Pest
| ← La voie de Sicilie | Pest Otrok in jelen Tomaž Šalamun |
Obris in večnost → |
| |||||||
V rastlinah ni novic.
Zidati. Kazati Cagnes sur Mer.
Dišiš v pesti. Dišiš v pesti.
Črni predpasniki padajo s hribov,
trakovi oplazijo trto in rafijo.
Gori rumeno polje in ugaša, praska,
tava ob čereh. Voda, rumeni mulj
vse prekrije. Iz žičnic skačejo
glave, porivajo ven svoje tačke.
En gospod kontrolira kante in kadi.
Mahaš zadovoljno pod potokom las.
In spet je tu plima, luna pisk
pene pod temno skalo. Pograbiti
živali in jih metati. In ko
skačem na glavo v morje s skale,
slišim, kako žvižga koža teleta
v zraku. Na trebuh pada. V prah.
Poči. Še enkrat poči in se
odbije tudi po drugem padcu.
Voha se, da sneži. Ljudje ob
svojih lučkah potuhnjeni.
Sanjajo in mlaskajo in jejo kruh.
Vrata zaškripajo. Zamete tudi
korake, ki se ne vdrejo v belino.