O ko mogel vsaj bi poljubiti
sled stopinj, ki vodijo do tebe,
le v trenotku videti zavese,
ki te skrivajo, napol odstrte
in v tem svetem hipu razgubiti
v nič se. Toda zbrisane sledi so
ko za zvezdo, ki se v noči vtrne,
da nikdar se na obzor ne vrne,
v večnem miru zastori strmijo,
branijo pogled na rajske vrte.
