Psu domá se biti stoži
tak brez dela v leni koži,
rad bi šel po svetu krog,
ker je lahkohodnih nog.
Toda samemu se noče
dvignit z domače koče,
še imel bi druga rad,
ki bi ž njim šel potovàt.
Gre in gre in hodi okoli
pa za pot tovarša voli,
teče pred kokošjo gred,
reče: Kdo gre z mano v svet?
Petelina nagovarja,
da bi pustil gospodarja,
in ga tud’ pregovori,
da se dolgo branil ni.
In ko zadaní se koma,
že odpravita se z doma,
ter se dvigneta na pot,
ne vedóč ne kam ne kod.
Potovala brez prestanka,
dokler jima dneva zmanka,
da po gozdu ju gredoč
vjame černa tamna noč.
Zdaj pa reveža ne vesta
za to noč si najti mesta,
kar drevo zagleda pes,
kterega vesel je ves.
Vidi, da ne bo ju zeblo,
ako gresta v votlo deblo.
In prostora za obá
doplja hrastova imá.
Pes gre v njo, al petelina
nič ne vabi kaj votlina.
On rad na visokem spi,
pa za to na hrast zleti.
Drugo jutro koj za rana,
ko se komaj zná kaj dana,
se že petelin zbudí
ter veli: kukuriki!
Al lesica v perstni hiši
kukuríkanje zasliši,
pa si misli precej to:
Ej, kosilo dobro bo.
Pa pod hrastič urno teče
ino petelinu reče:
Dobro jutro, ljubi stric,
prišla koj sem na vaš klic.
Dolgo vas že nisem vidla,
davno se že nisva snidla,
ino kakor se mi zdi
še kosili niste vi.
Hódite, zletite z dreva,
zajterkovat k meni greva,
spekla sem pšeničen kruh,
clo sem gre od njega duh.
Al petelin tak ji reče,
da že gre, al sam da neče.
Naj še druga mu zbudí,
ki v votlini spodaj spi.
Po pečenki sladni strini
že se gobček peni, slini,
češ, dobila dva bom zdaj,
to bo jesti da bo kaj.
Toda pes je čul besede
pa z ležišča hitro grede,
ino stopi v skriven kot,
da jo bo, ko pride not.
Čap! popade strino lijo,
ko je prišla, kar za šijo,
ter jo precej zaduší
in kokotu govori:
Zdaj, tovarš moj! berž na noge,
zapustiva koj te loge,
bog ve koliko stotin
je še tukaj takih strin!
Jaz pa hočem, da ta basen
lepo bode vam na hasen:
Da verjeti njemu ni,
ki je sladkih besed.
