Pesmi iz srca
| Kamenčki na poti Marija Kern |
| |||||||||||||
Če v srcu pesmi ni,
se v ustih ne rodi,
če pa v srcu pesmi so,
prej kot slej na dan privro.
Iz ljubezni do dekleta,
in dobrote mamine,
spoštovanja do očeta
srce široko se odpre.
Ko zapoješ domovini,
srce ponosno zaigra,
kar so sanjali v zgodovini,
danes ni le pravljica.
Vedno nove ,vedno sveže
so prijetne za uho,
ne pozabi pa na tiste,
ki jih včasih peli so.
-II-
Včasih pa pesmi pustim da gre
nazaj v moje srce,
tja kjer je nastala,
preden zvečer sem zaspala.
Saj ,ko me zjutraj žarek poboža
in svet zadiši kot roža,
več ne vem ,kaj mi je govorila,
spominu se je skrila.
Morda me še kdaj obišče,
ko misel besede poišče.
Takrat bo list bel,
kot vetrič zašumel,
črke bodo po njem zaplesale,
srca hrepenenje izdale.
-III-
A nič ne gre na ukaz,
vnaprej obsojeno je na poraz,
besede ,črke skačejo,
v verze ,v rime nočejo.
Če pa srcu se zahoče,
takrat ,takrat je vse mogoče,
besede podajo si roke,
glej ,že pesem se rodila je.
Zdaj jo je treba negovati,
nositi v sebi ,peti ,brati
in če kdo slišal bi jo rad,
dam mu jo kot skrit zaklad.