Pesoglavci, pesijonarji.

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Ajdi, velikani Pesoglavci, pesijonarji
Narodno blago koroških Slovencev
Vinko Möderndorfer
Gorski škratje
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Pesoglavci, imenovani tudi pesijonarji, so živeli na Pesjonarskem. Bili so ljudožrci on so hodili v naše kraje lovit ljudi, ki so jih tirali v suženjstvo. Tam so jih pitali z lešnikovimi jedri in ko so se zadosti odebelili, so jih zaklali in požrli. Dva iz naših krajev, ki sta bila ujeta na Pesjonarskem, so že dolgo časa pitali. Nekega dne sta prišla dva pesoglavca pogledat, za koliko sta se že odebelila. Prerezala sta ujetnikoma dlani in se pogovarjala: Prvi je že dober, ima že belo za kožo, drugi pa je še premedel. Oba ujetnika sta pobegnila še isto noč in prišla do reke, katero sta preplavala, čeprav je vodil preko nje most. Na drugem obrežju sta se skrila pod most, da se nekoliko odpočijeta. Pridrveli so pesoglavci za njima in preklinjali: Do mostu sta šla, dalje pa ni sledi, udrla sta se v zemljo! Reveža sta se srečno rešila, ker pesoglavci v vodi ne morejo vohati sledi. Pesoglavci imajo nos, oči sploh celo glavo kakor psi, hodijo po vseh štirih kakor živali a tudi po dveh.