Pesmi Matije Valjavca

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pesmi
Matija Valjavec
Spisano: 1855
Viri: Pesmi. Zložil Matija Kráčmanov. Ljubljana: Giontini; elektronsko verzijo priskrbel Marko Stabej, postavil M. Hladnik. Dostopno tudi na dLib. Primerjaj z izdajo Pesmi leta 1900 dLib.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Psalmi.[uredi]

Nevsahljivi vir modrósti,
Božjih stúdenec resníc,
Vseobségljaj vse nravnósti,
Rajske poezije klíc,
Lečno srčnih ran hladilo,
Knjiga — vseh beríl berílo!

1. psalm.[uredi]

Blagor mu človeku, ki nikoli vodil
Ni po sledu svojem ga sovét hudobnih,
Blagor ki po stezah grešnikov ni hodil,
Ni sedél na stolu zasmehunov zlobnih!

Ampak čigar volja božja je postava,
Mu gospodov zakon noč in dan so misli,
Kdor po tej postavi žitja tir vravnava,
Ki hoténje le mu víšnjega je v čisli.

On bo ko drevesce čvrsto kraj potoka,
Zasajeno v prsti budni rast veselo,
Ki donaša vedno sad svoj za obroka,
In ne bo mu perje nikdar obletelo.

Speh imel v početju, speh bo v reči vsaki,
Kar ravnàl bo sreče solnce mu poséje;
Ne takó hudobni; plevam so enaki,
Veter jih odpiše, sapa jih razvéje.
 
Ne strpi pri sodbi kdor je zel po plodu,
Ne obstane v zboru dobrih in pravičnih;
Kajti pot pravičnih znana je gospodu,
Kaznovavec zlih bo pot končal krivičnih.

2. psalm.[uredi]

Kaj v togoti so nevernim
Srca z jezo se navdale?
Ljudstva s srdom kaj prešernim
Prazne so reči zmišljale?

Zbrali so se zemlje knezi
K zlemu vkup posvétu nov’mu
Prot gospodu v nični jezi,
In mazíljencu njegov’mu,

Daj, naztrgajmo njih zveze,
Kar teží nas otresímo,
Žulijoče jarma peze
Nič več dalje ne trpímo.

Toda čígar dom nebesa,
Ki oblaki so mu sedež,
Je vseslúšnega ušesa,
Smeja se jim vsega vedež.
Usta v svôm odprl bo srdi,
Jim govoril bo s togoto,
V govorici grozni trdi,
S plaho jih navdál strahoto.

Jaz pa kralj po njem, vladávec
Sem na Sionski višavi,
Biti čem oznanovávec
Dani od njegà postavi.

Z nebne više se ponižal
Na zemljó do tega sveta,
Meni hlapcu se približal:
"Glej me svojega očeta!"

"Prosi, in kar je nevernih
Dédšina bo moj’ga sina,
Kar pokrajin je nezmernih
Tvoja bodejo lastina."

"Dal v oblást jih bodem tvojo,
Da pod tábo kraljem bodo,
S palco jih železno svojo
Stareš k’ ilnato posodo."

Torej kralji in vladíki
Pázite in pa uméjte,
Čujte zemlje vi sodníki,
Ter se podučiti glejte.
 
In sò strahom mu služíte,
V njem radújte se v trepéti,
Po njegovem se trudíte
Uku žitje svoje ’méti.

Da gospod se ne razkači,
Ne ’zgubíte prave poti,
Da v pogubo se drugači
Ne pogreznete po zmoti.

Jeza božja se bo vnela
V kratkem strašna in gorjúpa,
Ali doba zánj vesela,
Srečna ki v gospoda upa.

3. psalm.[uredi]

Gospod, preganjevcov število
Pogléj kakó se je namnó’žlo,
Krdelo sprótnikov obilo
Se zoper mene, glej, je zlóž’lo!

Kriči kričávcov truma mnoga,
Že marsikdo je tak izústil:
Pomoči nima več od boga,
Polé, gospod ga je zapustil.

Al ti gospod pomoč si moja,
Ti moja čast, ti moj nadzórnik.
Glavó mi dvigne desna tvoja,
Povišaš koj me moj podpornik.

K gospodu klic na glas povišal,
Ko prîšel sem v nadloge hude,
Me z gore svete je zaslišal,
Prispél na pómoč mi brez mude.
 
Zaspál sem, san me je posilil
In zbudil sem se, vstal na novo,
Ker se gospod me je usmilil,
Sprejét sem v milost spet njegovo.

Ak tisuč tísučev sovražnih
Obleže me, bom brez bojezni,
Ti dvigni se gospod bog blažnih,
V pogubo sramno jih pogrezni.

Pobil si vse sovrage zlobne
Ki ti stojé po krivem zoper,
Zobé jim strl, k’ jih znaš hudobne,
Njih strta moč je, strt njih coper.

Pri bogu le za rod človeški
Edíno je pomoč vsesmilna,
In tvoja blagodat, nebeški!
Na ljud tvoj zlije se obilna.

4. Psalm.[uredi]

Kedar sem na pómoč k njemu dvigal klice,
Slišal me gospod je, moje bog pravice.

Daj, usmilno roko stegni čéz me svojo,
Sliši moje vpitje, čuj molitev mojo.

Vi človeški sini, žalost vam dokóri
Srce še težila bode v bridkem móri?

Kaj nečimrnost so vam edíne misli,
Ste laží prijatli, krivda vam je v čisli?

Znajte da je bóga moj’ga moč velika,
Čudnega je storil svojega svetnika.

Kedar vá nj zakličem on odpre mi sluhe,
Krik moj ne potrka na ušesa gluhe.

Bódite srditi, ali ne grešíte,
V hramu kes čez srca míšljenje budíte;
 
Bodi dar pravica, up gospod vam bodi,
Krivo naj po sledu svojem vas ne vodi.

Slišim, godrnjá že marsikter mrmrávec:
Kdo se nam prikaže dobrega dajávec?

Že pogledal ti si nas z očesom milim,
Srce si z veseljem mi navdál obilim;

Dal pridelek veči žitnega si polja,
Trsje bolj osočil, rast povišal olja.

Jaz bom tudi v miru sladko spal, počíval,
Pokoj bom nebeški rajske slasti vžival,

Ker me z mílostjo si ti gospod okrožil,
Up do tebe vkrepil, vtrdil in pomnožil.

5. psalm.[uredi]

Ti v milósti nepreséžen,
Ki si bil in boš povsod,
Kličem tebe obetéžen,
Čuj me kralj in moj gospod.

K tebi dvignem glas molitve,
Zjutraj slišal klic boš moj,
Vpitju gluh ne boš prositve,
Ker krivica dom ni tvoj.

Zlim prebitja zraven sebe,
Stana jim ne bodeš dal,
Ne strpí krivičnik tebe,
Pred tebój ne bo obstál.

Ti zlotvorcom, hudobivcom
Si na vekomaj sovráž,
Krvoželjnikom, lažnjivcom
Gnus in stid spoznati daš.
 
Jaz dosegši milost tvojo
Pridem k tebi na tvoj dom,
V tvôm svetišču dušo svojo
Dvigal k tebi v strahu bom,

Vodi v svoji me pravici,
Bodi sprimljevavec moj,
Da ne pojdem po krivici,
Da sledíl bom za tebój;

Ti gospod ravnaj pred sábo,
Pred obličjem svom mi pot,
Da bom hodil zmir za tábo
In se vragom ognem zmot;

Ker v njih ustih ni resnice
Srce njih nečimrno,
Njih jeziki govorice
Zle, goljúfne polni so.

Grlo njih je kakor žrelo,
Usta brezen, grob odprt,
Sodi totih ti krdelo,
Zlij na njé pravični srd.

Njih naklép končaj, zavrzi
Po njih hudotvoru vse,
Ker njih množica te mrzi,
Ker razsrdili so te.
 
Vsi poveselé se k’ upa
Svit jim ti si o gospod,
Večno nalijála kupa,
Tvojih se jim bo dobrót.

Ti med njimi boš prebival,
Stanje njih jim dom bo tvoj,
Kdor te ljubi te bo vžival,
In ponašal se stebój.

Ki pravica so jim poti,
Dal jim boš svoj blagoslov;
V svoji s’ nas obdál dobroti
Kakor mesto brambe rov.

6. psalm.[uredi]

V srdu svôm me ne kaznúj,
Me ne tepi v jeze sili,
Klic poslušaj, prošnjo čuj,
Ter se me gospod usmili.

Slab sem, mojo glej slabóst,
Vzdravje me gospod obudi,
Trese se mi svaka kost,
V strahu drgetájo udi.

Omedleva v meni duh,
Dušo tarejo mi mame,
Dokorej boš klicu gluh?
Milostno ozri se ná me;

Kajti ná te nikadár
Ne bo mislil človek mrtev,
Bo li last mu tvoja mar
Ki je v grobu pekla žrtev?
 
Zgínila je trupla moč
Mi od zdíhanja in joka,
V póstelji solzím vso noč,
Ter ni konca solzotoka.

Zmračil se mi sklen očes
Je od znótrnje žalósti,
Med sovragi čez in čez
Skrčen bivam po starósti.

Proč od mene ti zlobín,
Zdihe moje bog je slišal,
K’ sem ga klical tožni sin,
Me čez vrage je povišal.

Vsakdo ki mi bil je vrag,
Ima se mi sramováti,
Mora vrniti se plah,
Zdajci v strahu trepetáti.

7. psalm.[uredi]

V tebe bog sem upal zmirom,
Nada si mi ti edina,
Reši me gospod zlobina,
Z milim me poglej ozirom.

Da pregánjevec ne zgrabi
Kakor lev mi duše moje,
Kajti v pómoč roke svoje
Stégniti mi vsakdo zabi.

Ak se rok drží krivica,
Ak sem kriv obdolževanja,
Naj me pahne maščevanja
Jeznih vražnikov desnica:

Ako meni zlo želečim
Hudo sem povračal s hudim,
V smrt naj brez pomoči zgrudim
Se pred vragom čéz me večim;
 
Naj me živega pohodi,
Dušo mojo naj jo vjame,
Strto mojo čast mo vzame,
Vekomaj pogín mi bodi.

Dvigni se gospod in vstani
Na mejàh vseh meni sprotnih
Vragov v nápuhu togotnih
V sodbo po zapóv’di dani.

Ljudstev zbor te bo okrožil,
Vrni taj se na višavo,
Na prestolje svoje pravo,
Ker od tam si tron preložil.

On gospod je, ljudstva sodi,
Sodi me po pravdi moji,
Po nedolžnosti kar svoji
Sem zaslužil, to mi bodi.

Ster’, uniči grešnih zlosti,
Bodi právednim voditelj,
Srca in obisti zritelj,
Znatelj naše nótrnosti.

On ki právednim pomaga,
Pomočnik je moj resničen,
Je sodník močán, pravičen,
Ako sodbo tud odlaga.
 
Ali slednji dan ne žuga?
Ako se ne spreobrneš,
Dvigne meč, se v prah povrneš,
Grenka te zadene tuga.

Lok je svoj napel, nategnil,
Smrtne strele ná nj’ga djál je,
V ognju pšíc si nakovál je,
Misliš, da mu boš ubegnil?

Glej, on je krivico včinil,
Zlo rodil in žálost samo,
Kopal je in skopal jamo,
Ali sam bo v njej poginil.

Ki jo drugim je napravljal,
Žalost samega naj bije,
Naj se vjame v hudobije,
Sam ki drugim jih nastavljal.

Jaz pa višnjega veličal,
Hvalil bom imé gospoda,
Od prihoda do zahoda,
Njega bom pravico pričal.

8. psalm.[uredi]

Čudno je na zemlji tvoje imé mogočno,
Tvoja slava viša, ko nebo obločno.

Čast osnúl iz ust si déc in sisajočih,
Da zavežeš jezik ti nasprot’vajočih.

Ak nebó pogledam, tvojih prstov delo,
Luno in ponebnih svitlih zvezd krdelo;

Kaj tedàj je človek, kaj je sin človeški,
Da spominja se ga še vladár nebeški?

Z veličastno slavo si ovenčal njega,
Majheno ponižal le pod ángelce ga;

Del postavil svojih si ga gospodarja,
Cele zemlje njega ’zvolil si vladarja.

Njemu si podvrgel ovce in goveda,
Vse zverine divje slehrnega reda;
 
Tice letajoče po nebá obzorju,
Ribe plavajoče po nezmernem morju.

Tvoje imé gospod naš! kak je čuda polno,
Kak je čudno tvoje stvárjenje vesolno!

9. psalm.[uredi]

Tvojo čast in hvalo bodem pričal,
V srcu svojem te gospod veličal.

Jezik moj bo tvoja čuda pravil,
Tvojega visost imena slavil,

Ker si moje vrage v beg zavrnil,
Moč njihovo v tamen mrak ogrnil,

Da opešali so, oslabeli,
Pred obličjem tvojim omedleli;

Kajti ti si pravdo mojo vrédil,
Si na sodni stol pravice sédel.

Ti si verokletnike zarotil,
Si za vekomaj zlotvorce vkrotil,
 
Njih imena zbrisal iz spomina,
Meč njih dalje ne stori pogina;

Mestom njih razdór, razsíp si včinil,
Njih spomín ko glasa hrup je zginil.

Al za našega gospod-bogá se
Ne dobí premína večne čase.

V sodni stol prerazil je prestolje,
Sodi po pravici on vesolje,

Dal se je v zavetje siromaku,
Tolažnika revnim ki so v plaku.

Up si vseh ki tvoje ime poznajo,
Ker so skrb ti, zá te mar k’ imajo.

Hvalo mu prepévajte in slavo,
K’ íma préstol Sionsko višavo,

Sklepe večne milosti njegove
Med poganske znánite rodove.

Spomnil se je njih krví mestitelj,
Revnih ne pozabil tolažitelj.

Lej potlačili so me sovragi,
Daj, usmili se gospod me blagi,
 
Ki si vratom smrtnim me utegnil,
Da nevarnostim sem ječe ubegnil,

Da med vráti Sionove hčere
Pel bom slave tvoje mnogotére.

Radovàl se bodem zmage tvoje,
Veselil se iz vse duše svoje.

Neznabožci sami v njo so pali,
Ki jo drugim jamo so kopali,

V zanjke skrivši položene sámi
Vpletli so se z lastnimi nogámi.

Bog spoznán bo ko pravice borec,
V delih svojih rok je vjet zlotvorec.

Grešnik naj v peklà pogubo habi,
Vsako ljudstvo ki bogà pozabi;

Kajti vekomaj ne bo pozabljen
Revež, ki z ubožtvom je pohabljen;

Ni zastonj njih up potrpežljivi,
Kajti vé gospod da niso krivi.

Dvigni se gospod, nikar ne hoti
Da ti človek se prezlò vkrepoti.
 
Ljudstva ímajo pred tebe priti,
Sojeni pred tvom obličjem biti.

Daj, postavodajca čéz nje ’zvoli,
Da spoznajo da ljudjé so zgoli.

10. psalm.[uredi]

O gospod, zakaj obrnil
Si od mene svoj obraz,
Lice svoje mi zagrnil,
Ko mi je pomoči čas?

Ko se zlóstnik napihuje,
Glej se siromak topi,
Ali v tem kar namišljuje
Vsakdo sam se pogubi.

Srečnega se grešnik meni,
Ker zavživa duša slast,
Blaženega on se ceni,
K’ ima zlo nad njim oblast.

Bóga grešnik raztogoti,
Ga razpali, vname v srd,
Al ne praša v slepi zmoti,
Kolik je zaslužil črt.
 
Taka je njegova zmota,
Da mu mar ni več gospod,
In njegove vselej pota
So oskrúnjene povsot.

Sodbe tvoje znati noče,
Je ne vidi, je je slép,
Nad sovragi biti hoče,
Vá nje piše trd in srép;

Kajti v srcu svôm besédi:
Jaz omájal se ne bom,
Od rodú do róda, vedi,
Brez nesreče bo moj dom.

Usta polna íma zlosti,
Kletva góvor je njegóv,
Pod jezikom so žerkósti
Polne žálostnih plodóv.

Po ubogih gleda, stréže
In preži ko v jazbi lev,
Da zasači v svoje mreže
Koga ízmed révežev.

Vjetega na tla potegne,
Skluči, skrči vkupaj se,
Skoči kedar moč dosegne,
S kremplji šavsne réveže;
 
Kajti v srcu ga beseda:
»Bog pozabil je« - slepí -
On več mojih del ne gleda,
Stran obrnil je oči.«

Vstani, daj, gospod, in dvigni
Revnim svojo roko v bran,
Milost rešno jim pomigni,
Spodi zatirávce stran.

Da je vžalil in razsrdil
Boga grešnik, kak je to?
Ker je v srcu svojem trdil:
Saj me kaznovàl ne bo.

Ti pa vidiš bolečine
In poslušaš revnih stok,
V sodbo tiral boš zločine,
Spustil jih ne boš iz rok;

Ti si revnih up in nada,
Pomočnik si ti sirót;
Vekomaj bo tvoja vlada
Gospodávala povsot.

Pokončani, strti bote
Ajdje v njega deželàh;
Slišal je gospod sirote,
Jim ugodil po željàh.
 
Srca njih si ti pripravil,
Ino vredil jih takó,
Da jim za poslúh nastavil
Lahko svoje boš uhó;

Da prisodiš prav siroti,
Da povzdigneš nizkega,
Da se človek ukrepoti,
Dvigne do visókega.

10. (11.) psalm.[uredi]

On je up moj, ki je sam gospod,
Duše mi bojezen ne beteži,
Kaj velújete jej: v goro beži
Kakor vrabec urno stran od tod.

Kajti grešnik, glej, napina lok,
V tulu íma strele ostropične,
Da pomeče v tmi jih na pravične,
Ki so nekrivičnih src in rok.

Lej razdírajo, kar tvoj je čin,
Čemur ti si dovršénje vspešil,
V čem pa se pravični je pregrešil,
Kaj pač storil je pravice sin?

Tron gospodov nebni je oblok,
Pazno on z očmí na revne gleda,
Ter s trepávnicama vse pozveda,
Kakšen rod človeških je otrók.
 
Zlega - právednega - bog obá
Pozvedaje brez razločka skuša;
Ali ljuba lastna ni mu duša.
Ki, kar je hudobno, rad imá.

Zanjke on deži na zlobnih trop,
Ogenj, žveplo zlim nataka v kupo,
Tepe piš gospodov jih gorjúpo,
Pali zle viharnozlobni sop;

Kajti on pravičen je gospod,
In čez vse mu ljuba je pravica,
On na njé, ki mar jim je resnica,
Zre usmilno vselej in povsód.

11. (12.) psalm.[uredi]

Pomagaj mi gospod, poglej zmanjšúje
Število se svetnikov in stanjšúje;

Na zemlji med človeškimi otroci
Resnica rejša se in omaguje;

Nečimrnost je njih jezika góvor,
Sosedu sósed nično beseduje;

Njih ustnice so polne goljufije,
Njih srce vse dvoúmno oglašuje;

Gospod pogubi vse goljufne žnabla,
Vsak jezik ki ošabnost oznanúje,

Ki govoré: jezikom čemo našim
Da veličast se čislana osnuje;

Jeziki so za nas, podslomba naša,
Kdo je gospod, ki nam zapovedúje?
 
»Zavolj ubozih reve zdaj se dvigam, —
Beseda se gospodova začúje —

Zavolj nadlog in jókanja sirotnih,
Naj reva dalje jih ne obtežúje;

Jaz hočem da se v blagor jim pomaga,
Ker truma zlih se čéz nje povzdigúje.«

Gospodove besede so resnične,
So čiste, so srebró, ki potrjuje

Ga s číščenjem sedmerim ogenj,
Veljavo njega jasno dokazúje.

Gospod ti vedna bran nam boš pred sklepi,
Ki zoper nas te rod jih zlobno kuje; -

Okoli in okoli so hudobni,
Z namenom tvóm se rod njih pomnožúje.

12. (13.) psalm.[uredi]

O gospod, dokléj že boš pozabljal ná me,
Dokoréj obračal svoj obraz od mene,
Dokoréj iskàl bom, kje pomoč je zá me,
Dan za dnem bom duše v žálosti vtopljene?

Dvigal se sovražnik bo doklej nad máno?
Saj ozri se ná me, ter se me usmili,
Nuj, da razsvitljêno bo okó mi dano,
Da me v smrt ne pahne kak kaj in posili;

Da ki moj sovražnik se ne pobahuje:
Moč dobíl sem čéz nj, imam ga v oblasti,
Kajti moj močitelj se vesél raduje,
Kedar omaháje bližam se propásti.

Al jaz upam ná te; upam v tvojo milost,
Srce je veselo, duša je vesela;
Pel mu bom, ki dal mi je dobrót obilost,
Duša moja mu bo čast in slavo pela.

13. (14.) psalm.[uredi]

»Ni bogá, ni božjega sodnika!«
Pravi zli hudobnega jezika.

Spačeni, nagnusni so in slepi,
Djanja njih ostudni so naklepi;

Ni ga ne, ki bi ne bil hudoben,
Ni ne enega, ki nê bil zloben.

Al gospod na rod človeški gleda,
In kakóvi so ljudjé pozveda,

Al razúmnega dobíl bi kóga,
Našel ga, ki mu mar je za bóga:

Vsi zašlí so; sprijen in hudoben
Vsak je; ni ga, ki bi ne bil zloben.
 
Grlo njih je grob odprt; z jezici
Delajo goljufno v kljub pravici,

Pod njih žnabli-gadje kup otrove,
Kletve polne usta so njihove;

Polni kletve, polni so žerkósti,
Nog so brzih, urnohodnih k zlosti,

Potov njih poguba zaznamnjávka,
In nesreča vedna spremljevavka,

Pot mirú jim čisto je neznana,
Božji strah jim reč iz src pregnana.

Al spreglédali ne bodo nikdar
Zli, ki moje ljudstvo trejo vsikdar?

Klicov k bogu niso pošiljáli,
Kjer ni straha b’lo, so trepetáli;

Ker gospod s pravičnimi prebiva
V rodovini ki ni goljufiva.

Vi ste reveže zasmehováli,
Ker so up gospodu v roke dali.

Kdo iz Siona rešnjetvorec
Izraelu pride zla pomorec?
 
Kdar poreče: stoj! gospod nadlogi,
Kdar bo rešil sužnji ljud ubogi,

Jakobova hiša bo vesela,
Radost bo polnila Izraela.

14. (15.) psalm.[uredi]

Kdo gospod prebival
Bode v tvôm šotori,
Kdo gospod počival
Bo na tvoji gori?

Kdor pravico dela,
Čigar pot je snažna,
Duša se navzela
Zla ni zlo sovražna;

Kdor pošteno misli,
Te ki ne oprávlja,
K' mu je bližnji v čísli,
Zla mu ne nastavlja;

Ki brez cene prave
Mu grdún je zlobni,
Ki mu brez veljave
Je v očeh hudobni;
 
K’ íma v časti tega,
Kdor za bóga mara.
Bližnjemu prisega,
Pa ga ne prevara;

Ki dajál ni dnárov
Nikdar na obresti,
Ki jemál ni dárov
Nikdar proti vesti:

Kdor ravná po takem
On po trdnem hodi,
Prost pred padom vsakem
Nikdar ne zablodi.

15. (16.) psalm.[uredi]

Hrani me o stvarnik neba,
Nada moja vselejšnà,
Ti si bog moj; ino treba
Ni ti blaga mojega;
Ti k svetnikom vlasti svoje
Nagnil nágnjenje si moje.

Zrasla njih slabóst kot gora,
Prihiteli so po tém;
Sklicoval ne bom njih zbora
Vkup h krvávim ne darém,
Še imé njih naj ne pride,
Naj iz ust mi ne uide.

Ti gospod, ti sam si moja,
Moje kupe dédšina,
Povrníla roka tvoja
Bo mi kar ’mam déleža;
Obrníla se in padla
Na visoko mi je vadla.
 
Tebi čast gospod in slava
Ker si dal mi uma moč
Čut notránji spodbudáva
K temu še me pozno v noč;
Pred menój si kodar hodim,
Da ne padem, ne zablodim.

Srce toraj je veselo,
Jezik rádosten močnó,
Počiválo, mir imelo
V upu moje bo mesó,
Ker ti daš mi da utegne
Duh se peklu, in ubegne.

Ti svetnika bodeš branil
Svojega trohljivosti;
Pot življenja s’ mi naznanil,
Dal mi boš v obilnosti,
Da se s tábo bom na pravi
Veselíl pri tebi v slavi.


Različne pesmi.[uredi]

Oče rad imá sinove,
Če se tudi izrodé
In prezgodaj iz njegove
Varne roke odleté.

_____

Ti si v obilnosti cvetečih lét,
Zdaj pómlad tvoja je, zdaj upa čas,
Razšírjeno života tvóga cvetje; —
Oj, po nikakem to mi ne dopade,
Natore zmoto to pomeni težko,
Mi ne dopade srce, ko ledéno
In ojstro se zaprè ob letih čuta.

J. Kosezki - Vesel
       div. orl.


Drevo v cvetu.[uredi]

Ko gledam s pomládi
Cveteče drevó
Veselja se smeja
Mi srce sladkó.

Priblížam pobožno
Se mu gologlav’,
Ker ono mladosti
Podoba je prav.

Vseh vrtov je slava,
Vseh vrtov je kras,
Prepevajo tice
Mu hvalo na glas.

Za dom si izvoli
Ga tičikov par,
Ljubezni je srečne,
Vesele oltár.
 
Iz cveta čebele
Nabirajo med,
Napravljajo ’ž njega
Nebeško si jed.

In v senci njegovi
Pozabi se trud,
Glavičici sivi
Prijazno je tud.

Mladósti nedolžni
Enaka je last,
Ta svet je dežele,
Človeštva je čast.

Vesolje razseva
In rádost budi,
O krásnosti njeni
Se vse veseli.

Z veseljem napaja
Še starcu srcé,
O njej se nebesa
Samé veselé.

Zatorej ko vgledam
Cveteče drevó,
Veselja se smeja
Mi srce sladkó.

Solnce svečána.[uredi]

Zima rojíla je
Dolgo za dosti,
Burja nas brila je,
Neha naj bosti.

Se naveličal sem
V hiši že biti,
Dosti že čičal sem,
Vúnkaj čem iti.

Saj že minula sta
Mesca mrazotna,
Zimo izrula sta
V mrazu strahotna.

Stopim iz hišice,
Nébo je jasno,
Proti zablíšči se
Solnce mi krasno.
 
Bodi pozdrávljeno
Solnce prijetno,
Trikrat pozdrávljeno,
Trikrat prijetno.

Vidim, vračúje se
Moč ti gorkotna,
Vidim, zgubljuje se
Zima mrazotna.

Z ledom sneg taja se,
Kmalu preide,
V zgimbo podaja se,
Pómlad nam pride.

Bodi pozdravljeno
Solnce prijetno,
Trikrat pozdravljeno
Trikrat prijetno!

Poletni večer.[uredi]

Lej, solnce zahája,
Zapušča zemljó,
Vrhovje le gaja
In gór je svitló.

In slavčevo petje
Po logu doní,
V te glase zaplét’je
Še múren: škriškrí.

S planine ženêjo
Pastirci govéd,
Na píščle pojêjo
Med čedami sréd.

In kosci, in žnjice
Sem s polja gredó,
Fantiči, deklíce
Prijetno pojó.
 
Iz dímnikov skaka
Visoko že dim,
Večerja pa čaka
Priprávljena vsim.

Noč tiha pokrije
Zdaj trudno zemljó,
Da vsak si počíje
Za delo novó.

Tice vinopivke.[uredi]

Grozdje na trtici
Visi rmeno
Zunaj na vrtici
Hiši vpleteno.

Z bližnje goričice,
Pa priletéle
K meni so tičice
V petju vesele.

V trto spustijo se,
Peti začnejo,
Živo glasíjo se,
Jasno pojejo.

Jagode pikajo
Željne medíce,
Vinčice zmíkajo
Male tatíce.
 
Ko se napíla je
Mala družin’ca,
Soček hvalíla je
Sladkega vinca:

Srečna dežela je
Vinorodívka,
Trta vesela je
Togopodívka.

Z vinom pregánjajo
Slednje skrbí se,
Žali se pánajo,
Vse oživí se.

Prostost.[uredi]

Do jeseni preživela
Že je mlada tičica,
Starka zá njo je skrbela,
Mati srca milega.

Ali mater sókol vjame
Pozno pozno na jesén,
Vso podporo tici vzame
V srcu svojem tič ledén.

Zdaj si sama tica bóga
Hrane išče na zimó,
Po drevesih vel’ga loga
Leta sem ter tje skrbnó.

Gaj ogoli ojstra zima,
Nage debla so drevés,
Piče tičici več nima
Posmojèn od burje les.
 
Ker tedàj je log golíše
Gojzdne trate zapustí,
Tihoma na vrtec hiše
Jest’ iskàt si priletí.

Al sirotica se vjame
O gorjé na žímnico,
Z locna deček brž jo sname,
V kletko jo zapre tesnò.

Res da piti, jest’ imela
Dosti zmirom je vsegà,
Al kot zunaj ni vesela
Nikdar nikdar več bilà.

Le zdihúje vjeta reva,
Da zgubíla je prostóst,
Vedno poje in prepeva
Težke sužnosti grenkóst.

Jutranja zarja.[uredi]

(Grič krasno obraščen z zelenim drevjem; proti jutru
se razprostira krasno polje; zjutraj.)

Bogomil.
(Gre na grič in poje:)

Noč plahotna je zbežala.
Zvezde, svitle pred, temné,
Truma gajskih tic je vstala,
Pesme njihne se glasé.

V zraku daleč, kamor moje
Skor očí ne séžejo,
Tam škrjánček glasno poje
Pesem svojo jútranjo.

Dvignil k višku je zató se
Tak visoko v sinji zrak,
Ker z visine bolj lepó se
Vidi zarje zlati trak,

(Pride na vrh griča; obrne se proti jutru; zarja se
prikaže; razoglav stojí.)
 
Zakaj, prelepa zarja! tebe gledam
Še zmirom rad, ko kdaj sem gledal te?
Zakaj imám te vedno še tak rad,
Tak rad še zmirom, kakor nekedaj,
Ko bil otrok, ko dete bíl sem še?
Zakaj pač obiskujem vedno še
Tak rad višavo tega grička tukaj,
Otrok ki obisk’val sem ga tak rad?
Otrok še bil sem - o presrečni čas!
Nikoli, o nikoli iz spomina
Ne prejde mi te rajskosrečni čas!
Otrok še bíl sem; jutra lepega
Peljala me je mati na grič,
Te čas sem príšel semkaj prvi krat,
Te krat sem vidil zarjo prvo pot,
Pokazála mi bíla jo je mati
Z desnico, z roko pravo, ter je djala:
Glej, dete ljubo! tam na nebu gori
Oblakov lepi lesk, svitlobo krasno
Ko bíla bi iz zlata čistega.
Pa veš od kod svitloba ta je taka?
Odsvít, odlesk to luči je nebeške,
Ki hodi skoz nebeške zlate vrata,
In tak lepó lepó oblake barva,
Odprte namreč zjutraj so nebesa,
Tu hodijo skoz vrata ángeljci
Ki varvali po noči so otroke
Pobožne, pridne, radoslušljíve.
In poročila bogu nosíjo,
 
Če dobro so, če slabo so se vedli.
In drugi hodijo skozi vrata doli
Nazáj na zemljo v bran in var ljudém
Da ognejo podnevnih se nesreč.
Zatoraj dete vêdi se lepó
Da dobro le od tebe ponesó
K očetu ki tam gor stanuje
In tisučerno dobro vse plačuje. —
Zató imel sem zmirom te tak rad,
Ker to, kar majhen je verjél otrok
Pozábiti ne da se tako naglo.
In toraj hodim toli krat na grič
Le sèm k’ ugásati začnejo zvezde,
Ko ti se zarja prikazuješ ondi,
In rádostno se smeja mi srcé,
Duh dviga se, in k višku duša gré.

Hrepenenje.[uredi]

Daleč sem od doma,
Duh pa vsak dan roma,
Roma, roma, roma
Dan za dnem do doma.

Kaj si mi storila,
s čim se prikupila,
Si mi priljubila
se dežela mila?

Nag sem šel od tebe,
Bil sem sam za sebe,
Brez dobička, zgube
In brez duše ljube:

Smrti zgodnje zobu
Plen spi oče v grobu,
Kar mi še je ljubo,
Vse mi je pod zgubo.
 
Pa si le mi ljuba,
Skli me tvoja zguba,
In bo vedno sklela,
Nikdar zacelela.

Brez mirú, brez neha
Duh po tebi zeha,
Roma, roma, roma
Slednji dan do doma.

Vzeli so mi srečno
Upanje za večno,
Vender roma roma
Vsak dan duh do doma.

Podonavska riba.[uredi]

Rib’ca jasnooka
Plavaj za valóvi
Doli po Donóvi
Tje do Save vtoka.

Plavaj gor po Savi
Na Slovenske strane,
Gori do Ljubljane,
Pa mi jo pozdravi.

Dalje le po vodi
Brez pomudovanja
Do preljub'ga Kranja
Gor po Savi brodi;

Pa mi ga pozdravi:
Zdravo, ljubo mesto!
Pa popusti cesto
Dalje gor po Savi.
 
V Kokro, ’z Kokre v Bél’co
Plavaj k vasi Béli
Do mojè zibéli
V Storžčevo dežél’co.

Pa mi jo pozdravi:
Zdrava bodi Bela,
Srečna in vesela
Drevi kakor davi!

Pa poglej al sije
Še jej solnce milo,
Al se potemnílo,
Da oblák ga krije;

Storžec al še koli,
Záplota planína,
Zverska domovína
Ná njo gleda doli;

Al me kdo pogreša,
Kdo po meni praša —
Nihče nič ne praša,
Nikdo ne pogreša.

Ali jaz pogrešam,
Hrepením po tebi,
Pa me nočeš k sebi,
Pa te le pogrešam.
 
Ribica ne hodi,
Le se spet zasukaj
Pa ostani tukaj
V Podunájski vodi.

Danici.[uredi]

Al na tujem tudi
Zvezda me poznáš,
Ker na mene doli
Ko domá migljáš?
Zgodnja zbujevavka,
Dne oznanovavka
Al me še poznáš?

Jaz poznám še dobro
Tebe zvezdica,
Stara mati so te
Mi zaznámila,
Kedar prisvetíla,
S’ me iz sna budíla
Daleč tam domá.
 
Kaj že hočem? teci,
Nesi jej pozdráv:
Vnuček vas pozdravlja
Z Dúnajskih dobráv.
Kaj še potlej? rés da!
Prašaj še je, zvézda:
Al me vid’ z višáv.

Zvezda, zgodnja zvezda,
Ti takó migljáš,
Ali hrepenenje
Moje mar poznáš?
Al na kako vižo
Mi rešítve bližo
Oznanít’ imáš?

Na grobu.[uredi]

Teci teci solza
Solza materna
Doli na gomilo,
Na te črne tla.

Križ pri križu, žali
Bridke známenja;
Dosti mnoga, razna
Ti je drúščina.

Kaj se jokaš, tarnaš
Duša materna?
Dete je veselo
Z angeljčki domá.

Duša da; al truplo,
Truplo ni domá.
Zemlja, zemlja tuja
Bodi mu lahkà!
 
Teci le mi teci
Solza materna
Doli na te črne,
Črne tuje tla.

Pogled.[uredi]

Dan zasije; dve očesi
Srečate se v migu,
V prvem plamovžigu
Se oboje v tla pobési.

Noč je; mirno vse počiva,
Samo nepokojno
Je le srce dvojno,
Mira sladkega ne vživa.

Čuj pogledov! iskra vneta
Vžge; srcé je goba;
Rajska prispodoba
Mir; nemír zver peklu vzeta.


Zla beseda.[uredi]

Beseda priletela
Mu huda na uhó,
V srcé ga je zadela
Ognjena žgeča strela,
Ga vnétila hudó.

Nikomur ni povedal,
Nihče zapazil ni,
V obličje ni zabledal,
Ko prej je jasno gledal,
Si ni kalíl oči.

Prijáteljev okrožje
Še le je zveseljàl,
Nikoli duše ložje,
Radósti nikdar množje
Se ni jim skazovàl.
 
Ko solnce daleč zajde
Od ljubljenih sestric,
Te krat še le se najde
Svitlóst za nebne rajde,
Luč lune in zvezdic.

In noč je temna, gluha;
Beseda oživí;
Tma zá njo nima sluha,
Al na njegov’ga duha
Uhó na glas grmí.

Vso dolgo noč prečuje,
Pokoja nima nič,
V enèm se premetuje,
Pa mu je vedno huje,
Je zjutraj — živ mrlič.

Besedica ta mala
Posebna ni bilà,
Al ískra, prav ki pala,
Že marsi krat je vžgala,
To ni nič novega.

Rožica.[uredi]

Rožica vesela
V pómladi cvetéla,
Príšel je kresník
Vseh rož svetnik,
Rožica je suha,
Vela in brez duha.

Roža na pomlád
Si človek mlad,
Pridejo pa leta,
Roža gola cveta
Roži suhi par
Si človek star.

Ti moj oče.[uredi]

Slava tebi vsevladavec!
Svet je velik, je širòk,
Ti njegov si oskrb’vávec,
In tud jaz sem tvoj otròk.

Kím si v varstvo me izróčil
Ni biló jim zá me mar,
Sem pustívši jih se ločil
Ne vedoč v koríst al kvar.

Zemlja pred menój velíka,
Jaz tak majhen sam na njéj,
V širnem svetu micna pika
Nisem vedil kam napréj.

Temno sem od tebe slišal,
Kdo si, kaj si ne vedoč,
Prošnjo k tebi sem povišal,
Ti si dal mi koj pomoč.
 
Te ne vidim, te ne slišim,
Te ne čutim, ti si duh,
Al da stran od tebe nisim,
Znáni vid mi, čut in sluh.

Svet je velik, zemlja širna,
Nisem sam, ti si z menôj,
V srcu pokoj, duša mirna,
S tabo celi svet je moj.

Na planini.[uredi]

Vstopim se na vrh planine,
Solnce ravno gori gre,
Z nebotične visočine
se mi daljni svet odprè.

Ozrem se na domovino,
Gledam na Gorensko stran,
Zrem dolino za dolino,
Za planjavo vidim plan.

Polje žitno rodovitno
Se v očí mi lesketá,
Vidi pridnost se očitno
Kmetovavca marnega.

Bistri potok, reka vije
Se tje v rajsko zelenjád,
Zemlja vlage se napije
In rodí stoteren sad.
 
Hrib za hribom se dviguje,
Gora gleda čez goró,
Božjo moč mi oznanjuje
Vse kar vidi krog okó.

Od tam belega Triglava
Daje mi v očí ozír,
Bistra tam izteka Sava,
Petja nevsahljívi vir.

Ondi se mi odgrinjúje
Blejskega jezéra kras,
Raj pozemski, kjer dvigúje
Iz valóv se k nebu glas.

Od tam doli, kjer meglà se
Ravno je pretrgala
Sem v očí mi lesketá se
Svit zidovja belega.

Stara tam stojí Ljubljana
Vse dežele kinč in kras,
Mati sinom slavnoznana,
Z gore čuj pozdráva glas!

Zrem po hribih, zrem po polji,
Mečem sem in tje očí,
Gledam kar mi je po volji
Mesta, trge in vesí.
 
Vidim pred sebój Gorensko,
Tamkaj Notranjsko poznám,
V vinorodno stran Dolensko
Zdaj očí tje vprte ’mám.

Tamkaj doli s Kranjci brati
Štajerec se in Hrvàt,
Ne zamúja desne dati
Tu mi Korotanski brat.

Rajske rádosti zigráva
V vnetih prsih mi srcé,
Vidim, brata brat spoznava
Vedno bolj od dné do dné.

Brezgorje.[uredi]

V Podonavskem mestu
Huda sapa piše,
Kranjskemu učencu
Črne lasce više.

Pihaj, pihaj burja
Saj sem te navajen,
Kras še od močneje
Vender le je glajen.

Pihaj al ne pihaj,
Mi ne delaš sile,
Nisi ti ki zmika
Srcu zdihe mile.

Kamorkoli gledam
Al zidovje biva,
Al pa dolga dolga
Plan nepredvidljiva.
 
Ni živlenja ribam
Urnim brez vodice,
Kjer ni drevja, petje
se ne zlega tice;

Kjer ni strmih stánov
Trávnate planine,
Al veselje biva
Tam za gorske sine?

Tukaj ni naš dom.[uredi]

Od kar zavedil sem se sam,
Vrsténje srčnih želj imám,

Doséžene pa zginejo,
In druge prišle minejo.

Dokler otrok sem bil še mlad,
Vrstile so se mnogo krat.

Imel sem dans jih trideset,
In jutri tol’ko novih spet.

In božji ljubljenček sem bil,
Kar želel sem, vse sem dobíl,

Al ko dosegel sem, pa le
Ni bílo dosti za srcé.
 
Rasel sem; želje sem vrstíl,
Spolnitev vseh željá dobíl,

Hrepenél sem po tičicah;
Želel sem po cvetlíčicah;

Mi tičice prepévajo,
Cvetlíčice precvétajo;

Vesél sem jih vesél, pa le
Ni dosti dosti za srcé.

Slišal sem práviti ljudi,
Da boljega na zemlji ni,

Kakor prijatelj zvesto vdan
Ki kakor dans je slednji dan,

K solzno ’má z menój okó,
Je v rádosti vesél z menó.

Dobíl sem ga, je zvest, je vdan,
Tovariš moj, toláž in bran;

Ko jokam jaz, tud on solzi,
Z veselim on se veselí.

Prijazen je z menó ki ž njim
Pomenk’vam se in govorím;
 
Me vsakdo, bodi star al mlad,
Pozdravi in pozdravlja rad.

Mladenči z máno hodijo,
Povsot me sabo vodijo.

Dekleta me srečávajo,
Prijazne me pozdrávljajo.

Vesél sem tega, toda le
Ni dosti nikdar za srcé.

Trdíti slišal sem ljudí,
da slajega na zemlji ni,

Kakòr ljubezni číste žar,
Ki je ljudém od bóga dar.

Zželi srcé dekličico,
Zazrè okó devíčico,

Oko zazrè, srcé se vžgè,
Dve duši ste spoznale se.

Zála je, kakor zárija,
Znanica jutra zlatega,

Krásna je kakor solnčice,
Ki svit od njega vsestran gre;
 
Mila je kakor lunica,
Nočí temotne lučica

Ki je ljudém pokoja vir,
In sije trudni zemlji mir.

Al srcu moj’mu dosti ni,
Mu dosti ni, še le želí;

Al kaj želí, ne vé samó,
Povéj, če vé, povéj mi kdo.

Ki prašam ga, ne vé, molči,
Odgóvora le ne dobi.

Kdo ve, al pač dosegel bom,
Ko bom zapústil zemski dom?

== Kaj morem jaz za to? ==

Da dekle kroglolična
Ni ravno gospodična
K’ iz žide pricvetó,
Kaj morem jaz za to?

Da nje obraz premili
V njo gledati me sili,
In vleče k seb’ okó,
Kaj morem jaz za to?

Da kodar gre in hodi
Vse moje misli vodi
Le ona za sebó,
Kaj morem jaz za to?

Da se m’ po dnevu sanja,
Da so noči brez spanja,
Ne stisne se okó,
Kaj morem jaz za to?
 
Da v prsih srce moje
Več nima volje svoje
In bije le za njo,
Kaj morem jaz za to?

Finska déklica.[uredi]

(Finska národna)

O ko znani moj bi príšel,
Príšel, ki ga prej sem vid’la,
Kúšnila bi ga na usta,
Ak bilé bi v krvi volčji,
Srečo dala bi mu v roko,
Ak bi kačo ’mel krog prstov.
Ko bi sapa kaj uméla,
Pomladanski dih govóril,
Tje besedo, sem besedo,
Poročila bi prenašal
Med ljubéčema se dvema.
Raj pustím jedí gosposke
In pa fárovžko pečenko,
Kakor svojega preljub’ga
Ki po letu pridobila,
Ukrotíla ga po zimi.


Prevzetnici.[uredi]

O ti déklica prevzetna,
Kaj si vender tak nemila?
Vseh očém takó prijetna
Enega bi saj ljubila!

Par očésec — svitla zvézda! —
V lice — kri in snegobela —
Vsa postava — rajska rés da! —
To prevzetno tebe dela.

Al prevzetna in nemila
Tak ne bodi, duša ljuba!
Saj veš, da prevzétnost bila
Angeljcom je clo poguba.

Rožica.[uredi]

Trgal sem rožo
Zalo cvetečo,
Vbode mi v kožo
Rano skelečo;
Al zaceléla
K malu je rana,
Bol odletela
Brž je pregnana,
Ljúbica vzela
V nedro je déla
Rožico.

V bolnišnici.[uredi]

Jaz gledam v njo pa ona v me,
Živót ni zdrav ne moj ne nje,
In oba dva boli srcé.

Sneg taja se, in sneg skopni,
Bolj solnčni žarki so toplí,
Na dvoru trava zeleni.

Drevesa popčike ženó,
Na njih pa tičice pojó,
Vsak on izbira, voli njo.

Že vidim gnati riglice
Rdečebelo pisane,
Rdí že tud nje ličice;

Rdí jej bolje dan na dan,
Od mene gre bolést ko san,
Nevarni čas je dokončan.
 
In gledam v njo, pa ona v me,
Oba se gledava molčé,
Zginjuje dan in ni ga dne.

Približa se velíka noč
Ko prišel satan je ob moč,
Naj’ gled je zmir enako vroč.

In velk’i petek koj za dne
Ozrem na okence se nje;
Zakáj je ni — sam bog to ve.

Proč poldne je, odbije tri,
V ušesa glas mi zadoní,
Temà pokrije mi oči.

V saboto večer grem na dvor,
Slaboten omagujem skor,
S telesom ima duša bor.

Zastonj oziram gori se,
Zaprto le je okence,
Očesa sklen je ne zazrè.

In zvon zapoje tak miló,
Da solza stopi mi v okó,
Mrliča prot mi prinesó.
 
Na parah venček je pripet,
Sneženobel je venca cvet,
Umrla roža je deklét.

Kdo bila si, mi znano ni,
Govoríla sva le z očmi,
Spominja na te konca ni.


Kvatrni večer.[uredi]

O kakor bi rada, ne morem, ne smém,
Ni dobro, ni varno, oj to ti povém,
Scer vsako noč, kedar le hoč in želíš,
Nocój le ne; al se strahóv ne bojiš?

O ljuba, preljuba! kaj mar mi strahóv,
Kaj kvatróv noči ino njenih duhóv?
Pregovor je star in se modro glasí:
Strah v sredi je votel, ob kraj’ ga nič ni.

O ljubi, preljubi! nikar, o nikár!
Kvatrne noči oj te meni so mar –
O mati, o mati; moj ljubi, obá! –
Bojím se, bojím se, srcé trepetá.

O ljuba preljuba! ne boj se ne boj,
Nič men’ ne zgodi se, nič tebi nocoj;
Noč mirna, ti varna si v hramu tu not,
In meni osvitlja luč lunina pot.
 
O ljubi preljubi! kaj ondi šumi,
Čuj, slušaj, kaj gori po drevju vrši,
Kaj cvili iz loga, plašivno frfrá?
Ni dobro; oj da bi ostal bil domá!

O ljuba preljuba! ne straši te to,
Je sapa ki drga peró ob peró,
Cviljenje je čukov, topirjev frfòt,
Naj straha ne dela ti slednji ropòt,

O ljubi! sam djal si da mirna je noč,
Ni sapa, ni sapa, to kvatrov je moč,
Lej luna ugaša, proč pol je nočí,
In zvezde bledíjo; al strah te nič ni?

Ozrè se, mu stopajo k višku lasjé,
Prepade, ne zine, mu lica zbledé,
Molčé jo pogleda, in trne z očmi,
In ona se zgane, jo strah spreleti.

In šel je spod okna, je tekel na moč,
Ugásnila luna; on k’ ogenj je vroč,
Pred njim je vršánje, za njim pa šumí,
Od spred mu napót’va, od zad ga podí.

Prisope domú ko pregánjana zver,
Zaspi za ves vek – To je kvatrn’ večér!
Pojó petelíni, danóve zvoni,
Deklè pod odejo zaspalo še ni.
 
V sosedni vasí vsi trijé zapojó,
Novico jej bridko brenčé na uhó
Glavico povzdigne, jo brž položí;
In k malu z vsem’ trémi tud njej zazvoní.

Razloček.[uredi]

Zalo déklico je vidil moj roják,
Mlad in lep Gorenec, zal in čvrst junák.

V srcu mu prižgala ogenj plamijoč;
»Bodi moja!« reče jej ljubezni vroč.

»Nočem.« »Kakor hočeš; saj je velik svet,
Saj na zemlji dokaj še cvetè deklét.

Pa zapojem prosto, pa drugàm zletim,
Pa zažvižgam, drugo tičico vlovím.«

Zvezdice migljájo, lunin sije kras,
Fantje pa žvižgljájo, pójejo na vas. –

Príšel sem na Nemce; k malu z mano znan
Bil je dosti čeden, brhek Dúnajčan;

Šétala po Pratru se v nedeljo sva,
Sreča naju v cvetju roža Dúnajska.
 
Ves se v njo zagleda, ves za njo gorí,
Dviga zdih mu prsi, celo noč ne spi,

Piše cele tri dni in sostavlja list,
Da bi vsak olikan, vsak izràz bil čist.

Pride mu odgovor, pismo kušne koj,
Trepetá, in stopi mu na čelo znoj.

»Ne!« je celo pismo; črke druge ni,
Gleda, ne verjame, revež omedli.

Drugi dan obískat ga na dom hitím,
Al zaprto sobo, njega ne dobím,

In zvečér prebiram Dunajčanski list:
»V Dónovi utonil je J. A jurist.

Pismo so dobíli: z bogom, zali svet,
Al brez nje osúl se zá me vsak je cvet.«

Take so.[uredi]

Kaj se tak mi čudiš da od tod hitím,
Da drugàm iz mesta tega tak želím?

Prišla je za máno ljuba moja v Beč,
Biti jej brez mene moč ni bilo več.

Bila ti je zala, lepa, čedna stvar,
Srce nje: ljubezni zá me vnet oltar.

K malu gospodiči onosljajo duh,
K meni v gostje vodi k malu druga drug.

Lahkoveren reva slincom sem verjél,
Tica mu odpela, ki jej je zapél.

Me poglédala je, nisem bil jej hud,
Ali mene skori je zadel mrtúd.

Vabnik jo je speljal, spregel jej po tem.
»K prvemu ne upam, k prejšnjemu ne smem!«
 
Le bi bila prišla, bil pozabil rad,
Bil skesanki voljno prizanesel pad.

Več govoril nisem, čujem glas od nje,
Da se nosi kakor Dúnajske gospé.

Bog ti daj vse dobro, daj sto tavžent sreč!
Svitla luč ugaša, vgasni, saj t’ je všeč.