Pesme

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pesme
Valentin Vodnik
Spisano: 1840
Viri: Pésme Valentina Vodnika, V' Ljubljani: J. Blaznik, 1840; (COBISS) Gl. tudi: http://books.google.com/books?id=7FvSiJYYyhkC&printsec=frontcover&dq=valentin+vodnik&as_brr=3&hl=sl#v=onepage&q=&f=false
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Naj pésem umétna
Naj mérjena bo
Nikdar ni perjétna
Ak žali vuhó.


Na moje rojake[uredi]

Krajnc! toja zémla je zdráva,
Za pridne njé léga najpráva,
Polje, vinograd,
Góra, morjé,
Rúda, kupčía,
Tebe redé.

Za vuk si prebrisane glave,
Pa čédne nu terdne postave;
Iše te sréča,
Um ti je dan,
Najdel jo bóš, ak
Nisi zaspán.

Glej stvarnica vse ti ponudi,
Li jemat od njé ne zamudi,
Leniga čaka
Stergan rokál,
Palca beraška
Prazni bokál.


Zadovolni Krajnc[uredi]

Od straže Hravaške
Gor sónce mi pride,
V' nógrade Láške
Po póldne zaide;
Z' Benéškiga morja
Jug čèlo poti,
Od štájerca bórja
Per dél' me hladi.
 
Mi brazdio konjíči
Za hajdo, pšeníco,
Netrudni dekliči,
Pa belio tančico;
Kaj maram, se kruha
Persluži zadost,
Ni sile trebuha
Okolí mi nost.

Imám oblačílo
Domačga padvána,
Ženica pa krilo
Iz pravga mezlána;
Se svéti na lice
Ko pirh moj skarlát,
Nje šapel, jeglice,
Nje modric je zlat.

Rad pléšem okrogle,
S' pèto glas dájam,
Premetem vse vogle,
Se v cépa dva májam;
Nožíca pa Mince
Za mano drobni,
Pobéra stopince,
Se v króge vertí.

Na žgancih tropine,
Pa kisliga zéla,
Bob, kaša, vse mine,
Ko pridem od déla;
Al bodi pogača,
Klobasa, al sók,
Al kar se obrača
Na ražnu okrog.
 
Za vsako povéle,
Mam žídano volo,
Za branbo dežele,
Al hóditi v' šolo:
Povsoti se maham
Ko čverst korenák,
Pa delam, pa baham,
Pa piem tabák.


Novo léto[uredi]

Naváda je vóšit
Nov' léto priti,
Al rés al z' jezikam,
More se striti,
 Délavcu nese
Bogate dari,
Pratkarja časi
Tud kaj doleti.

Pervóšim en konec
Starmu bolniku,
Dolgove pobrisat
Leinmu dolžniku;
Zdravniku grobe
Pogosto gnojít,
Doktarju srečno
Vse pravde dobit.

Sleparju saj nékej
Vrednosti plačat,
Tim dnarje ki znajo,
Z' njimi obračat;
Zdiha katira
Žé dolgo možá,
En' zaročéni
Ne več k' enigá.

Ohranit poštenim
Njih dobro volo,
Hinavcu pométat
Enajsto šolo;
Mladmu perženit
Zadosti petic,
Babi jezíčni
Obilno novíc.

Prijznost in pokoj
Célimu svétu,
Zakonskim lubezen,
Saj eno létu;
De čebelarju
Vse muhe rojé,
Kmetu de dèž po
Prijatlih negré.

Rastergane norce
Al skrite v' žamet
Želím deb létas
Srečala pamet;
Birtu pokredat
Tram, sténo, nu strop;
Pivcu porajtat
Prèdn ide v grob.

Bogatmu sromaku
Polno mošnico,
De lahko za Pratko
Verže petíco;
Ako pak ima
Per lanskim ostàt,
Pojde moj trebuh
Pod rébra vasvát.


Veršác[uredi]

Narviši snežník za Triglavam.
Na Verčacu doli sédi,
Neznan svét se teb odprè;
Glej med sivih pléš v' srédi
Zarod žlahtnih rôž cvetè.

Sklad na skladu se zdvigúje
Golih verhov kamni zíd,
Večni Mojster vkazuje:
Prid zidár se les učit.
 
Divja koza prosto skače,
Od muh daleč je govéd,
Planšar z' Mino po domače,
Po sneg' lovic iše sléd.

Ak vihár drevi valòve,
Beži v' skale plašni trop,
Stresa votli glas bregòve,
Grom majè nebežki strop.
 
Kmalo sonce čisto seje,
Iz jezér slokrat bleší;
Star mecesen redí veje,
Vétru, simi v' bran stojí.
 
Tukaj bistra Sava zvira
Mati pevske umnosti,
Jezér dvanajst kup nabira
Šola zdrave treznosti.

Tje pogledaj na višáve,
Kir Triglar kupí v' nebó;
Štej snežnikov goličáve,
Kar derží nardalj okó.

Tamki ravno Forlanío
Benečansko tu morjé
Dol globoko Hravatio
Švajca béle gor glavé.

Bliz je polje Goratána,
Orat vidim Štajerca,
Bližni sosed mi Lublána,
Silska, Trolska majerca.

Pod velikim tuki Bógam
Breztelesni bit želím,
Čiste sape sréd mej krógam
Menim de na neb' živím.


Pravlica (Fabula)[uredi]

Kós inu Sušic[uredi]

(mesec, to je sip inu zadni krajc mesca Marcu)

Kós prepéva, gnézdo znaša,
Lepi Sušic gori gré
Nasmeóči kósa práša:
Poješ tako zgódi že?

Kdo bo branil rneni péti,
Ženil se je včéri brat,
Jutri mislim Lubco vzéti,
Ravno vabim, bodi svat!

Vse prezgódi ti ropóčeš,
Véš de še li gori grém?
Gor al doli, kamer hočeš,
De se žénim, li to vém.

Dobre volje, vuka, raja,
Štirji godci mu pojó:
Bom za vreme prašal Mlaja?
Sej violce že cvetó.

Polni mesec se preverne,
Mogle žene, burjo dà,
Hrib, dolíne snég pogerne,
Mraza vmira violica.

Nazaj Sušic mem perderzne,
Kaj t' je kos, ne poješ več?
Eh kaj! — brat mi včéri zmerzne,
Danes pa je moja preč.

Kamer tvoja slá ti kaže,
Preveč nagli nimaš bit;
Stara Pratka se ne zláže:
Sušic ima rep zavit.


Pravlica[uredi]

Sraka inu Mlade[uredi]

Sraka Mláde je svaríla:
Preveč blizo hiš grestè,
Vas bo nagla smert pobíla,
Niste dovol pametnè.

Kader človek se perpogne,
Ali séga dol na tla,
Vsaka naj se hiter ogne,
On pobéra kamenà.

Če je taka, rekó Mlade,
Kaj pa bo začéti nam,
Ak se človek tih perkrade,
Nese kamen za herbtam?

Stara pravi: to je zmóta,
Vse po svét' na róbe gré,
Doživéla kaj sim sróta?
Jajce več ku puta vé!


Pravlica[uredi]

Némški in krajnski kojn[uredi]

Nemški kojn slovénimu reče:
Brate kaj medlíš na cést'?
Ti li noga, glava neče,
Al se teb nelubi jést?

Mene v' dobri versti májo,
Men se trikrat ovs ponúd',
Čiste noge mi jegrajo,
Vrat nosim ko labúd.

Krajnska pára milo pravi:
Tud bi lahko jes bil tak,
Al tepejo me po glavi,
Lačni morem stati v' mlak'.


Pravlica[uredi]

Lepó sta ravnàla
Ptelínčika dva,
Vkúpi zobála,
Perjatla sta blá.
 
Je puta pertekla
En zerno pobrat,
Lubézen ih spekla,
Začéla se klat.


Plesár[uredi]

Sim v' Lublán'
Dobro poznán
Mestu, Pred méstam,
Nu na Polán'.

Jéd se ne vprè,
Dol rado grê,
Žganci, kapuni,
Zajic, vsè.

Men diši pít,
Kar je nalít',
Marvin, al Draga,
Al Pikólít.

Naj raji spím,
Plésat učím,
Pravim, in lažem,
Norce lovím.


Star pévic ne boj se péti[uredi]

Čebélca visôko
Gori v' planíne
Perlétna si vúpaš
Snéžne na bríne?

Si létala nisko,
Zbérala cvétje,
Nanàšala mladim
Célo polétje.

Kraléva te róža
Vab' na višave,
Te mática pošle
V' goličáve.

Hitíš prot oblakam,
Nič ti nemáraš,
Tvoj ród je nebeški,
Ti se ne stáraš.

Neboj se mi pésma,
Ak si globóko,
Naj béli se glava,
Stópi visóko.

Anakreon sivčik
Na gosli poje,
Mej lasce rumène
Zapléta svóje.


Moj spominík[uredi]

Kdo rojen prihodnih
Bo meni verjél,
De v' lejtih nerodnih
Okrogle sim pel.

Ne žvenka ne cvenka
Pa bati se nič;
Živi se brez plénka
O pétju ko tič.

Kar mat je vučila,
Me míka za pet,
Kar starka zložila,
Jo lično posnét.

Redila me Sava
 Lublansko poljé!
Navdale Triglava
Me snéžne kopé.

Veršaca Pernasa
Sgol svojiga znam
Inaciga glasa
Iz gosli ne dam.

Latinske, Helénske
Tevtonske vučim
Za Pevke Slovenske
Živím in gorím.

Ne hčére ne sina
Po meni ne bó,
Dovolj je spomína;
Me pesni pojó.


Bohinska Bístrica[uredi]

Spod Lisca skaka
Bistrica
Pevska se vnéma
Iskríca.

Pojd in obrasí
S' čertamí
Živo mi pisaj
S' barvamí.

De se v' podobi
Beli slap
Spenjenja zvírka
Puh in hlap.

Zlata po njemu
Ribíca
Jegra po šumu
Postervca.

Po sténi pléza
Skalni sín
Objéma zelèn
Jo beršlín.

Na robu sédva
Verh Dobrav,
Kdob' se po meli
Derknit bav.

Zna se še gladka
Deržíca
Pobča k' je vzela
Bistrica.

Smukne po Vodno-
Kosovo
Butco si prašne
Nosovo

Vodica vanj za
gledana
Mlahno prestréže
Ljubiga.


Vínske Mušíce[uredi]

Ženicam Mušícam
Duh vinski je znan,
Od vôde jih bôde,
Je močnik neslan.

Dolénko Gorénko
Le vínček ohran',
Že take narnake
So tudi v' Lublan'.

Je mlada ga rada
Saj mérco vsak dan,
Je stara, ne mara
Se pètih ne bran',
Ga studna odljudna
Si utočí na stran,
Ni čudne nevumne,
Deb nè bil serklan.

Popívka ga cívka,
Bod slab al močan:
Pa svéta mu pèta
Po sréba še kan.


Sámcè[uredi]

Sim pobeč mlad v' samskim stan
Po gozdu hodim zèlenmo,
Po nebu ptíce létajo,
Preljubo gostolevajo,
Oj samski stan
Veséli dan.

Sim pobeč mlad nezàvozlan,
Za vodo hodím glóboko,
Pod verham ríbce plavajo,
Vse žíve mi zjegravajo,
Nezvézan stan
Veséli dan.

Sim pobeč mlad in še nevdan,
Po travník hodim pisanmo,
Golčíce mi precvetajo,
Se sladko nasmehlavajo,
Nevdani stan
Veséli dan.

Sim pobeč mlad neóženvan
Po svetu hodím jasnimo,
Me radi povsod imajo,
Oča, mati sprejémajo,
Neženjen stan
Veséli dan.

Sim pobeč mlad nepóročvan,
Po cesti hodim široki,
Mladenke me srečavajo,
Prijazno me pozdravlajo,
Nezročen stan,
Veséli dan.

Sim pobeč mlad samčè sam svoj,
Če grem po noč' omračení,
Mi zvezde bliske miglajo,
Nebo vesel' oznanvajo,
Sam svojni stan
Veséli dan.


Milica milena[uredi]

Solze pretákala
Šmarníce pléla,
Míleta čakala,
Pésnico péla:

Kaj nék odlášajo?
Sej mi je rékel.
Kaj se zanašajo?
Čas bo le tékel.

Izbica materna
Hram bód očétov,
Davno žé górnico
Men je obétav.

Res de sim jókala
Kvíško zdíhvala,
Misel mi pókala,
Bi se le vdala.

Sanja se m', — djalo je
Nékaj v' oblakih:
 »Dobriga malo jè —
 »Rad bi vèč takih!

»Najdla si svoljiga,
Glas ta mi pôje:
 »Niga ti boljiga«
 »Ves je po tvôje.

Sréča me — rêkla sim, —
Kaj sim nek rêkla?
V' lice zapêkla sim,
Pa domu têkla.

Oča mi svétvali
Svétvali mati,
Taša m' obétvali, —
Kaj se jè bati?

Kite preplétajo
Góste mi glavo,
Roke vumétvajo
Délo vse pravo.

Tastu sinovla bom
Hčerka pa taši,
Hiši navado vém
Naši jen vaši.

Milca sim mílena
Dičniga svojga,
Mile pa milen je
Serca ves mojga.

Kaj nek odlašajo?
Sej mi jè rékel,
Kaj se zanašajo:
Čas bo lé tekel.

Skrinja natlačena?
Svétna zavéza?
Sladivka spačena?
Kdo me spodléza?

Sréča rés draga je
Čedniga lica,
Več pa mu blaga je
Serčna resnica.

Če me ne vzamejo
Mílet ne dajo;
Druj' me ne vjamejo
Grade nej' majo.

Samši bo Mílica
Jagneta pasla,
De ji bo kítica
Siva dorasla.

Solze prètakala
Proti zagrébu
Milšíga čakala
Gori na nébu.


Cvétje[uredi]

Jè jablan, kosmači
Na vejah berstó,
Kje jabka oblači,
K'dar zórjo, zlató.

Pred vežo ta cvétka
Se préza muzgoč
Vsa và-njo se Métka
Zamakne rekoč:

Oj de te cvetene!
Lepotiš mi dom
Polépšaj tud mene
Obrala te bóm.

Ta vejca bi lascam
Ta v' nedrije šla
Z' opisanim pasam
Pač zala bi bla.

Si cvétja na brati,
Je sléga kaj mar? —
Zavpijejo mati:
Lik téga nikar!

Nevumca — bi rada
Polejti sadu
Ne mojmu spomladu
Obrati cveta.


Iskrice[uredi]

preslovénjene iz Laškiga

Iskrice, vsih cvétov hvala,
Vidim, de ste košatljate,
Ste veséle, se bahate,
Le zató, ker vàs je zbrala,
Kér se z' vami lepotiči
Sladka hvala mej dekliči.

Iskrice! prevzédke male,
Rêči moram, ne smém kriti.
Bólj' vam je mèj travo biti,
Bi na polji raj' ostale;
Sredi druj'ga cvetja res de
Ste presvitle, béle zvézde.
 
Al pod unim licam stati,
Na tim nédriju počivat',
Kjer s' ljubézen zvol' prebivat',
Vse lèpote vkupej zbrati,
Vaša hvala je zgubljena,
Vaša b'ljava zatopljena.

Bolj' je biti v cérkvi hladni;
Pred svetniki bi cvetéle,
Tam bi varno preživéle
Lepih zarij šest in dva dni:
Zdaj naročaju nabrane
Bote v' migleju končane.

Že zaglédam, mal' 'po malo
Kako vénejo lepôte,
Ve nesrečne, ve sirote!
Preveč ognja da zerkalo,
Žarje preveč na vas méče
Oko sladke vse goréče.

Ble z' menoj préd govorile,
 »Ne hodite,« bi bil rékel,
 »Na ta modric, vas bo spékel,
Vas obervi posmodíle:
Za svèt nedrija ne prašat',
Na očí se ne zanašat'!« 

»Za svèt nedrija ne prašat'!« 
Bi bil rekel, »je nevarno,« 
Bi bil rekel, »je sopârno,
Na očí se ne zanašat'!
Vse prehitro ve preproste
Se opadle na tla boste.« 

Vidim že, vas vidi vsaki,
Dél epóta vam docvéta,
Se na krila rob obléta,
Dol' na znožje pada znaki,
De b' stopali ozdravljale,
Kar oči lepé so žgale.

Iskrice, ve košatice,
Kar sim pél od vaše zgube,
To zadéva serca ljube.
Serca ljube, preprostíce,
Za svèt nedrija ne prašat'!
Na očí se ne zanašat'!


Napís[uredi]

na Lublanske Novíce od leta 1802

Smo stare Novíce
Negodne drobníce
Nam dobri so kótje
Za délat napótje;
Se bomo zmedíle
Iskavca dobile.
Pretèkla bo zima
Zastojn naš íše
Nobèden nas nima,
Ko jès in Bukvíše.


Mirov gód[uredi]

11. dan serpana 1814

Póbiči, punčike
Puljte Marjétice,
Zlatice, zvončike,
Dans Mirov je god.
 
Spletajte venčíke
Šmarnice, Kókalne,
Kresníčne, pojdemo
Mirivcu na prót.

Trosili, venčali
Gas Premagavčovo
Miljmu porèčemo:
Brančisek zdrav bód.

Tvoje smo cvétice,
Se ti poklonemo,
Ponižno prosimo:
Smilj se sirot!


Premagova veseljica[uredi]

1814.

Cesarja pregnala
Hud vojskini krík,
Brancozu sta dala
Pravični mejnik.

Mladenče vuhajo,
K'dar stavio mejó;
Nas plésat ravnajo,
Nam godce dajó.

Opomba: Kdaj zmóte,
Kdaj spor je minul,
Kdaj mir nam dobrote
Na zemljo izsúl.

Plesajmo, pozablen
Pobèr' se prepir!
Vukajmo, povablen
S'nam rajat si mir.


Na sebe[uredi]

Grem visoko pit Savíco,
Lepih pesmi hladni vir,
Mojstra pevcov na zdravíco
Naj mi leče ta požír.


Predgovor[uredi]

Za Lublanske Novice 4. d. Prozimca 1797

Je kaša zavréla,
Se terga kaj nit?
Kaj sosed moj déla,
Sim prášati sít.

Al pameti majo
Po svétu kaj več,
Al drujga kaj znajo7
Kò jabuka peč?

Od tiga Novíce
Lublanske povdó,
Za nov lét potíce
Še take ni blo.


Novo léto[uredi]

V' Lublanskih Novicah 1798

Deb zlomil si glavo,
Kaj vošit nevém;
Lan' tlačil sim travo,
Še letas jo grém.


Vošenje noviga leta[uredi]

1799

Zdravi fantíži,
Čédne deklíči
Majo živét
Vekoma lét.


Novo leto[uredi]

V' Lublanskih Novicah 1799.

Se noviga léta
Vsak veselí:
Si več lét obéta,
Vesél naj živí.


1800.

Preteklo sto lét,
Oblubim jih spét,
Pervošim na dalje
Saj petkat desét.


1801.

Sto lét doživéli,
Na nov omladéli,
Od perviga spét
Začnemo živét.


1802.

Vesélo se kaže
Nov' létašni dan,
Mi serce ne láže
Ne létas ne lan'.


Vošenje noviga léta[uredi]

Za nov lét ne vem
Perneslo kaj bo,
Ga mislim preglédat,
Ob léti povédat:
Kak dobro je blo.


Napis[uredi]

na Knobelnove Pesme. (Knobel je dal v' Kranju nekej zlo kosmatih pesem natisniti)

Pesme is Krajna
Polhne drekanja
Ne dejlite ga
Dejte mu céliga.


Napisi za mésce[uredi]

Prozimec
Kratki je pust,
Ročno pobašte žené,
Kratki je plés,
Kvatre zakonske dolgé.

Svičán
Bol bode pridna
Po zimi predíca,
Dal bo rožlála
Pod pavcam petíca.

Sušec
Terte se jókajo,
Prédno rodé;
Kir vin' pit hočejo,
Naj se poté.

Mali traven
Jáblane, hruške
In druge cepé
Cépi v' mladosti
Za stare zobé.

Velki traven
Natvòra jeséni
Pretrudna zaspí,
Zato se pomladi
Veséla zbudi.

Rožni cvet
Lepôto da zemli
Toplo lét',
Nedolžnost mladenčam
Róžni cvét.

Mali serpàn
Kir bodo po létu pred zóram
vstali,
Se bodo po zimi za hajdo na
spáli.

Velki serpán
Okrade mi hajdo
Nedolžna tatíca,
Čebelárju nanáša
Debélo mošníco.
 
Kimavec
Taríce pogačo
Potíco jedó,
Lanovi Slovencam
Cekíne nesó.

Kozapersk
Grozdje mastí
Veseli dolénc,
Vozi pa mošt
Boáati gorénc.

Listagnoj
Je nadélana césta
Ne zajémajo pésta.

Gruden
Kir po zim klobáse hráni,
Se po létu muham brani.


Napisi za mésce[uredi]

Prozimec
Aik Vincenca sonce peče,
Pravo vince zazorí;
Rad po cvičik oštir teče,
De li mošna zabliší.

Svičán
Kader Petra stol mrazí,
Zíma štirnajšt dni norí;
Kir' so gladko dopustvál',
Bodo lahko se dersál'.

Sušec
Kakor je češne cvét,
Tako je terte,
Kakor denarja sléd
Pipe odperte.

Mali traven
Sušec suhôtni
Traven mokròtni,
Majnik hladán;
Bo kmet zo fénam,
Žitnim pleménam,
Grozdjam darván.

Velki traven
Ak Trojaka noč rosí;
Dobro létno naredí;
Star pregovor: slédna noč
Ima svojo lastno moč.

Rožni cvét
Šent Janža dèž hudobno lét' naréja,
Naj sonce raj ta dan se Pratki sméja.

Mali serpán
Ak šent Jakoba deží
Mal' želóda se dobí,
Kaj pisarjam bo sturíti,
Ne bo svine z' kom rediti?

Velki serpàn
Kakor Jerni vremení
Jesén cela se derží;
Večkrat sam iz enga dnéva
Rada pride dolga réva.

Kimavec
Kader Kimavca gromí,
Žito, sadje zarodí;
Če li niva je gnojêna,
Jablan, tepka zasajèna.

Kozapersk
Žerjàv leti na ptuje,
Se zima priblížuje;
Saj to je v' Pratki rés,
Če dost lažá je vmés.

Listagnoj
Na sonce svetga Martína
Pride rada huda zima;
Deslih začne dobro grét,
Je li tri dni babje lét'.

Gruden
Gruden bliska nu gromí,
Drug lét vetrov dost bučí;
Deb li hujga nič ne stríli,
Zvunaj zrele norce bríli.


Pésmi za Brambovce[uredi]

v' letu 1809.

Predgovor[uredi]

Te pesmi so zložène za brámbovce, to je za tiste, ktiri so radovolno inu serčno perpravleni, dom inu samooblastvo naše varvati, ako bi se nain vojska od kodar kol permérila; de jih bodo peli inu svoje serca z' ogneno voljo vnémali, v' bran stati vsákimu nadléžniku našiga Cesarstva. Svetli Cesar je vselej posebno skerbel svoje zveste podložne per dobrimu stanu ohranit. Ob prejšnih vojskah ni vabil vse junake k' orožju, inu je rajši nekolko svojiga posestva drugim kralestvam prepustil, de bi mir ohranil. Al zdaj ne more nič več oddati, nič sebi odtergati, tudi ne eno samo duželo; scer naše Cesarstvo ob moč pride, célost inu samosvojnost zgubí, inu vsak močneji sosed bi z' nami delal, kar bi hotel. Zdaj je na tim, al čmo biti, kar smo bili, al bomo v' nič. Zdaj nič ne pomaga nevarnost skrivati, ampak je treba na ves glas reči: perpravmo se, dokler je čas, vádimo se v' orožju; sdaj grede al za živlenje al za smert.


Za to je skerbni Cesar ob času lepiga miru svoje lube podložne, ktiri so se mu večkrat poprej ponujali, klical, de naj se orožje nosit učé, naj v' potrebi berš Cesarstvo varvat pertèčejo, naj se ne splašio kakor zgublene ovce, temoč kakor vájeni ino pravi vojšaki obnášajo. Kako radi so Cesarjov glas poslušali, k' orožju skup tekli inu vréli, bode nékidaj v' prihodnih časih per naših poznih vnukih slovélo. Od roda do roda si bodo eden drugimu pravili kakšni junaki smo v' naših dnevih bili, inu bodo pesmi nam na čast skladali. Bomo li roke križam deržali inu nemarno glédali, kako ptujci hočejo naše stáre lastíne jemat, naše dežele med seboj delit, nas pod svoj strah silit? — V' tákih nevarnostih se skaže, kdo je mož, kdo rajši to vaga, kar je manj; kdo raj blago inu živlenje zgubí, kakor svojo čast inu samosvojnost. Komur je tako per sercu, ta ne govorí mehke beséde, ampak iz polniga serca mu ležejo iz ust goréče pesmi, ktire junake k' junaštvu vžgejo. Péli so nekidaj naši očaki, inu Turke pobíali; péli so, inu pod Sisek tekli Hasan Baša v' Savo potopít; inu če je Turk do nas perdèrel, so ga pognali, de so komaj nektiri razbojniki svoje pete vnesli. Pojile tedaj, lubi Slovenci, te pesmi, vnémajte se z' petjam k' pravimu junaštvu, k' brambi nasiga svetiga Cesarstva; kar dopolnit nam Bog večni pomagaj!


Pésem brambovska[uredi]

Preresvetli Cesar vabi nas
Na domovíne bran
Germí že mesto, terg nu vas
K' bandèru vun na plan'.

Per tim bander' perséžemo
Na pričo je nebó
De kamor pojde, pojdemo
Veselje nam je to.

Pred nami gré najvéč' vojšak
Cesarskiga rodú
Za njim hití vsaktir junák
In ne pozná strahú.

Sovražna roka še nikír
Ni boja žugala
Li skerb nas je za lubi mir
V' brambo združila.

Če našga kaj prevzetniki
Od nas bi hotli jmét
Mi serční radovolniki
Ih čmo nazaj podrét.

Mi brambovci ne išemo
Kralestva ptujga last
Za svoje se potégnemo
In za dužèle čast.

Za božjo réč namerjen bód'
Ognéni strel nu mèč
Za svetliga Cesarja rod
Na vojsko hočmo teč.

Ohranit to je vsak dolžán
Kar je najlubši kóm'
Za svoje starše stojmo v' bran
Otroke, ženo, dóm.

De je pravična vojska ta
Nam pamet govorí
Se ptuji sužnosti ne vdá
Kdor se Bogâ bojí.

Zdaj poterdímo bratovšno
Naj roko vsaki da
De se perséga naša bo
Povsót razlégala.


Molitva brambovska[uredi]

Mogočni Bog!
Tvoj dih je stvaril sonca nove
Tvoj dih je v' stan podrét svetove
Mi mólimo pohlevno te
Oberni milostvi obras
Na brambo našo, nu na nas
Pred sodbo klič' sovražnike
Vsliš nas Bog!

Mogočni Bog!
Sovražnik nas če pód se spravít
Posílit, ropat in podavit
Ak ti nam češ na strani stat
Odbil' ga bomo róčno proč
Iz tebe zvira naša moč,
Si raji smert, ko sužnost zbrat
Vsliš nas Bog!

Mogočni Bog!
Napúh njegov prezgodej baha
Za té ne mara, nima straha
Poterdi vude nam tvoj dih
Ti serca šteješ, ne ludí
Če ta prevzétnik pergermí
Ko pléve ga skropi tvoj píh
Vsliš nas Bog!


Perséga[uredi]

Pred Bógam smò
Kir pregléda serca vse
Pravíčen je
Nanj mislimo
Perséžemo
De hočemo biti vselej zvest'
Zastavimo našo dobro vèst
Perséžemo.

Pred Bógam smò
Kir cesarsko krono bran'
Jo Froncu hran'
Nanj mislimo
Perséžemo
Povèla Cesarjove deržát
V' orožhju, in boju terdno stat
Perséžemo.

Pred Bógam smò
Kir je rekel viš' oblast
Imét v' čast
Nanj mislimo
Perséžemo
De vajvodam čmo pokorni bit
Kar porèčejo berž na tanko strit
Perséžemo.
 
Pred Bógam smò
Naj zadéne nas tudi smert
Nas Bog poterd'
Nanj mislimo
Perséžemo
Za banderam tak dolgo pojdemo
De z' božjo močjó dopolnimo.
Perséžemo!


Estrajh za vsé.[uredi]

Ako li čé
Je bil Estrajh in bo za vsê
Zdaj brambovci zaúkajtè
Bit čè, bit čè
Estrajh za vsè.

Kér tedej čè
Nobenga se ne bojimò
Brez skèrbi, varni, terdni smo
Bit čè, bit čè
Estrajh za vsè.

Ako li čè
Ni tréba jarma ptujga nòst
Je sama naša móč zadòst
Bit čè, bit čè
Estrajh za vsè.

Kér Estrajh čè
Je bramba naša zvézana
Beséda móž! — je sklénena
Kaj nè? — bit čè
Estrajh za vsè!

Kakó pa čè
Sovražnik more skor' poznát
Ki se bo mogel nam podát
Bit čè, bit čè
Estrajh za vsè.

Inu kér čè
Obéta Rudolf iz nebés:
 »Premagal bodeš Fronc zarés
Kér Estrajh čè
Tud bo za vsè«.

Inu kér čè
Estrajhu bo pomagal Bóg
De se razširi krog in krog
Bit čè, bit čè
Estrajh za vsè.


Brambovska dobra volja[uredi]

Kar smo mi brambovci
Več nismo cágovci
Volje smo žídane
Dobro nam je.

Kaj néki máramo
Samo to baramo
Ké so sovražniki?
Ih čmo pobít.

Drava čigáva je
Soča čigáva je
Ih bomo varvali
Kdó jih če pít.

Pridte sovrážniki
Pridte razbójniki
Tepeni bodete
Vas je premal.

Polci, Estrajhari
Čéhi, nu Madžjari
Vsi smo za eniga
Eden za vsè.

Mi vas povábimo
Ki ne pozábimo
Kakšni vojšáki ste
Zajmite z' nam!

Z' verham natóčimo
Kozarce, hóčemo
Narpréd Cesarjovo
Zdravíco pit.

Krala ni goršiga
Folka ni bolšiga
Kakor je Cesar Fronc
Kakor smo mi.

Zdaj pimo tíčino
Na Cesaríčino
Zdravje, naj lília
Večno cvetè.

Že smo natóčili
Ga bomo póčili
Cesarski Vajvodi
Na vašo čast.

Sami nas vódite
Pred nami hódite
Za vami pójdemo
Serce velà!

Domove vàrite
Prav gospodàrite
Ženice, matere,
Stari možjé.

Neveste lúbice
Terčmo na kúpice
Ko nazaj prídemo
Poroka bo.


Anakronika[uredi]

gréškiga pevca nektere pésni iz gréškiga po slovensko. Anakreon grék, rojen v' Teju mestu dežele Jonie v' mali Azii (ki je zdaj pod Turkam). On je živel okolj 500 lejt pred rojstvam Kristuzovim. Pesni njegove so vse posvetne in pa poskočne. Pojejo se po Hrovaških vižah.

Te števila pomenijo kolka Oda Anakreontova de je.


1. Gósli[uredi]

Zapojem od Atrejcov
Zapojem Kralja Kadma
Pa gòsli mi po strunah
Ljubézna[1] pojo samga.

Preménjam un dan strune,
Popravim céle gòsli
Zapojem korenjaštva
Heraklove. – Pa gòsli
Odpévajo Ljubezna. –
Tedaj mi z' bögam hod'te
Vojaški! – sej mi gòsli
Ljubézna pojó samga.


2. Ženska moč[uredi]

Natvóra[2] roge volu
Kopíta dala konju
In berse skòke zajcu
Zobàt pa góbec lévu;
Plavute dala ribi,
Letavke dala ptici
Pa móžu modro glavo. —

Kaj nék bi dala žénski? —
Kaj nék? — Lepòto da ji. —
Lej ta je vsa njé bramba
Ta režeca njé sulca:
Želèzo, jèklo, vòginj
Premaga žénska lépa.


3. Ljubézen póbeč[uredi]

Un dan lih opolnòči
Na néb' ki Burovž[3] kermi
Ob vóje malga Vóza,
Ki vse glaséče stvarí
So trudne pozaspale
Ljubézen butat pride
Zapahe mojih duri. —
Kdó zbija duri? — vpijem
Kaj sanje mi poderaš? —
Ljubézen prav: Odprite?
Sim déte, se ne bojte:
Ves rôsin, pót sim zgréšil
Po noči zdaj brez Lune. —
To slišat, se ga smilim
Vpihat svéčo skóčim,
Odpéram 5 — lej, lej póbeč
Samojstro nósi, vidim,
Ma túl in perotnice!
Pa sédem na vognjiše
Ročice njemu z' dlanmi
Ogrévam, in iz lascov
Ožémam rosno vodo. —
Ogrévši pa se, reče:
Podajte lók, poskusva
Samójstro, je lé rôsa
Kaj škodla moji struni? —
Napnè — streli —vsadí mi
Sréd jéter svojo pšíco. —
Se zmuzne — prov' smehlàje:
Moj gòst, veséli bódte,
Sej lók mi je bre'škóde, —
Pa vas bo sklélo v' sercu.


7. Slabic[uredi]

Gredóč Ljubézen vurno
Z' opalenim je drógam
Me gnal mu tečí v' versto. —
Skoz bistrice, skalovje,
Skoz góše pa tékóčga
Je pičila me kača. —
Per nosu lej mi duša
Vhaja, skor mi vjide. —
Pahlà m' Lubésen lice
Z' letávkama, jen pravi:
Preslábi stègar zá-me!


9. Golobíca[uredi]

Preljuba Golobíca
Od kód, od kód mi létaš?
Od kód mazila toljko
Po nébu mi letéča
Izdihaš in izkapljaš? —
Kdó si? Kaj maš oprávit?

Anákreont me pošle
Do pobča, do Batila,
Do tistiga, vse ki sdáj le
Kraljuje in strahuje. —

Me Lada so prodali
Za pésnjico prejéto;
Zdaj sim Anakreontu
Kar kolj me je služabna,
Sej vídiš, de jim raven
Zdaj té le pisma nósim. —

Že pravjo, de me kmalo
Oslòdobíli bojo;
Pa jez, če tud' spusté me,
Bom rada jim služabna. —

Kaj létala bi neki
Po víšah, gorah, pólju,
In póljskiga kaj jédla? —
Mar zóblem njih pogáčo,
K' jiz róke si jo pulim
Anakreonta samga.

Pít dàjajo mi vina,
K' napijajo s' ga sebi.
Napivši se, pa pléšem
In gospodarja svojga
S' perótimi pokrivam
Pa trudna na njih góslih
Zadrémam in počivam. —

Vse véš jezkáč — pober' se!
Lej kàk s' me zblebetúljil,
Še kauke niso take.


14. Neznána vojska[uredi]

Ti pòješ boj Tebanesk[4]
Un vojsko Podtrojansko
Jez pa nadlógo svojo. —
Ni kònj, ni pešec, ni ne
Tud vergla ni me ladia. —
Me je neznana vojska,
Ki stréla jiz očesov.


17. Sreberin kozárec.[uredi]

Nromák,[5] kovač iz srebra
Vumetno mi narèdi,
Ne vojskniga voròžja —
Kaj vojska mar je meni?

Kozárc mi kòvaj votil,
Globòk: kar je mogóče,
Okolj mu pà vpodóbi,

Ne zvèzd, ne kol, ne vóza
Ne kjisle dževne zvézde
Čmu nék so Gostosévci? —
Čmu meni velki Burož?

Nadólbaj vinske terté,
Po njih srebèrno gròzdje
Ljubezna jen Batila
Pa zlata, — de ga bosta
Mastila z' Vinodajám.


19. Vsi pijéjo radi.[uredi]

Mat' — černa zemlja pjejo
Njih pjejo pa drevésa,
Studence pije morje
Pa morsko vodo sónce,
Svetlòbo sončno Luna. —

Kaj brante men' prijatli
Ak pijti me je vólja?


30. Ljubézen súžinj[uredi]

So Vumnice[6] Ljubézna
Lepòti dale v' sužnost. —
Odkupšino ponudši
Pa jišejo Mat — Lada[7]
Iskúpiti Ljubézna. —
Le réš'ga, kdór si bódí! —
Ne pojde — rajš' ostane,
Je služit sè navadil.


33. Lastavca[uredi]

Ti Lastavca preljuba
Z'odjugo v' sléme prideš
O tòplím lejtu gnézdiš
Znad glave gréš mi v' zimo
Prot Mempu[8] na Ponilje, —
Ljubézen pa mi v' sercu
Neódlegaje gnézdi, —
Mladíček ta spelán je,
Pa vuní je še v' jajcu
Napól se ta prekljuval. —

Prečivkajo mi cél dan
Negódniki jen zjajo. —
Zvaljénce neletéče
Mi starci pjitat hodio;
Odpjitani pa precej
Začnejo lèci mlàde. —
Kaj nék tedaj bo z' mano?
Mogóče ni mi toljko
Odplašiti gnezdáčkov!


37. Pomládi[uredi]

Lej trósio v' pomladji
Prijáznice[9] Gošavko. —
Lej lej, valove morske
Tihota bóža gladí, —
Lej raca vaka, plava,
Lej žèrjav hodi, krika
Pa jasno sonce svjeti,
Bečé meglène sence, —
Se bljiska délo poljsko
Sad óljkini rodi se,
Oblač' se vinski pòtok
Cvetóč binglá dozórik.


11. Ljubésen pičen[uredi]

Ljubezen v' gošávki
Počjivati čebeljce
Ni vidil: — Kàr ga pičla
Je v' perstec. — Maha z' rokco,
Jo piha, jihti, véka,
Zletí jen teče hitro
Do lépe mater — Lade
Ojójme, mati, vpije,
Ojój; poglejte, vmiram;
Me káčica je pičla
Ma krijla, léta, kmetje
Jo kličejo čebelico. —
Mat' rečejo: Kaj zèlo
Čebeljno boli tebe? —
Kak šé, kaj déš, pa pšíce
Ljubézen, k' jih ti strélaš?


Skeržák[uredi]

Skeržak[10] pač blager tebi!
Na verhu ti drevésa
Popijše kaplo rose
Prepévaš po kraljévo. —
Sej tvoje tó le vse je,
Kar kólj na polju vidiš
Kar kólj po gozdu raste. —
Te radi imajo kmétje,
Ničémur ti ne škodiš
Čestijo te vmerjóči,
Polejtja sladki prèrok!
Vumétnice te ljubio
Zaljubo te jma sonce
K' je vójster glas ti dalo.
Ne tare tebe starost
Sin zemljin, móder, pevčik,
Maš bélo kri, — si zdravžek,
Nebésčanam enák ves!


14. Ljubéznove pšíce[uredi]

Kovál je druže Ladin[11]
Kovačnici v' Lemnojski
Ljubéznu streljne pšíce
Iz térdiga želéza. —
Kaljili vojste Lada
So v' sladkim méd k'je žovca
Ljubézen va-nj permésil, —
Vodan[12] pa pridš' iz boja
Makraje teško suljco
Ljubéznov' pšic' se smeja. —
Ljubézen prav': težejša
Je tá le — skus', boš vidil. —
Plesk na, — jo jmaš? Imaš jo, —
Nasméjajo se Lada;
Vodàn, joj mé! zastóka:
Res težka — težka! — zdér jo! —
Ljubézen prav: imàj jo. —


Popisovanje Krajnske dežele[uredi]

od Valentina Vodnika, (iz pratike 1795.)

Krajnska dežêla je vojvodstvo po erbšini Estrajskiga vojvoda, ktéri je zdaj tudi cesar. Ona leži med Korotanam, Štajerskim, Hrovaškim, Liburnijo, Teršaržkim morjem in Furlaníjo. V' svoji nar vékši dolgósti od jutra proti večeru ima 30 milj in široka je od polnoči proti poldné 25 milj. Vse lice ima 214 célih na štiri vogle milj. Leží pod 46. zobam od srédne okolice, proti polnoči, in pod hladnim pasam. Na krajnskim prebiva okóli 400,000 duš, tedaj pride na vsako míljo 1869 ljudí. Ljudjé so skoraj vsi katolške vére, vunder pod Novim méstam proti Hrovaški meji nektéri Gerki ali starovérci prebivajo. Tudi v' Terstu in v' nekterih méstih se dosti druge vére ljudí znajde. V Ljubljani je Vikši škofia, za tem so škofji v' Tersti in v' Gorici. Krajnci imajo svoj lastni jezi,k. ktéri od slovénskiga zvéra in je v' žlahti z' Hrovaškim, Pémskim (Čèškim), Poljskim in Moškovítarskim. Krajnski jezik se mnogo v' ustih prebivavcov, skoraj v' vsaki vasi drugači, zavija. Veliki potoki v' tej deželi so: 1. Sava, deréča voda, ktéra na dvéh krajih izvira, pod Korénam in v' Bóhínji. Ta dva izvírka pri Radolci vkupaj prideta, potler Sava na polnočni strani dežéle, proti jutru na Hravaško teče. Sava je zdrava in dobro ljudém tékne: Posavci so terdni ljudjé. 2. Ljubljanca, mehka voda, izvira na Verhniki in se pod Zalogam v' Savo zlije. Pod Ljubljano je deréča ino zdravši. 3. Kerka izvira na Dolénskim, na Kerki, têče v' Savo. 4. Kópa izvira v' Notrajnim krajnskim ino zdajci na Hrovaško odteče. Na Gorénskim sta dva jezera: Bleško, per Bleskim gradu. Na srédi okróglo obrášen hribec iz jezéra molí, na ktérim je lépa cirkev. — Drugo je Bohinsko jezero, v' kteriga Savica, ali izvirek bohinske Save iz 200 seženov široke luknje téče in na enkrat lép padec (slap) od 260 seženov naredí. Spodaj iz jézerà bohinska Sava teče. Obudva imáta žlahtne ríbe, zlasti je bohinsko zavolj svojih postervi imenítno. V' notrajnim Krajnskim je Cirkniško jézero, v' ktérim so trijé potoki. Po zimi je polno vòde, po léti se skoraj vse posuší; v' tém času v' njem orjejo, séjejo, žanjejo, travo kosé in lov imajo. Na jesén se z' vodó napolni, ktera iz podzémljiskih lukenj černe šuke sabo pernese. Kadar po léti močno grométi, in dež iti začnè, tudi po léti vôda skozi nekterih dvajset lukenj hahljati začne, tako silno, de se vse jezéro v' 24 urah napolni in dostikrat pokošeniga sená spraviti nevtégnejo.

Krajnska dežêla je véči dél hribasta. Veliko hribov ino gorâ je z' dobrimi gojzdi, drévjam, sadjam, hišami ino ljudmí napolnjenih. Dosti jih je pak golih in na nékih célo léto snég leží. Snežniki ležé na Gorénskim, med ktérimi je imeniten Ljubel zavoljo sterme in vunder dobro čez njega nadélane céste. Triglav leží méd Bohinjam in Bovcam; ta je nar mànj 1400 séženov visòk ino je iz med narvikših hribov v' Európi. Iz njega verha se vidi na Tirole, Hrovaško in v' Benédke. Mornarji ga na Beneškim morju narpopred zaglédajo, kadar se proti naší dežêli péljejo ino ga dobro poznájo po iménu. — Šmarna gora nad Ljubljano imá to posébnost, de je sterma, visoka in vunder od drugih hribov odlóčena stojí. — Dolénsko imá nižejši hribe ino veliko zdraviga vína, marvin z'iménam, perdela. Per Savi brodníja veliko dobička prinese. Notrajno je vse hribasto. Od bohinskih snežnikov nótri do Turškiga deržé skozi Notrajno debêli gojzdi. Na Krasu pak je vse golo ino skalovíto ino silne burje vléčejo, de dostikrat teške vozè prebernejo; vunder tam narlépši pšenica raste. Tudi se tam veliko podzémelskih lukenj, preduhov, in vótlih prostorov znajde, v' kterih so vse sorte kamnite, od kapa okamnene podóbe viditi. Večidél je povsod dvója žétev, kér se po sternim ajda séje. Blizo morjá rastejo óljke, pomoranče, lemone, mandeljni, fige in drugo žlahtno sadje. Veliko dobriga vína se v' Notrajnim predéla. Céla dežêla redí obilno kójn, govédi in drobnice. V Lipici ino Prestraniki imá cesar rejnice za kôjne, kjér se narlépši žebéta za vojsko in cesarjov dvor zredé. Krajnci so imenitni čebelarji, čebéle jim posebnô veržejo, zató kjér ajdô sejejo; ino se z' čebélami tako dobro pèčati znajo, de so drugih dežél učeniki v' čebelarstvu postali. Divjačine, ptic, rib se veliko v' logih, gojzdih, tekóčih vodah, v' jezerih in v' morju dobí. Nar vekši bogastvo krajnske dežêle so rude ino platno. Rude se v' več krajih dôbé, plavijo ino podelajo. Živo srebro, želézo, jeklo, svinec se na ptuje prodaja in dnarjov prinese. Platno Krajncam okoli 400,000 goldinarjov iz drugih dežêl prinese. Pak tudi v' dosti krajih tako pridno po zími prédejo, de komaj štiri ure spé. Zraven téga se tudi veliko vína, ólja, živine, mezlana, blèškiga suknà, usnja, polhovih kóžic, medú, voská, lesenine, skléd, loncov, lesá za barke, sitov na druge dežele prodá. Ker dežela dvojo žétev, sterno in ajdovo imá, je z' ljudmi silno napolnjena ino jih lahko redí. V nekterih krajih se po léti studenci posušé, kakor v' Témenci, ino suhi kraji na Dolenskim ino véči dél na Krasi ino na Pivki v' Notrajnim. Tam morajo več milj dalječ po vodo hoditi ali živíno goniti. Za učenost so v' Ljubljani male in visoke šóle, tudi v' Novim méstu so némške ino latinske. Po farah so Trívialšóle. Veliko Krajncov zná krajnsko brati, škóda de nimajo več dobrih krajnskih bukev! Gospôda je več dél némške rodovíne, kmétje pak slovénske. V' zaderžanju, jezíku, živežu, oblačilu je kraj od kraja razločen ino skoraj vsaka vas imá druge šege ino se hoče z' druzih norca délati. Za domače dežélsko gospodarstvo so štirji deželski stanovi (Landstände) duhovni, vélika in mala gošpôda, in cesarske mésta. Oni imajo ravno tajiste pravice, kakor v' drugih estrajskih deželah. Kakor je v' letu 1748 razločeno bilo, se Krajnsko delí v' tri déla ali krasie: Gorénsko, Dolénsko ino Notrajno. Gorénsko je narmanjše, vunder narbólj bogáto ino z' ljudmí napolnjeno. Dolénsko je narvéče. V' céli dežêli je 16 méstov, 22 tergov, čez 200 gradov ino okoli 4000 vasí. Posebni kraji so:

I. Na Gorénskim: 1. Ljubljana, nekdaj Emóna, poglavitno mésto céle dežele, stojí ob Ljubljanci, ktera jo po srédi delí. V Ljubljani prebiva okoli 11,000 ljudí: je dosti lepo zidana, imá štiri predméstja. Ona je sédeš dežélskiga poglavarstva ino vikšiga škofa. Je dober kraj za kupčijo. — 2. Škofja lóka, mésto, kjér je dobro prebivati, je škófa v' Frajzingi. 3. Krajn, cesarsko mésto, nékadaj sédež knésov krajnske dežêle. 4. Kamnik, cesarsko mésto; blizo je Fužína za železo. 5. Radolca, mésto, sliši pod grad knéza Turna, ravno téga iména. Tukaj okóli, ino v' Blédi se veliko suknà ino mezlána, tká. 6. Teržič, terg. Fužine za železo ali jeklo so na Savi, Javerniki, na Bistrici, v' Bohinji, v' Krópi, Želéznikah ino v' Kamnigorici. Sita delajo v' Strožiši; fajfe na Gorjušah nad Bohinjam; nogovice na Jesenicah ino okôli. Kožarji, strojarji, klobučarji in drugi délavci so sem ter tjè.

II. Na Dolénskim je: 1. Novo mésto, ktero je Estrajski Vojvoda Rudolf IV. zidatí ukazal, je sédež dolénske krasíje. Lépši bi bilo, ako bi ga Turki ne bili razdjali. 2. Kerško, mésto. Stari napisi na kamnih ino rimski tukaj najdeni denarji kažejo, de je nekdaj veliko rímsko mésto Noviodunum tukaj stalo. 3. Višnagora. 4. Kostajnovica. 5. Metlika, mésto. 6. Gočevje, mésto knéza Auersberga, (Turjaškiga) Vojvodstvo. Gočevarji dalječ na nemškim kupčujejo. 7. Ribnica, nar lépši terg na Krajnskim; tukaj je okoli 26 kerznarskih mojstrovino zraven v' petih velikih vaséh so vsi lončarji, kolikor je hiš. 8. Na Kerki so Fužine za želézo. III. V' Notrajnim je: 1. Postojna, terg, sédež notrajne krasíje. 2. Idria, cesarsko mésto, kjer se živo srébro koplje, ktéro cesarju okoli eniga miliona némških goldinarjov verže. 3. Duin, mésto nad morjam, kjer se lép čern marmor lómi. 4. Lóž, mésto. 5. Verhnika, velik terg, kjér Ljubljanca zvira. Tukaj je dosti kerznarjov in čolnarjov. 6. Vipava, lép terg. 7. Predjama, grad v' skálo vzidan, tako de skala na mésti stréhe čéz visí. 8. Santserf, grad na stermi skali. Okoli Černikaler ino Marzamin raste. 9. Prosék, kjer sladki Prosekar raste. 10. Pazina, mésto Istrije. 11. Pičem, mésto v' rodovitnim kraju Istrie, popred sedež stare škofije, ktéra je zdaj veči dél z' Teržaško združena. 12. Kóstuv, staro mésto.


Vodnikovo življenje[uredi]

pisan od njega v' Pratiko 1795

Rojen sim 3. svičana, 1758, ob 3. uri zjutra, v' gorni Šiški na Jami per Žibertu iz Očeta Jožefa, inu matere Jere Pancè iz Viča. Dedec Juri Vorlnik je rojen v' Žent Jakobi uni kraj Save, se je perženil na Trato pod Goro nad Dravlami k' hiši Žibert. Potle kupi hišo v' Šiski na Jami, ime seboj pernese v' leti 1730. Vmerje 1774, star osemdeset inu pet let. Je rad délal íno vino pil. Večkrat mi je sam pravil, kako sta on inu njega oče Miha hodila na Hravaško, kupčovala s' prešičimi, vinam inu platnam, zraven dober kup v' oštarijah živela. Večidel Vodnikov je pozno starost doživelo: dva brata inu ena sestra mojga dedca so mene dostikrat pestovali, inu potle hvalili, kader sim pridno v' šolo hodil. Devét lét star popustim jegrè, luže, inu dersanje, na jamenskeh mlakah. Grem volan v' šolo, ker so mi obljubili, de smém néhati, kader očem, ako mi uk ne pojde od rók. Pisati inu branje me je učil šolmaster Kolénec 1767, za pervo šolo stric Marcel Vodnik, Franciškar v' Novim méstu 1768 inu 1769. Od 1770 do 1775, poslušam per Jezuitarjih v' Lublani šest latinskih šol. Téga léta me ženejo muhe v' klošter k' Franciškanarjam, slišim visoke šole, berem novo mašo, se z' obljubami zavéžem; al 1784 me Lublanski škof Herberstein vun pošle, duše pàst. Krajnsko me je mati učila, nemško inu latinsko, šole; lasltno veselje pa laško, francosko inu sploh slovénsko. Kamenje poznati sim se vadil 1795. Z' očetam, Marka Polilin, Diskalceatam se iznanim 1775, pišem nekaj krajnskiga, inu zakrožim nekitere pésme, med katirmi je le od zadovoljniga Krajnca komaj branja vredna. Vselej sim želel Krajnski jezík čéden narediti. Baron Šiga Coiz, inu Anton Linhart mi v' léti 1794 naročita, kalender pisati; to je moje pervo délo katiro tukaj vsim pred očí postavim, de se bodo smejali, inu z' menoj poterplenje iméli. Če bom živel, očem še katiro noro med ludi dati; naši nastopniki bodo saj imeli kaj nad nami popravljati inu brusiti. Pisano na Gorjušah v' bohinskeh Gorah 1. dan Rožnicveta 1796.


Opómba[uredi]

s se v nov. pravopis. bêre kakor ſ v star.


Opomni se tudi, de so Vodnikove pesmi ino druge pisarije tukaj ravno tako natisnjene, kakor jih je on zapisal. Nič se ni prenaredilo, nič popravilo. To se ljudém opomni, ki bi jim morebiti kakšina čerkam, kakšin udar, pogolt al kakšina beséda se prav ne zdéla.

/ Accent aigu, je oister udar, ino se oistro izreče.

\ Acccent grave, se izreče šeroko.

^ Accent circonfleoc, se izreče še širji.


__________________________


  1. ^ Ljubezen zmišlen pôbčič pri malikvavcih; mati mu je bila Lada. — Vojšaka in kralja Agamemnon in Menelaj sta Atrejca, to je Atrejova sina, in vojdača bila o Trojanski vojski 900 let pred Krist. — Kadem Tebanski kralj je živel še pred njima. Herakel ali Herkul kraljev sin na greškim, nekidaj presilni ruvàn in vsimu hudimu kós.
  2. ^ Vsaki stvari je stvarnik dal svojo posébno móč, kerpost, orožje, al pa brambo, de z' njo se al bojuje al brani, in si al jesti dobíva, in se hrani al pa si mir in pokoj déla.
  3. ^ Barovž, po latinsko ursa major, se mu pravi tudi velki vós; obà sta ozvezdja na nebu prot séverju célo noč vidna, kólam podobna, imata po sedem zvézd, to je štir kolésa voje dvèh zvezd, in pa vsak svojiga voznika. Malih kol voznik se nič ne gane, vóz hodi okóli njega, in ta zvezda je Polnóčnica, ali mala Burarca; una velciga Burovža pa je velka Burarca al velki voznik, ta kermi svoje velke kola okol malih.
  4. ^ Tebanesk boj je bil en vék, ali človeško starost še pred Trojanskim. Od obéh vojsk so stari greški pevci veliko pétja zaganjali. —
  5. ^ Hromaka je rajnek Pater Marka imenoval kovaškiga pomočnika malikvavskiga, ki so mu rekli Vulkan. Batil je bil greški mladenič ob Anakreontovih časih. — Vinodáj poméni Báhuza ki je vučil vino saditi, obrézovat in pa délati.
  6. ^ Vumnice po gerško, Muze.
  7. ^ Lada pa Kitéra al po latinsk Venus. Vumnic je bílo devet míslenih séster, ki je vsaka svoje vumetno delo znajdela in vučila. — Lada je mati Ljubeznova in sploh vsiga ljubiga po celi naravi.
  8. ^ Memp je bilo mésto poleg réke Nila v' Egiptu, kjer je zdaj mesto Kaira, in pa pod Turškim straham.
  9. ^ Prijáznice, so tri sestre ki jim Greki pravijo Harites, Latinci pa Grazie; mi bi jim tudi lahko rekli Blažnice, ki so si bile dobre, vsim prijazne, in blage; saj take so si jih mislili.
  10. ^ Skeržát, Skeržák, ali sverčák, cikada, bie 6tcabe. Podoben je kobiljicam, je domá v' toplih deželah, pride na Pivko in do Postojne, čez goro pa ne. Eniga lejta pomnio de je o veliki vročini in suši prišel na Dóbrovo nad Lublano: na krasu pa sveča in skerže na drevju célo polejtje.
  11. ^ Ladin druže, ali mož je bil Hromák, in P. Marka mu je tako rekel za to, ki je bil hrom ali šantov, ki je imel slóke bédra, kakor jih žeblarji pri svojimu délu dobio; in délo, ne oni, ni so tega krivi. Vsako dela ima svoj blager, in svoj križ, vsak glej in pometaj pred svojim dómam. Lemno je otok v' Turčíi, tam so menili de Hromak ima kovačijo.
  12. ^ Vodán, ki je vojsko vódil, so malikavavci ménili, de je kaj božiga bil. De je kakšin bóg; Greki so imeli svojiga vojdana, ki so mu rekli Ares. Latinci svojimu Mars; oboji so si mislimi de jih v' bojih podpéra, in vodi. —