Pesem o zvonu.
← Pastirska. | Pesem o zvonu. Prvenci Janez Bilc |
Na grobu (Janez Bilc) → |
|
Zgubila mlada žena
Je dragega moža;
Ozdravi skerb nobena
Jej bolnega serca.
Bledi jej velo lice,
Umira svit oči,
Ker dan in noč solzice
Ljubezen ž njih cedi.
In huda zarotila
Se mlada žena je,
Da vedno bo nosila
Obleko černo le.
Udova zmirom biti,
Prisegla je serčnó;
In nikdar podeliti
Še v zakon spet rokó.
Kar dragega hranila
Pri hiši je blagá, —
Srebró, zlató znosila
In — vliti zvonec da.
Nebeški hoče devi
Darvati zvonec ta,
Ker ona večkrat revi
Sercé je vmirila.
Nji v Bledu v sred otoka
Kapelica stoji,
Tam vdova večkrat stoka,
Tam briše si oči. —
Že vlil je za kapelo
Sreberni zvon zvonar,
Že dene ga veselo
V čolniček svoj čolnar.
Naprej, naprej veslajo,
Do srede pridejo;
Kar vetri privihrajo
In strele švigajo;
Razsajajo vetrovi,
Se peni jezero:
Potegnejo valovi
Čolnič s seboj na dno.
Še zdaj, ko temno krilo
Noči pogrinja svet
Čolnarji sliš’jo milo
Iz dna zvonenje pet’.
Da zvončika je petje,
To vejo dobro vsi,
Veslajo berž v zavetje,
Nevihta jim grozi.