Pesem o družbi (Ljubljanski zvon)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pesem o družbi
(Nezbrane pesmi)
Miran Jarc
Izdano: Ljubljanski zvon 55/7 (1935), 398–399
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kar ne moremo mirno več gledati
novih romarjev mimo naših hiš:
brez molkov so, ne vodi jih križ ...
Nočejo nam prav povedati,

česa hočejo. Kruha? Petdeset par? — — —
In obiskujejo nas vse ure dneva,
čudno mirni se zdijo, brez veselja in gneva.
Ali je v njih tišina ali vihar?

V dušah nam zapuščajo temne poglede,
češ, nekoč nas boste že čutili,
a za nas so brez zvoka njih besede ...
Saj smo se od njih odkupili

z bolnišnicami tretjega razreda,
z ubožnicami in azili,
s pokojninskimi skladi, s pomočjo v sili,
z uradi, kjer se registrira beda.

Tudi mi plačujemo davek tej dobi:
v bankah zmrzujejo naše vloge,
tarejo nas kreditne nadloge,
za nekdanji red trepečemo v tesnobi.

Premišljamo, kam bi dobičke skrili,
saj drug drugemu zaupati ne smemo.
V večnem strahu pred borznimi poročili
kaj bo z nami jutri — ne vemo ...

V gledališčih ne najdemo več pozabljenja,
naša filozofija je le še igra besed,
v kaj naj še verujemo, ko zdaj življenje
sproti podira naš miselni red.

Ali smo res samo še splašena čreda,
ki se novih pastirjev boji?
Kdo se bodočnosti do dna zaveda
in vendar od groze ne oledeni?