Pesem brez ritma

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Odkar je odšel on,
ki sem mu rekla »moj človek«,
je utihnila harmonija mojih dni.
Živela sem mrtev čas.
Trgal se je, trgal,
dokler se ni iztrgal
in ostala sem jaz —
taka kot sem danes.
Svobodna kot cigan na vozu!
Kdo me sprenaredi?
Vi?
Sirote medle!

Zastrmela sem
v umetnino brez primere:
v človeka,
v sliko božanstva.
Kaj pravzaprav hočete,
ko dokazujete, da umetnina ni božanstvo,
da mojega srtmenja vredna ni,
da je služil za model
le človek,
slab človek,
najslabši človek?
In če je to stokrat res —
ali ste mi mar kaj vzeli?
O, kako preprosti ste!

Umotvor je sila.
Ljubim tega najslabšega človeka,
ki je služil za model
sliki božanstva.
Ljubim ono, kar ga dela najslabšega,
ljubim ono, kar obsojate,
ljubim bolj
kot vas in vašo skrb zame.

Jaz sem svoboden človek,
kakor cigan sem na svojem vozu,
neprivezan divjak sem,
živim brez ritma
in strmim v vse lepote,
ki jih vi nikoli
spoznali ne boste.
Kdo pravi, da je le ono lepo,
kar ste pokazali vi,
ki vam pravijo: »ljudje«?