Pesmi (Dragan Ignjić)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

ZVONČKI

Čutne narave se
prebudé njih drobne
glave belé.

Zvončki prikradejo
se na plano za
prvo pomladno
pokušino.

Kak’ ste čudoviti
vi beli znanilci
še v zimskem snegu
po naravi raztreseni,
lepi beli zvončki!


NEMIR MOJIH DNI

Skala na mojem srcu
vse bolj pritiska
ob moje prazne stene,
da me spet žalost zaboli.

Temno jesensko nebo
razlilo je svoje solze
nad to mojo žalostjo,
ki stiska, mori in ubija
moje pesmi, moje dni življenja.

Nemir mojih dni
razliva se v dušo
in onkraj tega sveta,
nepoznanih ljudi,
da z novim jutrom
spet nekaj novega se rodi.

Čeprav ubija, stiska in mori
pa moje življenje
je le prazna cesta
pesniških dni


UGASNJENA SVETILKA

Resnično več ne vem
al’ naj diham in živim
al’ naj ta svet čimprej
v mladosti svoji zapustim.

Nisem luč,
le ugasnjena svetilka
v prazni, strašni temi
med ostrnicami
in kraškimi bori.

Od mene le tema svet’,
od mene ni nič več
le praznine in brazgotine
nekje v srcu zapisane
v ugasnjeni svetilki.


JUTRO NA OKNU

Čudna, topla spet
prišla nam je pomlad,
ko tiho sonce skoz’
okno pozdravilo
me je v nov dan.

Jaz se tega
več ne veselim,
ker tu v hladni postelji
ležim in od bolečin tožim,
da mi je hudo, pri srcu težko
ker se nasmejati želim.

Petje ptic
v pomladi in
jutro na okenski polici,
ko me vsa narava pozdravi,
a kaj ko v meni ni več sreče,
ker ostale so le bolezni in žalosti
na prazno posteljo
v nov dan zapisani.

Zavil čez gmajno kraško
je črni mrak,
da ga videl še na svetu
tem ni vsak.


ČRNI MRAK

Prelile so se sence
hladne kraške gmajne
v noči, da se v srce
spet žalost naseli.

Črni mrak jemal
je zadnje vzdihljaje
moje pesniške duše,
ki še po šumenju borov hrepeni.

Hladna rosa
v jutranjem soncu
in na postelji le prazne kosti,
ob njej sveča tiho gori,
ker črni mrak noči
vzel je poeta njegovih dni.


KRAŠKA GMAJNA

Pusta in prazna
je ta kraška gmajna.

Povsod z bori posejana,
kamenjem obdana
in pusta, prazna,
kakor prazno
moje je srce.

V rahli burji
završi po prazni gmajni
in zasliši se petje ptic
v pozni jeseni, ko
tiho vse zaspi
v mrzli zimi.

Tako tudi v srcu
mojem se godi,
ker v njem ni ostalo nič,
kakor le bolečine in žalosti
z menoj v pusti kraški gmajni!


RAZJASNI MI NEBO

Vedno kadar srcu mojem
je hudo pa vedno
pride k njemu nekdo,
da razjasni mi nebo.

Saj žalosti je dosti,
bolezni še preveč
in trpljenje stiska
me že vse življenje.

Kaj bi žaloval,
čemu tugoval,
ko pa vedno najde
se nekdo, da
razjasni mi nebo.

Bežim pred oblaki,
pred gosto meglo,
da najdem nekoga,
ki v srcu mojem
razjasni mi nebo!

Takrat, ko se
to nebo v srcu razjasni
mi nasmešek vrne na obraz,
popolnoma razveseli,
da spet se pišejo vesele pesmi.


OBUP

Prazno kakor jezero
je to moje skrhano srce,
da v ruševinah še
iščem sled preteklosti.

Obup in praznina
še kar ostalo je od mene
zato ne stoj z menoj,
le pojdi naprej
in ne oziraj se na mene,
ker tu za vedno bom ostal

se obupu popolnoma predal.


NE SPRAŠUJ

O, kako srce me še boli,
ko spomnim se te žalosti,
ki iz vseh strani stiska,
zvija mojo dušo ranjeno.

Ne sprašuj, kako boli
le ob strani stoj mi,
da ne bo še bolj hudo,
ko me stisne žalost
okrog polnoči.

O, kako je prazen svet
in v njem vsak poet,
ko preda se žalosti
in ga zvijajo skrbi.

Zato ne sprašuj kako mi je
ko boli me to srce,
le z menoj ostani nocoj,
da ob polnoči
ubežim tej žalosti.


PRIJATELJU

S teboj sem vedno bil,
ko te stiska stiskala
je iz vseh strani.

Delil s teboj
sem vse, kar imelo
je tudi moje življenje.

Sedaj pa od tebe
le žalost in solze sem dobil,
ko si globoko v srce
moje mi nož nesramnosti zaril.

O, prijatelj moj!
Še danes v sanjah mojih
si z menoj in še danes
v srcu nosim te povsod,
ker rad sem bil v družbi s teboj!

Ne bo se spremenilo,
nazaj v čas prijateljstva
naju nič ne bo vrnilo,
le prihodnosti naju
bodo oddaljile,
nekoč za vedno pozabile!


UGASNJENA BESEDA

Nemo obstoji moj jezik,
ugasniti besede
iz srca si želi!

Utopiti bolečino,
da b’ mi mrtvemu
nekoč sijalo sonce
tam zgoraj na nebu.

Ni solz, ki bi vrnile
me nazaj in
poti, ki peljale
bi me naprej v raj.

Umolknil sem
za vedno.

Sedaj bom tiho,
ko bolezen me je razžrla
in vrata moje duše
za vedno zaprla.


V GROB

Moje telo izpraznilo
je svojo moč,
katera držala ga je
da ne usahne v črno zemljó.

Srce odbilo je svojo pesem
in oči zaprle so se zame
na tem svetu, ki
le poln je bolečine.

Položili so me
v to rahlo slovensko zemljicó
in zagrnili me
ter tam v grobu
pustili mojo prazno
življenjsko zgodbo.

Tu bom vedno ostal
vsakemu v spomin,
da sem živel in
v mnogih spominih
še živim, čeprav
v hladnem grobu
mrtev ležim.


V SLOVO DOMAČEM KRAJU

Čudoviti spomini
vežejo me na kraje domače,
da b’ se še enkrat vrnil nazaj
tja pod stare bore košate.

Oh, moji ljubi domači dom,
ki si me vodil po poti
navzgor in navzdol,
da bi te še enkrat lahko
z svojim očesom objel.

V srcu pa ostale so
stkane drobne vezi,
ki vežejo me na moj
domači kraj, kjer
včasih pesnilo je
moje drobno, umirajoče srce.

Slovo!
V žalostno slovo
pojem pesem svojo
domačemu kraju,
ko odhajam iz njegovega objema,
čudovitega pogleda na
domačo vas, kjer
odraščal sem kot otrok.

Tu med kraškimi bori
in prazno gmajno
se vil je moj pogled
in izlivale pesmi
na bel papir.


NOČNO OKNO ZA PTICE

Tiha, mirna noč
nežno nad vasjo
se rahlo spusti.

Bled obraz se
približa oknu, da
ujame nočno ptico,
ki po nebu širnem beži.

Vedno odprto je
nočno okno za ptice,
ki zbližujejo skozi dlani,
da se izlivajo ljubezni
v nočni temi.

Duhovi ponoči ne
spijo, ker z menoj
na nočnem oknu slonijo,
da ptice ljubezni
po nebu lovijo.

Nočno okno za ptice
in bled obraz,
ki skriva se na nebu,
da zbeži onkraj sveta.

Tu ostaneva
le jaz in pol mojega srca
ter ptica na nočnem
oknu prislonjena.


DIŠI PO POMLADI

Padajo hladne
dežne kaplje in
prebujajo se prvi
znanilci pomladi.

Sliši se petje ptic
in počasi kopni sneg,
ker vse diši
po pomladi.


MOJA PESEM

Moja drobna pesem
je kakor kamenček
v širni reki.

Izliva raztresenost,
izliva skrbi in
preliva eksplozijo
čustev, ljubezni
na mojih gubah
števila dni.

Moja pesem ne
govori, ker ona
molči, filozofira
in udarja v srca
mračnih noči,
neznanih ljudi.


Moje pesmi na Pesem.si