Pesni v prozi
| Pesni v prozi. Recidivus |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. • dno |
V nas Slovencih je treba vselej, kadar človek udari kako novo struno — dasi je drugod sicer že znana — ali kadar pride z novo obliko, besedo, z novim klobukom ali v originalnih črevljih, če so jih tudi drugi že obnosili — vselej je treba opravičevati se; toda ne pozneje po grehu, prej se mora to storiti. Ko se je gospodu Resnickemu jedenkrat zmedla pisava „ginen“ in „ginjen“, in so ga zato tri, štiri mesece lasali in rešetali, pomagal mu ni noben izgovor več; ako bi bil pa mož prej, predno je napisal oni osodepolni particip, povedal, zakaj ga bo tako napisal, potem bi stvar ne bila postala tako huda. Mi Slovenci smo silo kritični ljudje — zakaj, to bom drugikrat povedal — in v nas mora biti vsak previden, ako stopi v javnost. In zato postavljam tudi jaz ta uvod na čelo skromnim pesnim, ki sledé tu doli. Kaj meni mar, da je Turgenjev že pel take — pardon — v taki obliki morda — da je tudi nadobudni Hrvat Mažuranić poskusil za njim po isti poti? V nas tega še nihče ni storil, in če komu ne bo godilo, naj pa reče, da ni prav tako. Sicer naj pa ne misli nihče, ki bo našel kako potezo, katera ga spomina lastnega lica, da sem jaz mislil nanj; ako pa ne bo odnesel poetičnih čutov, prečitavši nastopne vrstice, naj si pa sam pripiše!
I.
[uredi]Videl sem jedenkrat dečka, triletnega, čvrstega, a svojeglavnega. Oče mu je veleval, naj sede za mizo. Fant ni hotel, ter se je vrgel na tla.
„Vstani!“ dejal je oče.
„Ne, ne bom!“ kričal je dečak.
„Pa lezi!“
„Ne, ne bom!“ In že se je sklonil kviško!
„Pa stoj!“
„Ne, ne bom!“ Sédel je po turško na tla!
„Torej boš pa sedél!“
„Ne, ne bom!“ In ležal je zopet na trebuhu.
„I, kaj pa boš?“ vprašal je oče.
„Brcal bom!“ Kričal je mali, ker ni znal druzega duška svoji trmoglavosti, ter jel je krepko bíti z nogama ob tla.
Oče se je smijal, jaz pa sem se — zjokal!
A ne zaradi otročje svojeglavnosti, ne zaradi očetove mehkobe; oh, zaradi sebe sem se zjokal, bridko zjokal, da nemam one dečkove trme, one dečkove moči, da bi brcal, okolu sebe, neubogljivo, brezobzirno brcal!
II.
[uredi]Nedavno sem bil v mestu in šetal brez posla po ulicah. Srečal me je nenavaden, dolgi skrinji podoben voz, katerega sta vlekla dva utrujena konja. Voz je bil zeleno pobarvan.
„Kaj vozijo tu?“ vprašal sem mimogredočega.
„Ah, mestne smeti, mestne smeti!“
Kmalu potem srečam drug voz, ki je bil prvemu skoro podoben. Zelen je bil tudi, a stražnik je šel za njim.
„Kaj pa je?“ vprašal sem.
„Mrtvece vozijo vun, ki so za osepnicami umrli!“
Odšel sem nem in tih, a za oglom srečam tretji voz; zelen je bil, stražnik je šel za njim, konje pa je vodil krepak, čil hlapec.
„Kaj pa je to zopet?“ povprašam nehote.
„Ah, konjač stekle pse lovi in jih zapira v ta zaboj!“ smeje se je ogovorjeni.
„Smrt vender vse razlike končuje!“ vzdihnem. „A lepo je in pomenljivo, da vse te poravnane razlike in ves pogin tako tolažilno krije barva upanja, barva — zelena!“
III.
[uredi]Imel sem drazega, zvestega prijatelja, in jaz sem mu bil drag in zvest; a najini poti sta se ločili. On je prišel v deželni zbor, jaz — ne. On je postal mehak, omahljiv, vladen, jaz pa od dne do dne bolj trd, neizprosen — radikalen.
Prijateljstvo je ležalo za nama, kakor zvenela roža v cestnem prahu.
Bile so nove volitve.
Sedaj sem bil voljen jaz, on — ne. In vender zveneli roži to še ni bila oživljajoča rosa. Sedaj je postal on trd, neizprosen, — radikalen, a jaz od dne do dne bolj mehak, omahljiv — vladen.
Pa vender naju bo osoda jedenkrat zjedinila. Jedenkrat ne bo voljen ni on ni jaz, ali pa oba. In tedaj bo najino prijateljstvo nov, žaren cvet pognalo.
IV.
[uredi]„Napni le žile vse, osoda!
Skrij veselje v oblake strelonosne!
Raduj se, ko trepeče borni zemljan!
Zakaj ga ne končaš? Zakaj vališ
Na sreče polne ure vsega tedna —
Koncem ta grozni čut,
Da se v bolesti, — v silah neznosnih
Zvija nam — krči srcé,
Ter razdeva besede zorni kras,
In kras — duhá?
Pohodi, zdrobi nas na krat,
Kakor razruši plamteča strela
Stoletnih hrastov krepko rast,
A ne daj nam, — osoda omahljiva, —
V strupu vsakotedenske — zaplembe
Okusit
Stokratne smrti!“
Tako je minulo soboto zvečer v reminiscenci na Heine-ja izdihnil — naš urednik.
V.
[uredi]V neki gorski fari sta službovala mlad učitelj in star cerkvenik. Zadnji je opravljal tudi orglanje v cerkvi ter poučeval mlada dekleta v petji. O Cecilijanstvu ni imel pojma.
Učiteljeva služba je bila slaba; hrepenel je po boljšej, ali saj po zboljšanji plače; cerkvenikov posel pa je še mnogo menj nesel; orglanje mu je dajalo vsakdanji kruh. A to orglanje bi bil učitelj rad prevzel, ter je večkrat prosil zanje pri župniku in pri županu. Toda cerkvenik je trdno stal.
In tako si nista bila nikakor prijazna. Ni dolgo tega, kar sta se srečala nehote zunaj na solnčnem bregu, preko katerega je tekla ozka steza. Nad njima se je spenjalo jasno nebo, pod njima pa se je širila prijazna, daljna ravan s svojimi belimi vasicami in temnimi gozdi.
„Ah, Bog nam daj kmalu konfesijonalno šolo!“ vzkliknil je mladi učitelj, „potem bom sigurno jaz orglal.“
»Ah, bog je ne daj!“ vzdihnil je stari mežnar, „potem sem jaz ob kruh!“
Recidivus.