Pesjanar in bolhe
| Pesjanar in bolhe Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Zdajle bom pa malo zaspal, si je rekel kužek Vuf. Kajti sonce je tako prijetno grelo in tudi regratovi cvetovi so bili kakor majhna sončeca, tako da se je kužku zazdelo, da je ves svet topel, sončen in brezskrben – in kadar ima pes tako prijetne občutke, rad malo zadrema. Kužek se je trikrat zasukal okoli svojega repa in legel v mehko travo. Zaprl je oči, blaženo zavzdihnil in zadremal.
Naenkrat je planil pokonci in se začel divje čohati z zadnjo taco. Seveda, bolhe! Že spet se je nekje nalezel bolh. Vuf je narahlo ugriznil srbeče mesto, spet vzdihnil, ampak zdaj ne več tako blaženo, in se spet trikrat zasukal okoli svojega repa. Legel je in zaprl oči.
Bolha ga je pičila v tačko. Skočil je pokonci in si tačko dolgo lizal, dokler ni srbenje malo ponehalo. Spet je poskusil zadremati. Pa ni šlo. Začutil je oster vbodljaj v uhlju.
»Preklemansko nazaj!« se je ujezil kužek in si s šapo drgnil uhelj. »To je pa že preveč!«
Zdaj so bolhe začele pikati z vso močjo. Kužek Vuf se je začel obupano valjati po travi, bevskal je in cvilil, renčal in grozil, drgnil se je ob drevo. Pa ni nič pomagalo. Vuf se je spustil v divji tek po vaški cesti. Tekel je, sam ni vedel, kam, in ves čas divje renčal. Pred hišo je sedela mlada mucka in se učila kvačkati. Nič kaj ji ni šlo od krempljev, naredila je pravo zmešnjavo iz volne in tako se je rajši igrala s klobčičem in ga kotalila sem in tja.
Iz hiše je prišla teta muca, da bi videla, kako napreduje nečakinjino kvačkanje. Razjezila se je in zapihala in že je hotela mucko pošteno okregati, ko je zagledala kužka Vufa, ki se je v pobesnelem teku približeval po cesti. Zavit je bil v velik oblak prahu in divje je renčal. Od časa do časa se je v teku zavrtel in hlastnil okoli sebe, pa spet divjal naprej. Teta muca se je zelo ustrašila.
»Stekel pes,« je zavpila, »reši se, kdor se more!«
Pograbila je mucko z zobmi za ovratnik, jo odnesla v hišo in zapahnila vrata za seboj. »Zakaj steklen?« je vprašala mucka.
»Ne steklen. Stekel! Steklina je najhujša bolezen. Stekel pes teka kot nor naokrog in vsakogar ugrizne. In ko koga ugrizne, dobi tudi tisti steklino in vsakogar ugrizne, potem je tudi tisti stekel in to je grozno. Vidiš, to je stekel pes!«
Obe muci sta prestrašeno strmeli skozi okno. Kužek se je zapletel v klobčič volne, ki je ostal na cesti, volna se mu je namotala okoli tačk, pa si je ni utegnil odmotati. Tekel je kar naprej, za njim pa se je vlekla dolga volnena nit.
Bolhe so tako hudo grizle ubogega kužka, da se je res obnašal, ko da bi bil stekel. Iz gobčka so mu letele sline, hlastal je okoli sebe in dirjal, ko da mu gre za življenje.
Po cesti se je sprehajal mlad, rožnat pujsek. Mahljal je z zasukanim repkom in si dobre volje popeval trajlali trajlala in je bil prav zadovoljen z lepim pomladnim dnevom, s soncem in regratovimi cvetovi. Za hip se je ustavil, povohal regrat, trajlali trajlala, in kihnil. Potem se je počutil še bolje, povaljal se je v cestnem prahu in jo mahnil naprej.
Nenadoma je za seboj zaslišal topotanje in se je ozrl. Proti njemu se je gnal kužek Vuf že čisto zasopel, bevskal je in cvilil pa srdito hlastal okoli sebe. Pujsek se je na moč ustrašil.
»Stekel pes! Reši se, kdor se more!« je zavpil in se na vrat na nos vrgel v obcestni jarek ter se naredil majhnega. Vuf ga ni niti opazil, tekel je naprej in vlekel za sabo dolgo rdečo nit.
Pujsek si še dolgo zatem ni upal prav dihati, do prepevanja pa mu sploh ni bilo več. Ko je bil Vuf že daleč stran in tudi volne ni bilo več videti, se je pujsek šele skobacal iz jarka in se zatekel domov.
Kužek Vuf pa je tekel in tekel, dokler se mu niso tačke zapletle z volno in se je zgrudil ob cesti. Tam je ležal in težko dihal. Tako je bil izčrpan, da se mu ni dalo več niti praskati, samo potihem je cvilil.
Tam blizu pa je stala kočura in v njej je živel – saj si skoraj ne upam povedati, kdo. Imel je velike črne brke, imel je štrleča ušesa, imel je lopataste roke s črnimi nohti in nikoli se ni umival. To je bil Pesjanar, mož, ki je lovil pse, jih ubijal in prodajal njihove kožuščke, meso pa pojedel. Tak je bil!
Pesjanar je imel okna kočure odprta, ker je bilo toplo, in je slišal pasje cviljenje. In je prisluhnil. In se je zarežal. In je vzel iz kota umazano vrečo. In ... in se je odpravil ven!
Na travi je zagledal majhnega kužka, ki je tam ležal in razdraženo cvilil. To je bilo nekaj za Pesjanarja. Kot bi trenil, je zgrabil Vufa za vrat in ga potlačil v vrečo.
Vuf se je seveda na smrt prestrašil. V vreči je bilo temno in strašno je smrdelo. Ogorčeno je zalajal in začel brcati in praskati – pa ni nič pomagalo, vreča je bila trdno zavezana.
»Najbolje bo, da se vdam v usodo in počakam, kaj bo,« si je nazadnje rekel Vuf.
Ampak naenkrat se je zavedel, da so ga bolhe nehale gristi! Prav nič več ga ni srbelo. Čudna reč! Kužek se je globoko oddahnil, četudi ga je skrbelo, kaj bo še prišlo nadenj.
»Pravzaprav ne vem, kaj je hujše: če te srbi ali če te skrbi,« je razmišljal, »ampak vseeno je bolje, kakor če bi me hkrati skrbelo in srbelo!« In se je za silo umiril.
Zato pa se je pošteno vznemiril Pesjanar. Kajti vse kužkove bolhe so se preselile nanj! O, človeška kri jim je še veliko bolj dišala kakor pasja, pa so grizle in pikale, da je bilo veselje. Pesjanar se je praskal do krvi, od obupa si je pulil lase in se metal ob tla. Bolhe je to na moč zabavalo, tako da so ga še huje udelavale. In Pesjanar je začel renčati in lajati kot pes, popolnoma je pozabil, kje je, kdo je in kaj je. In nazadnje je začel jokati, prvič v svojem nemarnem življenju. Pozabil je na vrečo in na kužka v njej, pozabil je, kako mu je ime, pozabil je, kje stanuje, koliko je star in kako je bilo ime njegovi mami. Popolnoma je ponorel. Pustil je vrečo in pobegnil v svojo kočuro. Zaklenil je vrata, se vrgel na posteljo in tulil.
Bolhe so se dodobra napasle na njem in so zdaj malo počivale. Samo od časa do časa ga je katera še ugriznila, da ne bi pozabil nanje. Pesjanar se je malce umiril in začel razmišljati, kaj naj stori, da bi se rešil bolh. Še nikoli v življenju ni tako dolgo in tako napeto razmišljal.
Nazadnje se je počil po glavi.
»Sam jih ne morem poloviti,« je zahripal, »prehitre so in premajhne. Nekdo mi mora pomagati. Samo kdo?«
Bolhe so veselo rajale po Pesjanarju in ena ga je kar tako, za šalo, pičila v nos. To je bil Pesjanar jezen, počil se je po nosu, ampak bolha je bila že kdove kje, njega pa je nos krepko bolel. Zdaj se je Pesjanar domislil.
»Tukaj blizu živi živinozdravnik. On je pameten človek in spozna se na živali, torej se najbrž spozna tudi na bolhe. K njemu grem!« Pesjanar je vstal in se napotil k živinozdravniku. Bolhe pa, ko da bi vedele, so ga spet divje napadle, tako da je začel teči.
Tekel je tako hitro, da se je za njim delal oblak prahu, od časa do časa se je za hip ustavil, se zavrtel okoli sebe, se divje popraskal in spet tekel. In ves čas je renčal, hlastal okoli sebe in od besa so mu letele pene iz ust.
Pred belo hišico je stal pujsek in še zmeraj malo plašno prepeval trajlali trajlala, ko je zagledal Pesjanarja, kako se podi proti njemu.
»Ojojoj, stekel človek, reši se, kdor se more!« je zavreščal pujsek in stekel v hišico. Še tri ure zatem je trepetal. Pesjanar je tekel naprej. Tekel je mimo mačje hiše. Na pragu sta stali teta muca in nečakinja mucka. Ko sta zagledali Pesjanarja, sta kriknili:
»Na pomoč, stekel človek!«
Že sta bili v hiši, zapahnili sta vrata in pihali od strahu.
Pesjanar je tekel in tekel in se je ustavil šele pred vrati, kjer je pisalo: »Živinozdravnik.« Na dolgo je pozvonil in nestrpno mencal.
Živinozdravnika dolgo ni hotelo biti na spregled. Pesjanar je že mislil, da ne bo zdržal, drgnil se je ob zid in jokal od togote. Nazadnje je zaslišal korake po stopnicah in vrata so se odprla.
»Kaj, kje pa je žival?« je strogo vprašal živinozdravnik, ki je Pesjanarja poznal in ga ni prav nič maral.
»Žival? O, živali, kolikor hočete, tukajle na meni,« je zatulil Pesjanar, »bolhe sem prinesel. Pomagajte mi, prosim!«
Živinozdravnik se je malo umaknil. Potem je premeril Pesjanarja od nog do glave in koj mu je bilo vse jasno. Pa se mu ni mož prav nič zasmilil, o ne, še malo ponorčeval se je iz njega:
»Bolhe, pravite? Ali so bolne ali kaj in hočete, naj vam jih ozdravim?«
Pesjanarja je kar zvilo, pa se je premagal in ponižno rekel:
»Zdrave so, zdrave, tele bolhe, pa še kako zdrave. Ampak mene bodo živega požrle, če mi ne pomagate. Pomorite mi jih!« Živinozdravnik se je zasmejal in mu zabrusil:
»Jaz živali zdravim, ne pa ubijam. Ubijanje živali je menda vaš posel, če prav vem.«
Pesjanar je obupano zajokal:
»Kaj naj storim, kaj naj storim?«
»Kaj naj storite?« je jezno rekel živinozdravnik. »Vam bom pa jaz povedal: pojdite k potoku pa se pošteno skopljite, z milom in sirkovo krtačo! Pa tele svoje smrdljive cape operite! Počistite hišo in tako naprej! Saj smrdite do neba!«
In mu je zaloputnil vrata pred nosom.
Pesjanar se ni imel časa zamisliti. Na vso moč je tekel proti potoku. Med potjo je hitro kupil velik kos mila in sirkovo krtačo. Že je bil pri vodi. Malo je postal, kajti še nikoli v življenju se ni umil in se je bal zmočiti. Pa ga je bolha tako uščenila za uho, da je pozabil na strah in se je kar vrgel v potok.
Pošteno se je odrgnil z milom in krtačo. Voda je bila mrzla, ampak Pesjanar se ni zmenil za to. Petdesetkrat se je namilil, petdesetkrat nadrgnil, petdesetkrat splaknil – in potem je bil prvič v življenju čist. Opral je še svoje cape in jih dal na sonce sušit.
Ves začuden je gledal okoli sebe. Vse se mu je zazdelo nekako lepo in prijetno, česa takega še ni nikoli doživel. In bolhe? Bolhe so v vodi poginile, potok jih je odnesel. Pesjanar je bil presrečen.
Pa tudi sicer je bil ves spremenjen. Začel je premišljevati o svojem življenju in majati z glavo. Bolj in bolj je majal z glavo, tako da se mu je že skoraj vrtelo, pa je še zmeraj majal z glavo in se ni mogel načuditi svoji spremembi. Nazadnje je rekel:
»Pravzaprav sem težka baraba.«
Pomolčal je in dodal:
»In umazanec.«
Spet je zmajal z glavo in zašepetal: »In surovina. Ne bom več ubijal psov. Ne bom in ne bom.«
Tako je Pesjanar postal drug človek. In zdaj se je domislil kužka Vufa, ki je še zdaj ležal v umazani vreči blizu Pesjanarjeve kočure.
Pesjanar se je spet oblekel v oprane cape in jo mahnil proti domu. Tam na travniku je še zmeraj ležala vreča in v njej je nekdo brcal.
Pesjanar je brž razvezal vrečo in kužka izpustil. Vuf je smuknil ven ko blisk, kot kosmat blisk, in radostno bevsknil. Pesjanar se je kot v zadregi popraskal po glavi in odšel v kočuro. Vzel je metlo in začel pometati strahotno umazana tla. Tri dni je pometal, toliko je bilo smeti in prahu.
Tri dni je ribal tla, toliko je bilo umazanije!
Tri dni je ometal pajčevine, umival okna in vrata, pospravljal, pral in drgnil. In nazadnje se je v kočuri vse svetilo od čistoče. Ves ta čas Pesjanar sploh ni spal niti jedel niti pil, samo delal je. Ko je bilo vse pospravljeno, si je skuhal koruzni močnik z mlekom. Napolnil je z jedjo še manjšo skledico in jo zanesel pred hišna vrata. Potem je povečerjal in stopil na hišni prag. In je videl kužka Vufa, ki je stal pri skodelici z močnikom in mlaskaje jedel.
Pesjanar je gledal kužka in ga vprašal:
»Ali bi ostal pri meni?«
»Vuf!« je rekel kužek in pomahal z repom, pa sta bila zmenjena. Kužek je dobil za ležišče rogoznico iz slame, Pesjanar pa je legel spat na sveže oprane rjuhe. Vuf se je trikrat zasukal okoli svojega repa, blaženo vzdihnil in zaspal. Pesjanar se je v postelji pretegnil, zazehal, tudi sam blaženo vzdihnil in tudi zaspal. In sta trdno spala do jutra.
Zjutraj je Pesjanar skuhal zajtrk zase in za kužka, in ko sta pojedla, je Pesjanar požvižgal in rekel:
»Greva se kopat!«
Vuf se je kar tresel in začel cviliti. Vode ni maral, mrzle pa še posebno ne. Ampak Pesjanar je vzel milo in sirkovo krtačo pa kužka prav grdo pogledal. To je zaleglo.
Pri potoku je Pesjanar opral najprej sebe, potem pa še kužka. Vuf je cvilil in se upiral, ampak Pesjanar je odločno rekel: »V umazaniji se zaredijo bolhe. Bi rad imel bolhe?«
Vuf se je tako ustrašil, da je kar čofnil v potok.
Posušila sta se na soncu, potem pa sta jo mahnila na sprehod skozi vas. Pesjanar je hodil spredaj in žvižgal, Vuf pa je drobil za njim in mahal z zasukanim repom sem in tja.
Koga sta srečala? Seveda pujska. Pri priči je nehal prepevati trajlali trajlala in hotel pobegniti. Pa je Vuf zaklical: »Hej, pujsek! Kaj si se naju pa tako ustrašil?«
Pujsek se je najprej umaknil za drevo, potem pa s tresočim se glasom zajavkal:
»Saj sta stekla, steklino imata!«
Pesjanar in Vuf sta se spogledala in najprej nista ničesar razumela. Nazadnje pa sta se le spomnila, kako je vsak od njiju divjal skozi vas, ker so ju bolhe grizle. Pa sta pujsku lepo po vrsti povedala, kako in kaj. Pujsek je bil zelo presenečen. Sedel je, si naslonil glavo na parkeljce in razmišljal, če naj bi se tudi on sam začel umivati, za vsak primer. Ampak potem je sklenil, da se rajši ne bo. Voda? Milo? Brrr, to pa ne.
Pesjanar in Vuf sta šla naprej. Šla sta mimo mačje hiše. Na pragu je sedela mucka in se umivala. Ko pa je zagledala Pesjanarja in kužka, je mijavknila od strahu in zavpila:
»Teta, teta, na pomoč, tukaj sta stekel pes in stekel človek!«
Pritekla je teta in hotela odnesti mucko v hišo. Pa je kužek brž pojasnil, kako je bilo z njuno steklino.
Obe muci sta se spogledali, pokimali in si pomežiknili. Teta muca je precej strogo gledala, mucka pa se je še bolj vneto umivala. Prišla sta do živinozdravnikove hiše. Pesjanar je pozvonil.
Prišel je živinozdravnik. To je bil začuden, ko je videl Pesjanarja takole spremenjenega! Rekel je:
»Nikoli si ne bi mislil, da so lahko bolhe tako koristne!«
Povabil je Pesjanarja noter, pa Vufa seveda tudi. Dolgo sta se pogovarjala in nazadnje sta se zmenila, da bo Pesjanar postal živinozdravnikov pomočnik in mu bo pomagal zdraviti pse in druge živali.
Pili so čaj in prigrizovali piškote, od časa do časa pa so se spogledali in si pomežiknili.