Pesnik se predstavi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pesnik se predstavi
Janez Menart
Spisano: Pretipkala iz Pesnik se predstavi 1969
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1. DEL[uredi]

BELA PRAVLJICA[uredi]

Padajte, snežinke bele,
padajte kot lahne sanje,
kakor sanje omrtvele,
kot spomin na dni nekdanje,
kot spomin na znan obraz,
ki ga zabrisal čas.

Pravijo, da svoje čase
je bila kot vsa dekleta,
da oči je vlekla nase.
Jaz pa vem le, da od leta,
ko mi je življenje dala,
pol življenja ni več vstala.

Oče je preklel življenje
in v obupu in omami
sam si dokončal trpljenje.
S sestrico sva se ob jami
zastrmela v cvetje maja
kot dva zbegana vprašaja.

Potlej leta, brez besede,
so učila nas živeti
dan za dnem na uzdi bede,
ki vendar ni mogla vzeti
tistega, kar more dati
vsaka, tudi revna mati.

Zdaj že daleč so večeri,
ki jih sreča je polnila.
Tihi so bili večeri,
tihi, kot je nje gomila;
toda v grobu, tam ni mame,
tam je le, kar zemlja vzame.

Padajte, snežinke bele,
kot ste padale nekoč.
Glejte, hiše so stemnele,
bela bo, vsa bela noč.
In izhojena stezica
v snegu bo, ko mine noč,
kot na listu tem vrstica,
ki spregovori: Nekoč ...

Tam daleč, daleč, kjer gore
strme na hribe pod seboj,
tam, kjer med hribi je polje,
tam je nekoč ... tam je nocoj ...
tam mračno jezero leži,
tam sredi njega grad stoji.

Po sivih stolpih vije se
zeleno usnjasti bršljan
k rdečim streham. Mehko vanj
odblesk vode razlije se,
kadar izmijejo meglice
bežeči luni motno lice.

Izpod bledikastih zidov
se šiljasti obrisi streh
jeguljijo v prozornih tleh
in v mirnem dihanju valov
se zdi, da s praporci na njih
se poigrava vetra dih.

Privezan čolnič mirno plava
ob vznožju kamnatih stopnic
in kakor vetrc s puhom ptic
se voda z vesli poigrava.
In rosne vrtnice drhtijo,
kot da nečesa se bojijo.
Med potjo eno, v dlan roke,
utrgal kraljevič je mlad.

Z roko na meču tiho gre
po kamnatih stopnicah v grad
le tanki, zvonki smeh ostrog
izdaja mačjo hojo nog.

Desetkrat usnje se lahno
pod stegni je zavihalo
in vitko orlovo pero
desetkrat je zanihalo
in kraljevič molče za hip
pred vhodom se zagleda v kip.

Mrk zre za kip. Kamniti šlem
mu senči kamnate oči;
v desnici kamnati drži
kamniti meč; in levom trem
na ščitu gibki pajek veže
noge v okove svoje mreže.

Zre kraljevič svilene niti
in pajka kopjaste nožice...
Zre jih... in že z glavo cvetlic
raztrga mrežo. In kamniti
stražar zazdi se bolj kamnit,
ko ga oblije lunin svit.

Le tenka nit, ki se po njej
rešuje pajek, še blesti.
Zamišljen kraljevič strmi
v bežeče bitje, ki na njej
se ziblje v sapici, ki že
naznanja rosno zarjo dne.

Ozre se kraljevič čez svod,
se gibko vpne in po bršljanu
zapleza nad kamniti vhod,
prav v krono vrat, in pridržano
na šipo trkne in iz srca
v sobano nežno šepeta:

»Princeska, vstani! Glej, gore
že črnijo se v sivem nebu
in luni že, kakor galebu,
ki v soncu vtaplja se, blede
obrisi v mlečno motni, rani
megli iz jezera...Princeska, vstani!

Poglej, pod gradom že rosice
rdeče vrtnice dojijo
in po obzidkih že budijo
golobčke bele golobice
in pajki, trudni in zaspani,
že z mrež hite...Princeska, vstani!

Že vode jezera s tančico
se rožnato pregrinjajo
in šipe že utrinjajo
poslednji bledi lesk danice,
že noč je na zahodni strani,
princeska moja, čas je, vstani!

Princesa, čas je! Čolnič, glej,
ta čaka. Brž z menoj od tod!
Ta grad je siv... presiv... Na pot!
Nekje tam onstran daljnih mej
blesti se grad pričakovani...
Princeska moja, vstani, vstani...«

In vstane bled obraz v sobani,
ponavlja "vstani!" in ga gleda...
in lica bolj in bolj so bleda...
in glas šepeče: "Sine, vstani!"...
Pri vznožju sinko se vzravna
in knjiga mu zdrsi na tla.


JESENSKI DAN[uredi]

Mrak. Sivina. Gole veje.
Zgrabljen starček sred poti.
Hlad in praznost. Prsi greje
le spomin nekdanjih dni...

Mračna soba. Na blazini
bledi materin obraz.
Hlad.Tiktakanje. V višini
topli, božajoči glas...

"...gresta, gresta po ravnini
Zlati vitez, Črni škrat....
Tam v daljavi, v mesečini,
na višini Sinji grad...."

Oh, kako bi rad v tem mraku
sedel k vznožju, kot takrat,
in poslušal o junaku,
ki je srečo šel iskat.

Toda mrki dan razgrinja
vlažne, sivkaste megle
in otožno me spominja
pravljic, ki pod križem spe.

PESEM ODHODA[uredi]

Troje visokih dreves
v sivino zabada konice.
Kakor mušice
na troje kokotjih peres,
nanje, igraje svoj ples,
sedaj ptice.

V motnem sijaju zvezd
so brale ukaz jeseni:
veter ledeni
maršira iz severnih mest
po cestah neba. Iz gnezda! Iz gnezd!
Že listje krvavo se peni.

Nemi poveljnik mraz
kot v polke nabira jih v jate.
Sonce si s kosmi nasmukane vate
otira krvavi obraz.
Leno pobira čas
z drevja okraske zlate...

Nemo v soparah sivin
črna armada čepi.
Nemo čepi...Zadrhti, zavrešči...
 S krikom raztegne se v klin
in se v sivino daljin
utopi.

VOJNE SLIKE[uredi]

KOLONA[uredi]

Veter brije, dež prši,
noč se spušča na zemljo.
Kot da bi mrliči šli,
drug za drugim v dalj gredo.

V vsakem srcu je boleč,
komaj tleč, dogodek sanj:
včeraj šel je eden več,
jutri šel bo eden manj.

Veter brije, dež prši,
noč se spušča na zemljo.
Kot da bi mrliči šli;
drug za drugim v dalj gredo.

POHOJENA SLIKA[uredi]

Fronta šla je. V pustem jarku
obledela slika:
kodrolašček, ki se ljubko
mamici dobrika;

mamica ga srečna gleda
in se mu smeji.
In ne ve, da je na robu
bleda sled krvi.

HRAST OB CESTI[uredi]

Tiho veter bele barke
vozi prek neba
in z vodami v leni roki
tiho se igra;

tiho v razcveteni krošnji
hrasta šelesti
in na zadnji veji, tiho,
maje kos vrvi....

VOJNO SODIŠČE[uredi]

Trinajst jih je; privedla jih je straža.
Kot da sodriki Hada bi sedeli,
molče sedijo trije colonnelli.
Obtožnica navaja: Sabotaža....

Nihalo spe. ―"Obtoženi prizna.." ―
Molče sedijo trije colonnelli,
pisalni stroj pa votlo zadrdra,
kot da bi zadrdrali streli.

TALCI[uredi]

Jesen.Večer. Srebrni sij
na hladne, bele križe lije.
Od e žareče domačije
je zvabil mačko vonj krvi.

In leno zdaj caplja med križe,
zeleno ji žare oči,
caplja, pod zidom občepi
in zgrabi se in liže, liže...

PADLI GVERILEC[uredi]

V temni gošči pod nasipom,
tam kjer je iztiril vlak,
teden dni je ležal v blatu,
s kroglo v hrbtu mlad mrtvak.

Gnilo lice,gnile roke.
Muhe, črvi in mrčes.
V dlani puška. Na kopitu
dvaintrideset zarez.

SONČNI ZAHOD[uredi]

Dolga, črna senca križa
čez gomilo pada.
Vzvrnjena leži ob grobu
rjasta čelada.

Skozi luknjo v njej bled žarek
tiho lije vanjo,
kot da kaže: tule šla je
krogla skoz lobanjo.

PRAVLJICA[uredi]

Med smrekami je mah zelen,
na mahu križ, grobo stesan,
ob njem je gautrož zasajen,
pod njim je mrtev partizan.

čez grob na to in ono stran
mravljinci svojo pot drobe.
Znan jim je križ in gautrož znan
in mah je mah, kot kje drugje.

GROBOVI[uredi]

Veter brije, dež prši,
tiho noč od vzhoda gre.
Cvetje po grobeh drhti,
pod zemljo kosti trohne.

Rojstvo upa: boš ― ne boš?
Čas-sodnik čez zemljo gre
in določa: boš ― ne boš...
enim da in drugim ne.

Tiho noč od vzhoda gre.
veter brije, dež prši.
Pod zemljo kosti trohne,
cvetje po grobeh drhti.

NOŽ NA KMEČKI MIZI[uredi]

V gibkem odsevu luči
muha sedi na njem.
Oster je. Dobro kaljen.
Kruh se topel kadi.

Stožec luči nanj pada
v gibkih sunkih prepiha.
Kruh, se zdi, težko diha:
noževa senca vbada.

Dobro je nož kaljen,
spiljen in priostren.
Žleb pa je pustil sled.
Nekdaj je bil bajonet.

Mati prekrižajo z njim:
Oče, Sin, Sveti Duh.
Mučim se, ko vanj strmim,
da vidim, da reže kruh.

POPOTNA PESEM[uredi]

Dva mlaja nosita napis čez most;
SPOMINSKA PARTIZANSKA VESELICA
Skoz vas gremo. Kot zgrbljena starost
za nizkim zidom sklanja se ženica.

Na rjavo prst je šopek položila
iz belih rož in maka in plavic,
zagrebla vtiske mačkinih nožic
in s prsti sivi pesek pograbila.

Večer je vse, kar jo, mogoče, čaka.
Kot zgrbljen kip odet v pogrebno svilo
se skladnja nad ožarjeno gomilo,
kjer z lesom križa gnije petokraka.

STARA HIŠA[uredi]

Pipa curlja nakit.
Sonce prešteva prah.
Sapa pometa zadah.
Delavci rušijo zid.

Cesta tepta si stezo
skozi zamrle spomine.
Sveder kot misel rine
dan v prijetno temo.

Starim ljudem in dnem
stala je ravno prav.
Čas jo je premendral
s suho pripombo: Grem.

Zid se kruši na tla.
V meni nekaj boli.
Kot da ta hiša stoji
v starem okraju srca.

JESENSKI AKVAREL[uredi]

Megla je siv, svilen,
počasi vpijajoč papir,
ki nanj večer
z brezbrižnostjo narisal je jesen.

Svežina. Hlad. Sadovi so na tleh;
in ptice za gorami;
semena v zemlji ... Po poteh
korak tišino drami.

In vse, kar je bilo,
se zdi,
da znova bo;
in vse, kar bo,
se zdi,
kot da je že bilo.

2. DEL[uredi]

POTEPINOV ELDORADO[uredi]

Umazan, skuštran, razcapan
sem se potepal po cestah.
Objesten, zvit in nasmejan
sem brez skrbi iz dneva v dan
teptal obcestni prah.

Brez žalosti in brez skrbi,
tuj jok mi, tuj mi strah:
in če trd kamen prileti
in če žaljivka zaboli,
poleže se kot prah.

Še spomin: H grobu krsta gre;
in jaz, s kadilnico v rokah,
prešerno zrem ljudi v solzah,
ko zadoni "spominjaj se,
da boš pepel in prah".

Še vidim: Bajsek se baha
in vlači žemljo po rokah...
Beseda sem, beseda tja
in pod pestjo se bajsek vda
in vznak telebne v prah.

Svobodni, mali cesar cest,
nikdar nasilen, nikdar plah;
moj zakon čast, moj rabelj pest,
zaveznik moj prijatelj zvest,
kraljestvo cestni prah.

Bilo je to. Zdaj sem "gospod".
Ljudi in smrti me je strah.
In v bistvu velik sem falot,
čeprav si ,preden grem na pot,
osnažim s čevljev prah.

JARA GOSPODA[uredi]

Gospod se v ličnem fičku pelje,
a trebuh melje kislo zelje.

KANTONSKA PESEM[uredi]

Kot truden Kurent ob cesarski cesti
ustavljam se palcem, ki že para mrak,
avtomobile, da bi smel priseti;

in v podzavesti šteje mi spomin
kot stroj: sto osemnajst tovornih
in dvesto triindvajset limuzin.

Modra bo ta... Postarana gospa.
(Najlepše na obrazu ― so očala).
Na zadnjem sedežu dva obrita psa.

v to stran strmeča kot konkvistadori
iz svojih belih čipk na Indijanca;
 in ona (s kretnjo): "No place, sorry"

In spet stojim na sivi avtostradi
in s palcem vniz (kot Neron v Koloseju)
naprej ped avti vneto telovadim;

in mislim: bom na tej življenjski cesti,
ki vodi iz nelepih (v kakšne?) dni,
sploh smel in mogel kdaj h komu prisesti

mar bodo se vozili zmerom psi?

PESNIK SE PREDSTAVI[uredi]

Kadar se kdo legitimira,
na vrsto pride tudi vera.
O njej le to: za mladih let
rad bi v nebesa šel sedet;
a zadaj zrelejšo sodbo dam:
le enkrat osel gre na led;
dovolj, da sem prišel na svet
in nebi rad še kam drugam.

Od rojstva mi je pasje šlo,
zato sem nizek in droban.
A slišal sem, da bi lahko
dosegel še zakonski stan,
če bil bi malo manj otrok,
za decimeter bolj visok,
za kilo težji in kosmat,
da žgačkal bi dekliški vrat.

Pa to najhujši ni problem,
še hujši dela mi skrbi
in, ker je skupen vsem ljudem,
je vreden nekaj besedi:
odkar zagledal sem ta svet,
o sebi mislim, da sem genij
in to poudarjam spet in spet,
a teh izjav nihče ne ceni.

Kaj bi! Žal, pesnik sem postal.
Moj svet je svet stopic in rim.
Ljudem se malo mahnjen zdim
in deloma imajo prav.
Ko se vrstnikov spomnim kdaj,
mi je pri srcu kar hudo.
S komolci šli so kot je šlo
in zdaj imajo položaj.

Jaz pišem,belim si glavo
in,če kak tisočak dobim
za honorar,se že zbojim,
da bo morda mi boljše šlo.
Zato poženem ga čez noč
in dalje upam v paradiž,
o izobilju sanjajoč
in reven kot cerkvena miš.

Kup starih knjig,par prhkih rjuh,
globin,krtačka za zobe,
kitara za bolj slab posluh
in v menzi sunjen nož za kruh
vsa moja je posest,seve
če anuliram slabo ime.
No,sto let bom že pretrpel;
več pa tako ne bom živel.

Nič nimam. In tako je prav:
imam dokaz,da nisem kradel.
A če bi vendarle kdaj padel
v roke pravice,mi bo žal,
da bom smeje pred tronom stal,
ko mi sodnik bo bral zločine
in nekaj let zapora dal
in z njim zaplembi imovine.

In razen tega mi je žal,
da,ko v gospodu bom zaspal,
ne bo z mano zapuščine,
da bom cenen pogreb imel,
da malo jih prišlo bo zraven
in bom tako postal manj slaven.
A kljub vsemu sem le vesel:
me bo vsaj kak sorodnik klel

No to je vse. Sicer lahko
bi pesem lirično zaključil,
češ da kar srečen sem tako-
A kaj bi z rimanjem se mučil,
saj vsi podatki zaželeni
so zbrani kje (za vsak slučaj):
tam vejo najbrž vse o meni,
vse,kar jaz sam vem-in še kaj.

==ZAVIST==
Pdkar za Lajko ve ves svet,
mi je kar žal,da sem poet.
Več upov bi imel na slavo,
če bi rodil se s pasjo glavo.

==ZADNJA STRAN LUNE==
Ne vem,zakaj ljudje
za Luno si žele
po mojem so tako
že nekaj let za njo.

==ČE BI BIL...==

<poem>
Če bil bi ogenj, bi razvnel ljudi.
Če bil bi veter, bi skrbi pregnal.
Če bil bi voda, vino bi postal.
Če bil bi bog, bi rekel, da me ni.

Če bil bi papež kar nerad bi bil,
iz hudobije papež bi ostal.
Če bil bi kralj, bi Engelsa prebral
in legel v grob in prav marljivo gnil.

Če bil bi Smrt, bi se pri priči ustrelil.
Če bi Življenje bil, bi skonzerviral
sam sebe in se med ljudi razdelil.

Če bil bi Janez, kot sem in sem bil,
bi ženskam vsa mazala rekviriral,
zrcala pa za jezo jim pustil.

VAŠKE KLEPETULJE[uredi]

Cigu-cigu, cigu-cig...
Tam pri štern vre brbljanje,
zloben smeh in hehetanje,
zdaj pa zdaj začuden vzklik,
klokotanje vode v vedra
in cvileči cigu-cig.

Kakor kembelj, ki pomoči
prosi, ko gori senik,
kliče k šterni škripajoči
cigu, cigu-cig.
Urno, kot da pot jih bode,
z vseh strani hite kmetice,
da zbrbljajo si novice
pod pretvezo škafa vode.
K licu se obrača lice,
vse bolj teče jim beseda…
To skrbi propad device,
ta pometa prag soseda...
―...pa sem djala de je djala... ―
―...duanjs je tulu koker blazn... ―
―..kaže, de bo šlo narazen... ―
―..čof! pa mu je primazala... ―
vse križkražem, vse brez reda,
jezik, kretnja, zvit namig,
prava babilonska zmeda,
vmes pa cigu-cig...

Strehe temne so postale,
osem jih odbil zvonik.
Ženske so se naregljale
in po hišah odšvedrale.

V mraku le polglasen vzklik:
"Kmalu pozabila bi na vodo!"
in osamljen cigu- cig...

PODEŽELSKI PLAKAT[uredi]

POZOR!
Kulturno-umetniško društvo "M.I.R."
vabi vso faro
vse mlado in staro
na
LITERARNI VEČER
Berejo
štirje mladi
literadi:
kapetan Kovič
palček Anton
Janez Minartti
in Čiro Vrag
(ODMOR)
Po prireditvi
ob Kapljici Božji
PROSTA ZABAVA S PRETEPOM
(Pridite z noži!)
                        ODBOR

ČLOVEŠKE ZAPOVEDI[uredi]

           1
Veruj le v tistega boga,
ki v banki svoj oltar ima.
           2
Ne kolni! Psovk domačih ni,
a tujih jezik ne trpi.
           3
Počivaj kolikor se da,
saj kdor manj dela, več velja.
           4
Spoštuj rodbinske in druge zveze,
ker le po njih se kam prileze.
           5
Ne ubijaj, ker boš slabe volje,
da drugi znajo mnogo bolje.
           6
Ne kradi! Saj kar vkup boš spravil.
ti bo že kdo spet podržavil.
           7
Ne laži! Svet je sit reklame
in še resnic več ne verjame.
           8
Ne želi bližnjega žene―
kaj drugim lajšal bi gorje!
           9
Ne misli, da kaj zamudiš,
če kdaj kak paragraf prespiš.

CROQUIS[uredi]

Kavarna. Miza: marmor, mrzel, siv―
življenja otipljiva prispodoba.
V kozarčku konjak; nizko izpod roba;
in lužica tam, kjer se je polil.

Prst čopič je in lužica paleta;
lenobno rišem: hišica, drevo,
nad hišo sonce, klopica pred njo
in roža, ki ob roži se razcveta.

In še stezica, ki drži od hiše
in lepa žena, ki med rože leže...
A vtem natakar vljudno predme seže,
pobere vse in mizico pobriše.

In gledam ga, kako svoj pladenj nosi,
kako opleta sem ter tja s prtičem
in skoraj žalostno za njim zakličem:
"Gospod natakar, še en konjak, prosim!"

PESNIK SE POPRAVI[uredi]

Naš čas je čas, ki rad vse zrevidira,
zato želim svoj novi lik sklesati.
S tem bo prišla na svoje tudi vera,
ki hrepeni kup dogem dokazati
in eno bo iz mojega primera:
sem troje in en sam ubožec hkrati:
sem oče, sem sin muze in sem duh,
ki z duhom za trojico služi kruh.

K "očetu" le prav kratek komentar:
sem tudi mož (čeprav le bolj za šalo).
No, bil sem ravno prav težak in star
in velik in imel sem vse ostalo,
pa me je vzela. Zdaj sva srečen par
(če odračunam običajni kalo).
Le brada je slab moški rekvizit:
vsak dan poslušam: "Spet si neobrit!"

Kot sinček muze sem vse bolj zaspan;
in če že vstanem, vstanem z levo nogo.
Pa tudi če bi vstal na pravo stran,
bi zapeljali me na stransko progo.
Za genije sem sploh že pokopan
in jaz sem se kar vživel v svojo vlogo:
odslej naprej bom le še živ mrtvak,
ki kdaj pa kdaj pohvali umski mrak.

Ta sklep obenem je najboljša pot,
da kdaj postanem vzoren državljan:
priljubljen in lepo zalit gospod,
molčeč in po potrebi pokesan,
in da se kdaj še zrinem kam v kak kot,
kjer se le kima osem ur na dan,
v ostalem pa skrbi za mirne vode
in gleda v zrak in hodi na sprehode.

In da bi kdaj dosegel ta namen,
sem po pravilu, da gre v tretje rado,
le diplomiral (in sem zdaj učen),
kar vzradostilo ljudsko je armado,
saj sem iz nje lahko bil odpuščen
pol leta prej ko drugo"djačko stado"
in sem lahko odšel v tovarno sanj
in je pri filmu še en genij manj.

Tu delam nekaj, sam bog vedi kaj!
a v glavnem to, kar nisem nikdar znal:
računam: gor in dol, naprej, nazaj,
kdo več, kdo manj denarja bo pobral
in romam kakor Romeo na kraj
sestankov večno mladih obravnav
ter s tem skrbim za tuje blagostanje,
sam čakam pa na smrt in stanovanje.

A naj bo kakorkoli ― ta poklic
me je poučil, da je svet ― denar,
zato v hranilnico razvnetih lic
odnesem vsak še topel honorar
in znam razbrati iz pesniških vrstic
(kot drugi) ceno kavčev in omar
in pa obratno, s tem da pravim ženi:
Postelji "Byrona"!, "Jesen" zakleni!

In gon lastnine (vzgon kulture mlade)
mi že bistri moralo in posluh:
kot pivec sem že skoz in skoz propadel;
in ker še v menzi sunjen nož za kruh
mi na Angleškem je nekdo ukradel,
sem zdaj brez greha kot sam sveti duh
in kmalu goden bom za sinekuro,
za plešo, dolgčas in poslednjo uro.

Tako bom kot normalen državljan,
le s senco, da sem prva bil poet,
med gospodinjske stroje zakopan,
zapustil bančno knjižico in svet.
Na kamnu pa bo zlat napis vklesan:
Umrl je od sreče. Star sto let.
Morda pa pridem kdaj še v zgodovino
kot vzorec sreče za vso domovino.

A kljub trebuhu, ki mi v klasje gre,
se mi kdaj v tihi uri še zahoče
neviht in toče, zvezd, ki v noč žare
in zdrave sile k soncu tipajoče ―
in na rešetu časa mi srce,
očiščeno vseh plev, kot dete joče
in v pajčevinah misli mi zasije
lesk solz nedokončane elegije.

A kdo to ve? Ljudje skrbe le zase,
vsak se v svoj mali, lepi svet zapira.
Še javna varnost ni kot svoje čase,
še ta o meni več vesti ne zbira.
Tako sem v svetu sam kot štor sred jase,
ki neopazno ga razžira čas.
Tako se vse na bolje korumpira ―
pa se iz solidarnosti še jaz.

LJUBI KRUHEK[uredi]

Ko še pleničke sem zlatil,
lepo pri mamici sem pil
in nisem se prav nič boril
za ljubi kruhek.

Ko drsal šolske sem klopi,
spoznal sem: mnogo je ljudi
in vsak peha se in poti
za ljubi kruhek.

Ko trezno sem v življenje zrl,
sem vse bolj redko z njim se sprl
in marsikaj molče požrl
za ljubi kruhek.

Ko sem polagoma starel,
za dom in ženo sem skrbel
in mnogo lumparij počel
za ljubi kruhek.

Ko se mi je že zgrbil stas,
mi trebuh visel je čez pas
kot jasen in vabljiv oglas
za ljubi kruhek.

na grob je vklesal kamnosek:
TA, KI TU GNIJE, NI BIL JACK;
A, GLEJ, PREŽIVEL JE SVOJ VEK
ZA LJUBI KRUHEK.

3.DEL[uredi]

CELULOIDNI PAJAC[uredi]

Vse je zaigrano,
vse je šlo k hudiču.
Kar mi da življenje,
je kot ničla k niču.

Sem samo pajacek,
ki ga stre mezinec.
Žal da tak pajacek
nosi v nogah svinec.

Če spustiš pajacka,
ko stoji na glavi,
se spet sam od sebe
na noge postavi.

V tem je vsa nesreča,
vsa obstojnost niču,
sicer vse odšlo bi
prav zares k hudiču.

IZJAVE[uredi]

Nihče ni za vojno in vsi so za mir
in vsi so za bratstvo, nihče za prepir.
Od same ljubezni vsak čas na granatah
bo vtisnjeno geslo: Darilo za brata.


OTROCI SE LOVE[uredi]

A-bomba
A-bomba
H-bomba
H-bomba
T-bomba
T-bomba
Te bom bom
Ti bom bom
To bombo
Tu bomba
Ta bomba
"Tata, bomba!"
Bim-bam-bom

Križ-kraž
 paradiž
sveti Peter
ti loviš!

EINSTEINOVA ANEKDOTA[uredi]

Na vaše vprašanje bojno,
kako bo s tretjo svetovno vojno,
povem:
kako bo s tretjo, ne vem,
na znanje pa dajem:
četrta bo spet s fičafajem.

IZGUBLJEN DEČEK[uredi]

Postal sem pred mesnico nehote:
zajetna, odrezava mesarica,
v roke krvava in zaripla v lica,
je rezala teličkovo srce.

Pred njo so stale žene in dekleta,
čakaje v vrsti, ki je leno šla.
In vsaka vzela je kak kos teleta
in zdaj pa zdaj katera kos srca.

In kakor prej v mesnico je prišla,
je spet odšla z razmišljenim "adijo".
Jaz pa sem dolgo stal pred mesarijo,
pretresen s to tragedijo srca.

In stal sem tam kot izgubljeni deček
in zrl mesarici pod roke
in slutil: ko raznesejo srce,
ostanek pade komu za nameček.

ODISEJA[uredi]

Mnogo je že bilo,
mnogo bo še prišlo.
Sredi morja temni
parnik in dalje gre.

Luka je tam za njim,
luka je tam pred njim;
v nebu neurje spi,
v morju je noč vode.

parnik pa dalje gre;
pena mu v kljun bobni:
mnogo je že bilo,
mnogo bo še prišlo ...

DROH[uredi]

Ne, ne še na tem,
na naslednjem ovinku ...
čuj, topotanje ubito bobnečih kopit
po snežno preprogasti poti ...
je mar srca utrip? ...
bo v hipu izstopil iz iskrih snežink
in nemo zajezdil naproti ...

Na iskrem oklepu grebenčki snega
železni naličnik spuščen
meč težko kovan iz srebra
konj črn kot vran
ves z zlatimi resicami okrašen
pol konja za njim praporščak
z bandercem na kopju da znak
vojščaki ―
v brezkončnih troredih rojeva jih snežni vihar ―
ustavljajo vrance
snežinke nemirno se spuščajo jim k nogam
kopita igrajo se z njimi ...

Buge waz primi!
Sem ga mar vprašal: Kam?
V režah naličnika svetle oči
roka v železje odeta
težka se dviga
prst šklepetaje pomiga
šlem zadoni;
(kaj ni to glas srca?)
"TJA!"
Tam je Gospa sveta,
tam je Krnski grad,
tam kamen hrani
dolga stoletja
zlizan napis:
PRAVDO BRANY ...
 
Nemo spodbode ostroga,
kopje da znak,
topo bijoča kopita
strižejo v snegu korak.

S kopjem se zibljem v sedlu
v srajci jekleni.
V mraku med konjskimi uhlji
sneg se pršeče peni.
Enakomerno mrmrajo
v noč kopita nešteta:
Tam je Gospa sveta,
tam za železno ograjo
kamen prastari hrani:
PRAVDO BRANY ...

V šipi se vžge cigareta.
Vojska se v blisku stopi.
Noga zave se, da je napeta,
roka kljuko spusti.

Eče bi ded naš ne segrešil ...

Šipa je prazen, bel TV ekran:
iskro, nemirno sneži.
Zadaj v temo Gospa sveta beži,
spodaj je smer Karavank.

Veterin sneg. Mercedes brni.
Kaj je tam? Ljubka je, mlada.
Ura nenehno sekunde lovi.
Bencinski kazalec pada.

DOMOVINA[uredi]

Pariz,tam za čelado Pantheona,
ves raziskren kot morje od planktona.

A vseh teh stokrat milijon luči
teme, ki v prsih je, ne razsvetli:

bolest, ki se skotila je doma,
je z mano kakor zvesta psica šla.

In zdaj sva tu, v tem mestu davnih sanj
in kot dva slepca v noč strmiva vanj.

In vseh teh stokrat milijon luči
teme, ki v srcu je, ne razsvetli.
        
Le daljnji ščip, samotni ščip brez zvezd,
ki vidi milijone ptic in gnezd,

z blažilnim žarkom nežne mesečine
ozarja temo moje bolečine

in na ves svet rosi bel žamet cest,
da čezenj roma utrujena bolest.

če z reke, čez gorovja in ravnine
v zeleni otok moje domovine,

da tam poklekne in zašepeta:
Boli povsod, a naj boli doma.

MLINSKO KOLO[uredi]

Tako, brez hlapcev, ni več šlo―
oddaj in davkov kot gnoja
in aktivistovo oko,
ki gleda te kot mačka psa...
Težko bilo je, pretežko...
Zaškripal je z zobmi: "Za ― druge!",
podpisal akt, pomel oko
in bil je član zadruge.

V zakmašnem gvantu se molče
po blatni cesti vrača.
In dohitijo ga možje;
in govore; in z njim gre;
in peti liter plača.
In z duše strah se odvali
in že razjarjeno kriči:
"Si čul ga, ko nam je dejal:
Kdo pa vam sploh je zemljo dal?
Ta zemlja sploh ni vaša!
Ta zemlja je za vse!
Preklet hudič, bi mu že dal!
najprej na naše žulje žre,
potem se pa oglaša:
ta zemlja sploh ni vaša!
Ta zemlja je za vse!
Zares sem skoro že pijan,
a stvar je jasna kot beli dan!
Moj rajnki oče, bog se jih usmili,
so, vse veste, naš grunt mi zapustili;
in njim ga dal je čez moj ded,
in dedu ded, in dedu ded ―
ta grunt je naš že tavžent let!
Kdo je na hribu sekal gozd?
Kdo, vprašam vas? Moj ded
Kdo je obokal dolnjo klet?
Kdo, vprašam vas? Moj ded!
In kdo naš skedenj je pokril?
Vsi veste, da moj stari!
In kdo od dne, odkar je živ
na gruntu gospodari?
Kdo, vprašam vas?
Bog in hudič vesta, da jaz!"

Še dolgo vpil je in rotil
v razjarjeni bolesti,
pod večer pa se znašel je,
pijan kot čep, na cesti.

In klel je, zmerjal in psoval
in renčal kot tepen volčjak
in zaletavo se majal
po blatni cesti v mrak.
In vsak korak je bil težak
kakor na vilah gnoj,
kot da ga strah je luž in mlak
in mraka pred seboj.

Težak je šel in se zmajal
vzdolž mlina in na brv,
se zgrabil na oporni drog
in predse se zazrl.
In dolgo zgrbljen je strmel
v obris zgaranih rok
in medlo luno v vodi klel
in jokal v hladni tok.

Moj ded in tega deda ded,
in dedi težkih tavžent let ...

In tok mu speljal je oko
tja k mlinskemu kolesu.
Bilo mu je, kot da kolo
se mu vrti v očesu.
Vrti, vrti, in še vrti
in še, in še, in še...
Kot da bo zmlelo mu oči,
kot da možgane stre.
Naprej, naprej, ves čas naprej ―
v kri, v žile, do srca,
kot da ves težki svet seklja ―
o, bog! ustavi ga!

Vzvrtel se je, izgubil tla
in v prazno zgrabil oberoč
in zdrknil v motni tok vode
in kriknil na pomoč.
Skoz vrata mlina snopoma
je planil soj luči.

Kriče pritekli so ljudje
in z lučjo ga našli.

In bledel je vso dolgo noč,
kako drsi, drsi v vodo,
kako se davi: Na pomoč!
kako z valovi toka gre,
kako je treščil pod kolo,
ki ga z lopaticami tre.

REQUIEM[uredi]

Zlati
IHS
v kamnu nad vrati.
Duh davnega deda
iz polžastih letnic, iz zlatih začetnic
gleda
v hlev, na gnojišče, v svinjak,
skoz oreh, že shiran od let,
čez gmajno, na kamnati svet
in v plešasti hrib in v sonce za njim
in v trepetajoči sončni trak,
ki živ in iskriv od mušic
umika svoj zadnji korak
čez zlizani hišni prag.

O, v kamen vklesani jok!
O, zadnji mrak!
O, hvala ti milostni bog,
da z vago nebeško si zvagal naj drug
izpije ta kelih muk!
O, trikrat ubog
ti moj sivolasi pravnuk,
ki jokaš in vendar ne veš, kaj je jok,
ki v mlinu brezupa ne veš za obup,
ti zadnji otrok mojih otrok,
ki še ob nedeljah po grapah pehaš
se k fari na klic zvonov
in snemaš zakmašni črni klobuk
in sklepaš dvoje okornih rok
in veš, kaj je Bog,
ti zadnji, ki zmučeno sedaš na plug
in vole trepljaš in kako za šalo
potarnaš jim skrb srca:

" E, Čadek, še malo
pa greva počivat oba!"
Ti zadnji, ki sam, zapuščen od otrok,
na vegasti klopi pred hišo sediš
in mračen se vtapljaš v jesenski mrak
in, kot da si v mislih že sklenil naš krog,
strmiš na izlizani hišni prag!

O, koliko nog, o koliko rok,
dan za dnem, dan za dnem,
petdeset, sto in dvesto let,
dež in pripeka in led in sneg,
koliko plugov in svinj in telet,
koliko zrnja, voz in dreves,
koliko, koliko, vedi bog!
okamenelo je v tistile breg,
v tale vodnjak in v ta svinjak
in v dimnik in v streho in v zid
in v tehle troje stopnic
in v tale kamniti prag!

O, koliko nog, o koliko nog,
koliko belih tančic,
koliko črnih krst,
da vdal se je kamen za plitki lok!
Koliko muk in krivic,
koliko strtih src,
koliko upanja polnih lic
šlo je čez prag in čez troje stopnic
tja, kamor zval je cesarjev klic,
tja, kamor kazal je črn kruh,
tja, kamor vabil je željni duh
voden od leta ptic!
Širen, brezmejen je svet,
vanj so kot jalovo zrnje
legli ob setvi let
za žolte kolajne,
za tuje blagajne,
za znanje.
A lisasta pisma po skrinjah
in žolto-lišajaste slike
še jokajo njihove večne krike:
O, da mi še enkrat srečni korak
prestopi domači prag!

A v pismih napisanih s strojem
v teh pismih ni krikov: nazaj!
Ne, ti, ki so zadnji močili
plenice in trgali hlače,
vsi ti so na pragu pustili
le zmeden smehljaj in vzdihljaj:
Eh, da je drugače...mogoče...
A kaj se hoče...
Še preidejo kdaj,
a le kot zgubljen odmev,
komaj še vprašajo kaj,
komaj še stopijo v hlev.
Zemlja jim v duši umira
kot žito, ki v slani pozebe.
Kmalu bodo hodili
le na pogrebe.

Kadar še teh dvoje rok
molek dobi med prste
in ko osmero nog
zdrsa čez hišni prag
tja, kjer počivajo mati,
bo zemlja med spuščanjem krste
udušila svoj zadnji jok
in svoje srce izgubila.
In vdano rodila bo drugim svoj dar,
brez duše, ljubezni in muk.
Težki trorezni plug
iz nje bo oral
denar.

Tam v zgrbljenem varstvu oreha
pa v sivih deževjih
jokala bo vegasta streha.
In mačka hodila bo mlade leč
na hladno peč.
In le še kdaj v zarji,
kot trata jesenska
krvavi in zlati,
blesti se bo
IHS
v kamnu
nad z žeblji zabitimi vrati.

SEMAFORI ŽIVLJENJA[uredi]

Iz raja otroštva, z nalitim bencinom,
z izključenim števcem poti in hitrosti,
ob kamnih bežečih spominov mladosti,
v predmestje življenja, z nezmanjšanim plinom;

vse ožje cestišče, razmišljena glava
in prvo križišče in stoj! semafori,
strah, zdrznjena misel, podplat na zavori
in smerni kazalec in nižja predstava;

s križišča v križišče in s ceste na cesto,
na levo, na desno, počasi, hitreje
in sonce slepeče, ki greje in greje,
in v moro napora razlezeno mesto;

hrumenje motorjev, parkirni prostori,
obvezne smeri in možgani na vzvodih
in trudne roke in drget na prehodih
in, kakor zaspane oči, semafori;

še zarja na steklu, še mrak brez obetov,
megla na asfaltu, še lučka, ki kaže
poslednji bencin, in že ost žarometov,
ki tiplje po poti do mirne garaže.

POST FESTUM[uredi]

Potem prišla je bela smrt
in rekla je bav-bav!
Še šc! sem slišal ― in že krt
mi grob je porahljal.

A duša je kot slab sonet
odšepala s sveta,
zdrdrala v jambu "svet, svet svet!"
in padla pred boga.

No, Janezek, ― je vzdihnil bog ―
zdaj, ko je konec rim,
ko sklenil si življenjski krog,
kaj s tabo naj storim?

Res sem vseveden, glej, pa spet
sprašujem se zaman:
te naj na desno dam sedet,
ali na levo stran?

Kako si rekel, o moj bog?
― zjecljal sem (v duh) ves bled ―
kaj zdaj še ti bi rad v kak blok
me stlačil, kot prej svet!

Priklical si me med ljudi
na tisti prah sred zvezd,
kjer vsak naj dela, govori,
kot mu veleva vest.

In jaz za to sem vnel se ves,
a hladen bil je tuš:
za desne bil sem levi pes,
za leve desna uš.

Zato še zdaj me strese srh,
ko praviš o "straneh";
ne maram teh ne onih mrh
in nočem, nočem v ceh!

Vsaj tu mi pusti svoj obraz,
o moj odrešenik,
vsaj tukaj naj bom jaz res jaz,
ne vrag in ne svetnik.

Daj me kam vmes, v območje vic,
ki že doma sem v njih,
ne maram dlak ne perutnic,
želim si le svoj stih.

Z njim ti bom čast in slavo pel,
tako kot vem in znam,
in da Te Deum bo vesel,
vmes kakšen epigram.

Žal, Janezek, ― je rekel bog ―
tako ta stvar ne gre;
nebo in svet sta isti krog
in možnosti sta dve.

Tu kakor tam ni treh izbir,
izbiraj, kaj želiš:
ne moreš biti netopir ―
povej: ptič ali miš?

Lahko je tebi, bog: glej, ti
si zlit iz treh oseb,
in ker imaš obraze tri,
na vse strani s lep.

Prah z bogom kregat se ne sme!
― je treščil grom besed ―
če ti moj raj v račun ne gre,
pa pojdi spet na svet.

Počni, kar češ, ― je še zmrmral―
želim si le miru.
Jaz pa sem švrc! iz groba vstal
in zdaj sem zopet tu;

in rimam: svet ni črn ne bel
ne žegnan ne preklet
in niti desen niti lev ―
ta svet je pač ta svet.

HOČEM[uredi]

Nočem biti sam!
Nočem se v črnih temah
kakor raketa
viti v brezkončne, samotne višave
k zvezdam.
Nočem, mi pravi strah.

Nočem stareti
od ene do druge predstave
kakor igralec
in sam svoj gledalec
v cirkusu svoje glave.
Nočem, mi pravi sram.

Nočem plesneti
kot zlato obrezan latinski brevir
po prašnih podstrešjih postaranih hiš,
ki ga le še kdaj na kak zimski večer
povoha sestradana miš.
Nočem, mi pravi prezir.

Nočem ves zlat in bleščeč
kot marmornat kip
s svetniškim, bronziranim sijem krog glave
strmeti z oltarja Lepote
ves vzvišeno tog in molčeč
na spodaj klečeče,
v pobožnosti zgrble postave.
Nočem, mi pravi utrip.

Vse v meni pravi: nočem!
Nočem božanske lepote
zaprte v svetniških hram.
Nočem samote.

Nočem postati drag kamen,
ki se žari in sveti,
a brez toplote.

Hočem živeti!

Hočem na hrupna križišča cest,
v čelo ljudi in v oči otrok,
v divje zveriženo žensko pest
in v žuljaste zemljevide rok.
Hočem k večerji, v gostilno, na ples,
v kino dvorano, kjer strop se smeji,
hočem k porokam in na pogrebe,
hočem v samotne jesenske aleje,
hočem med knjige po sobah, kjer zebe
in k peli, kjer greje.
Hočem v možgane, ki pilijo spojne atomov,
hočem v glasilke, ki njih trepetanje
iz duše vse resasto snetje izveje,
hočem v spiralaste misli zakonov,
v škripanje ročk in zobatih koles,
v roko, ki zadnjikrat žito seje
in v mavrični spekter črnila
preroških peres:
hočem na splavih besed
skoz tajno spletena porečja teles
in v blazne, pošastne skrivnosti sonc
in v daljni, jekleno betonski svet
in v tiho poletno šumenje dreves
na svatbo pikapolonc.

Hočem živeti,
hočem sesati smehljaje in vzdihe,
hočem živeti in peti
bele in črne stihe
kakor jih vem in znam
Hočem biti sam!

Igla skelečih let
je vtetovirala v zmedene sanje
črno in belo spoznanje zavesti,
da, vkljub prepirom in zlobi,
luč v moji sobi
ugasne,
kadar ugasne svetilka na cesti.