Pesimist
| Pesimist[1] Zofka Kveder |
| |||||||||||||
Nesrečen je bil. Fine, ozke ustnice so se mu zaničljivo potezale za lepo zavihnjenimi, temnimi brkami, kadar je govoril o svetu in oči so žalostno gledale na okrog. Čital je Heineja in v dolgih pismih razkladal prijateljem tajne bolesti svojega nesrečnega srca. Pesnikoval je. V občutljivih trioletih in žalostnih romancah je tožil, kako ga preganja s sreče trde nazaslužen srd in zlagal dolge balade o prekanjenosti in izpridenosti sveta. Nesrečen je bil, grozno nesrečen.
Starši njegovi niso bili revni in on sam ni sicer še nikdar okusil grenkobe uboštva. Ali njemu ni bil mari želodec, le srce, srce to bi bil rad nasitil. Na vsem božjem svetu ni pričakoval, da bi našel človeka, ki bi umel njegove občutke. Nekaj časa je od žensk pričakoval zdravila, a njegov up je bil prazen. Nobena ga ni umela — nobena. Ta bi bila rada objela ves svet, katerega je on sovražil iz vse duše, vesela je bila in smejala se je, ko se je njemu srce krčilo tuge. Druga sevje norčevala iz njegove zamišljenosti, poljubovala ga strastno na ustna in zahtevala, naj bo vesel in srečen!
Vesel? — Srečen? Vesel, ko se vse vara, goljufa in pobija krog njega? — Srečen, ko se toliko britkega dogaja krog njega po svetu!?
Pisal je tudi tej, kakor prvi obširnih 8 stranij dolgo pismo, v zaključek napisal dolg sonet, »osoda trda je tako velela«, kakor refren svojega modrikovanja o nesreči srca, tajni simpatiji duš, vzletu duha v više svetove in druzih tacih potrebah svoje globoko čuteče individualnosti. S pesniško nadahnenimi besedami je prekinil ljubezen in sklenil živeti kakor poprej: sam za-se, sam v sebi, črté in zaničujé druge stvari božje.
Ali še mu ni bilo dano potopiti se v morje grenkobe svojega srca in z naslado se opajati na svojih namišljenih bolečinah. Srečal je devojko, mlado in ponosno, prezirajočo prazne šablonske fraze ljudij, z zdravim srcem in razumom in prosto svetske boli. Zaljubil se je v njo, opeval jo v svojih pesmih in njej je ugajalo to kadilo, to obožavanje in ljubila sta se. Nekaj časa sta bila srečna oba. On je pozabil svoj pesimizem in njej so ugajale njegove pesmi in njegova ljubezen. Nekoliko romantike se je navzela iz knjig starih pisateljev in imponiral jej je melanhonični pogled in globoki organ njenega ljubimca. Ali jedro v njej je bilo zdravo in nepokvarjeno. Počasi so izginjale iluzije in v vedno treznejši luči se ji je kazalo to razmerje. Ni več sanjarila ob njegovi strani o vseh mogočih in nemogočih, a vedno nepotrebnih stvareh, niti ni več z solznimi očmi čitala njegovih pisem, polnih temnih slutenj in večnega vzdihovanja.
Kritično ga je jela opazovati, studirati njegov značaj in analizirati njegovo notranjost. Vedno hladnejše in hladnejše jej je postajalo vedenje, vedno osorneji odgovori na njegove ljubezenske besede. Spoznala je, da jej ljubezenske prisege ne zadoščajo, da hoče imeti več, da ji le mož imponira. Iskala je tega moža v njem — iskala, a našla ga ni. Nervozen je bil, sitnjičav in občutljiv. Vsako delo mu je bilo pretežko, tu je manjkalo tega, ondi je pogrešal onega, a nikdar ni imel eneržije, da bi odstranil ovire in si napravil gladko pot. Pedantično je gledal na malenkosti, — da mu ni zlezla kravata v stran in da mu ni klobuk pokvaril skrbno prirejene frizure. Vedno je tožil čez osodo, a niti najmanjšega poskusa ni napravil, da bi jej kljuboval, da bi sam, z lastno roko prijel za krmilo. Počasi je odmirala ljubezen v dekličinem srcu. Izgubljali so se okraski, s katerimi je bila obdala osebo svojega ljubimca in to, kar jej je ostalo, ni zadovoljalo njenih želja. S spoštovanjem izselila se je tudi ljubezen. In ko je uvidela, da mu ne more več biti to, kar mu je bila, da ne čuti zanj ničesar, nego sožalje, pomešano s prezirom, povedala mu je to odkritosrčno.
Vdal se je. Izrazil jej še v slovo frazastih želj in poslovil se od nje s povzdigljivo sceno, kakor se poslavljajo gledališčni igralci na odru. Vzvišenega in plemenitega se je zdel samemu sebi in se zopet vtapljal v svoje pesimistične nazore. Povzdigovala ga je zavest, da ga je goljufala ona, da je ona sama pomandrala cvetočo ljubav v njegovih prsih. Zdel se je samemu sebi mučenik svojih idej in se skoro pomilovalno spominjal nje, ki mu ni mogla slediti v visoke regije, kjer je plaval njegov duh. V pesimizmu je živel in užival v njem. Ogibal se je ljudij, a vendar vedno vzdihal po enako čuteči, enako blagi, nad vse zemsko vzvišeni duši. Posedal je včasih pri vinu in vlival va-se hladilne pijače. »Nesrečneži iščejo v vinu tolažbe« si je rekal in je svojo prav navadno pijanost odeval s plaščem mučeništva. Žalostno je hodil okrog in kadar ga je bolela glava od vina, prepuščal se je grenko-sladkim čutilom svojega lastnega trpljenja. Sam je rasel pred seboj in svoje napake ovijal v mistično pomenljivo meglo. Peval je pesmi, obsojal svet in ljudi ter tožil čez osodo. Hudoben ni bil, a bil je slab. Nikdar si ni priznal tega in nikdar ni sebe dolžil. Zavijal se je v pesimizem, kakor se zavija star človek v plašč. Svoji osebi je znal nadevati neko skrivnostno interesantnost in rad je imel, da ga je množica občudovala. Kdor pa ga je poznal dobro, kdor se je vtopil vanj, ni našel jedra. Grajajoči in obsojajoči pesimist je bil brezkoristen ud človeške družbe. In živel je tako dalje in s prezirljivim posmehom na ustnih je zatisnil oči. Le on je bil velik v svoji domišljiji, a ker ga drugi niso dosezali, črtil jih je, kakor se črti golazen.
- ↑ Ta črtica je bila pisana že pred dvemi leti.