Pesem poje o njej
| Pesem poje o njej Ogenj do zadnjega diha Neža Maurer |
Ustavi me → |
| |||||||
Naj diham svoj zrak.
Naj grem po svoji cesti.
Nikomur ni treba
iti z menoj.
Naj bo razgled
v vse štiri smeri
in še v peto.
Če me ljubiš,
če sploh veš,
kaj je ljubezen,
če sploh si-
ne preizkušaj me,
ne muči me
zavoljo neke prihodnje sreče,
ko nihče ne ve,
kakšna bo.
Umreti.
Večer je.
Ogenj umira na polju
in človek je sklonjen ob njem.
V mesečini se nadzira moja gora.
Moja mladost,
moje tekanje in padanje
in droben fant
mojih otroških let -
osiveli fant mojih otroških let.
Umiranje.
Bežim.
Bežim od minevanja,
bežim od trpljenja,
bežim od sumničenja,
bežim od laži.
Bežim,
dokler sem šibka,
dokler padam.
Ko me noge spet trdno nesejo,
obstanem
in se obrnem.
Vračam se k sebi.
Oni pod zemljo ne vedo nič.
torej jih ni.
Kaj je to - bili so?
Bil je otrok.
Bil je mož.
Bila je ljubezen.
Zdaj poje pesem o njej,
o njej in o vrtnici.
Pesem je.
Drugega ni.
Pesem
in zrak
in cesta.
Cesta za moje želje,
za moje veselje,
za moj mir,
za mojo žalost,
za mojo samoto.
Cesta
za moje življenje.
Biti ogenj -
do zadnjega zublja,
do zadnje iskre,
do zadnjega diha!