Pet bratov
| Pet bratov Babica pripoveduje Kristina Brenkova |
| |||||||||||||
Pet bratov
Živela je nekoč mati, ki je imela pet sinov. Vsak od njih je bil obdarovan s posebno zmožnostjo. Prvi je bil sledec, da je sledil žival ali človeka še po petih letih. Drugi je lahko v hipu razrušil grad. Tretji je bil strelec, da je zadel zvezdo na nebu. Četrti je bil hiter, da je ujel strelo iz oblakov. Peti je lahko v trenutku postavil grad. Zgodilo se je, da je hudobni duh odnesel edino hčerko kralja tiste dežele. Kralj razglasi po mestih in vaseh, da mu je zli duh uročil in odnesel hčer edinko. Vse junake tiste dežele vabi, naj jo gredo iskat, in pravi, da da rešitelju hčerko za ženo, potem pa še krono in vladarstvo. A boj z zlim duhom ni bil lahek. Premnogi junaki se odpravijo, prehodijo križem svet in preiščejo brezna in skalne dupline, a nihče ne najde kraljeve hčere. Glas o izgubljeni kraljični dospe tudi do petih bratov. Domenijo se in se odpravijo po svetu, da jo poiščejo. Prvi brat hodi spredaj in sledi, kod je šel zli duh, z ugrabljeno kraljevo hčerjo. Gredo po sledi in pridejo pred velik, trdno zidan grad. Tu zmanjka sledu. Bratje vedo, da biva v gradu hudobež s kraljevo hčerko. Ustavijo se in gredo okoli obzidja, a v notranjost ne morejo. — Zdaj nastopi drugi brat, ki v hipu razruši zidovje, da ostane samo še groblja. Ko se grad zruši, se zli duh dvigne iz podrtije in odnese kraljevo hčer visoko pod nebo. A že nastopi brat, ki je lahko zadel zvezdo na nebu, pomeri in ustreli hudobneža. Zli duh izpusti kraljično, ki pada ko kamen proti zemlji. Pa priskoči brat, ki je bil tako hiter, da je ujel strelo, in ulovi deklico v roke. Kraljična je bila zdaj rešena. Bratje jo vzamejo v svojo sredo in odpotujejo proti domu.
Ko zli duhovi zvedo, da so jim bratje umorili poglavarja, se zberejo v veliko trumo in jo udarijo za njimi, da bi se maščevali in bi jim zopet vzeli kraljično. Vojska hudobežev drvi za brati in ko jih ti zagledajo, ne vedo, kako bi se rešili. Pa nastopi peti brat, ki je lahko v trenutku postavil grad. Na mah se dvigne okoli njih močno obzidje in bratje se znajdejo v trdnem gradu. Hudobeži pohajajo okoli gradu, a poskušajo zaman, da bi ga podrli. Ko uvidijo, da ne bodo nič opravili, jo jezni odkurijo. Zdaj gredo bratje dalje proti domu. Kraljično peljejo v rodni grad in jo izroče kralju. Vladar se silno razveseli, ko zagleda rešeno hčer, pa vpraša, kdo jo je rešil. Bratje mu odgovore: «Vsi smo jo rešili.» Zdaj kralj ne ve, kako bi izpolnil dano obljubo in komu naj bi jo dal za ženo. Reče jim: «Dogovorite se sami, kdo bo moj zet! Če ste vsi rešili kraljično, ne morem jaz odločati.« Bratje se posvetujejo, a se ne morejo pogoditi. Sklenejo zato, da gredo domov in povprašajo mater za svet in da prepuste njej odločitev. Vrnejo se na rojstni dom in povedo materi, kako in kaj se jim je dogodilo. Mati jim pravi in svetuje, naj ne razdirajo medsebojne bratovske ljubezni s prepiri in zavistjo. Priporoči jim, naj prepuste kraljično najmlajšemu, drugi pa naj ostanejo pri njem, da mu bodo v oporo in v pomoč. Tako se je tudi zgodilo. Bratje so poslušali materino besedo; prepustili so kraljično in krono najmlajšemu in so ostali pri njem. Skupno so vladali in ker so bili obdarovani s prečudnimi zmožnostmi, jih ni nihče preganjal.
Tolminska pravljica, zapisal Ciril Drekonja