Pesmi na tujem

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pesmi na tujem
Lipe Haderlap
Spisano: 1876
Izdano: Ljubljana: samozaložba, 1876.
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Sonet[uredi]

Skoz gozd popotnik tava v temni noči,
Ob drevje buta, in čez kamna pada,
Zdaj vdari veja, zdaj ga trnje zbada,
Preklinja, omaguje v hoji vroči.

Pa ko v rumeni zarji svit napoči,
Pokaže dan mu pot iz gošče hlada
Med polja rože, kjer veselje vlada,
Ker solnce greje jih in rosa moči.

Takó človeka greh po temi žene,
Iz rev dotira strast ga v reve nove,
Obup, do vsega stud, se ga polasti.

Pa Božje milosti ga žar zadene,
Ko angelj stopi med svetá strahove,
In v dim se razkadê pred njim pošasti.

O božiču[uredi]

Prišel je prišel božični dan,
Danes bo prišel Jezus k nam.

Kaj nam bo prinesel?
Tri prelepe rože:

Rožica prva, plavi cvéti,
Ona uči nas voljno trpeti;

Rožica druga, oljka zelena,
Miru in spravi je posvečena;

Tretja je žlahtna roža zlata,
Ki nam odpéra nebeška vrata.

Sonet[uredi]

Pové nam on, ki Stižo prekorači,
In z milostjo bogov nazaj se vrne
Na beli svet, kjer dan strahove črne
Odganja, čudne nam reči tolmači:

Ko sence plazijo se tam junaci
Brezbožni, v temi stopajo na trne,
Kosti jim nihče s plajščem ne ogrne,
Brez mesa in močí lovê se spaci.

Tud' jaz sem videl jih, ko pod vodami
Me zdihovati moj Gospod je pustil,
Titanov videl sem pozeble ude;

In ko me vzdignil je iz ječe hude,
In spet s kervjó vtelesil, sem izustil:
O večni Bog, oj večno bodi z nami!

Sonet[uredi]

Bolnik vso noč na trdi stelji čuje,
Zadremlje, — vstajajo pred njim strahovi,
Ki izplašê ga k bolečini novi,
Po belem dnevu celo noč zdihuje.

Nastopi svit, in noč se odmikuje,
Vrhè Aurore obrudê trakovi, —
Oddahne si bolnik, in nad svetovi
Molitev čista mu v nebó potuje.

Najhujšo noč, bolezen vseh boleznij,
Potrti up, že dolgo v sebi nosim,
Pogled temnijo mi oblaki črni.

O Bog mogočni, dolgo Te že prosim,
Obraz razvedri vendar Tvoj mi jezni,
Nebó mi jasno, solnce mi odgrni!

Angelju varhu[uredi]

Angelj varuh moj,
Ti pri meni stoj,
Kadar pride duh hudobni,
In me sili k misli zlobni,
Kadar v srce se priplazi,
Blage čute vse pogazi,
Dušo davi z roko strastno,
Krvi pa se laska slastno; —

Tačas, angelj moj,
Ti pri meni stoj,
Stavi se mu v bran,
Ženi ga na stran;
Tebi mora se vmakniti,
Ki si čist v nebeškem sviti,
Vsak dan gledaš Božje lice,
Vir kreposti in resnice,
Božja roka tvojo vodi,
Dobre brani, hude sodi,
Speče drami, slabe krepi,
Kakor večni hoč'jo sklepi.
Krasno bitje, nepoznano,
Zlodu čéz te moč ni dana;
Ti pa mu zapoveduješ,
Srečno ž njim se ti vojskuješ,
K Bogu naše tožbe nosiš,
In za vbogo ljudstvo prosiš;

Angelj varuh moj,
Ti pri meni stoj,
Vodi me na pravo pot,
Varji greha me in zmot;
Kadar duša omaguje,
Tvoj'ga glasa več ne čuje,
Takrat me za roko primi,
In me pelji iz temine,
Pelji me na svetlo plan,
Kjer vsak dan
Vse, kar leze in živí,
Glasno hvali in častí
Večnega Bogá!

K Mariji Devici[uredi]

Prečista devica,
Ti naša pomočnica,
Če kača skušnjava
Okrog mene lazi,
Jej stopi na glavo,
In v prah jo pogazi!

Prečista devica,
Ti naša pomočnica,
Če v skrbi se črni
Mi duša razjeda,
Nikar ne obrni
Od mene pogleda!

Prečista devica,
Ti naša pomočnica,
Če v uri posledni
Iz trupla duh vstane,
Oj pridi, in spremi
Ga v kraje neznane!