Pesek v dlaneh
| Pesek v dlaneh Miha Mate |
| |||||||||||
Kruh je lahko tudi bridka stvar ( Egiptovska zgodba )[uredi]
V predmestju egiptovskega glavnega mesta Kaira se razteza Ulica piramid. Obrobljena je s piramidasto pristriženimi drevesi in z nizkim okrasnim grmičevjem, ki tako še bolj poudarjajo, da se po njej pride do piramidv Gizah. Nihče je ne more zgrešiti, tako slikovita je in enkratna, tako polna vrveža, trgovin in trgovinic s pisanimi spominki, da skoraj že čutiš rahel dih puščavskega peska, vanj vkopane piramide in skrivnosti že tisočletja razmišljujoče Sfinge. In malo pred tem, ko se ti odpre pogled na vse znamenitosti, ko ti nekaj zatrepeta v duši od napetega pričakovanja, v zraku prijetno diši po domačnosti, po toplem ognjišču, po kruhu. Korak ti zastane, toda tisti blagodejni vonj ti ne privošči počitka. Stopiš še malo naprej, s pločnika na potko, in se ustaviš pred nizkim poslopjem. Nikjer strehe, ne dimnika, le tisti vabljivi vonj ti dreza v nosnice. In potem le najdeš tisto, kar jih je vznemirilo. Oko se zaustavi na napisu: Abdul Rasul - PEKARNA.
Pred vhodom se pojavi širokopleč možak, oblečen v dolgo tuniko in z belo čepico na glavi, dobrodušen in zgovoren je. Pove, da ne pomni, od kdaj že Rasuli pripravljajo in pečejo kruh. Peka gre iz roda v rod in tudi njegovi trije sinovi jo bodo nadaljevali.
"Veste, dosti nas je, nas Egipčanov," poudari, "in težko je priti do kruha," Nato pa se široko nasmeje in hudomušno pristavi: "Mi, Rasuli, pa smo, hvalabogu, pri njem."
Ogledujem si starejša sinova, ki mesita kruh in ga umetelno sploščata, da je podoben disku na športnem tekmovanju. Polagata ga na preprosto kamnito ploščo, pod katero žari razgreta žerjavica. Oziram se v nebo in iščem dimnik. Rasul takoj ugotovi, za kaj gre.
"Ne boste ga našli," mi pravi, "starejše pekarne ga nimajo in tudi streh ne. In zakaj bi ga tudi imele, zadnji dež je v Kairu padal pred mnogimi leti in še to le dve minuti. Takrat smo bili vsi na ulicah. Ne morete si misliti, kakšno nepopisno veselje je zavladalo med ljudmi!"
Potem se je zresnil in zaklical:
"Aziz, pripravi se, druga peka je pripravljena, razvoziti jo moraš po mestu."
Nekje iz ozadja se je prikazal suhljat štirinajstleten deček. Za trenutek me je zvedavo ošinil s pogledom, brez besed stopil h kolesu, si namestil okrogel svitek na glavo, potem pa sta mu brata na svitek postavila široko košaro. Pedala sta se zavrtela, fant se je rahlo nasmehnil in tudi zvonec na kolesu je zacingljal. In potem se je izgubil na široki Ulici piramid, med vrvečimi avtomobili, motorji in kočijami. Spremljal sem ga s pogledom, občudoval njegovo spretno balansiranje in se čudil, kako da mu ne pade na tla niti en sam hlebec.
Tudi stari Rasul je nekaj časa ponosno spremljal njegovo pot, dokler se ni izgubil med tistim vrvežem in hupanjem avtomobilov in se pogumno prebijal proti prodajalnam svojih odjemalcev v središču mesta.
"Spreten je, mar ne?" me je vprašal. "Nekoč bo treba kupiti manjši tovornjak, sedaj pa za to še ni denarja. Do tedaj pa naj mu Mohamed stoji ob strani!"
"Resnično je spreten," sem mu odgovoril in potem še dolgo premišljeval, da je kruh, čeprav ga razvažaš, lahko tudi bridka stvar.
Aziz se tega zaveda, zato so njegove oči tako resnobne in odrasle, ko se iz dneva v dan odpravlja na pot po kairskih ulicah.
Če imaš zeleno vejico v srcu ( Egiptovska zgodba )[uredi]
Sončna svetloba že krepko sili skozi okno hotelske sobe. Napolnila je že skoraj vsak kotiček, sam pa se skušam prepričati, da je bil včerajšnji dan naporen in da bi bilo dobro še malo podremuckati. Toda živahno žvrgolenje zunaj me kmalu do kraja prebudi. Ne morem in ne morem verjeti, kako raznoliko je. Oglaša se v najrazličnejših tonih, od nizkih do visokih, od ščebljajoče umirjenih do predirljivih vriskov, ki preglašajo druge. Pravi, resnični ptičji živ-žav!
Tedaj se spomnim. Zvečer, ko smo prišli v ta razkošni luksorski hotel, se je nad vhodom bleščal velik napis Izis. Sinoči si ga nisem mogel razložiti, v današnjem jutru pa so misli bolj zbrane in čiste. Mar ni bila lzis staroegipčanska boginja, žena sončnega boga Ozirisa, simbol ustvarjalnih sil narave!? Kaj pa je bolj naravno kot ptice, ki krasijo naravo? In ta kraj je obdarjen z njimi, zato tudi ta živobarvni napis nad hotelom.
Razveselim se, nekaj blagodejnega mi zaigra v duši. V trenutku vržem nase obleko in že hitim v prostran hotelski park. Sledim ptičjemu petju. Oziram se po široko razvejanih palmah, toda na njih ni ptic. Le kam so se poskrile, porednice? si mislim.
Končno jih le najdem. Pred menoj se na vitkem stebru bohoti velika železna kletka, polna najrazličnejših barv in odtenkov, s širokimi in majhnimi rumenkastimi kljuni, z večjimi in manjšimi nožicami, z veselimi in žalostnimi očmi. Od tod torej tisto prijetno čebljanje, ki mi je razveselilo jutro.
Potem zagledam še eno in na drugem koncu še tretjo kletko. Toda v meni ni več tistega veselega navdušenja kot še malo prej, ko sem razmišljal o tem čudovitem kraju in o darežljivosti boginje Izis. Zlati raj se je spremenil v kruto ječo ubogih ptic, ki bi želele poleteti v nebo.
Žalosten se vračam proti hotelu. Nenadoma, čisto nenadejano zagledam na njegovi strehi drobnega, potepuškega ptička. Mogoče je vrabec, ščinkavec ali kaj drugega. Veselo kobaca po žlebu in žvrgoli svojo pesem. Zdi se mi tako drugačna od tistega čebljanja v železnih ptičnicah. Tedaj se spomnim čudovitega kitajskega pregovora: "Če imaš zeleno vejico v srcu, bo nanjo nekega dne zagotovo sedla ptica."
Pogled mi zaobjame tisti bahavi napis Izis nad hotelom. Nič več ni tako bleščeč in mogočen. V mojem srcu pa gnezdi tisti potepuški razgrajač iz hotelskega žleba.
Modre rože ( Tunizijska zgodba )[uredi]
Nedaleč, morda le streljaj od Kartagine, leži mestece Sidu Bou Said. Kot majhen biser se je ugnezdilo na hribčku s svojimi ozkimi uličicami, nizkimi belimi hišami, s sinje obarvanimi vrati in okni ter z balkoni in balkončki, prepredenimi z umetelno izdelanimi ograjami domiselnih kovaških mojstrov.
Kar ne morem se načuditi njegovih naravnih ljubkosti. Vse je tako majhno, nevsiljivo in prijetno.
Vzpenjam se po starinskih stopnicah. Levo in desno vrve sprehajalci, ki se ustavljajo ob trgovinicah, kupujejo slamnike, torbice iz palm ali antilopjega usnja ter si zvedavo ogledujejo na stotine obešenih ptičnic v najrazličnejših barvah in oblikah. In kar me še posebej radosti, na vsakem koraku, za vsakim oglom srečam slikarje, kot da bi se znašel na Montmartru sredi Pariza. Vneto, a z nekakšno mirnostjo nanašajo barve s palete na platno, kot da bi se bali, da ne bodo ujeli prav tistega, želenega utripa mesta.
Še malo in že sem pri svetilniku. Zazrem se po cvetoči preprogi rdečih in belih oleandrov, rumenih šentjanževk in mesnatih evkaliptusov. Sega daleč navzdol, do strmo odsekane rdeče pečine, ki se previsno utaplja v smaragdno obsijanem Tuniškem zalivu. Pogled, vreden peresa in še bolj slikarskega čopiča.
Pa tudi ta je tu. Na nizkem, skalnatem obzidju, s katerim je obrobljena strma pot, sedi drobno dekletce. Iz kratkih, belih hlač ji bingljajo nekam v prazno suhljate, dolge noge in zbojim se, da je ne bi potegnile navzdol proti prepadni skali.
Podzavestno začuti, da jo nekdo opazuje. Ozre se proti meni, se nasmehne, da se ji zableščijo beli zobje, in mi pomaha s čopičem.
"Bon jour," me sprejme njen smehljajoči se obraz.
"Bon jour," vrnem pozdrav in vprašam, kaj slika.
Na stran odmakne slikarsko paleto, vzame iz naročja sliko in jo obrne proti meni. Rože, same rože... In to ne v navadnih, naravnih barvah, kot jih na cvetlični preprogi zaznavajo moje oči. Modre so, s posebnim odbleskom sončne svetlobe.
"So vam všeč?" me vpraša v žvrgoleči francoščini.
"Zelo," ji odgovorim, kajti zdijo se mi nekaj posebnega.
"Ujele so modrino neba in jo skupaj s sejem sonca vsrkale vase. Hočejo živeti, in dokler jim bo sonce božalo obraze, ne bodo ovenele. Sonce pa je večno..." še doda, potem pa ji pogled zasanjano zaide vse tja do smaragdnega zaliva in še dlje.
"Pa kaj bi tisto, take jih pač vidim," se vzdrami, kot bi ji bilo nerodno, da je za trenutek pozabila name.
Začne žlobudrati, besede se ji kot studenčnica trkljajo iz ust. Pove, da ji je ime Jeannette, da je sem prišla z očetom, ki je tudi slikar. Tu sta nekoč živela njen ded in babica, zato sta se z očetom vrnila v ta idilični kraj in zdaj iz dneva v dan odlašat z odhodom v Francijo. "Preveč je tu rož, in sonca, in morja, in barv..." zavzdihne, potem pa spet vzame v naročje platno in prične slikati.
Nočem je motiti. Poslovim se. Na ovinku se ustavim, pogledam trepetajoče jadrnice v zalivu, potem pa ji želim še enkrat pomahati v pozdrav. Toda preveč je zatopljena v sliko z modrimi rožami.
Ustavim se v prijetni kavarnici ob vznožju mesta, prav v tisti, v kateri je znani ekspresionistični slikar Avgust Maler dobil navdih za svojo znamenito sliko Mavrska kavarna. Poslušam nežno tunizijsko glasbo in ob njej srebljam vročo arabsko kavo. Kar naprej pa se mi misli vračajo k mali Jeannette, ki dan za dnem z očmi lovi sijočo svetlobo za svoje modre rože.
Kairouanske oči ( Tunizijska zgodba )[uredi]
Kairouan je za Meko, Medino in Jeruzalemom četrto največje sveto mesto muslimanov. Vanj se iz dneva v dan stekajo procesije vernikov. Tu srečuješ zagorele, od puščavskega vetra utrjene obraze nomadov, skrivnostne, v bele tančice odete mladenke, s črnino prekrite žene z otroki, ki iz posebnih bisag zvedavo kot ptički golički gledajo izza materinega hrbta naokrog, in moške z najrazličnejšimi turbani in fesi. Med vso to pisano množico pa se gnetejo turisti, ki ne vedo, kako naj bi se obnašali v tem nenavadnem arabskem svetu.
Tako se znajdeš v tem vrvežu, ki te pogoltne medse, med te ljudi, ki so tu prvič, drugič... ali celo sedmič, kajti sedem obiskov tega mesta velja za muslimane prav toliko, kot če enkrat obiščejo Meko in se poklonijo grobu velikega Mohameda. Kairouan, edino tunizijsko mesto popolnoma arabskega izvora, pa te sprejme z vso svojo veličino in domačnostjo, s siromaštvom in bliščem.
Z nekakšno neučakano radovednostjo stopam na prostrano, četverokotno in z belim marmorjem tlakovano dvorišče. Sončni žarki skoraj navpično padajo na kazalce treh mogočnih sončnih ur, pred očmi pa se razprostre enkratna podoba: na desni strani se v okrasto zlati barvi koplje Velika mošeja z veličastnimi dvojnimi arkadami iz antičnih stebrov, ki so jih pripeljali iz starih rimskih in bizantinskih mest, dva pa sta celo iz razrušene Kartagine. Menda jih je štiristo dvajset in kot pravijo, bi tisti, ki bi jih hotel prešteti, prej oslepel, kot bi mu to uspelo. Ne morem se odločiti, skozi katera od sedemnajstih cedrovinastih vrat bi stopil vanjo. Zagledam mogočen oltar, verniki mu pravijo mihrab, prekrit je s cvetličnimi in geometričnimi motivi na marmornatih ploščah, in obdan s fajansnimi kovinsko svetlečimi se ploščicami. Blešči se v nekakšni magični svetlobi, ki se dviguje vse tja, visoko pod kupolo, kjer so tri velike krogle, ki po verovanju predstavljajo kruh, sol in vodo. Ljudje pod njimi se ml zazdijo majhne, neznatne mravlje, zatopljeni v molitev se naslanjajo na mogočne stebre, ali pa na tleh mošeje, prekrite z rogoznico, valovijo v neenakomernih gibih priklanjanja in dvigovanja. So kot žitni klasi, ki za svoje usode trepetajo pred nevidnim in vsemogočnim bogom.
Pred vodnjakom Bir Borouta pa mi je marsikaj bolj jasno. Na tem mestu je proti koncu 7. stoletja zasadil svoj meč v zemljo general Okba ben Nafi in izrekel znamenite besede:
"Tu naj stoji naš tabor, mogočna trdnjava islamske vere!"
V tistem trenutku je iz zemlje privrel studenec, v njem pa so našli zlat vrč, ki je pred leti izginil v svetem vodnjaku Zem-Zem v Meki. To pa je pomenilo tudi svetost tega kraja, ki ga je bilo treba očistiti vsega zla; tako kač, škorpijonov kot tudi slabih ljudi. In tako je nastal Kairouan, kar v arabščini pomeni vojaški ostrog, mesto, ki je doživljalo svoj cvetoči razvoj vse do sredine enajstega stoletja, ko so ga napadli in delno uničili egiptovski Hilali. Kljub temu pa je ostalo veliko versko središče islama.
Od tod torej izvira tiha, verska zamaknjenost teh ljudi v Veliki mošeji, ki vedno znova prihajajo sem, da se poklonijo Velikemu bogu, da najdejo mir in svoje očiščenje. Da je temu res tako, pa naj bi potrjevala tudi mršava in koščena kamela, ki dan za dnem vrh vodnjaka poganja kolo in na ta način dviguje nekolikanj slano vodo, ki menda priteka vanj naravnost iz svojega izvira v Meki.
Kairouanci so izredno ponosni ljudje. Imajo se za neposredne potomce ustanoviteljev svojega mesta, ženske pa so prave lepotice. Še preden sem prišel v mesto, mi je nekdo omenil, da imajo kairouanska dekleta najlepše oči na svetu in kdor jih enkrat vidi, jih ne bo nikoli več pozabil. Tedaj nisem bil preveč pozoren na te besede, toda ko sem prišel na široko ploščad pred Veliko mošejo, sem jih srečeval na vsakem koraku. Iskrive in široko razprte črne oči so se bleščale v soncu in izstopale iz beline njihovih safsarijev. Ne, teh oči bi bilo resnično škoda, da bi preštevale številne stebre v mošeji, ob katerih se izgublja vid!
Sprehajam se po čudovitem Brivčevem mavzoleju, v katerem je grob preroka Sidi Sahbija. Iz prostranega dvorišča vstopam v preddverje, kjer so nad vhodnimi vrati izpisani verzi iz korana v najstarejši muslimanski, kufski pisavi. Vse okrog mene, na stenah in obokih so zelene ploščice in bogate štukature. Zelena barva je barva raja, hkrati pa tudi prerokova najljubša barva.
Svetnikov grob je v majhni štirioglati dvorani, okrašeni s pisanimi ploščicami. Notranjost je polna zaobljubljenih daril, ki so jih sem prinesli verniki. Na vseli koncih in krajih plapolajo sveče. In tu, med to čarobno svetlobo nenadoma zagledam dekle, ki zamaknjeno gleda v svetnikov grob. Ni me opazila, kajti z nekakšno sveto pobožnostjo prižiga svečo, s katero naj bi opozorila svetnika na svojo vročo molitev. Dolgi lasje se ji razkošno usipljejo skoraj do marmornatega tlaka, ko ponižno kleči pred grobom. Ne morem je videti v obraz, toda njena krhka postava izdaja njena leta. Gotovo je prišla sem, da bi si pri njem, pri svojem svetniku, zaščitniku žensk, izprosila ljubezen ljubljene osebe. Goreči sta njena prošnja in zaobljuba.
Nenadoma pa, kot da bi na sebi začutila moj pogled, se zdrzne in se obrne proti meni. Vidim njen mladi obraz, obrobljen z dolgimi kodrastimi lasmi, s črnimi obrvmi in trepalnicami, pod katerimi se kopljejo velike razprte oči. Lesketajo se v odblesku sveč. Zdaj so zelenkaste kot smaragdni obok nad njimi in potem spet črne kot oglje. V njih se bleščijo solze. Z nekakšno bolečino se zazre vame, potem pa se spet skloni k molitvi.
Zapuščam Brivčev mavzolej. Videl sem najlepše kairouanske oči. Očarala me je njihova lepota, vendar tisti dan so bile te oči žalostne in otožne.