Pesem o sv. Urbanu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pesem o sv. Urbanu
Janko Glaser
Izdano: Kres, letnik 1, številka 3/4 (1921), 53
Viri: dLib 3/4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

(Na Kozjaku pri Mariboru)

Že kopne so naše rebri prisojne,
na Kozjaku solnči Sveti Urbán
se ves nedeljski in tih in veder:
ogrel je topli pomladni ga dan.

Pojo po vinogradih si kopači,
po laporju suhem krevlji zvene,
zbudili svetnika so zvoki pojoči,
ki kakor zelenje vro iz zemljé.

Posluša: to pesmi so o trgatvi,
ko lep jesenski dan bo, zlat — —:
dozorelo že grozdje je, glej, po trsju,
veselo v gorice pripeli so brat.

In sije oktobersko solnce gorko ...
in že med holmi se mrači:
domov spet odpravljajo se birači:
šc krepko povežejo polne kadi.

Že škripljejo težki vozovi po klancu,
v mrak izgublja se zadnji vrisk prek slemen —
Kam vse je izginilo? ... Tiho smehljaje
svetnik zadremlje v svoj lepi sen ... —

In greje razkošno si hrbet na solncu
in srka v sebe žar njegov:
da grozdju zorečemu, žarkemu vinu
ga v solnčen dal bo blagoslov!