moraš.«

Ettore skomigne na dober nasvet preprostega človeka z rameni. In molči o svojih načrtih, ki bi jih Jože tako ali tako ne razumel. Ettore sam pa se dobro razume. Večkrat je razmišljal o sebi, o močnem gibanju, ki toliko pomeni za njegove nerodne umetniške poskuse in za njegov jaz. Ta žila je zamašena, s tem ni torej nič po sodbi, ki jo je bil slišal v Benetkah. Toda volja do življenja in dela zaradi tega ni usahnila in gore mu nudijo za to premalo. On niti ne ve, kaj prav za prav hoče s samimi seboj. Toda on mnogo bere, si vtepa v glavo ogromni, divji dih časa in noče svojega življenja žrtvovati za to, da bi lazil po gorah gor in dol kakor po gasilski lestvi. Vodniki dveh velikih narodov so izšli iz megla uboštva in pomanjkanja, v Italiji in Nemčiji se je brezimna množica utesnila v dveh vodilnih postavah; on, Ettore Prato, sicer noče tako visoko, vendar pa hoče okoli sebe imeti boj.

O vsem tem ne razume nihče ničesar v Ovčji vasi, celo preprosti, skromni župnik je zmajal z glavo, ko ga je Ettore prosil, naj bi mu imenoval knjige, potrebne za to, da se more pripraviti za maturo.

In zdaj celo Jože! Ta sedi široko in udobno v ždiču matere Elene, puha pipo in si nalije v skodelo najprej polovico ruma, preden prilije čaja.

Ettore ve dobro, da se Tožbar ni potikal do polnoči po vasi, da bi nazadnje pri njem pokadil pipoi tobaka. Nekaj hoče in dolgo govori, kakor je navada pri gorjancih, o drugih rečeh, preden pride k jedru.

Tedaj pa, ko iztrka Tožbar pipo, ki še prav dobro gori, na mizo in meni, da je cigaretni tobak v njej sicer po vražje oster, vendar dober, ve Ettore, da bo povedal Tožbar, zakaj ga je prišel obiskat.

»Ali imaš še samokres, ki si ga nekoč našel na Koštunovi Špici?«

»Seveda. Nerodno in veliko orožje je izza vojne. Dandanes izdelujejo ročno strelno orožje manjše, a z enakim prebojem.«

»Ampak, ali se dá streljati z njim?« vpraša Jože in pomežikne.

»Nekoč sem ga za dlje časa vtaknil v petrolej in ga nadrgnil z mastjo. Sem ter tja streljam tudi na štore. Krogla naredi kar velike luknje.«

Jože se navdušeno udari po stegnu. »Ali mi ga posodiš in še nekaj nabojev povrh?«

»Kaj pa hočeš z nestvorom?«

Polčlovek se vzravna, vzame pipo iz ust ter prav svečano reče: »On je tu. Pred uro mi je prinesel postajni sluga Piussijevo brzojavko.« 

Ettore je bil zadnje mesece daleč stran: v spominu na Benetke, v svojih knjigah, v bodočnosti, ki si je sicer ne predstavlja nad vse bleščeče, vendar pa razgibano in polno vrvečega življenja. Zato vprašanje, ki Jožeta skoraj užali. »Kdo? Oni, na katerega čakam že leta in leta, moj smrtni sovražnik ...«

»A tako, tvoj medved!«

Jože udari ploskoma po mizi, da zaplešejo krožniki in posoda. »To praviš tako, kakor da to nič ni. Naposled je tu, zdaj ga dobim v pest, zato bi rad tvoj samokres.«

»Saj ga lahko dobiš. Imaš pa že tako svojo puško, skrito v Val Rotti.«

Jože položi prst na usta, kakor da prisluškuje gozdar pri vratih, in se smeje. Takrat šele zapazi Ettore, kako se je ta človek spremenil. Kakor da je popadalo z njega vse, kar koli ga je kdaj težilo, kakor da se je on, tako zgodaj ostareli, vnovič pomladil.

»Puško že, da. Stara je in treba jo je spredaj nabijati. In samo na en strel je. Za primer, ako bi ta odpovedal, bi imel rad tvoj samokres.«

Ettore stopi k omari in vzame iz nje samokres s prgiščem nabojev vred. Potem odpre žepni nožič in jame vrezovati na svinčene glavice črte. »Tako bolje trgajo«, razlaga. »Torej jutri se pelješ v Dunjice in ...«

»O ne. Danes grem. Čez prelaz. Moram vendar po puško, ki je skrita daleč gori pri sevemi meji.«

Ettore spusti naboj in pokaže z nožičem v noč. »Ali slišiš plazove? Menda vendar nočeš namesto miedvedu naproti kar v objem plazu?«

»V tej uri se mi ne pripeti nič hudega!«

»Mogoče«, pravi kratko Ettore in rezlja naprej naboje. »Maščevanje je ogenj in se prežre skozi sneg.«

Nekaj časa je vse tiho, potem pa odloži Ettore delo.

»Jože, slutim, da te ne bo več nazaj.«

»Od kdaj pa imaš slutnje kakor stare babe?«

In iznova si natoči do polovice v skodelico.

»Glej, Jože, z vodniki iz Ovčje vasi se nekaj dogaja, kar gradimo pot. Leta in leta smo mirno živeli ter vodili partije, ne da bi se pripetila katera koli nezgoda. Pozimi smo kakor jazbeci čepeli v svojih kočah, spomladi pa se je zopet začelo. Leto za letom isto. In ako smo pomislili na kakšno spremembo, smo se vprašali, kako dolgo utegne stari Osvaldo še voditi. Privoščili smo mu življenje tako jaz kakor sploh vsi, razen nevoščljivega Robiča. Toda bilo nam je tesno pri srcu, da je človek kakor senca iz davno minulih dni v gorah kakor mi.«

Jože prikima in se spomni, da je bil nekoč videl Osvalda, ko je nesel divjega kozlička, ki je bil zašel v plaz in mu je lizal roko. Tudi to je opazil, da je imel starec za klobukom neko tujo rdečo cvetlico, bržkone čarovno rožo, kakršne rasejo v vrtcu gorskih vil. Noben navadni človek pa ne pozna čudežnega kraja v divjih skalnih stenah.

Čeprav Ettore celo v samotnih urah rad premišljuje čudne reči iz ljudskega zaklada od skrivnostnem cvetenju v gorah, ga vendar njegov ostri razum venomer sili k izjavam: »Do smrti prestrašen divji kozliček bi najbrž tudi tebi lizal roke, ker je pot slan.« In ti tudi vseh rož ne poznaš. Morda je bila rdeča roža ... Pri tem našteje nekatera latinska imena, ki jih Jože ne razume.

»Dà, prav utegneš imeti. Toda tudi tisto glede poti bo tako. Dva naša je odneslo — baš za časa, ko jo gradimo, kakor da bi se hotela gora braniti. Toda kaj hočeš storiti? — Graditi bo treba naprej, ko bo minila zima. Če mi tega ne storimo, začno delati drugi. Klub ne bo v sredi prenehal. Ako bi imel jaz hišo in njivo, bi več ne vodil ne klesal. Kmečka kri mi polje po žilah in plug mi je ljubši od cepina. Ampak oglej si svinjarijo, v kateri živim! A še ta ni moja, kakor se do svoje nikdar ne dokopljem. Tebi je pač dobro!«

S tem misli na Pratovo hišo, na nekaj zemlje in na tisto bore živine.

Ettore se samo utrujeno smehlja. Saj niti ne ve, kaj naj na pomlad z vsem tem počne. Vse je opravljala mati, le sem ter tja je najela dninarja. On sam pa se za kmetijo ni nikoli brigal.

Ura bije eno. Steklenica z rumom je prazna, Jožetov obraz vroč in rdeč. Ettore je hotel le to, da bi človek v tej fenski noči ne šel čez prelaz.

Nič več ne govorita o medvedu. Tožbar potisne samokres in naboje v žep in se težak dvigne. Navzlic temu, da se ne maje, vidi Ettore, da so mu udje kakor razvezani. Ta človek z opletajočimi rokami ga spominja na gorilo.

»Torej pojdi spat in se odpelji jutri — ne, danes zjutraj z vlakom v Dunjice. Sedem in šest in dvajset odpelje. Ali imaš denar za vozníno?«

»Imam, imam! Ampak še nekaj cigaret, ako mi jih hočeš dati.«

Ettore mu potisne ostanek iz škatlice v žep in zaklene za Jožetom vrata. Šele pozneje si domisli, da bi ga bil lahko povabil, naj pri njem spi. Vsaj eno noč bi ne bil sam v prazni sobi!

Jože nihaje naredi sto korakov in kleca v kolenih. Do pred hiše, kjer ima síromašno podstrešno sobico. Tam mu nenadno plane skozi ude tako, kakor se napne ohlapno jadro pri nenadni morski sapici. Lahno smukne navzlic težkim čevljem po stopnicah, kjer tiho nekaj dela, pol ure nato pa že lomasti z zajemajočimi koraki proti dolini, fenu naproti, ki se mu z vriščem vrže nasproti. Ob sklepu zajzerske doline prestane pot, ki so joizhodili drvarji, sneg se kopiči v skupaj nametenih grebenih in brazdlah ter je zdaj trdo stepen, zdaj zopet ko puh mehak.

Jože Tožbar se smučanja ni učil niti v preprosti obliki, zaradi katere je Sepa Amlacherja Hela toliko zasmehovala. Priveže si krplje pod čevlje in stopa z njimi po pobočju navzgor. Njegova hoja je racava in nerodna, kajti noge mora prestavljati zelo široko, da ne stopi pri hoji na svoje. Skozi pletenino se rine sneg in se kopiči, da mora Jože to povečajoče se breme dvigati ob vsakem koraku. Če postane pretežko, se ga z nogo otrese.

Velike stopinje zapušča pot Jožeta Tožbarja. Videti je, kakor da je hodila tod pražival z debelimi, okroglimi šapami.

Vihar tuli čedalje močneje, kolikor bolj se bližajo skale. V soteskah in razpokah se zatika in divja kakor ujeta bestija, ki se z besnimi udarci šap skuša oprostiti. Ti udarci trgajo s stene in s police sneg, da se grmadi, narašča v reko in grmi navzdol. Povsod v nevidnem grmijo snežni viharji, zrak je poln tuljenja, cviljenja, treskanja in vreščanja.

Še nikdar ni v taki noči šel čez goro človek. Celo stari »Louf« se je bil skril v njeni votlini, kadar je tulil fen čez njene zimske višave. Kdo bi hodil po teh potih in pri tem preudarjal, bi mu od groze ugasnil razum kakor slabotna luč sveče.

Jože Tožbar nič ne misli. Davno že je pozabil, kaj je dejal Ettore o skrivnostni zvezi med novo potjo in med usodo ljudi, povezano z njo. Jože Tožbar lomasti z okornimi krplji kakor stroj, tako da je samo nekaj gibljivega v gibljivem, kos prirode, ki mora naprej prav tako kakor veter in plazovi. In najde pot, ne da bi dolgo premišljal, ali drži na levo ali na desno. Ko hoče baš prekoračiti neki žleb, se udere zgoraj pekel, da prihrumi plaz navzdol. On ga ne vidi, pač pa sliši drsenje in zamolklo grmenje skal, ki se zadevajo druga ob drugo. Objemajo ga grozni sunki plazovega viharja, ki udarjajo kakor kovaška kladiva na njegove prsi ter mu iztrgajo sapo izpred ust. On omahne proti neki skali in se drži za neko rušje. »Oha«, pravi in čaka, da smukne vražji vlak mimo.

Potem prekorači žleb.

Pred bežečimi oblaki se ziblje grd, spačen mesec. Na videz se vali po svoji poti kakor rumeno se sveteča mrtvaška lobanja. Nenadno pa zalije pokrajino bleda luč. Iz nje štrli kakor vražji rog severni stolp. Pobočje je plošča rumenobele slonove kosti, blazno stoji nekaj grebenskih rogljev na grebenu.

Naenkrat postane vse tiho, čisto tiho. Daljni plaz, morda na Višnji Gori, bobni s hudim in enakomernim ropotom ko blagodoneč bas. Luč nad pokrajino se poveča.

Mesec postane prostejši, a veter se poleže ali pa ga zadržuje štrleči greben. Dasi bi bil Jože lahko zdaj potoval bolj brezskrbno ko prej, je vendar baš nasprotno. Iz otopelega nagona, postavljati korak pred korak, se zbudi zdaj njegov najživejši jaz, nenadni mir mu je zagoneten in strašen. Nezaupljivo kakor varujoča se divjačina prileze zadnji kos poti do grebena. Tam je širok polkrog skal, ki jih obrobljajo ogromne stene, globoka kotanja, kjer umirjena mesečina luči valovi kakor v srebrni skodeli.

Samotni mož v noči globoko grgrajoče krikne, si pokrije obraz z rokami, nato pa začne teči, drveti po onostranskem pobočju, venomer se križaje po čelu in prsih. Popolnoma jasno je vedel: ogromnega moža z valujočim plaščem in širokim klobukom, slonečega na skalni steni. Pri njegovih nogah je bila zelena trata – ta čas, meseca februarja! In gneča živali na njej, okoli njega vihrajoče meglene postave v pošastnem plesu.

Jože Tožbar je vdrl v tej viharni noči v vrt rojenic; videl je starega volka, Pesamosco, ki ni bil nikdar umrl in pase v čarovnem vrtu čredo krotkih gamsov. Veliko kasneje ni nič pomagalo, ko so mu dejali, da sta se mesec in senca poigravala in da je bila planinska trata od vetra izpihana, snega prosta ploskev.

Jože tega ni nikdar verjel in je zmerom pripovedoval, da je videl »Loufa«, ki nikdar ni bil umrl. Človek, ki ga je bil raztrgal medvedov udarec, je bil neizrečeno sam hodil skozi svoja leta do te ure. Potem pa je bil izkričal zgoraj na grebenu svojo bol po človeku, po tistem človeku, ki ga bi bil moral imeti, da mu ne bi bilo treba hoditi po tej poti skozi grozo.

Ali je ponesel fenski vihar krik naprej, čez globeli, gozdove in zasnežene paše, do neke koče globoko spodaj v dolini Rio di Montasia? Tam je velika Nina Piussi trdno spala poleg posušenega pritlikavčka, svojega strica, odkar se je bilo znočilo. Enkrat je planila pokonci ter prisluhnila, ker je gozd zamolklo ječal pod pritiskom lena in je čez vrhove hrumela divja gonja.

»Stric! Mislim, da prihaja Tožbar.«

Stari pastir je malo pogrgral in zaprskal, nato pa nekaj pogodrnjal, da bo Tožbar že prišel, ker mu je on, Piussi, vendar brzojavil, toda pred večerom ga ni smeti pričakovati, četudi bi se odpeljal iz Ovčje vasi s prvim vlakom.

Potem je napočilo jasno, močno jutro, a krog in krog Piussijeve koče je dišalo po prsti in pomladi, čeprav je šele mesec februar. Potok je visok in dere spričo topilnih vodá, na prisojnih straneh so širne trate kopne, a mokra, gosta zemlja je razorana z žlebi. Piussi in Nina pometata kočo in čistita molzno posodo. Tega sicer ne storita nikdar pred koncem meseca marca, toda Nina je naenkrat tako hotela in vlekla capljajočega starca skozi sneg, ki še meter visoko leži v gozdu.

Zdaj bi bila gotova, a Nina še zmerom noče iti. »Čakati zaradi Tožbarja?« zbada pastir, ki želi domov h gorki peči.

Ključ pod prag — tam ga bo Jože že našel. Saj ga bosta tudi srečala.

Nina nič ne odvrne, sedi pred kočo in gleda na Poliški Špik. V sanjah je slišala krik in videla moža do vratu v snegu.

Ko se spuste dolge sence z Modeona v dolino, pride Tožbar h koči. Od zgoraj, kjer še noben človek ni hodlil pozimi. Stara, težka puška mu visi čez ramo. Nad njegovim čelom zija rana, od katere seza do brade curek že strjene krvi. Kakor da se je bil že z medvedom premetaval! Toda to je le posledica ostre ruševne veje, ki ga je bila oplazila na njegovi nočni poti.

Pred kočo obstane in postavi puškino kopito na kamnitno ploščo. Njegov glas je poln jeze.

»Kaj še počneta tu? Sam hočem biti.«

Piussi se nekoliko potuhne in ga roti, kako marljivo je bil iskal medveda. Da ve povsem točno, da jo je primahal čez prelaz in se zatekel v visoki gozd. Tam, kjer je velika votlina, Beneška Luknja po imenu, je šel notri, odkoder ne držijo nobeni sledovi ven. Vse je on, Piussi, izprežal. In če bi hotel to, kar ve, prodati gospodarju lova — tisoč lir bi mu ne bilo preveč za medveda — poslednjega medveda Poliškega Špika!

»Tisoč lir!« Nina se smeje z globokim glasom. »S tem bi lahko kupila Sonnleitnovo njivo zraven moje pristave in bi imela tako najlepšo zemljo daleč naokoli.«

Jože udari še enkrat s puškinim kopitom ob tla. »Ti«, pravi, kar zveni tako grozilno, da se Piussi še bolj potuhne in jo brž popiha v kočo po nahrbtnik.

»Kaj počneš ti tu«, nahruli Nino.

»Koča je moja!« Ženska ponosno dvigne glavo. »Ali ne veš tega? Stric je samo po mojemrusmiljenju tu pastir. Da je vsaj en moški pri hiši, če mora ženska prebivati sama.«

»Kaj me briga tvoja koča. Medved je moja pravica in ne postavljaj se med naju.« Hkrati nameri stisnjeno pest na njen obraz.

Ona ga mirno pogleda. »S temi tacami ga kaniš zadaviti? Močan za to bi bil dovolj!« Kovinsko iskrenje tiči v njenih temnih očeh.

»Pojdi zdaj!« zahteva. »Ta večer mora biti. Jutri ga gotovo ne bo več tu. Če preneha fen, bo potoval brez miru, dokler ne najde medvedke.«

»Medvedke! Težko, da se rjavcu to posreči! Kje neki naj naleti danes tako hitro na družico? Mora že premeriti pot doli do Valaškega.Tam se godi ljudem bolje.«

Jože postavi puško ob steno in sede na tnalo. »Pogovoriti se moram s teboj, Nina. Ko sem te jeseni videl tu, sem mislil, da boš morda zopet tu, ko napoči moja ura. Vedno sem moral kasneje misliti na to.«

»In jaz sem vedno mislila, da bom tu, ko boš prišel po medveda. Zato sem včeraj prišla sem in rekla stricu, da posnaživa kočo. Tudi to sem vedela, da boš prišel od zgoraj, čeprav se mi je stric smejal. Kričati sem te slišala enkrat ponoči ...«

On se zdrzne. »S prelaza ... to ni mogoče.« V spominjajoči se grozi se mu niža glas. »Videl sem ’Loufa’.«

»’Louf’« pravi ona tiho, »je prišel nekoč dolina planine.

In medved se potika brez miru po gorah od vzhoda proti zapadu. In ti kričiš gori v sneženem viharju. Vse je enako.«

»In zdaj greš in me pustiš samega.«

Ona prikima. »Seveda bom nekoč morala iti. Prišla bo pomlad in moje njive čakajo. Težavno je to za mlado žensko — samo še stari oče in dlekla. Bom že šla, kadar bo meni prav.«

»Zdaj.«

Dolgo se gledata in oko se ne umakne očesu. Jože potegne iz žepa nož, dolg, oster nož, ki se krvavordeče lesketa v svitu zahajajočega sonca. »Večkrat sem mislil, da te bom umoril, Nina Piussi. Zmerom, kadar si stala med mojimi mislimi in medvedom, sem to premišljeval.«

»Potem me pač umori!«

»Ali se me prav nič ne bojiš?« preži Jože.

Ona se smeje. »Seveda se te bojim. Moških, ki se večkrat smučejo krog mene, ker imam kmetijo in posestvo, se ne bojim. Več ko enega sem zgrabila za vrat in ga postavila pred vrata. Tebe pa se mora človek bati.« Njene oči so zdaj velike in vroče, njena sapa divja. »Kdo od naju je pač močnejši, Jože Tožbar?«

»Potem te torej umorim!« zarjove. Toda nož spusti na tla in se vrže z razprostrtimi rokami nanjo. Nekje jo zgrabi za trdo žensko meso. Ona se zasmeje, razprostre roke in jih sklene krog njega, kakor da mu hoče iztisniti sapo.

Prerivata se sem in tja, hropeta in stokata. Telesi zraseta skupaj, se izžemata in upogibata. Toda potem Nina odjenja, počasi, čisto počasi pod velikansko močjo orjakovo. Njeni črni lasje se razpuste, posamezni prameni silijo Jožetu v obraz. Zdrkne na kolena, nad njo pa čepi mož.

V takem položaju ju vidi Piussi, ki se prikaže med vrati in rezko zakriči: »Dio mio! Zverina! Ali je ne boš spustil!« 

Kriče se vrže na Jožeta, ki se vzravna in se nekoliko otrese, da možicelj v loku odleti.

S hropečo sapo si stojita oba velika človeka visoko zravnana nasproti. V obrazu Nine se krohota divji smeh.

»Saj to je razuzdanec!« rogovili pastir. »Pusti ga pri njegovem medvedu! Pojdi, Nina!« 

Jože se obrne. »Le pojdi, Piussi!«

»Že grem. Pojdi, Nina, tvoj nahrbtnik je pripravljen. Niti minute ne ostanem več tu s tem divjakom.«

Jože dvigne roko v smeri proti dolini. »Pojdi!« Nina pa stoji zraven, ne reče nič in strmi v raztrganega polčloveka.

Staremu Piussiju je, kakor da mora res iti. Ne ve zakaj. vsega tega nič prav ne razume, vidi pa, da hoče Nina ostati tu. Sonce stoji že prav nizko nad grebeni, skoraj se bo znočilo in pot je še dolga tja ven skozi grapo.

Tako caplja starec, oziraje se in majaje z glavo, ter se trudi naprej. Ozre se še enkrat, preden zapre gozd poslednji pogled na planino in kočo.

Nina in Jože sedita zdaj skupaj na klopi in ni videti, da bi veliko govorila. Tožbar si baše svojo pipo, dekle pa gleda proti Poliškemu Špiku, čigar skalna glava žari v zadnji dnevni luči.

Dolgo časa potuje stari pastir po nerodni stezi v dolino po globokih sledeh, ki sta jih včeraj izhodila.

Ko vzide mesec, stoji koča temno in tiho na trati, kakor da ne bi bilo v njej najbolj vročega, najbolj divjega življenja. Vrata so zaprta, pozabljena in neopažena sloni na steni puška Jožeta Tožbarja.

V tej noči je šel zadnji medved Julijskih Alp mimo, čez prelaz zopet na vzhod. Zakričal je s hropečim, hlapečim glasom, potem ko je vohal dolgo, dolgo na vse strani, mu li veter ne prinese kakega določnega vonja.

Toda svet je postal siromašen za hrepenenje divjih živali. Prazni so velikanski gozdi, mrzlo in brez vsebine veje kletni zrak globokih votlin, v katerih so pred stoletji prebivali medvedje.

***

Samo dva vodnika sta, katerih življenje kroži okoli Poliškega Špika. Dva človeka od petih, ki so začeli uklepati kamnitnega velikana.

Jan Robič je padel s skale.

Jože Tožbar je porinil plug skozi mehko zemljo doline, a njegova velika, močna žena je sama njiva, ki v njej dozoreva nerojeno.

Sep Amlacher je izginil. Za ljudi iz Ovčje vasi se je za njim zgrnil zastor in njegova usoda je daleč proč od temnih dogodkov, ki z mistično verigo objemajo ljudi in gore iz Zajzere. Ettore Prato je bil enkrat poskusil predreti ta zastor. On je zvest in njegova zvestoba se je oklepala treh ljudi: stare žene. ki je umrla, ko se ji je bil izpolnil njen mladostni sen, da je videla morje — plavolasega prijatelja, ki je odšel čez gore in mejo svoji domovini naproti — in na velikega voditelja svoje domovine. Benito Mussolini je daleč proč in ne ve nič o življenju Ettoreja Prata. Toda on je. In ta žareči biti je zadnje izžarevanje toplote v samoti mladega ovčjevaškega vodnika. V življenje takih ljudi naj bi stopila ženska kot lahkotna žanjica obilne setve. Toda Ettore, ki je sanjal ugasle umetniške sanje. Ettore, ki je imel mnogo knjig, ki je trudoma študiral noči in noči, je daleč proč od ovčjevaških deklet.

Zato hodi po Sepovih sledeh, ki so nejasne in zabrisane, kakor sledi sme po južnih dneh. On išče po turskih dolinah in spozna deželo, ki je bila najgloblje hrepenenje njegovega prijatelja. Iz vse siromašnosti mu zapolje nasproti srčni utrip tople človečnosti in Ettore misli, da bi lahko postal Sep zelo srečen. On spi v isti izbi, kjer je spal plavolasec takrat s Švicarjem, in opazi tudi čudno luknjo v tleh. Samo da ni danes spodaj nobene prešerne družbe filmskih ljudi in smuških velikanov, ampak da župnik, učitelj in poštar tolčejo tih tarok in gredo po devetih domov. Ettore Prato udere v ledniško samoto in spi v neki skalni luknji, kjer najde zaščitno kočo, od plazu porušeno. Pomlad divja po turskem svetu, grebenske opasti se majejo, plazovi žive tudi ponoči in na planinah je že veliko krajev kopnih.

V Malteinu je govoril še z nekim vodnikom, ki je z germanskim mirom in koroško počasnostjo, z nekakšnim usmiljenjem pogledal lepo oblečenega, gibkega Italijana ter dejal: »Lepo je, da hočete iskati svojega prijatelja. Začuda redko je dandanes tako prijateljstvo! Toda tu ni pomoči. Za gospoda, kakršni ste vi, so gore zdaj neutrpno smrt.« 

»Motite se«, pravi Ettore nekoliko ostro. »Tudi jaz sem gorski vodnik kakor vi. Nič drugega.« 

Tedaj vzame Pankracij Moser prvič pipo ioodide k dide k z ust: »Ljubi Bog! Tako nobel ste gorski vodniki doli na Valaškem? Pač dobro zaslužite?«

»Torej kaj mislite, kam se je obrnil Amlacher?« 

»Ej, veš,« pravi zdaj Moser s tovariškim ti, »ta je zašel v pogubo, iz katere ni izhoda. Dolgo smo ga iskali. In gospodična, saj ti je znano, se je strašno bala zanj. In Švicar, ki je bil z nami, je prodrl najbolj daleč. Toda nič in nič. Moj Bog, ako je človek tako bedast in rine sredi zime sam v pogubo!« odide k Zdaj gre Ettore med zimo in pomladjo ter hodi čez raztrgane, iztajane stožce plazov. Venomer čaka, kdaj zagleda iztegnj eno roko, od vode razžrto rumeno obličje. Toda nič. Gore ne hranijo letos nobene žrtve zaprte v svojih ječah. Ali pa je še ne dado.

On stopi tudi v dolino in sprašuje pri zadnji kmetiji. Tu najde zopet sled. Dà, takrat je prišel človek čez škrbino, izčrpan, lačen in — tu po strani pogledajo Ettorejevo planinsko palico — tudi s takim krepelcem namesto dveh smučarskih palic. Kajti v tej dolini danes že vedo, kako se smuča.

Dalje? Kmet skomigne z rameni. Proti Malnici! Tam se vsaka sled izgubi. Vsak dan privažajo in odvažajo mednarodni vlaki krdela športnikov. Tako veliko, da postajnim uradnikom ne more ostati v spominu niti čudak s planinsko palico.

Ettore Prato se je bil peljal potem tudi skozi predor na solnograško stran in je bil tam povpraševal. Nato pa se je bil lovu odpovedal, pustil planinsko palico v kotu čakalnice in si kupil dve norveški palici. Občutljivejši je za posmehljive poglede kakor Sep in tudi častihlepnejši.

Čez gore se vrača, kajti čas ima, in hoče, če je že tu, spoznati Ture. Ko vidi z Sonnenblicka na jugu Julijske Alpe, mu pride prvič na misel, da je videti Poliški Špik kakor velikanski sarkofag. In tam stoje Dolomiti, rogljič ob rogljiču, na severu okameneli zagon valov dachsteinskih gorá, povsod ostro štrleče konice, čisto blizu pa neverjetno drzna ledena igla Velikega Kleka.

Samo Poliški Špik počiva široko, štirijaško in mrko v črnini svojih severnih sten. Krsta — vedno zopet krsta — mora misliti Ettore. Podoba plamenečega skalnega stolpa z dunjiškega mostu bledi pred tem novim izrazom, s katerim se razodeva gora. Ettore ni domotožen; včasi se vpraša, ali sploh toliko ljubi gore, kakor jih pretirano opisujejo v turistovskih knjigah. Mogoče so take ljubezni zmožni samo ljudje, stisnjeni v mestih, katerim podarijo gore za nekaj dni ali tednov sproščeno, od svetosti večnega boja prežarjeno človečnost. Z Ettorejivimi knjigami in njegovo težnjo po izobrazbi nimajo nobenega opravka. Njihovo razmerje do ljudi ni zmožno stopnjevanja.

Ettore vidi Poliški Špik iz daljave in hoče vnovič tja, ker hoče pod njegovo senco zgraditi zopet bodočnost, ki se pači pred njim. Zapelje se skozi dolino in se veseli, da mu z obema palicama ne gre dosti slabše, nego povprečju pomladanskih smučarjev, ki iščejo tu gori zadnji sneg. Nekoč postane ta sneg temen in umazan, hrup strojev se poganja v odmevu od stene do stene, v skali zevajo črne votline. Zlata iščejo – zopet enkrat, vedno znova! Pred stoletji so ga iskali tu, potem je iztrohnelo tramovje rovov, odeja rastlin je zadušila jalovo kamenje, ki so ga izvrgle gore. Iskalci zlata v Turah so postali bajka, ko je prišlo več demonske kovine iz Amerike.

Zdaj pa je nova doba izumila stroje, ki delajo ceneje kakor utrudljivo delo srednjeveških rudarjev. Drobeče in ropotajoče poka turski kamen, reke voda trgajo rudninske kose v gluh kamen. Toda notri v večni noči gora rijejo še ljudje, žro ter se grizejo z vrtalnimi stroji in dinamitom k pravljičnim zakladom palčkov. Ko Ettore kolovrati čez izlizane, zledenele poti mimo zlatokopa, prihajajo pravkar rudarji po končanem dnevnem šihtu v zadnje sončne žarke. Mežikajoči, skoro strti od velikanske obilice luči. Obrazi so bledi in od prahu umazani, pljuča poželjivo vsesavajo čisti višinski zrak po gnilem čadu v globini. Na dan lezejo tako kakor krti, ki so se zgubili na zemeljski površini. Ettore drvi mimo, ker mu čepi na vratu groza. Spričo marsikatere žarko goreče usode se ni nikdar vdajal slabotnemu usmiljenju.

Toda zdaj vidi on, čigar življenje je minevalo v daljini in višini, prvič rudarje in nasprotje do njegove nepovezanosti v gledanju ga pretrese. In tako oddrvi na smučeh v dolino ...

... in nekdo ga še vidi, ko v zadnjem trenutku zavije krog vogla. Nekdo, čigar oči se solzijo od prahu razstreliv in od telesno bolečih žarkov gorskega sonca. Stopal je iz rova, držeč v rokah jamsko svetilko s trudno, bledo lučjo. Plavi lasje so prepreženi s sivomočnato plastjo, njegov obraz pa je zelo bel. Nekoč je bil rjav. In modre oči nekoč niso bolele, če so pogledale v valovje luči pomladnih gorá. Nikdar ni bilo Sepu Amlacherju treba nositi snežnih naočnikov, kakor dela to Osvaldo Pesamosca, kadar stopa ob soncu čez mali kaninski lednik.

Zdaj si pomane vnete oči, pogleda v dlolino in pravi: »To je bil vendar Ettore! Toda ne, kako naj bi Ettore prišel sem?« In teče nekoliko, vihteč še vedno svetilko v roki. In potem zasopljen obstane. Smučarja vendar ne bo več došel! In Ettore to tako ali tako ni bil.

Sep Amlacher odide k delavskim barakam, v katerih predstavljajo ležišče in nekatere malenkosti na polici vse, kar je na tem svetu njegovega. Tako dolgo je romal skozi divjino in plazovsko noč, čez gore in dloline, da bi se naposled v globini zemlje zaril kot delavec v zlatokop.

Tudi on vidi na jugu Julijske Alpe in mogočni čok Poliškega Špika nad večerno temo zajzerskih gozdov. Vsak dan ga vidi, če oblaki ne zapirajo pogleda. Že davno ni več domotožen, kakor je bil prej zmerom ob tem pogledu. Zelo daleč je od velike gore in poti, ki se vije skozi njegove stene.

***

Še dva vodnika sta v Ovčji vasi. Stari Osvaldo Pesamosca je bil prišel zopet iz Reklan, ker je bila pomlad tako močna, da je mnogo snega pospravila iz krnic. Do škrbine se lahko hodi po novi poti po kopnem. Police in žlebovi nad jarkom Ria so pač še globoko zasneženi, toda na južni strani, kjer naj zgradijo zdaj skozi Findeneggov kuloar zadnji del poti, se lahko zopet zmaguje.

Delavci so pripravili v starem vojnem stanišču pro Forca del Disteisu zasilno ležišče; stara barka v Krnici je že predaleč od kraja, kjer zdaj delajo, hoja po tem delu poti pod snegom pa še prenevarna.

Osvaldo in Ettore stopata po teh strašnih, z ledeno skorjo obdanih ploščah, ki se brez oprijema gladko pritiskajo na stene, kjer se poleti vije zelena cesta Cenghije. Noč je stalila led. Ettore seka s cepinom majhne zareze, po katerih stopata in na katerih stojita, lebdeč v praznini, držana od telesnega ravnovesja, oba moža. Tako stopata vsak tretji, četrti dan k Forci, prenočita v delavskem stranišču, potem pa se zopet vračata. Ne govorita mnogo, kajti stari je sploh redkobeseden, mladi pa misli na druge reči. Tisto malo, kar si morata povedati, je že davno izgovorjeno v dolgih večerih doma pri Ettoreju. Ponudil je Pesamosci materino sobo za čas, ko se mudi »Loufov« sin čez poletje v Ovčji vasi. Samo zato, da ne bi bilo tako prazno v zapuščeni hiši. Časi se zazdi Ettoreju, kakor da se je to zgodilo iz nekega drugega vzroka. Če sedi zvečer ob svojih knjigah in dvigne pogled, še na pol zaslepljen od močne svetilke, je Osvaldo Pesamosca v materinem ždiču. On ne bere, ne govori, ne kadi, se ne naslanja na blazine, temveč sedi okorel in raven, strmeč predse v temo, a njegove oči so prazne in steklenaste. Že nekajkrati je mislil Ettore, da je starec umrl, toda če ga pokliče, se vrne počasi življenje v suho, izčrpano telo in Osvaldo vpraša s praznim, brezbarvnim glasom Ettoreja, kaj hoče in ali naj gresta počivat. Nekoč je Ettore dejal Osvaldu, naj se vendar ne dá zadrževati, naj kar gre v posteljo. Njegovi starosti je nočni počitek potreben.

»Kaj misliš, koliko let imam?«

»No, to vendar vem ...«

Ko hoče povedati število, se Osvaldo tako rezko zasmeje, da fanta kar spreleti.

Včasi mu je tako težko pri srcu, da se zgrozi pred Ozvaldom. In da bi se zadnjemu preostalemu vodniškemu tovarišu približal, mu je bil ponudil stanovanje čez poletje.

»Ali spiš, ko tako nemo sediš tu?« ga vpraša rezko, skoraj surovo, ker ga molčanje s tisoč iglami zbada v možgane.

»Ne, na marskaj mislim.«

Ettore odlože pero.

»Na kaj pa?«

»Na goro. «

»Kaj neki je treba tu premišljati? Apnenec, terciarna formacija, rabeljske plasti ...«

Osvaldo čuti posmeh mlade knjižne učenosti. »O tem ne razumem ničesar. Toda sive može vidim zopet ...«

»Sive može?«

»Nobenega imena nimajo. Nešteto jih je, v snežnem viharju stopajo navzgor in na njihovi hrbti škripljejo pod težkimi bremeni. Globoko so sklonjeni, drug za drugim gredo, nemi in mrtvi, tudi če še živijo.«

»Ah, ti misliš na kolone nosačev med vojno!« Ettore se rad oprijemlje dejstev, kadar ga bega večkrat tako čudno starčevo govorjenje.

Osvaldo tega ne sliši. »Še vedno hodijo po gorah, po Poliškem Špiku, skozi Krnico na Naboja, od Bele Špice na Višnjo goro. Nekoč je bilo moje in nekega turista bivakišče Force de lis Sleris. Tedaj sem jih videl v megli, ki jo je medlo razsvetljeval mesec. A jaz se jih ne bojim. Meni ne store nič žalega. Jaz sem ’Louf’.«

»Oj, stari!« Ettore vstane in potreplje Osvalda po rami. »nekoliko zmeden postajaš. Ti si sin Loufa, kajne?« Dvoje daljnih oči iz globokih votlin strmi vanj, da se prevzet nekoliko umakne. Potem potegne senčnik s svetilke, da se razlije svetla luč po izbi. In tu sedi Osvaldo Pescamosca rjav in gubast kakor korenina, ki je postala človek.

»Poslušaj, Osvaldo, ali ne bi bilo dobro, če bi se že vendar odločil za počitek? Za življenje imaš dovolj, zavoljo mene lahko tudi do konca življenja ostaneš v tej sobi. Pusti kamenje in vrtoglave police in ves Poliški Špik.«

Osvaldov glas reže kakor žaga v tišino: »Poliški Špik naj pustim, norec!«

»Tudi brez tebe bo stal.« Starčeva glava niha na suhem vratu, čigar gube so kakor korenine, ki priklepajo vrat k truplu.

Ettore ne odgovori na neumnost, ko Osvaldo misli, da bi se morda Poliški Špik brez njega podrl. Kolikor grozljivejši postaja starec, toliko zavedneje in žilaveje se oklepa njegov ostri razum dejstev. Z bobnečimi koraki hodi po sobi gor in dol.

»Marsikaj sem premišljeval zadnje dni, Osvaldo. V začetku poletja bo pot dovršena in bo privabila mnogo planincev, ki nočejo najtežjega, vendar pa še vedno imeniten gorski pohod. Ovčja vas ima premalo vodnikov. Robič je mrtev, Sep se je izgubil, Jože pa ima samo še smisla za svoje njive in svojo živino. Ti postajaš, ne, ti si že star, jaz sam pa tudi ne bom mogel hoditi z vsemi, ki bodo potrebovali vodnika. Imeti moram tudi čas za svoje študije, skratka, prej ali slej me ne bo več tu. V Ovčji vasi nimamo nobenega naraščaja.«

Osvaldo prikimava, ne da bi mogel Ettore spoznati, ali pritrjuje ali pa je popolnoma brezbrižen.

»Pripovedoval sem ti o mladem, v gore jako zaljubljenem Nemcu, ki sem ga srečal svoj čas na poti v Benetke. Te dni mi je pisal, da je zdaj vse lepo minilo. Na poti domov me hoče obiskati in videti goro, ki je tisto noč z dunjiškega mostu zrasla pred njim kakor čudež božji. Mislim, da bi bil dober za vodnika. Ali razumeš, Osvaldo?«

»Dà, dà!« zeha starec. »Ali greva zdaj spat?«

Če Ettore bere, piše ali študira, če je v izbi vse tiho in šumi zunaj samo gorska noč, sedi Osvaldo ure in ure in ne misli na posteljo. Zdaj, ko govori Ettore, zdaj bi šel rad spat.

»Zavoljo mene!« pravi Prato kratko, prižge svečo in upihne luč. »Torej, kaj sem hotel še reči: Nemca bom vzgojil za vodnika, če bo hotel. Že več tujcev je dobilo diplomo, Pozimi lahko študira naprej, poleti pa si za to lahko tu zasluži denar.«

»Že prav!« reče Osvaldo in gre proti vratom.

»Ali ti je res prav?« ga zadrži Ettore. »Saj je vendarle nekakšna konkurenca zate, če hočeš zares ostati vedno vodnik!«

Osvaldo se zasmeje, kakor da je Ettore povedal nekaj hudo neumnega.

Oba gresta počivat. Ettoreju je sedanjost že nekoliko zameglena in bo takoj zaspal. Tedaj se odpro vrata in s svečo v roki stoji na pragu Pesamosca. Grotesken in čuden obenem, v srajci in spodnjih hlačah, ki tako mahedravo vise na telesu, kakor bi bilo spodaj samo ogrodje iz kosti. Tako stoji starec med vrati in svareče dvigne kazalec: »Nekaj sem ti hotel še povedati: pokliči Nemca, dà, toda na goro naj gre šele takrat, ko bo pot gotova. Pelji ga na Vergino, na Višnjo goro, kamor hočeš. Toda preden ne bo tičal zadnji klin v skali, naj pusti Poliški Špik pri miru.«

»Zakaj to?«

Toda že je Pesamiosca zopet izginil. Naslednji dan pa Ettore ne sprašuje. Tako mu je, kakor da ne bi bil dobil nobenega odgovora.

Osvaldo molze krave in dela nekoliko na vrtu, potem popravlja plot, ki ga je poškodoval snežni pritisk, in seka drva. Nima ne počitka ne miru in si z lahkoto zasluži streho nad glavo.

Prihodnje jutro hočeta znova na goro. Treba je zavarovati nekaj krajev, kjer so potrebna navodila in nadzorstvo vodnikov. Medtem ko snaži Osvaldo svoje čevlje, rogovili Ettore po podstrešju in pride ves zasopljen pod težkim bremenom po stopnicah.

Sunkoma postavi v izbi nekaj na tla, da se hišica kar nekoliko potrese.

To je zopet v sivo zavita tabla, relief, ki je vanj vklesal sto sanj svojega mladega življenja. Okamenele sanje kakor školjke in ribe, ki jih večkrat nahajamo v teh gorah. V življenje se ne bodo zbudile nikdar več.

Osvaldo je med ropotom dvignil oči. Prav kratko in bežno. Zdaj že zopet utira mast v gube čevljev. Ettore zasopljen sede v materin stol ter začne plahto odvijati. Belo in neresnično se sveti podoba v temačni sobi.

»Osvaldo, sem poglej!«

Starec odloži čevelj in dolgo zre v obdelano skalno ploščo. »To je lepo, to mi je povšeči!«

»Seveda, drugim ni bilo všeč in oni drugi bodo imeli pač prav. Na marsikaj sem mislil, ko sem tole delal. A ni nič postalo iz vsega.« In pripoveduje mu o uri na umetniški akademiji v Benetkah.

Pescamosca maje z glavo. »Na tvojem mestu bi bil pustil težki kamen tam. Saj mora boleti, če vzame tako lepe človekove nade vrag.«

»Boleti? Kje neki!« Ettore se trdo zasmeje. »Nasprotno, človek bi moral vse posušene nade dejati v okvir in jih obesiti na steno. One so kažipot k oprijemljivemu smotru, ker je človek premagal in izključil vse norčavosti.« Zdajci zapazi, da je govoril iznova nerazumljivo za preproste misli reklanskega planšarja. Včasi kar pozabi, da Sepa že davno ni več tu. »Kratko in malo, tale relief je zame življenjska skušnja in zelo zdravilna. Rad ga imam še slej ko prej, ako tudi ni nič vreden. In zato sem mu namenil častno mesto.«

Pescamosca se ogleduje po stenah, kakor da išče primernega prostora za težko ploščo.

»Na Poliškem Špiku!«

Tedaj plane starec pokonci. »Kako hočeš kamen prinesti gor? In čemu?«

»Nekje mora biti, ko me nekoč ne bo več v Ovčji vasi. Tam, kjer zavije nova pot proti vrhu, tam bi bilo dobro.«

»Prav na teme!«

Ettore presliši ugovor. »Ko bom kdaj v mestu doktor ali kaj vem kaj, bom do svojih starih dni, dokler me bodo hotele nositi noge, vsako leto obiskal našo goro. In potem,« zaključi hitro besede, »bom pač videl ta kamen.« 

Pesamosca prikima. To že razume. Ettore je kaj pameten, prav poseben človek, zmerom pri svojih knjigah, mlada Italija se je, kakor iz tako mnogih iz ljudstva, v njem zaiskrila. Postal bo še velik gospod, prav zares, doktor ali advokat, morda celo župnik. In če bo šel po letih zopet na Montaž, bo videl kamnitno podobo in mislil, kako ubog je bil takrat, ko jo je naredil. In on, Osvaldo Pesamosca, poreče vsem turistom, ki jih bo vodil na vrh: »Vidite, to je napravil vodnik iz Ovčje vasi, ki je danes velik gospod.«

»Ko bo pot gotova, bom nesel relief na vrh. Ti in Nemec mi bosta pomagala. Ali hočeš?«

Pesamosca stopi h kamnu in ga objame. Na suhih rokah se napno mišice in kite, žile na sencih se nabreknejo. Z mirnim prijemom, ne sunkoma, dvigne kamen visoko od tal in ga zopet rahlo položi nazaj.

»Rad ti bom pomagal. Samo v vsakem kotu moraš še zvrtati luknjo, da ga bom mogel pritrditi na jeklenih klinih, ki jih bomo zazidali v skalo.«

Začuden je opazoval Ettore sile polno dviganje. Pesamoscove roke leže še vedno na robovih, kakor da se je podobe polastil. V Ettoreju se zgane nekakšno ljubosumno čustvo: njegovo delo in njegova mladost sta le še ljubezen božala obdelano tablo.

Nenadno mu pride na misel: to — ta plošča — je kos Poliškega Špika. Tam nad Špranjo ga je bil nekdaj izklesal iz alabastrskobele skalne stene. Pesamosca dela, kakor da je njegov.

Toda ne, saj je njegov, Ettorejev. Med milijardami kubičnih metrov mrtvega montaškega čoka le ta majčkeni del zaživel po njem, Ettoreju Pratu.

»Pusti!« se hripavo brani.

»Ne boj se. Saj ti tega ne bom strl.« Tega? Kaj pa sicer? Slučajne besede so še dolgo obletavale Ettoreja, zaradi njih ne more zaspati. In ura v zvoniku je bila polnoč, zjutraj pa se hočeta navsezgodaj odpraviti.

V sosednji sobi sliši grgrajoče starčevo smrčanje, Včasi z nekakšnim klokanjem prestane, potem je dolgo tiho. Ali je Osvaldo umrl?

Ne, zdaj zopet smrči. Kako dolgo hoče še živeti, kako dolgo biti tako močan? Nekoč mora vendar priti čas, da bo sedel doli v Špranji na skali, s pipo v brezzobih ustih. ter gledal proti stenam in grebenom: tam gori sem stal nekdaj. Tako veliko jih je že videl Ettore sedeti v večerni zarji — doktorja iz Trsta, gorskega meniha, učitelja iz Liesertala in monakovskega pisatelja. Toliko onih, ki so bili nekoč mladi v teh gorah, a danes bogomiselno sede spodaj in grejejo utrujene ude ob nekdanjem ognju. Samo stari Pesamosca ...!

Kdaj pride nova mladina? Ettore bi rad zaklical tja v svojo cvetočo Italijo: pridite sem, tu je čudovita gora in nobenih ljudi ni več, ki bi vodili po njenih potih!

In čaka. Čaka na Nemca. Ta pride — zagorel, z lučjo velikega doživljaja v jeklenosivih očeh, a tudi raztrgan, izstradan. Za prvo silo mu dá Ettore nekoliko svoje obleke in mu ponudi ležišče poleg sebe v izbi. Zdaj pa naj se starec kar repenči tam zunaj, mladost v teh prostorih je močnejša. Na večer ždi Pesamosca prazen in tih v naslanjaču, medtem ko se Rimljan in German pomenkujeta. O gorah, o morju, o velikih mestih in o bogatem znanju. Marsikaj postane zdaj, ko študira z Brandnerjem vred, vodniku iz Ovčje vasi jasneje v njegovih knjigah.

»Ako bi bil to vedel za časa,« pravi Brandner, »zakaj mi niste sporočili, da vam je umrla mati in ste se sami zopet vrnili?« 

Ettore skomigne z rameni. »Kaj bi lahko na tem spremenili?«

»Naprosil bi vas bil, da potujete z menoj. To bi bilo bolje kakor tukajšnja pusta gneča. Bil sem na Etni, na gorah Liparskih otokov, gledal sem v ognjeno žrelo Strombolija in čez še nepreplezano steno Gran Sassa sem našel pot. Morali bi biti zraven — doživljaj bi bil globlji, če bi bil v italijanski krajini čutil tudi utrip italijanskega srca.

»Škoda!« pravi Ettore in žal mu je, da je pisal tako poredko. A saj je bil tudi on zdoma, iskal je po Koroški pogrešanega prijatelja. O tem pripoveduje Nemcu.

Ko ga vidi sedeti tako pred seboj, se mu skoraj zazdi, da se je Sep vrnil. Še utrjenejši, strumnejši in trši. Koroška mehkost in sentimentalnost, ki je večkrat ujezila Ettoreja, je odpadla.

»Zakaj nisi nikdar pisal?« ga vpraša iz teh misli.

»Kaj, prosim?« zveni začudeno Brandnerjev glas.

Ettore se mora smejati, in ko razloži Brandnerju, kako je raztresen, se smeje tudi on. Že dolgo se niso smejali v Pratovi hiši. In Pesamosca začuden pogleda iz svojega stola, kakor da to ne bi smelo biti.

»Jaz mislim pač,« pravi Brandner, »da bo vašemu prijatelju zelo slaba predla. In preponosen bo, da bi vam javkal v pismih. Ko se bo znova dokopal na površje, boste že slišali o njem. Dotlej pa — veselilo bi me — če bi vam mogel za silo nadomestovati.«

To zveni nekam prisiljeno, toplejši južni Nemec Sep bi bil povedal to prisrčneje. Toda Ettoreju je ta zapetost povsem po godu in tako poda plavolascu roko.

Nekaj dni pozneje, na vrhu Višnje Gore, ki sta jo preplezala čez severozapadni rob, se že tikata.

»In zdaj naposled Poliški Špik!« meni Brandner in gleda čez ogromni špranjski prepad k največji teh gora, krog katere se v polovici višine oklepa venec oblakov.

»Še veliko snega je nad globelmi Clapodrije«, se umika Ettore.

»Ali naj nas to zadržuje na tej že skoraj dovršeni poti? Tu ...« pokaže nazaj v globino, iz katere sta bila prišla, »so bile ponekod skoraj zimske razmere, pa smo vendarle zmagovali.«

»Čakajmo, da bo pot gotova!« Neizprosna temaleži v Ettorejevem odgovoru.

Delo, pri katerem je sodeloval, mi hoče pokazati dovršeno — si Brandner pojasnjuje njegovo obotavljanje. Poliški Špoik mu postaja simbol, kronanje njegovega dela. Temno, zagoneteno stoji nad Zajzero velikanska severna stena in še vedno vise migljajoče snežne plošče na policah.

Pomlad tišči iz nižine v gorsko dolino in planinski rožni grmi imajo debele popke. Na razpadlih grobovih vojaškega pokopališča rasejo modri zaspančki, Fella je visoka in deroča od snežnice, ki drvi iz višin. Tudi prva nevihta je že rohnela v stenah in greben Poliškega Špika je objemala mreža iskrečih se bliskov, kakor da so se odprle zlate žile.

Brandner zdaj dosti sameva, kajti prepade in oba vodnika sta gori, da zabijeta zadnji jekleni količek v gorsko truplo. Nekoč se bodo vrnili vsi, spredaj dolgi, suhi Pesamosca, ki raca po ravnini nerodno kakor štorklja, potem mali pripravni Ettore z naglimi koraki, za njima pa delavci.

Potem bodo povedali v vasi, da je pot gotova, zunaj v nemški in italijanski deželi pa bodo časopisi pisali o čudovito drzni napravi, ki se vije čez prepade in globeli in predstavlja zanesljivo stezo na vrh. In prepirali se bodo ponovno, ali oskrunja taka pot goro ali ne.

Ta dva — zadnja vodnika iz Ovčje vasi — se za vse to ne brigata. Težko kamnito ploščo zavijeta v žakljevino, jo povežeta z močno vrvjo in pritrdita nanjo zanko, da jo lahko nosita tudi dva.

»Zadnje delo opravljam na poti,« pravi Ettore, poslavljam se od svojih mladostnih umetniških sanj. »Vi vsi ste zazidavali samo kline, napenjali žične vrvi in klesali stopnice, pa kronam pot s svojo mladostjo, z najboljšim, kar je v meni. Kar stori človek v mladosti, je najlepše, četudi po sodbi sveta ne velja nič.«

Pesamoca, ki veže pravkar zanko, ga postrani pogleda. Od časa, ko je tu Nemec, polovico vsega, kar se govori v Pratovi hiši, ne razume.

Brandnerjeve oči se zasvetijo. On ve vse: o Ettorejevem seganju po oblakih, o sanjah, ki se niso izpolnile, o novih bojih in novem vzponu. Skrivni poet, ki tiči v Nemcu, gradi poleg borečega se človeka velikansko goro, pramaterijo, ki si jo je podjarmila trdna volja. Tako mora biti, da trezno delo krona duhovnost.

»To je tvoja gora, Ettore. Ko bo tvoje delo zgoraj v skali zasidrano, tedaj ...«

Rezek smeh preplaši oba. Toda nič ni. Pesamosci sta padli iz žepa, ko se je sklonil, vojaška knjižica in ura.Polagoma postaja starec otročji. Zdaj tišči nerodno čebulo na uho, da čuje, ali še tika.

Trije so spodrsnili na poti, premišljuje Ettore. Eden v smrt — drugi v neznanost — in tretji doli v vsakdanjost. Jaz sem zadnji in ponesem, kar je najbolj moje, na vrh. Midva — ti in jaz — sva mladost!

Ali je stari volčji sin sploh še tu? Oba mladeniča skupno dvigneta ploščo — tako jo bosta jutri vihtela čez prepade navzgor, na vrh.

Osvaldo Pesamoca sedi v naslonjaču vdove Pratove. Odprl je uro, potisnil naočnike na nos in zdaj pregleduje, se li kolesja ni pokvarilo. V migljanju zvezd hodi v topli južni noči za Ettorejem in Brandnerjem nekoliko tavajoče in negotovo v slabi luči. Od zadnje hiše sem poje zgoden petelin, toda vzhodno nebo nad Lastovicami je še črno in zvezdnato. V njegovi sivi svetlobi se vije med temi tremi nekdanja vojaška cesta notri v Zajzero.

»Zdaj vem vse natanko«, kramlja Ettore. »Danes ponoči, pred tem važnim dnem, sem se odločil. Ostal bom vodnik, ne zavoljo denarja, temveč ker je tako lepo ljudem razodevati gore. Izbiral si bom ljudi, ki jih bom vodil. Bodisi čisto mlade, ki jim v očeh leži vse polno željá, bodisi stare, ki imajo zadnje lepo hrepenenje. Postati hočem učitelj na gimnaziji ali cello na vseučilišču. Učitelj prirodoslovja. In v dolgih poččitnicah bom zopet vodil. In ta gora bo moje darilo za najvrednejše.«

»Tvoja gora!« pritrdi Nemec.

Poliški Špik pred njimi je črn in reže v zvezdnato nebo kakor velika vrata v zagoneteno večnost. Zvezda se dotika grebena, tako da je videti, kakor bi tam gorel ogenj.

Ko stopajo po širokih zavojih nad Špranjo navzgor, se pričenja počasi daniti. Ni to jutro, ki vriskaje bruhne iz skal plamene, temveč svetloba, ki prihaja od povsod:iz apnenca, iz rušja, iz curljanja oblakov, ki je prepreglo nebo. Zelo toplo je in od rogljev Zmajskega grebena zveni votlo bučanje. Vihar divja v velikih višavah.

Pri vstopu, kjer rase prva žična vrv v steno, obstanejo. Sopeč spusti Ettore breme na trato. Ko vidi Brandner njegov obraz, se prestraši. Oči so mu zasenčene, na licih gori pekoča rdečica.

»Skupaj bi morali nositi. Preveč si se trudil.«

»Nerodno bi bilo, ko bi nosila dva po ozki poti.«

Brandner ne ugovarja. On razume, da hoče Ettore prinesti svoje delo iz lastne moči na vrh. Zanke so napravili le zato, da bi jim na težavnih krajih težko breme ne spodrsnilo.

Nad Turami leže svetle, debele bale oblakov, za vrhom Višnje Gore se kuha in kadi.

»Menim, da se bliža slabo vreme. Ali bi ne pustili plošče tu in je pozneje nesli naprej?«

Ettore okleva. Prevelik je stal ta dan pred njim, da bi se mu zdaj tako lahkko odpovedal. In pot je vendar zavarovana. Kaj je torej to za dva mlada plezalca — mojstra! Če bo le prehudo, bodo postavili podobo v kamnito vdolbino in bodo sestopili, z roko na varujoči žični vrvi.

»Kje je Osvaldo?«

Od zgoraj se zasliši rožljanje železa in kamna. Tam se vzpenja starec, tesno ob poti skozi neki kamin. Tam, kjer je gora nedotaknjena od človeškega dela.

»Osvaldo si privošči nekaj posebnega,« se smeje Ettore, »ogiba se žične vrvi.« Brandner se sprva tudi smeje, potem pa čudoma na postavo gori v skali. Ali je to še tavajoči stari mož, ki je capljal pred neka] urami za njimi po cesti? Če bi ne vedel, da pleza tam Pesamosca, bi mislil, da se raja mudi borec s skalo.

Ruje — ne! »Poglej, kako pleza!« pošepeta Ettoreju. »Tako je, kakor bi kamen božal, kakor bi rasel ob njem navzgor.« 

»Pesamosca je plezal vselej zelo mirno.«

»Videti je, kakor bi plaval z razprostrtimi perutmi ob steni. Nobenega napora, nobenega iskanja in tipanja za prijemi.«

»Ekonomija moči«, meni suho Ettore. »Ze večkrat sem to na njem občudoval.«

Od skalne prižnice zadoni vriskajoč furlanski klic. Kakor električen udarec smukne skozi fanta.

»Naprej morava, jezil se bo, če bo moral predolgo čakati.«

Brandner stopa lahko in brezskrbno ob žični vrvi, postavljajoč noge v široko izklesane stopnice. Za njim hrope Ettore s težkim bremenom, katerega široki robovi se tu in tam, kjer se sklanjajo stene druga k drugi, zadevajo in ovirajo.

Pri škrbini jih sprejme vihar. Z nevidnimi pestmi suva proti njim, vleče in trga telesa, kakor da jih hoče potisniti iz skal, ter jim zapira sapo. Ozka polica drži čez sivo globočino globeli. Iz doline Rio di Montasia se dvigajo pihajoče megle, rasejo in se stegujejo, dokler ne pridejo v progo vetra in se sesedejo kakor cvetovi, ki jih je obglavila nevidna kosa. Tu je čakal Osvaldo in čepel s pritegnjenimi koleni kakor soha, predan na skalnem robu viharju. Ko se mu fanta približata, obrne le nekoliko glavo in brezglasen smeh razgali njegove rumene zobe.

»Lepo, da čakaš na naju!« Ettore odloži zavoj. »Zakaj si šel sploh z nama, če zmeraj letaš naprej?«

»Mislil sem, da hočeš svoj kamen imenitno sam prinesti gor.«

»Saj te tudi ne potrebujem!« renči razdraženi Ettore. »Poprimi, Brandner! Čez to mesto jo morava zriniti skupno.«

In vrv privežeta v zanke. Ettore gre čez polico, medtem ko Brandner čaka na tej strani in varuje. Počasi drsi težko breme nad globino. Enkrat se zagvozdijo vogali v nekem kotu. Takrat se ustavi, čeprav se oba še tako trudita Osvaldo si je bil sezul okovanke in nataknil plezalnike. Kakor kača se plazi po nagnjenih ploščah, pod varovalnimi napravami, poslužujoč se samo raskave skale z njenimi malimi izbočki. Zdaj stoji pod tablo, ki visi na vrvi, na samo za palec velikih stopih nad prepadom.

In vendarle spusti še z eno roko oprijem in pokaže navzgor, kjer je pod previsom uklesan v skalo velik križ.

»Tu je padel Jan Robič«, vrešči njegov glas. »Ako se vrv utrga, bo šel tvoj kamen isto pot, Ettore. Kako bo potem s 'tvojo goro', he?«

»Ne šali se, temveč pomagaj! Potisni nekoliko — tako je prav!« Plošča je zopet prosta in z močnim sunkom jo dvigne Ettore na varno mestece.

»Časi pride stari vodnik vendarle še prav, kajne?« pravi Osvaldo čisto skromno in se povzpne zopet na izklesano stezo. Nekaj korakov oddaljen od fantov stoji na razširjajoči se polici in gleda meglo, ki se čedalje bolj približuje. Globoko molčanje; vihar je hipoma prenehal, zelo daleč šumijo vode Ria. Nad zeleno koroško zemljo onstran nizkih mejnih gorá trepeta sončni žarek kakor begajoča luč izgubljene duše. Poliškega Špika ni videti več veliko. Rdeče grebenske skale, strmi snežni žlebovi, črne globeli in razpoke — vse se potaplja v padajoči sivini.

»Zdaj mislim tudi jaz, da pustimo kamen tu in sestopimo,« pravi naposled Ettore.

»Ali pa pojdimo brez njega na vrh«, predlaga Brandner. Po gorski poti za nas to ne bo pretežko, četudi nastopi slabo vreme. Meni so gore tako že skoraj ljubše, kakor da stojijo tu kakor podobe na razglednicah.«

Ako grem na vrh, vzamem kamen s seboj, pravi zagrizeno Ettore. Tako si je bil to zamislil, zakaj pozneje ko bo že toliko in toliko tujcev šlo po tej poti, ga ne bo nič več mikalo.

In tako stopajo v mrtvo, breztelesno sivino po stezi, ki je rdeča od sveže lomljenega kamenja. Ettore nosi ploščo ponekod potiskajo veliko težo čez ozka mesta ali jo vlečejo skozi kamine. Tako molče kakor nemi nič, ki jih objema.

»Kje je prav za prav starec?« vpraša Brandner.

»Kaj jaz vem! Tekel je naprej. Mogoče ga je strah pred nevihto.« 

Če bi bilo jasno, bi morali videti zdaj Kanin z njegovo belo plapolajočo ledniško preprogo. Od tam sem pa prihaja iz nevidnosti le hudo grmenje.

Cenghija, velika polica! Še leži sneg na njej, toda skalna stena je kopna in tvori globoko razpoko.

V laseh prasketa, a iz cepinovih konic brni. Od časa do časa švigne bledo, negotovo svetlikanje skozi plasti oblakov, votlo bučanje valovi po zraku.

Oba zavijeta krog vogla. Zdrzneta, potuhneta se, dokler se Ettore jezno ne zasmeje. »Tu je vendar!« V megli povečan, velikanski in neresničen, kakor da je siv svilen zapredek, stoji na robu Cenghije moški. Videti je, kakor da plove nad globino.

»Pojdi Osvaldo, zlezli bomo v robno razpoke, dokler vreme ne odneha.«

Starec se počasi obrne z obrazom proti njima. To so tuje poteze, spačene in krute. Smeje se.

Zakaj se smeje Pesamosea ob tej uri? On ne odstopi skalnih rogljev ob prepadu in gleda znova navzdol. Modri plameni plešejo krog njega, ga oblizujejo in skačejo ob njem gor in dol. Ognjene kače se ga ovijajo, plameneče verige kakor tekoče zlato vise na njem. Njegov obraz je še bolj suh ko sicer, lične kosti se odbijajo še močneje, očesne votline so globoke in črne. Nekdo je zakričal, zakril obraz z rokami.

Prepad je kakor velika ob robeh vzbočena skodela. Kakor visoka dolina, polna kamenja, krnica iz proda in mela. Ettore ve povsem dobro: nikdar nihče gledal od tu v Krnico. To je bil samo prazen zrak, globoko spodaj dolina in gozdovi, čisto zunaj bele hišice dunjiške.

Brez teže visi krnica v nagrmadeni, negibni megli, Čez trda tla se vije počasi neskončna vrsta, prihajajoča iz nič in vračajoča se v nič. Sivi možje brezimci, sklonjenci, nemi služabniki Velike vojne. Njihovi koraki so prazni in brezglasni, so trudni in tavajoči.

Ettore Prato je videl sivo vojsko mrtvecev.

Stokajoč se zgrudi v obrobno razpoko poleg Brandnerja, ki ga naglo potegne k sebi v naj globlji blatnomokri kot med skalo in snegom.

»Kaj ti je? Ali starec ne pride sem? Tam zunaj je vendar najboljši strelovod.«

»Videl sem ... sive može ...« stoka Ettore. Plane pokoncu; ogenj švigne in Poliški Špik strese grom. »Morda ga je zdaj zajelo. Naj umre naposled — naposled!«

»Ampak Ettore ...?«

Mrzlično blebeče ta dalje. »Ali si ga videl prej? Nobenega obraza, nobenega mesa na kosteh. Madona! S kom pa sem živel vse tedne, kdo pa je ta, ki je leta in leta hodil med nami?«

On trese Brandnerja za roko. »Kdo je to, povej!«

Zunaj pada ogenj, grom se vali kakor plazovi čez goro.

»Kje je moj relief?« zatuli Ettore. »Hočem ga imeti, moj je!« Njegove roke se zapičijo v Nemčeve rame. »Od tega vsega mrtvega kamnitnega čoka, od te gore je to edini. edini drobec, ki je oživei. Ker sem jaz tako hotel — ali razumeš, Brandner? Jaz sem ga oživel. On mi tega ne sme vzeti, stara prikazen tam zunaj!« Rožljaje potegne nekaj čez stene, velikanski ognjeni soj razsvetli votlino. Gora zarjove v besnih udarcih.

»Nekaj je padlo — gotovo moja podoba — on jo je vrgel doli k sivim možem — v mrtvo krnico ...«

Zopet plane ogenj na zemljo, vedno znova. Čas zastane, dan se pogrezne v noč. Brandner čuti, kako se skozenj prelije neka] tujega, žarečega. In še pomisli: pot! Umrli bomo na tej poti — železo žičnih vrvi privlačuje strele.

Docela mimo je v votlini, zimaj šumi svečan dež, njegovo trkanje zamira bolj in bolj, potem zaveje v votlino sneg. Ob skalni steni visi razpleten, od strele stopljen kos žične vrvi.

Tako se je zvečerilo okoli Poliškega Špika. Od Tur sem je oster veter razprsil oblake, na jugu zevajo velika vrata v oblakih. In tam je morje, obrobljeno od zelenih bregov zaliva. Morje — široko kakor večnost zvezdnega neba ali večerna molitev ob otroški zibelki.

Tudi sonce sije zopet, preden se potopi v plameneči grob škrlatnih dolomitskih vrhov. Plašen, ljubkujoč žarek se prikrade v ledniško razpoko kakor na novo se prebujajoče življenje. Nič več ne greje, toda luč prodira skozi krčevito zaprte veke.

Še enkrat se zdrzne Brandner ob spominu na prestano. Toda nič ni tu, česar bi se bilo treba bati. Osvaldo Pesamosca — kakor vedno! S trdim zaprtim obrazom, z belimi lasmi, ki jih je razmršil veter! Čelo in sence natira Nemcu z žganjem. In vidi odprte oči ter mu pokima. »Jaz sem se skril tam zraven, deset metrov od tod — tudi v obrobni razpoki.« Njegov zmečkani obraz izraža skrb. »Strela je naključje, dragi gospod, starcu dá živeti, mladeniča ...«

On ne konča. Tedaj ve Brandner vse. Tiho ihtenje ga davi, toda od sebe ne dá glasu. Opoteče se iz razpoke ven v mrzlo sonce. Gore so bele od novega snega in mrtve kakor marmornati nagrobni spomeniki. Tuje so mu te furlanske višave, ki so živele le s prijateljem, ki ga je zdaj ubila strela. Brandner živi in vendar ve, da mu tu ni obstanka. Na severu se svetlikajo Ture v trpki jasnini in njihovi ledeni vrhovi so kakor srebrne čelade oboroženih mož, kakor vojska jekleno se iskrečih velikanov iz pradavnine. V Ture se zagleda Nemec Brandner, kakor da so bistvo njegovega bistva; v demonskih žlebovih, v ’Loufovem’ kraljestvu, pa je postal tuj, odkar leži Ettore trd in mrzel ob njegovih nogah. In zopet bo potoval in zopet bo nosil v svojem srcu nemir.

Ettorejev obraz pa je svečan in tih, kakor da spi in gleda zdaj v sanjah veliko zagonetko svojega življenja, kar mu je vedno bila ta gora, ta Poliški Špik. Povsem jasno vidi zdaj — morda tudi ve, kaj je s starim gorskim volkom, z očetom slokega, trdega, starega moža, ki stoji kakor zmagovalec poleg mrtveca in premaganega živega človeka.

»Ali ga bomo ... pustili ... tu?« vpraša boječe Brandner. Starec se sikajoče, tiho zasmieje. In dvigne mrtvo telo Ettorejevo in ga drži kakor punčko na svojih rokah.

Mirno in zanesljivo stopa zadnji vodnik iz Ovčje vasi nad globinami in nosi mrtveca v žametnotemni dolinski večer. Ko hoče Brandner za njim, zadene njegova noga na počen kamen. Tu leži podoba luč iskajoče mladosti, ki se je po. sredi razklala z zobčasto razpoko.


  1. ^ V prevodu tudi Poliški Špik.