Pet godcev

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pet godcev
Fran Nedeljko
Izdano: 1889
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-116XM6BP
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Mesar je kupil vola, pa ga je prignal domov. Šel je v hišo po nož, vola pa je pustil zunaj nezvezanega.Hotel ga je zaklati. Med tem pa je vol ušel ter se je napotil po svetu. Hodil je že dolgo,pa je srečal psa, kateri ga je vprašal, kam da gre.Vol mu odgovori, da gre po svetu sreče iskat.„Vzemi še mene seboj," pravi mu pes.„Kaj hočeš ti z mano hoditi," odvrne mu vol,„ker, ako bi jaz le jedenkrat mahnil s svojim repom,zacvilil bi ti, da bi vsa zverjad pritekla skup."„Mar misliš, da jaz nič ne znam," pravi mu spet pes.„Kogar jaz s svojimi zobmi primem, ta me dobro pozna, kdo sem."„Ako je tako, pa hodi z mano," reče vol.Potem sta šla dalje, pa sta srečala oslička, katerega sta tudi vzela seboj. Potovali so dalje in prišli so do mačka, kateri jih je tudi prosil, da bi smel potovati z njimi. In vzeli so ga seboj. — Ko so pa prišli do neke vasi, srečali so petelina, kateri se je tudi z njimi podal po svetu.Tako so zdaj vol, osel, pes, mucek in petelin skupaj potovali, pa so prišli do jedne velike hoste. Ker seje ravno zmračilo, niso mogli nikjer prenočišča dobiti.Dogovorili so se torej, da pojdejo tje, kjer bodo videli kakšno luč. Zatorej so poslali muceka in petelina gledat.Maček je splezal na bukev, petelin pa je zletel na hrast in res sta zagledala v bližnji grapi luč. Napotili so se do tiste hiše. Tam pa so stanovali roparji, ki so ravno imeli veliko pojedino in veselico.Popotniki pa so se zmenili že poprej, da bodevsak šel pred jedno okno, pa bodo začeli vsi skupaj vsak svojo pesem peti. — In res; ko pridejo do hiše,postavijo se vsak pod svoje okno, pa začnejo gosti:vol je tulil, pesek lajal, osel rigal, mucek mjavkal, a petelin kukurikal. Roparji so se jako prestrašili te nepričakovane zdravice, pa so začeli na vse" strani iz hiše bežati.Kakor hitro so pobegnili, odpravila se je nova družina v hišo na pojedino. Pa so jedli in pili, da jih je bilo veselje gledati.Med jedjo so se začeli pogovarjati, kaj jim je storiti, kam naj bi šli spat.„Jaz grem v hlev," pravi vol, „ti pesek boš na dvorišči, osel pojde v hlev za vrata, mucek v peč, a petelin pa na kljuko hišnih vrat!"Rečeno, storjeno. Roparji so hoteli zvedeti, kaj se je na njihovem domu zgodilo, pa so zato jednega poslali gledat.Ta gre na dvorišče, toda ko je prišel tje, vgrizne ga pes, kateri je ondi ležal, večkrat v noge in ga zapodi na vežo. Ko je stopil na vežo, videl je v peči žrjavico, pa si je hotel prižgati luč, da bi pogledal bolj natanjko, kaj se je zgodilo. A v peči ni bilo žrjavice,nego so se muckove oči tako svetile. Ko ga je pa ropar misleč, da je to žrjavica, sunil v oko, razjezil se je maček, pa mu je skočil na glavo in ga je do dobra opraskal. Ropar ni vedel, kaj mu je storiti; hotel je pobegniti v sobo, toda ko zgrabil za kljuko, da bi odprl vrata, skočil mu je petelin v obraz, ki je ondi sedel ter ga je hudo okljuval in s perotmi obtolkel,toliko da mu ni oči skljuval. Zdaj se ropar obrne nazaj, beži čez dvorišče, kjer ga je spet popadel pes in skoči v hlev. Ali tukaj je še le naletel na pravega.Vol ga je namreč s svojimi rogi iz kota v kot metal,osel pa s kopiti tolkel. Vsemu krvavemu in obtolčenemu se vender na zadnje posreči, da srečno uteče k svojim tovarišem, kateri so ga že težko čakali. Ali zdaj so se še le prestrašili, ko so zvedeli te grozne novice.„Ko sem prišel na dvorišče," začel jim je ropar pripovedovati, „vgrizla me je neka majhna žival tako v noge, da sem mislil, da mi jih bo odgrizla. Da se ji umaknem, hitro skočim v vežo, kjer sem mislil narediti luč. Segel sem zategadelj v peč, ali ondi je spet sedela čudna stvar. Ko jaz pomolim roko v peč, da bi vzel žrjavice, skočila mi je spet neka druga žival meni nič, tebi nič, v glavo ter me do živega opraskala.Hotel sem pobegniti v sobo, ali na kljuki čakalo me je spet nekaj, skočilo mi v glavo in me z nekakšnim perjem in trnjem strašno otepalo. Prestrašil sem se ter skočil v hlev, a ondi me je nekdo nasadil na gnojne vile, metal me je iz kota v kot ter me s kovaškimi kladvi nabijal, da je bilo joj! Svetujem vam,ako hočete zdravi in veseli biti, ne hodite nazaj; kajti če se vrnete, bo še vse huje. Pa če tudi vi greste, mene ne spravite tje drugače, kakor mrtvega; kajti jaz predodro vem, kako je ondi. Prestrašili smo dosti ljudi in jih pregnali, a to se ne da pregnati!" Ko so roparji to slišali, začeli so bežati in še dandanes beže po hosti,če se še niso kje vstavili. — Vol, pesek, osliček,mucek in petelin pa so še dolgo živeli v tistem kraji ter se gostili s stvarmi, ki so jih roparji tje nanosili. J. P.