Pesniški venec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Pesniški venec
Sonja Koranter
Viri: http://www.omnibus.se/cgi-bin/eKnjiga.pl?eK=187-8
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


V reki sedmih dni
[uredi]


V sedlu neba je gnezdo, v njem črna roža sveta.
Razcveti se ob enakonočju, v roki rablja bogov.
Enorogih vladarjev ptic in ob plamenu gorja.
Karminasto se kvartetu zvezd odpre, ob uri strahov.
Izvir podzemnih rek napaja ta kraljevski obet.
Samo nemi pozna črke njenega rojstva čudežnega.
Edinorojeni sme ob njej glasno peti, vidim njen razcvet.
Drugi vladar neba je oklestil svetlobo z neba.
Mrtvi so potoki, gore gole, v čolnu mrtva jata ptic.
Izviru, kjer so vsi zbrani, črni je pomladi zavdan.
Hrast šepeta, prerok brez oči v višavju sliši klic.
Dan je mrtev, ves izpolnjen, edinorojeni je izdan.
Nevihtni oblak je moje telo, s štirimi dlanmi.
Igra bogov se je pričela, gnezdo ptic temni.


I.
[uredi]


V sedlu neba je gnezdo, v njem črna roža sveta.
V očesu ima skrito stezo, črto prvih dni.
Plamen iz korenin ji življenje jemlje, utrip srca.
Nekdo presaja kal neba, v zemljo vstavlja pasti.
Zbranim so prerezali krila, jim zakrili oči.
Igrača bogov je cvet nesrečni, igrača rok,
s katerimi objema rojstva nevidni bog.
Nihče se ne povzpne na skalo trnovo,
kjer izvir vre; se v kocki zbirajo utelešeni.
Razgled jim zastira neba modrina,
romar me prepozna, ve, od kje sinjina.
Krilata je ptica edina, le ona sme
preletavati cvet; ni v času strahov.
Razcveti se ob enakonočju, v roki rablja bogov.


II.
[uredi]


Razcveti se ob enakonočju, v roki rablja bogov.
Mavrični se dan odpre, v hodnikih sveta vre.
Razbeljena kopita teptajo košaro darov.
V mojem telesu so pečati ostali, nihče jih ne izžge.
Hodim po slami, med oblaki, uroki so mi zavdali.
V mojih očeh so posteljo postlali, me v pustinjo izgnali.
Kje so vrhovi dreves, krošnje zemeljskih čudes;
kje doline iz ledu in spomina? Čas je iz brez.
Črna roža bo zavdala, prvemu na oblaku.
Bo kri njena zemeljska spet zakopana v gradu?
Iskalci jutra plešejo spet sami - na poljani.
Njih obrazi so bičevnati smerokazi. Vsi so izbrani.
V hišo grem, pleteno iz slame. V objemu bom morja.
Enorogih vladarjev ptic in ob plamenu gorja.


III.
[uredi]


Enorogih vladarjev ptic in ob plamenu gorja.
Arkade so okrašene, s cvetjem vrtov, polja.
Enoglasno pojo, v jato zbrane, ptice jantarne.
Njih pesem ni za ušesa sveta, tam steklo postane.
Ko se zbero nad glavo sveta, po glasu izvem,
kam pelje cesta, kje je ukaz. Naj grem?
Iz votline steklene me mačje oko opazuje.
Se nasmiha zeleno, modro molči. Vem - miruje.
Prikovali bodo kovači roke moje, na obok.
Na povelje zvezdnega vladarja, meni v porog.
Se morda iz kačjeglavega pastirja izvali
modrost neba, telesa zemeljskega vse boli?
Roža ali telo? Vidim cvet, telo je last zaklenjenih grobov.
Karminasto se kvartetu zvezd odpre, ob uri strahov.


IV.
[uredi]


Karminasto se kvartetu zvezd odpre, ob uri strahov.
Valovi pljusknejo na prvo stopnico,
razpenjeni in beli, odeti v morsko ilovico.
Tista prva kal življenja je sveta opora
in čarovnik nočni ve, odkrita je neba zapora.
V mavrični odeji, škrat podzemlja spi.
Njegovi pogledi črni odkrivajo kosti.
Ima obleko zlato, na glavi oster rob.
Njegovo telo neposlušno bo bog pripel na strop.
Pesem je neizpeta, glas je nebesni žar
kakor odtrgani pelodi vzhoda, božanski dar.
Kruh so mi ponujali na pot, dela se svit.
Pod pazduho ga nosim, grem v klet, kjer
izvir podzemnih rek napaja ta kraljevski obed.


V.
[uredi]


Izvir podzemnih rek napaja ta kraljevski obet.
Radost obeta telo prebičano, ovenčano in
okrašeno s skorjo zemeljsko. Čas je svet.
Prespala bom tisočletje, na vodeni stopnici,
se ogrela med čarobnjaki. Oni govore po resnici.
Na oči mi bodo kamen položili, v moji bodo bližini.
Sinja bom in bela, sama v tuji domovini.
Ko se odpro zapornice v klet, bom videla nebo.
Kako v črnini sameva, korenine žge in drevo.
Vsa iskanja bodo v ptičjem letu, gnezdu
jastrebov sveta. Prihaja čas v ognjenem grehu.
Takrat neslišno me objame, mag iz sanj, osame.
V duši bom njegovi. V roži črni. Konec je iskanj.
Samo nemi pozna črke njenega rojstva čudežnega.


VI.
[uredi]


Samo nemi pozna črke njenega rojstva čudežnega.
Igla je v zemlji stekleni, huda je bolečina.
Ščitonosec se smehlja, sanjam izgnanega.
Se kvartetu spet prikloni starec, blizu je pečina.
Se bojim, v telesu in očesu se je naselil blisk.
V kokonu sveta sedim. Sem črna. V joku bogata.
Polna želja, rojstev in smrti. Trpek je stisk.
Na rokah se okno odpira, vrata so rogata.
Nimam več časa. Na oltarju so ognji prižgani.
V plamenih se škrati igrajo, s pahljačo
odganjajo dim, me iščejo v postelji postlani.
Čudežna trava spomina me spomni na vas domačo.
In roža črna cveti. Obeta se mi njen lesket.
Edinorojeni sme ob njej glasno peti, vidim njen razcvet.


VII.
[uredi]


Edinorojeni sme ob njej glasno peti, vidim njen razcvet.
Častilci so na poti, med se jim cedi iz ust.
Kaplja dežnega boga, črna roža - to je moj obet.
Za oblaki se skriva ptica roparica, razpne čeljust.
Vsa črna, se otrokom nasmiha - črna tatica.
Vem, izpraskala bo njih srca in lica.
Usoda sedi v gnezdu noči, dan prebuja sanje.
V liste črne rože so zavite, moje so domovanje.
V boju neenakem sva pristali, v oči si zrli,
z glasom tihim svet prevpili, v času mrli.
Vse je zaman, čas in večnost nimata obraza.
Ob črni ptici nimam obraza. Bližam se stopnici poraza.
Trudna se pripognem vladarju, v rokah imam skledo gorja.
Drugi vladar je oklestil svetlobo z neba.


VIII.
[uredi]


Drugi vladar je oklestil svetlobo z neba.
Niha med dnevom in nočjo. Kovač zvezd.
Ihti med rjuhami ljubezni, v hiši črni je doma.
Za pot mu bodo konje vpregli, s košaro polno prest.
Iz platna predice zvezdne bo obleko zašil,
se pobarval v belo in v ognju se bo prekalil.
Pozna stezo navzdol, strop, okovano stopnišce.
Bo z zbiralci sanj spal, sestopil v svetišče.
Takrat mu bodo masko sneli, oči prekrili.
So izkopali načrt, v krog posedli, v cvet čarobni verjeli.
Vsakdo, ki se prestopa v zemlji iz žada,
je obsojen na čakanje; na izziv brata.
Tu nima več moči, kralj vesoljnih ravnic.
Mrtvi so potoki, gore gole, v čolnu mrtva jata ptic.


IX.
[uredi]


Mrtvi so potoki, gore gole, v čolnu mrtva jata ptic.
Igrive so neba odprtine, čaroben sveti lok.
Past je skrita v trnju, osatu. Slišim klic.
Ne dovoli spečemu, da pretrga bel obok.
Predice neba so na delu, sveti se preja.
Zaslužni bo vedel, njegova bo odeja.
Marmornato odslikava nebo njih delo,
poslednja kaplja rose bo obarvala vse belo.
Midva sva bila tam, v kraterju iskanj.
V nebesnih slikah so prerokovali, stiskali dlani.
Popotniki nevidni, konji izbrani. Ni bilo zaman.
Trava ni več zelena, ognjena se dviga iz pasti.
Stekleni rokavi rek so posušeni. Edini je izdan,
izviru, kjer so vsi izbrani. Črni je pomladi zavdan.


X.
[uredi]


Izviru, kjer so vsi izbrani. Črni je pomladi zavdan.
Obglavili so prvo žrtev, oltar prekrili.
Lačni in bosi so nemi sedli pod platano, v varni pristan.
Božansko rjo presihajočega sveta so zakrili.
Skupaj sva obzorje prerezala na dvoje,
v ptičja gnezda nanosila večer, jutra so ubili.
V ladji, polni slame, se odpravljamo, v troje.
Roža črna, prst neba in edina duša najina.
Igla, zataknjena v srce, rjavi. Od kje se lesketa?
Tisoč svetlobnih let bom prespala,
nevidnica bom na obzorju začaranega sveta.
Spet se na poti odpira neba lesa.
Med njimi bom bosa. Videla bom mizo potic.
Hrast šepeta, prerok brez oči v višavju sliši klic.

XI.
[uredi]


Hrast šepeta, prerok brez oči v višavju sliši klic.
Demona so v drevo vklenili, mu pobelili lica.
Apnasto se telo sveti, vsi pijemo iz žlic.
V vrtu smrti sem, enaka med enakimi. Bela ptica.
S hermelinom me bodo pokrili, še v platno zavili.
Ne bom vidna tvojim očem. Le drevesu brez imen.
Puščavnik bom, na ladjo sveto me bodo skrili.
V dlani mi bodo ptice črne sedle, v vodi bom do kolen.
V laseh imam prostor za rožo črno, bel znak.
Odpirala se bodo vrata, na oknih bo spal oblak.
Čarobnjaki se čudijo, odhajajo na pot.
So kakor vetrovni pelodi, mehki, niso od tod.
V sončni svetlobi steklene črke žare. Čas je izbran.
Dan je mrtev, ves izpolnjen, edinorojeni je izdan.


XII.
[uredi]


Dan je mrtev, ves izpolnjen, edinorojeni je izdan.
Enkrat sem že bila tam, veter podzemlja me boža.
Mrtvi so rokavi rek, morja brez obal, grob je izbran.
Nad obzorjem se spet kača zvija, črna je njena koža.
Mar je bila pot zaman? Na podplatih se prah nabira.
Megla iz podzemlja se bo razpršila, to ni moja izbira.
Tisočkrat je pljusknil val. V puščavo … v puščavo.
Med vejevjem pustih dreves se sonce obešeno smeji.
V magovi glavi so ceste prekrižane, v dlani stiska ključ.
Ognjene oči privide meljejo, telo trpi. Nastane luč.
Do križišca sva prišla, telesa vseh so razjedena.
In vladar mojega srca se na razpotju s kamni igra.
Uganko sva rešila, se sonca napila in obdala se s pastmi.
Nevihtni oblak je moje telo, s štirimi dlanmi.


XIII.
[uredi]


Nevihtni oblak je moje telo, s štirimi dlanmi.
Jezdec vihti meč, spremlja ga vesoljni plamen.
Enajst jih pelje s seboj, ujetih v besedo - amen!
Napadalec je sam, težka bo pot čez kamen.
Hrbet mi upogne črna črnina, huda bo pot čez strmine.
Vem, v viharju stoletij, v rokavih magov vse mine.
Iz neba se vidijo stopnice, zemlja plodna.
Po njih stopajo trume čudne, zadnja je ženska rodna.
Vsi so podobni svetlobi najinih časov.
Le obrazi so tuji, se nagnem daleč do prelazov.
Izgubila bom sliko, črni cvet, znak edinorojenega.
Drget mi telo prešine, vidim vsevednega, rekoč: vse mine!
Za konji bova hodila, za plameni gorja. Obzorje se iskri.
Igra bogov se je pričela, gnezdo ptic temni.

XIV.
[uredi]


Igra bogov se je pričela, gnezdo ptic temni.
Iščem prvega v vrsti, daritev sem položila v mah.
Nedolžni bodo prvi, ostalim v dlaneh gori.
Presekati na dvoje, je ukaz! V meni je preplah.
Modrec molči, z nohti zbira kamenine.
Mera je polna. Kriči. Za obzorjem izgine.
Je v strahu skovalo srce rožo črno, tuje ime?
Drsiva v nič. V krogli. V megli. Kdo ve?
Sleparja ne prepoznam, je postal krilat.
Rod je izginil. Z rženo moko sva posuta.
Pripela se bova na nebesni obok, ker svet postaja
megleni nasad. Do tu, od tu dalje ni več iskanj,
le roža črna, roža sveta postaja bela megla.
V sedlu neba je gnezdo, v njem črna roža sveta.


Bogovi na Olimpu
[uredi]


Bistra jezera so presahnila, puščava plameni.
Obrazi ljudi so beli, njih telesa raševinasta trohne.
Gola so pobočja in v njivah bog noči sameva.
Objokujeva boginjo zlato, smrt ji je zavdala.
Vihar stoletni zbira spomin, reke vesoljne v potoke.
Igra nebes se je pričela, polna so ozvezdja.
Na prestolu kača zvita, osem mečev vihti.
Alabastrno se lesketa, prebira črke smrti.
Olepšan bo spet čas, se bo nektar pil na ukaz.
Ljubimca dneva in noči sva, vtisnjena v zemlji ilovnati.
Imava vrč iz zlata, v njem kaplje božanskega dežja.
Mavrična pomlad se rojeva, prihaja najin čas.
Pridi, naju vabi gozdna vila, oblaki so blazine.
Ugasnil je nekdo vodnjake, v travi slišiva korake.


I.
[uredi]


Bistra jezera so presahnila,
puščava plameni.
Budna so stoletja,
zakleta je ljudi sila.
Prihaja čas brez svetlobe,
belih noči.
Enakonočje se zliva v sveto vodo,
jutra so mila.

Med ugaslimi ognjišči
se sprehaja čarobnjak.
Išče, kliče veter z neba,
za ogenj, za dan.
Bo morda preplul morja,
vilenjak,
da bi se srečal z njim,
govoril kot izbran.

Sliši se beseda,
topot kopit neba.
Ognji ugasli spet v sijaju
večnosti žare.
To so poti,
izbrane od preroka vsevednega.

V vrču se nabira voda,
jezera valove.
V grudi zemlje so vse njive,
zora plameni.
Obrazi ljudi so beli,
telesa pa trohne.


II.
[uredi]


Obrazi ljudi so beli,
telesa pa trohne.
Na predpražniku temine,
njih jezera sveta
ne ogreje sonca več,
zaprta je neba lesa.
Kaj bi hodila -
se sprašujem.

Mračno govore, potihem pojo,
izbirajo pot v rojstveno noč.
Se razdaja čarobnjak, daritve nima
in usta so kot kolovozi sna,
v drobovju čuti moč.
Sem previdna, ko mi vrač s poti
spet kima.

Med pastirji sem doma,
travnata vsa.
Me ženo kot trhlo bilko
na pomlad - na jaso, pašnik;
sem morda res tam doma?

Zaziblje me globina,
kot belina odmeva:
pastirica čred, sužnja belih brez:
vidim,
gola pobočja in v njivah
bog noči sameva.


III.
[uredi]


Vidim gola pobočja in
v njivah bog noči sameva.
So plesale gozdne vile,
se je v jezeru ogledovale,
kot sanje obrnile liste zime.
Jok odmeva.
Oblekle so steklene obleke,
v njih ljubezen jih ogreva.

Na obrobju jezera spomina,
črn diamant žari.
V črnini svoji se lesketa,
visok je kot previs.
Pred oltarjem ždi demon,
črnino časti,
se v odtisu lesketa,
božanskih besed izbris.

V čredi divji sem malik, glavar -
bela in črna je pašniku
razkropljena.
Onemim!
Res sem ena izmed njih,
v vratih se lesketa.

Vsa sem se razdala,
v kamenju tolmun iskala.
Skozi mene hodijo vrači,
pišejo mi v telo.
Objokujem boginjo zlato,
smrt ji je zavdala.


IV.
[uredi]


Objokujem boginjo zlato,
smrt ji je zavdala.
Sva bili v sanje mavrične
zapeljani,
v okove zlate okovani.
V travi sem telo iskala.
Izgubila sem se v nji.
Bili sva obe pregnani.

Prvič sva v svetlobi potovali,
drobni telesi,
kakor perje pava rajskega -
v večnost.
Obe iz zlata,
svetlobi beli v temni stezi.
Je igrala glasba neba,
življenja slika je prešla.

V verige spet je bil sam,
čakal na vihar,
da bi s poti opral pepel,
dušo ljudi;
sel božji, bela luč neba -
srca vladar.

Po hodnikih neba se bije,
preganja uroke,
igra na piščal
kakor prvi in zadnji sveta.
Vihar stoletni zbira spomin,
reke vesoljne v potoke.


V.
[uredi]


Vihar stoletni zbira spomin,
reke vesoljne v potoke.
V očeh mu mak žari,
v rokah drži ključe palač.
Na podplatih ima pečat,
s palico preganja uroke.
Njegovi konji nimajo kopit,
izdrl jih je božanski kovač.

Po tej poti sem šla,
za menoj kača zemeljska.
V potonjenih mestih sveta
sem iskala hišo belih vrat.
In ko stopim na njen prag,
prepoznam gromovnika.
Preleti me ptica iz žada,
bil je moj duhovni brat.

Beseda glasna me skeli,
med brati molči.
Koplje grobar jamo,
v njej vidim kačo izgnano.
Trudim se zaman,
zvezda ugaša - trpi.

Ukazal je vladar neba
ubiti roparja.
Ob uri molka govori:
igra nebes se je pričela,
polna so ozvezdja.


VI.
[uredi]


Igra nebes se je pričela,
polna so ozvezdja.
Budno je stoletje
v tem potresnem krču.
Pod zemljo tli čarobni ogenj,
slišim petja;
tiho se enakonočje preliva
v steklenem vrču.

Zagozden v velikanska semena
zbira nevidni v svetlobi
zrna življenja v rokav.
Za včerajšnjo zimo se obrača,
poletje je prespal.
V temo jezdi nočni konjenik,
pred menoj se ustavi gologlav.

V drevo čarobno so skrita imena,
slap vode žareče, sveti se magov pečat.
Vsi okrog drevesa so nemi in beli,
na očeh imajo mrak.

Deblo nima listov, vej,
le srce,
ki hrepeni in trepeta.
Se groma neizgovorjenih besed
boji.
Na prestolu pred njim kača zvita,
osem mečev vihti.


VII.
[uredi]


Na prestolu pred njim kača zvita,
osem mečev vihti.
Potovanje traja, sedaj to vem,
trudna objemam privid.
Se kopljem v trohnobi, prehitim stoletja,
vidim izvir - sem budna?

Ura brezčasja prešteva korake,
veljake.
Zaprašene predale zemlje obrača
in ruje drevesa.
V skodeli Atlantide se sveti
deblo za orjake.
Je prva stopnica v podzemlje,
vem, nekdo opreza.

Prihodnjič pride puščavnik sam,
prepoznam ga po barvi polti,
po črkah njegove krvi in
bral bo iz knjige neba,
vodnjak bo poln želja.

Pot njegova je črta na nebu,
okrašena z grbi.
Naravnost pelje in
zvezda danica se sama igra.
Alabastrno se lesketa,
prebira črke smrti.


VIII.
[uredi]


Alabastrno se lesketa,
prebira črke smrti.
V prvi knjigi me ni,
so le ogledala in črepinje.
Med valovi imena
mest in vasi, zvitih kakor trta.
Druge knjige ni,
spoznam,
ko za seboj slišim stopinje.

Se v raju igrajo pekel,
so izgnani skupaj.
Valovi jezerni pljusknejo čez nebo,
na tuje.
Igra ni več mogoča,
vsa svetloba je že tukaj.
Čreda svetih bikov je daritev,
kovač spet kuje!

Vonj sandalovine omamlja,
vse, pregnane iz raja.
Raševinasta obleka blaži
telesa ječo.
Vsa iskanja so prodana,
ljudem iz neznanega kraja.

Višina časa je razjedla stene svetišča,
kot je bazaltni plaz.
Ob plesu devic, kadila in
svetih ptic.
Olepšan bo spet čas,
nektar se bo pil na ukaz.


IX.
[uredi]


Olepšan bo spet čas,
nektar se bo pil na ukaz.
V moji vasi zvonijo zvonovi,
odmeva;
Pod brezami se skriva pomlad,
ni več mraz.
Slamnata polja so kot telo,
ni dobro, da sameva.

V svetišče neba se odpirajo
zapornice iz kamenja.
Pred njimi kurijo ognje,
vsi izbrani in sami.
Po livadah diši,
v sanjah so vsa iskanja in odgovori.
Svetlikajoča plodna zrna sveta
so v sveti jami.

Med naju je prišla z neba,
po črti krvi,
pretočena v trup ladij,
iz pajčevin in globočin
ljubezen večnostna.
Kdo izmed naju bo prvi?

Postala sem sužnja vasi,
poljskih poti.
Z menoj hodi glas -
mi govori:
ljubimca dneva in noči,
vtisnjena v zemlji ilovnati.


X.
[uredi]


Ljubimca dneva in noči,
vtisnjena v zemlji ilovnati.
Rojstvo sva obšla,
v kašči so skrite rjuhe.
Na njih bova ležala,
v osatu večera bodo ostale sledi.
Pajek dneva se nama smeji,
v duši slišim prisluhe.

Na kolovratu preja sveta
kakor čista svila.
Jo prede porcelanasto dekle
iz zvezd,
da bi oblekla otroke.
Prede svilo vsa mila.
Oblačila bodo mehka, sveta -
barve prest.

Zapeljali so nebeški vozniki
v kraljestvo nove konje in
vonjam čudežne vonjave.
Vsi so bičevnati in urni,
ko prestopijo črto -
vidijo v občestvo.

Spet sva v maku, žitu
se napila gorja.
Telesi v gomili sta
zemljo napojili.
Imava vrč iz zlata,
v njem kaplje božanskega dežja.


XI.
[uredi]


Imava vrč iz zlata,
v njem kaplje božanskega dežja.
So to solze luninih men,
so plima dolin?
Se tam zbira ljubezen,
se nekdo igra z otroki gorja?
Sva nesla bleščavo v dar,
prav do višin.

Polja so gorela, hrepenela -
čas je za setev.
V bregu znamenje boga,
skrito v korito.
Strmela sva v sonce,
čakala veter in žetev.
Veliki medved neba se skriva,
zvezde so kot sito.

Poslednjo kapljo dežja
sva shranila,
v hramu potihem obljubila:
izbrala lesk in lesket,
kačo smrti ubila.

Nekdo igra pod streho,
strune se bleščijo v vas,
beli se jadro neba -
spoznala sva:
mavrična pomlad je rojena,
prihaja najin čas.


XII.
[uredi]


Mavrična pomlad je rojena,
prihaja najin čas.
V tisočletnem ognju sva
zavarovana,
ne doseže naju glas neba,
skrivava obraz.
Iz daljav se oglaša
ptica skrita,
polja so že prekopana.

Dviga iz megle gore,
doline, svetle jase.
Na bazaltnem tronu,
v megli sedi mag.
V rokah ima vrč luči,
jaz grem med klase.
V očeh ima ognje,
v srcu nemir -
postaja peterokrak.

Zakletev je bila
prva stopnica v svet.
Odet v svoj plašč
je odtaval v vrt čudes.
Tam na trinožniku spi,
nikdar ni bil preklet.

Odsanjati tisočletje,
Zbrati vse skomine v očeh,
Pozabiti na gozdove,
polne smole zlate.
Pridi,
vabijo škržati.
Oblaki so blazine.


XIII.
[uredi]


Pridi,
vabijo škržati.
Oblaki so blazine.
V njih so zakleta jutra,
škrlatne noči, šelesti med obrvmi.
Pohiti,
prehitro vse mine.
Voščena se predajam zvoku,
nimam moči za iskanje potokov.

Pridi,
me vabiš.
Nagnjena sem čez prepad,
v svetlobno kletko in
letim -
Zlatorumena, pojem:
igraj, da pozabiš.
V dvoje se vdava,
v črni skrinji je svetlo.

Iskala sva vrata,
ključe za ladjo brez dna,
da bi plula,
bela in ožarjena,
v svet in čas,
ki ima steklene oči in
ljudi brez gorja.

Izkopala sva
iz ruševja in mahu,
z dna puščave,
zlati pesek, prah
in bazaltno kamenino.
Videla sva ugasle vodnjake
in čarodejeve skrite korake.


XIV.
[uredi]


Videla sva ugasle vodnjake
in čarodejeve skrite korake.
Sem morda vila,
zelena in modra,
pletena z vrbjem v neba svilo.
Žalostne jake preganja
bog z Olimpa.
Igra je izgubljena.

Ob prvi luni
sva bila doma.
Tisočletja so izsušila
telesi najini.
Grobarja vesoljnega roka
je opravila izkop do dna -
jutro bo.
S smehom bova vrt rosila,
vrt vsemogočnega.

Iz vasi so čredo prignali,
pastirica spi.
V vodi jo bodo okopali,
v jantarni vodi se oblak blešči.
Spreminja se oaza v hišo,
v grad.
Na ognju prasketa, se smeji
škrat.

Sva bili dve sohi.
Tisoč let skriti.
V vodi spet gori.
V knjigo nebes prištevajo
prihodnje tisočletje -
odvezo najinih teles.
Bistra jezera so presahnila,
puščava plameni.