Pestunji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Še enkrat! Pestunji
Pesmi 1
Anton Medved
Mračni hipi
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Le sédi ob meni, péstunja mila!
O letih mladostnih mi ti govoriš,
in v dobo, ki zame je davno minila,
takó čarovito duha mi topiš.

Na hribu imena nezabnega: Žale,
kako je precvitala tukaj pomlad,
in hladne vodice so tu šepetale
in cvetju in travi delale hlad.

In v travi so cveli rumeni jeguljčki,
poklanjali zvončki jim drobne glave,
in v zraku so plavali pestri metuljčki,
čebele po cvetju letale brenče.

Iz trave je vsake, iz vsakega lista
dehtelo življenje v pomlajeni svet;
pozdravljala pesem je stvarstvo prečista,
ko ptičev jo zbor popeval je vnet.

Iz cvetja sem spletal kite milobne
in vezal je s slakom, rastočim iz njiv,
krasil spominke sem z njimi nagrobne
med nemimi mrtveci radosten, živ.

Minila so leta in hrib je odcvetel,
mladosti že čas zvonil je pokop
Kot resen mladenič še kito sem spletel,
položil jo materi zadnjo na grob.

In šel sem na tuje iz hiše očetne,
zapustil i tebe s solzami v očeh;
kako zdaj spominjam se dobe prijetne,
ko vidiva spet se po dolgih dneh!

Družabnica mladega meni življenja,
o pestunja, pravi o njem mi še kaj,
o pravi o dobi mi cvetja, zelenja,
nikar ne vprašuj, kako mi je zdaj!