Pesem za vilo
| Pesem za vilo Cvetka Bevc |
| |||||||||||
Pesem za vilo
V majhni vasi ob veliki reki stojita dve hiši. V eni prebiva dedek Martin, v drugi babica Jerica. Nekega dne je k dedku prišel na počitnice vnuk Mihec in babico je obiskala vnukinja Marinka. »Ali slišiš, kako lepo šumi reka?« je zvečer vprašal dedek Mihca. »Dobro pošlušaj, med šumenjem zveni melodija,« je rekla zjutraj babica Marinki. Ko je odzvonilo poldne, sta oba starčka dejala: »Spet prepeva vodna vila. Vsako poletje kliče, da bi jo kdo rešil iz ujetništva rečnega duha. In to lahko naredijo samo otroci, če le znajo zaigrati pravo pesem na star inštrument.« Otroka sta našpičila ušesa. Če ti uspe priklicati, ti lahko izpolni kakršno koli željo! Lahko bom dobil novo rolko, je pomislil Mihec. Lahko bi prosila za največjega plišastega medveda s slamnatim klobučkom, je pomislila Marinka. A kje naj najdeta glasbili? Takrat se je Mihec spomnil, da dedek na podstrešju hrani lončen bas. To je star glinen lonec, pokrit s posušenim svinjskim mehurjem, ki je na sredini preboden s paličico. Z mokrimi prsti je treba le podrgniti po paličici gor in dol, da se opna zatrese in lonec zabrunda. Mihec je poiskal inštrument in zdirjal z njim k reki. »Pazi, da ne padeš v vodo!« je zavpil za njim dedek in se namuznil. Nekoč je tudi sam poskušal privabiti čarobno bitje. Ko se je deček približal reki, je na njenem obrežju že sedela Marinka. V rokah je imela piščal iz lubja. Po babičinih navodilih je odrezala debelo vrbino vejo, jo izdolbla in iz lesenih strženov naredila dva zamaška. Enega je vtaknila v spodnji konec, drugega, ploščato prirezanega,v zgornjega. Ko je v luknje vrtala luknjice, je izgovarjala čarobne besede, kot so to nekoč počeli pastirji, da bi piščalka lepše zvenela. »Cupra baba, da ne boš, cuper mož, da ne boš!« je še enkrat ponovila urok in prislonila piščalko k ustom. »Hej, kdo si pa ti?« se je zdrl Mihec: »Jaz sem Marinka. In kako je ime tebi?« je vprašala Marinka. »Mihec. In počakaj s svojim piskanjem. Jaz bom prvi poklical vilo!« je rekel deček. »Ne, ne boš. Jaz sem prišla prva!« »In kaj potem! Jaz imam večji inštrument! In še glasneje se oglaša kot tvoja piščalka!« Kdo ve, koliko časa bi se še tako prerekala, če ne bi reka vedno glasneje šumela. S prepirom že ne bosta priklicala vile. »Tisti, ki bo dlje vrgel kamen, bo zaigral prvi,« je nazadnje predlagal Mihec.»Naj ti bo,« se je vdala Marinka. Kamne je znala dobro metati. A z Mihčevo spretnostjo se ni mogla kosati. Njegov kamen se je nekajkrat odbil od vodne gladine in poletel skoraj na drugi breg reke. In Mihec je navdušeno zagodel na lončeni bas. Rekel bom vili, naj ima rolka zlata kolesa, je pomislil sam po sebi. A zgodilo se ni nič. Reka je umirila svoje šumenje, petja skorajda ni bilo slišati. »Dovolj! S svojim godenjem boš še vilo pregnal!« je rekla Marinka in zaigrala na piščalko. Kar trikrat je ponovila pesmico, kajti vila se je spet začela oglašati. Zdelo se je, da njen glas prihaja vedno bliže. Deklica se je nagnila nad vodno gladino. Hura, uspelo ji bo! Še malo in plišasti medo bo njen. In v slamnati klobuček mu bo zataknila posušeno vrtnico. Reka je nenadoma vzvalovila, da je voda pljusknila Marinki v obraz. Deklica je prestrašeno izpustila piščalko, se zamajala in štrbunknila v vodo. »Na pomoč!« je zakričala. »Ne znam plavati! Utopila se bom!« Mihec je kar oblečen skočil v vodo. Bil je odličen plavalec. Toda že po nekaj zamahih je ugotovil, da mu voda niti do vratu ne seže. Dvignil je Marinkino glavo nad gladino vode in se zasmejal: »Saj voda sploh ni globoka. Lahko stojiš na prstih!« Deklica je nekajkrat zakašljala in se skobacala na obrežje. Še dobro, da je sijalo sonce, ki je kmalu posušilo otroška oblačila. Dedku in babici raje ne bosta povedala za nesrečo, sicer ju naslednji dan ne bi pustila k reki.»Jaz že vem, na kateri inštrument bom jutri zaigrala,« se je pobahala Marinka. Mihec je raje molčal. Naslednje jutro je že ob sončnem vzhodu pritekel k reki s kravjim zvoncem. Marinka gotovo še spi, si je mislil. Za samo zgago je tale punca. Ne neha in ne neha regljati in ves čas poskakuje kot majhna opica. Še motila bi ga pri njegovem početju. Ali pa bi jo spet moral reševati. In že si je obesil zvonec okoli vratu in divje poskakoval, da je zvonenje odmevalo daleč naokoli. Potem je za nekaj trenutkov obstal in napeto prisluškoval, Zazdelo se mu je, da ga nekdo kliče. »Hej, vila, tukaj sem!« je zavpil in še enkrat pozvonil. Toda namesto vile se je za njegovim hrbtom oglasila Marinka. »Si pa res pravi muzikant! Zvonci so vendar za krave!« se je zahihitala. Sama je tokrat prinesla karuzne goslice. Na dveh koruznih steblih, odrezanih od kolenca do kolenca, je izpodrezala dve struni in ju podložila s klinčkom. Eno steblo je služilo za gosli, drugo za lok. »Poglej, zaigrala bom na goslice!« je vzkliknila. Zvok je bil sprva nekoliko hreščeč, a po nekaj poskusih je iz inštrumenta celo izvabila preprosto melodijo. A nič ni kazalo, da bi ta pesem ugajala vili. Še reka je le lahno šumela. Molče sta otroka obsedela na nabrežju in strmela v valove. »Jaz si tako zelo želim plišastega medveda. Tako velikega kot sem sama,« je zašepetala Marinka. »Jaz bi rad imel novo rolko. Takšno čisto posebno,« je komaj slišno rekel Mihec. Potem sta oba globoka zavzdihnila in tiho metala kamenje v vodo. Vila se ta dan sploh še ni oglasila. Nazadnje se je Mihec spomnil rešitve. Kaj če bi skupaj zaigrala? Tako bi njuna pesem zvenela lepše in glasneje. Gotovo bi bila vili všeč! Samo na kaj naj zaigrata? »Lahko bi poskusila izdelati glasbili iz bučnih listov,« je rekla Marinka. »Babico sem slišala pripovedovati, kako se to naredi.« Z roko v roki sta se zapodila na polje, poiskala bučne liste in v votlo steblo pri korenu zarezala jeziček. Vsak s svojim inštrumentom sta se vrnila k reki. Vilinski glas je odmeval daleč naokoli. Zdelo se jima je, kot da bitje čaka prav na njuno pesem. »Ali sploh veš, kako se igra na tole?« je vprašal Mihec in nerodno obračal steblo v rokah. »Treba je samo stisniti jeziček, ga vtakniti v usta in močno pihniti,« je odgovorila Marinka. »Le daj, saj te ne bo ugriznil! Potem bom še jaz poskusila!« Mihec je globoko zajel sapo in pihnil. Toda zvok, ki se je zaslišal, je še najbolj spominjal na ropotanje starega motorja. »Podtaknila si mi prdo!« je zavpil Mihec na Marinko, ki se je kar valjala od smeha. Svoje glasbilo je raje vrgla v reko, saj je dobro vedela, kako se oglaša. Hotela se je le malo ponorčevati iz Mihca. Prda se vendar uporablja samo takrat, kadar zazveni z drugimi, bolj blagozvočnimi glasbili. A njuno početje ni ostalo brez posledic. Vilinski glas je v trenutku izginil, reka se je divje zavrtinčila in nebo so prekrili zlovešči oblaki. »Nisva poklicala vile, ampak vodno pošast,« je zavreščala Marinka in se pognala v beg. Mihec ji je sledil tik za petami. Zčelo je grmeti in bliskati. Rzdivjala se je nevihta. Za bežečima otroka je odmevalo srhljivo rohnenje: »Kdo si je drznil predramiti rečnega duha?!« Otroka sta vsak na svoj dom pritekla popolnoma prestrašena. Marinki ni bilo hudega, toda Mihec je staknil poštem prehlas in proti večeru ga je začela kuhati vročina. »K sosedi grem po zdravila,« je rekel dedek. »Babica Jerica ima polno hišo zelišč.« Ko se je dedek vrnil, je z njim prišla tudi Marinka. »To ni nič takega,« je začebljala. »Prinesla sva ti zdravilne kapljice. Jutri ti bo že dobro, reka se bo umirila in midva bova spet zaigrala vodni vili.« Žal ji je bilo, da se je tako ponorčevala iz Mihca. Na nočno omarico mu je postavila žvrgolca, lončenega ptička, napolnjenega z vodo. S pihanjem na njegov rep se lahko iz njega izvabi prelepo žvrgolenje.Zjutraj se je deček prebudil popolnoma zdrav. Zgrabil je žvrgolca in odšel do hiše babice Jerice. Tokrat je hotel k reki skupaj z Marinko. »Marinka je že navsezgodaj odšla tja!« je rekla babica. »Pohiti, da ne bo prva priklicala vile. Pravijo, da vila izpolni samo eno željo.« Mihca je kar stisnilo pri srcu. Tega ni vedel! Če si bo Marinka izprosila uresničitev želje, z njegovo ne bo nič. Zbogom rolka z zlatimi kolesi! Dirjal je kot za stavo in našel Marinko s prekrižanimi nogami sedeti na nabrežju. »Kar imej svojega trapastega žvrgolca,« je zavpil in vrgel ptička pred Marinko na tla, da se je razletel na drobne koščke. »Jaz bom zaigral na travno bilko!« Utrgal je najbližjo travico in jo pristavil k ustnicam. Toda ali je bil deček preveč jezen ali ni znal dobro zaigrati, iz bilke ni spravil nobenega tona. Nzadnje je obupal in kuhal mulo. Marinke tudi pogledati ni hotel. Deklica ga je nekaj časa od strani opazovala ter mu nato vzela travno bilko iz rok. »Kadar si jezen, ne moreš zaigrati lepe pesmi,« je rekla. »In ne maram, da se jeziš name. Na travico te lahko naučim zaigrati melodijo pesmice o mlinarju, ki je z igranjem pregnal celo smrt. To je stara ljudska pesem. Takole gre: Po polju hodi mlinar mlad ter žvižga, poje prav lepo, še lepši piska na pero!« Pozabila je Marinka na vilo. Želela si je le, da se Mihec ne bi več jezil nanjo. Ni hotela izgubiti prijatelja. In z nežnim piskanjem na travno bilko je zaigrala prelepo melodijo. »Zdaj poskusi še ti,« mu je prijazno rekla. Mihec se je nekaj časa obotavljal in nazadnje znova vzel bilko v roke. Toda preden je utegnil vprašati, kako naj jo bolje poprime z ustnicami, je pred otrokoma stala deklica z zlatimi lasmi. Bila je vodna vila. »Ali si mi ti zaigral pesem, s katero si me rešil iz ujetništva rečnega duha?« je vprašala vila, ko je zagledala glasbilce v Mihčevih rokah. »Rečeno je bilo, da bo to lahko storila le melodija, ki jo bo nekdo zaigral iz srca. Tebi je to uspelo, zato ti lahko izpolnim željo.« »Toda saj sem jaz zaigrala pesmico,« se je oglasila Marinka. Vila je zmajala z glavo. Pojočo travico v rokah drži deček in ne gre drugače, kot da on pove, kaj si želi. In naj pohiti. Zbežati moram k svojim vilinskim sestram v bljižni gozd, preden rečni duh ugotovi, da je izginila. »Saj je vseeno. Naj kar tebi izpolni željo,« je nazadnje rekla Marinka. »Bolje enemu kot nobenemu.« Mihec je za nekaj trenutkov obstal. V mislih se je že vozil z rolko. Njena zlata kolesa so se vrtela hitreje od vseh koles na svetu in on je postal najhitrejši rolkar. Kako bo to imenitno! Potem se je zastrmel v Marinko, ki je žalostno sklanjala glavo. »Najbolj na svetu si želim največjega plišastega medveda za Marinko,« je komaj slišno izdahnil. »In na glavi mora imeti slamnat klobukček.« »Velja,« je rekla vila. Potem je zasvetila močna svetloba. Puf! In deklica z zlatimi lasmi je izginila. Mihec in Marinka sta si pomela oči. Ali sta zaspala na soncu in se jima je vse skupaj samo sanjalo? Sta res videla vilo? Po poti sta prihajala dedek Martin in babica Jerica. Babica je v naročju držala velikega plišastega medveda. »Poglej, Marinka, kaj sem našla na podstrešju. S tem kosmatincem se je nekoč igrala tvoja mama. Upam,da bo tudi tebi všeč.« Kako je deklica zavriskala. Natanko takšnega si je želela. Pri priči mu je poravnala klobuček. »Mislim, da sta dovolj dolgo klicala vilo,« se je oglasil dedek. »Zdaj vas vse skupaj vabim na sejem. Na njem bodo prodajali tudi otroške igrače. Na vabilu so narisane celo rolke z zlatimi kolesi,« je še dodal in pomežiknil Mihcu. »Meni je dedek obljubil, da mi bo na sejmu izbral lectovo srce,« se je zasmejala babica. » Ko sem bila majhna, sem prav zaradi tega ob reki igrala na piščalko.« In že so se vsi skupaj s plišastim medvedom vred stlačili v babičinega starega fička. Ko so se peljali mimo gozda, je zazvenela pesem. Vsi so bili prepričani, da slišijo prepevati vile, ki se veselijo vrnitve svoje sestre.