Pesmi Albina Čebularja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pesmi
Albin Čebular
Viri: Albin Čebular; pretipkala Gabriela Grlica, postavil M. Hladnik
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Mladinske pesmi

Soneti

Samotna pšenica

Maj Cartanski stihi

Mladinske pesmi[uredi]

Detal[uredi]

Pisana suknja,
kapica rdeča,
v logu in gaju
tak naju sreča.

Skrit izza hrasta
rad potrkava,
kdo bi se strašil
tega bavbava.

Soneti[uredi]

Snežinke[uredi]

V vas snežec neprestano naletava,
po tenkih vejah sama čista svila,
snežink razkošnost je ves svet pokrila,
pod snegom bajna v lesku je dobrava.

Po njivah lesketanja razsvetljava,
zagrinja vrana se boječe v krila,
stoječe vode z ledom je umila,
mraz, burja trate mirne spreletava.

Ponoči zvezde ugasle že žarijo,
iz neba luna zlati sij raztresa,
prižgane enakomerno vse gorijo.

Prelest lepote svoj se čist pretresa,
snežinke svetle lahko zabrlijo,
v nanosu snega tiho spe drevesa.

Rudeči krik[uredi]

Dnevi naši so črni,
črne so naše dlani,
bledo je naše obličje,
solzne so naše oči!

Biči nas hranijo dnevno,
izpite so naše moči,
oj dnevi so naši vsi temni
in bolne so trudne noči!

Samotna pšenica[uredi]

Orač[uredi]

Povzdiga nepregledna se ledina,
raztrošeni jo zmerno gnoj pokriva,
plug se udira, reže, jo razriva,
da bliska lemeža se mu ostrina.

Kadi puhteča čvrsta se celina,
utripljeta z ušesi vola siva,
premikajoče podkve sij obliva,
drči krušeča in praši se glina.

Ob njima stopa fant, ki ju poganja,
tihod! glasan odmeva prek podolja,
oči so polne sreče lesketanja.

Plasti valovja so za njimi polja,
da eno se na drugega naslanja,
povsod je radost, židana le volja.

Cartanski stihi[uredi]

Labodova pesem[uredi]

Iščem te,
ko grem mimo belih brez;
iščem te,
ko grem skozi črni les;
iščem te,
ko grem skozi samoto dni,
a tebe ni.

Tebe ni,
morda si sredi pošastne noči,
morda si tam, kjer je slana in mraz,
morda si kje brez skrbi,
o, čuj, le to vem jaz,
da tebe ni.

In prišla si,
tako pride sen pomladnih dni,
tako pride le radost nazaj,
tako pride ljubezen v dušo,
da zasije maj
in v meni je mir
kot je na livadi, kadar sniva zefir.


Govor v meni (zb. Pod večernimi gorečimi oblaki)[uredi]

    V tvojih rokah je življenje moje, Ti si
vodnica mojega čolna sredi brezbrežnega morja in
jaz sem le s sklonjeno glavo in zloženimi rokami
proseča milost.
    Če me potopiš v črne noči in si Ti ob meni,
enako mi je, če bi me dvignila v srebrne dni.
    Kaj meni sonce brez Tebe?
    Otožen grem po zemlji, tam daleč, otožen
skozi drevorede, po parkih, posedam pod zelenimi
palmami, kjer vem, da Te ni in razkošnost velikih mest
menjam s tiho vasico, kjer si vsak dan, s cesto
belo in zeleno livado, kjer je radost Tvoja in z njo
tudi moja.
    Moje pesmi so utonile v Tvojem razkošju, tako
velika si; kar Ti pojem, so le tihi psalmi.
    Zalil me je Tvoj čar ob zloženih krotkih
perotih.
    Moje hrepenenje Te čaka ob dogorevajoči
večerni zarji in moje roke so raztegnjene.


V duši – labirintu (zb. Na planetu prokletstva)[uredi]

Kadar se razlije ebenovinasti mrak, sesede
kakor kalna reka, se napotim v dušo – labirint.

     Hodnik ob hodniku:
     počez, podolgem,
     navpik, navzdol.
     Izpod stropa mahajo cunje,
     solze kristalne razkrivajo temo
     iznad katere pritiska vonj rož
     proti volji z voljo proklet
     od ustnic ledeno šklepetajočih.

Misel – ujeta ptica s peruti pristriženimi
     rjove,
     pade skoraj omamljena,
     s tacami praska po mozaikih,
     liže steklo zdrobljeno,
     koplje v žveplenem se dimu,
     ker so trpini se vlili v hodnike.
     Iz rok stegajočih zijajo jim žulji – škorpjoni,
     usta so polna jim višnjevih pen!
     Slepi, hromi, polomljeni kolnejo se in se žro.
Kakor truden popotnik se vsedem v najpraznejši,
temnejši kotiček duše, ker so mi roke prazne,
/ker nisem v igri sanje – nič/.

     Zevajoče pesti trpinov pritipljejo skozi
     stene, me napadajo v samoti, preže med vasmi,
     butajo iz mestnih kleti, ječe pod bremenom, a
     roke so mi prazne
              Pridi človek, da se zamenjava!
                                                    Daj mi: dušo –
              kremen, srce – jeklo, da v teh težkih dneh
              ne bom več poznal sebe, ne tebe, ki bi
              bil jaz.