Slovensko pesništvo upora 1941–1945. 1: Partizanske. Ur. Boris Paternu s sodelovanjem Marije Stanonik in Irene Novak-Popov. Ljubljana: Mladinska knjiga/Partizanska knjiga, 1987. 44.
Dovoljenje:
To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:
To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Visoka stebla šelestijo,
igra se z zlatom bela dlan,
in zrna dlani govorijo:
»Naj trud, naj rast ne bo zaman.«
Naj tujcu sanja se o našem kruhu.
Zemlja nam v roke blagoslov polaga,
kruh je življenje, kruh je zmaga,
ne daj ga tujemu napuhu.
Kruh je življenje! Vam pa, vragi
krvavi, želimo samo nagle smrti,
tu slednja bil in slednji grm vas črti,
zato praznina v vaši bo bisagi.
Na naših tleh ne boste želi
nikoli zmage in ne kruha,
mi bomo sebi svoje vzeli,
vas pa bo vzela zemlja gluha.
Slovenskih njiv zaklade zlate
nesimo v skrivne žitnice, zberimo
bogastvo naših tal, ga zakopljimo.
Moj brat, moj sin, vse to bo zate.
Ta glas naj v vašo dušo seže,
je sina glas iz gozda vam v dolini,
naj srp nabrušen urno reže,
vse leto naj ropočejo vam mlini.
»Besedilo neznanega avtorja sta objavila v svoji izdaji za meseca julij in avgust 1944, št. 7–8, Kmečki glas (str. 10) ter Primorski kmečki glas (str. 8).« (Paternu 1987: 44)
