Pesem za dež prositi
Pesem za dež prositi Valentin Stanič |
|
<poem> Oh! Pošli nam! oh pošli nam Bog ljubi hladen dež! Zanesi revnim grešnikam, Saj naše reve veš! Mi čut'mo tvojo šibo, Suš'nam polje konča! Oh! pošli nam! oh pošli nam Bog ljubi hladni dež!
Scer vemo, de smo vredni vsi, De suš'si nam poslal, Kir smo per darih merzli bli, Katere si bil dal. Pozabi hudobijo, Zanesi zgrevanim. Oh! pošli nam! i.t.d.
Mi dobro zimo 'meli smo, Gorko si dal spomlad, Pred točo je obvarovano Naše polje in sad! Dobrote smo vživali, Pa merzli bli ko led! Oh! pošli nam! i.t.d.
Kjer grešnike neslišiš ti, Nedolžnim milost dej! Hudobni kjer zastonj kriči, Na lepi svet poglej! Vse grenko suš občuti; Za dež te prosi vse. Oh! pošli nam! i.t.d.
Studenci so vsuhnili vsi, Potoki ne šumo! Kaj bomo strili revni mi, Kje voda za nas bo! Močile so vse suhe, Voda od nas bejži! Oh! pošli nam! i.t.d.
Lepoto pogledaj polja! Kako je velo vse, Lepota bo poginila, Če skoraj dež ne gre. Zvenili so perdelki, Naš vup (trošt) se tud' zgubi! Oh! pošli nam! i.t.d. Tud' trava je že vela vsa, In gribe so rase, Iz travnikov je paša všla, In listje bledo je. Živina vodo iše, Povsod po nej kriči! Oh! pošli nam! i.t.d.
O Bog! koljk lepih rož'c je blo, Katire Te časte! Zvenite vboge v' suši so, In žalostno maje! Kar je, živi al rase, Vse prosi ljubi dež! Oh! pošli nam! i.t.d.
Ko' rob tud' zemlja terda je, Do sebe nepusti. Bojimo se, de delo vse, Per nej se nam zgubi! Oh! Oče! odpri roko Vsuj blago (žegen) iz nebes! Oh! pošli nam! i.t.d.
O! všliši našo prošnjo Bog, Če lih nevredni smo, In reši Oče! iz nadlog, Zmoči suho zemljo Po dežjo vse zdihuje, Vse v' žalosti kriči: Oh! pošli nam! i.t.d.
Ne bomo več grešili ne! Ko strili smo do zdej, Z gorečo hvalo bomo Te Častili zanaprej: Zanesi nam nevrednim! Otroci, Oči! smo. In pošli nam! oh pošli nam! Bog ljubi hladni dež!