Pesmi naših borcev

Pesmi naših borcev
Črtomir Šinkovec

Uredil Mile Klopčič

Izdano:	Propagandni odsek glavnega štaba NOV in PO Slovenije, 2. zvezek (1944)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Tam, kjer ...

Tam, kjer v sužnosti rod je trpel,
sin očetovo skrivno je željo umel:
»Da se verig in ječ izogneva
v varstvo se temnega gozda umakneva.«
Puška in bombe, misel na osvobojenje,
to njuno zdaj je edino hrepenenje.

Tam, kje zdaj kri v potokih teče,
sin očetu – junaku in partizanu reče:
»Tam najina je mati in domovina.«
S solzo v očeh objame oče sina:
»Za mater, za ženo, za svobodo očetnjave
naj padeva oba, če treba, na polju slave.«

Tam, kjer domovje zdaj je požgano,
od brezčutne duše sovraštvo zasejano,
kjer brat brata rednega več ne pozna,
nahujskan odpadnik ga sovražniku izda.
Trd boj tam bije partizanska četa
za tebe, le za tebe, domovina sveta.

Tam, kjer gozd končuje v trato zeleno,
gomilo danes vidiš s cvetjem okrašeno,
v njej oče ... partizan počiva in sanja,
nad gomilo odprt na puško sin se sklanja:
»Zgubil sem dom, mater, ženo in očeta,
zdaj ves sem samo tvoj, o domovina sveta!«

Pesem o mlinu

Klipe, klope, klipe, klope,
stari mlin zapel je davi,
žito žanjejo v snope
za potokom v daljavi.

Mlin je pel in mlel pšenico.
Le zamesi kruhek, mati!
Težko čakam že devico,
treba nam bo svatovati ...

Deci spečemo slaščice,
vse najboljše našim svatom,
prešce bele za žanjice,
prešce bele bednim bratom.

Četrti januar v Žireh 1944

Utihnilo strojnic srdito regljanje,
Švab žejen krvi je pokazal pete,
v žirovski cerkvi zazvonilo poldan je
mir padlim, ki so dali življenje za te.

Na bukovem štoru ves zmučen sedim,
življenje premišljujem, ki te dni ga živim,
zdaj borba, zdaj pesem, zdaj članek za list,
to program naše borbe kristalno je čist.

»Glej«, v duši mi kljuje, še tukaj sediš,
si ranjen, iz rane močno krvaviš,
a kaj če bi krogla v srce te zadela
in pesem zvonov zdaj v slovo bi ti pela!

Ne strašim se smrti, kaj krogel vihar,
saj bijem za sveto se narodno stvar,
moja pot na tem svetu, končana še ni,
naprej, naprej v borbo za lepše nam dni.

Kri naša žirovsko zemljó je pojila,
in novih junakov ta dan nam rodila,
gorje ti bo Švab, ko brigad naših moč
kot plaz in goré te stisne v obroč!

Tedaj ne bo časa, da utečeš od tod,
naših strojnic bo pesem na zadnjo ti pot
donela iz grmov, bregov in gozdov, –
domovina, svoboden tedaj bo tvoj krov.