Pes in mačka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pes in mačka.
Humoreska.
Izdano: Slovenski narod 3. in 4. avgust 1882, (15/176–177)
Viri: dLib 176, 177
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

„Kakó sijajni, kako rahli so zlati tvoji lasjé, ljubljena mi Ana!“ — šepetal je ves zavzét inženír Ivan Cvet na divanu poleg zaročene svoje neveste, lèhno ovijaje krog svojih prstov krasne njene kite.

„Pa saj ne bodeš mislil, da nijso moji ti lasjé?“ zavpraša lepa gospica ter se nagajívo zasmeje.

„Bog ne zadêni, ljubljena Ana! Na tebi pač videza nikdar bilo nij! In sama si mi ne jedenkrat nego stokrat zatrjevala, da ti videz ravno tako neodpustljivo sovražiš, kakor jaz sam. Rečem ti, da posebno pred to vrsto ženskega lepotičenja me mraz trese! Vzeti si za ženó gospico, ki nijma svojih las, svojih zob, ali pa žensko, ki si lice maže in barva, — rajši bi ne vém kaj ...“

„Ohó! Stoj ti, ostri sodnik! Kaj si se takó razvnél?“ seže mu gospica v besedo in položi prstke na njegova usta. „Saj veš, da kaj tacega jaz trpeti ne morem, druge pa tako iskal ne boš, če smem upati.“

„Sladko moje dete!“

„Ljubi moj Ivan!“

To bila sta ženin in nevesta, ki sta uže tretje leto uživala srečo mlade ljubezni neizmerno. Inženir Ivan Cvet je imel lepo službo; bil je zal osemindvajsetleten mož, brhàk, ljubezniv in dobrovoljen. Ana, jedina hči bogatega trgovca, je bila lepo zraščena stvárica, ki se je posebno ponašala z zlatimi svojimi lasmi in iskrenimi očmi; izobražena pa je bila toliko, nič menj in nič več, kolikor se dandenes ravno zahteva od mladih dam takozvane „dobre družbe“.

Oba sta se rada imela, si to — se ve da — tudi povedala in — kar je dandenes jako važno — tudi njeni starši te zveze odgovarjali nijso. Mestni klepetci so vedeli praviti, da poroka bode kmalu. Res so bili koj začetkom sklenili obhajati poroko slovesno in to uže čez polu leta. Ali ljudje so vam čudni in smešni! Hrepené in goré vam po stvari, — kadar pa bi jo lehko dosegli, tedaj jo spet iz rok spusté, posebno če imajo zavést, da zaželjena stvar jim uiti ne more. Takó se je tudi tukaj poroka odlašala od predadventa do predpusta, od predpusta do jeseni!

Inženir je imel svojega psička, prijazno in zvesto žival. Iz mladega ga je bil vzredil tega svojega „drágorja“, ki se mu je s časom toliko pri ­ljubil, da ga je neizmérno rad imel. „Dragor“ pa tudi res nij imel Bog ve kacih slabostij in napak, bil je — skoraj bi dejali — pasji vzor.

Vender pa v očeh gospodičine Ane milosti našel nij, kajti psov nij marala ni teh ni onih in vzrasla je celo v njenej glavici trmica, da ženin mora nedolžno to živalico odpraviti, češ, da s tem ljubezen do nje izpriča. Prosila je in jokala pa grozila, in ko jej je bil nekoč ženin to aboto odločno zavrnil, postala je jezna ter je to tudi očitno kazala, za kar imajo ženske tamo krog ustnic posebne svoje priprave. Vihar se je pa spet polegel, ko je bil Ivan obljubil, da za naprej svojega „dragorja“ v njeno stanovanje jemal ne bode.

Ivan Cvet nij bil samoglàv človek. Ljubil pa je svojega „dragorja“ uže toliko, da ga kakšnej sitnej muhi prodati nij hotel — in pametno pa je tudi sam pri sebi mislil, da to bi bil prvi korak do žalostne prikazni, ko žena v zakonu hlače nosi.

Gospodična Ana pa je na drugej strani mačke rada imela in vsakokrat le teško prestajala, če jej v naročji nij čepela „mijavka“, rajši večja nego majhna siva mačka. Inženir je videti nij mogel, vender pa nij nikdar črhnil besede o tem; on tedaj nij bil kriv, da so te živali delale zdražbo. Trudil se je celo, zatajevati se v svojej mržnji do „mijavke“, gladil jo je po hrbtu ter jej od tega in onega dobrega dajal; v zahvalo ga je nekoč pošteno v roko prasknila, čemur se je Ana od srca smijala. Od tistih mal inženir „mijavke“ nij več pogledal.

Prav hudo mu je dejalo pri srci, da je Ana tako zaničljivo govorila o njegovem „dragorji“ in da je moral dobro to žival puščati doma, kadar je šel k svojej nevesti, če prav bi žival tako ljubeznivo rada z njim hodila. Mislil je Ivan, da Anino srce je dobro in milo; tem bolj čudno se mu je zdelo, zakaj njegovega „dragorja“ tako sovraži, in to ga je zelo, zelo mučilo. Iz tega so večkrat nastale nepotrebne besede in tako je bil nedolžni „dragor“ obdolžen, da poroke dan zadržuje.

Tisti hudobni duh pa, ki iz ljubezni šale in iz zakona norce izbija, pogodil jo je bil spet dobro!

Denes je bil krasen dan. Pol mesta je bilo zunaj v okolici po sprehodih. Tudi Ivan pa Ana sta šla na sprehod, vkupe, kakor po navadi. Nihče se nad tem spodtikal nij, saj je sleherni vedel, da to sta zaročena, ženin in nevesta. Pri vsem tem pa so zaljubljenci rajši sami po starej navadi; tako se je tudi naš par umaknil z velike ceste v stran, v zatišje, ki je je tako prijetno delal zelen grmiček. Tu sta sedla na klop. Nihče ju motil nij.

Precej časa sta uže kramljala o svojej sladkej sreči, pozabivši na čas in kraj, kar pride sovražnik miru in sreče, in sicer velik sovražnik je prišel v podobi bistrega „dragorja“.

„Dragor“ je zopet jedenkrat ušel iz stanovanja, kjer je bil zaprt, preiskal vse mesto in konečno našel sled svojega gospoda. Tedaj je, ko bi trenil, stal pred grmičkom, ves zasopljen in z repom migaje je od veselja lajal, kolikor mu je teška sapa dopuščala, ter konečno planil na kolena inženirjeva, kateremu je lice znatno obledelo; ali psiček je tako zaupljivo in zvesto uprl vanj oči, da je moral odpustiti mu, ter je z glavo majaje božal zvesto žival po hrbtu.

Gospodična Ana pa je zarudela v svojih lepih licih, in tedaj — nij bila več krasna! In v kipečej svojej jezi je zavihtela svoj solnčnik ter neusmiljeno udarila po ubogem „dragorji“!

Žival stvari nij vzela za tako hudo, Ivana pa je pretreslo tako obnašanje, katero bi pri kom druzem in ne pri nevesti imenoval „surovo“, in po konci sklonivši se, je vzkliknil precej odločno:

„Ana, to je bilo pa prav zelo krivično!“

Tudi gospodičina se je dvignila s klopi, popravila si obleko in neprijazno dejala:

„Tako? Krivično? Ali ti nijsem uže stokrat rekla, da te grdobe videti ne maram in ne maram? — Ponesnaži mi vso obleko, in sploh psov nikakor ne trpim!“

„Jaz ne morem zato, da je semkaj prišel!“

„Ravno za tega delj kaznovala sem njega.“

„Ali žival nijma pameti; zvestoba ga je k meni gnala —“

„To meni nič mar nij! — Če ti brez psa ne moreš biti in pes ne brez tebe, — dobro! Pojdi se pa z njim sprehajat, nikar pa z mano!“

„Ana, ne bodi vender tako nepravična in ne1jubezniva! — Glej, jaz tudi ne maram tvoje „mijavke“, vender si nikdar ne dovoljujem, tisto napadati, kar je tebi ljubo.“

„To je vse kaj druzega! „Mijavka“ moja je krotka, mirna, lepa živalica; ta stari umazanec pa dela zgolj škodo in zdrago. Le poglej ga, kakšen je!“

„On se je gnal čez vode in grmovje, da bi mene poiskal.“

„In zdaj naju moti v pogovorih. V takej družbi jaz ne ostanem več.“

Ana se nij šalila, odšla je, ne da bi čakala ženina. Ivan nekaj časa sam nij vedel, kaj bi storil, vrelo je v njem; ali kaj bodo ljudje dejali, če gresta ločena, vsak sam za sé domov! Ta misel je vzmogla!

Šel je za njo, jo dohitel ter skušal z lepo besedo pomiriti jo, ali zdražba se je pričela ter rasla od besede do besede. „Dragor“ je imel to napako, da se nij dal koj odpraviti, vender pa mu je gospod dopovedal, da naj gre od zadaj za njima s povešeno glavo in s pobešenim repom.

Mej potjo je bil Ivan sprevidel, da z Ano denes govoriti bilo bi odveč in zastonj; pred njenim domom se je poslovil od nje ter odšel pobit in otožen z „dragorjem“ na svoje stanovanje.

Drugi dan po tem je kar nič nij obiskal. Pa ne, da bi se ta zveza, tako srčna in živa, konečno še razdrla ? — Tako nij mislil Ivan Cvet in da-siravno se sicer nij dal tako lehko upogniti, v ljubezni je bil tudi on slabotna človeška stvar. Tretji dan uže je poslal svojej nevesti šopek cvetja in nekaj verzov, ki so imeli nalog, prositi zamere in sprave.

V kolikšnej meri da je Ano pesmica ganila, to se ne vé; morda je je komaj čakala te prilike, kajti jadrno je napisala prav lično pismece in mirno prosila v njem svojega Ivana, naj takoj tisti dan pride k njim. Nu, — in še tisti večer sta bila Ana in Ivan jedno srce in jedna duša. Gospodična je dejala, da obžaluje svojo pregreho in inženir jej je rad odpustil. „Dragorja“ pa ljubila nij. Ali o tem se nij govorilo več!

Poletje preteklo je, izimši male navskrižnosti, dobro in mirno in zopet so se pričele razprave o poroki in ženitovanji, ki se ima obhajati gotovo še ta predpust.

Sivej „mijavki“ se je pa še vedno dobro godilo. Pregrešila se je tako in tako — ali kaj to? Čim hujše je počenjala, tem bolj jo je gospica Ana zagovarjala in imela tem rajši.

Z zimo vred prišli so v mesto tudi plesovi. Gospica Ana jih je malo zamudila, kar jih je bilo zá-njo pristojnih. Se vé, da brez Ivana Cvetú nij užila nobenega; bolj gotovo pa je bilo, da jo je inženir časih sam spremljal in da so njeni starši ostali doma.

Silvestrov ples je bil vsa leta jako sijajen. Dogovorjeno je bilo, da pride inženir po svojo nevesto; oba veselila sta se neizmerno tega večera, tem bolj, ker je nekaj časa sem njijna ljubezen cvetela močno in brez viharjev!

Ob osmih imel se je ples pričeti v društvenej dvorani; ob sedmih je prišel Ivan Cvet, izlikan od nog do glave, k svojej nevesti. Gospodična Ana ga nij še pričakovala, nij se nadejala, da pride tako kmalu, — ustrašila se je in prebledela, ko je ženin stopil v njeno sobo!

In kakšna je bila! — Gospodična Ana bila je popolnem opravljena v svojej plesnej toaleti, le njena glava, njeni lasje nijso še bili urejeni, kar se je lehko takoj opazilo. Ali gospodična Ana tudi nij mogla nikakor ne prikriti, da je močno in strastno razburjena!

„Za Boga svetega, kaj pa ti je, ljuba Ana?“ vprašal je inženir.

„Kaj da mi je?“ — mu je odvrnila vsa nemirna, „vse mi je, vse, vse! — Pa da še ti zdaj prideš!“

„Ali Ana, rotim te, povej mi, kaj se je zgodilo!“

„Nič!“

Inženir nij vedel kam bi se dejal pred to zastavico. Nevesta pa se je vrgla v fotélj, pokrila si je obraz z obema rokama in jela bridko jokati. Ivanu zazdela se je prekrasna, vender pa je takoj zapazil, da njeni sijajni zlati lasje še nijso razviti. Sočutje mu je preplulo srcé, stopil je k njej — ali ona pahne ga od sebe proč, kakor da bi se jej gnusil.

„Pojdi domov!“ — kričala je strastno — „idi le sam na ples! — jaz s tabo iti ne morem!“

„Ana!“

„Zapusti me! — Jaz hočem biti sama! — Denes ne maram videti nikogar, nikogar!“

„Kaj sem ti pa storil?“

„Nič!“

„Zakaj me zaničuješ?“

„Za nič!“

„Ali se srdiš ná-me?“

„Nàk!“

„Torej mi pa razjasni, kaj je, ljubo dete!“

„Nečem — jaz ne morem!“

Ubozega inženirja se je zdaj tudi obup polastil, ali takoj se je upokojil, primaknil si stol bliže ter sedel poleg neveste. Spet je opazil, da njeni lasje nijso bili še urejeni. Čez dolgo udal se je skušnjavi ter vprašal: „Še nijsi počesana, draga moja Ana?“

„Nàk!“

„Jaz toliko rad gledam tvoje zlate kite!“

Strah je zažaril iz njenih očij, ko ga je pogledala po teh besedah; ustnice so se jej krčevito tresle, kakor da bi hotela dati prav gorjup odgovor in v slepej, ognenej jezi je zakričala:

„Bedak! Saj vidiš, da so zaviti in pripéti!“

Kakor strela z jasnega zadenejo te trpke besede inženirja Cveta. To mu je bilo uže odveč; tako se nij še nikdar spozabila. Hipoma pokrije mu mrzlôtna slana srcé; vstal je ter hladno spregovoril:

„Zdi se mi, da ste jako slabe volje, gospica moja, jaz vas delj v njej motil ne bom!“

„Tem boljše,“ odvrnila je srdito.

Ivan Cvet vzame svoj klobuk ter odide; ona ga nazaj nij klicala. Mislil nij več na ples, naravnost domov je odhajal; peklenske moči so hrule po njegovem srci.

„Tega mora biti konec,“ — dejal je razsrjen sam pri sebi; — „če je uže zdaj tako, kaj-li bo še v zakonu!“

Da je bila gospodična Ana tako slabe volje, to nij bilo nič čudnega. Komaj pričakujé Silvestrovega plesu, dovršila je bila svojo toaleto popolnem in je hotela le še — zlate lasé, ki pa nijso bili njeni, pravilno na glavo dejati in pripeti. Ali v tistem hipu dobila je mačka „mijavka“, svojo gospo od strani a duhovito opazujoč, muho v glavo, — planila je urno po onih zlatih kitah, ki so ležale na mizici, zgrabila jih z zobmi ter zbežala z njimi, najbrž od strahu pred kričečo gospo in služabnico, pri odprtem oknu na cesto.

Zlatih kit nazaj nij bilo! Ana bi se bila kmalu sesedla od strahu; preklicana mačka spravila jo je bila ob najlepšo njeno lastnost in ker se izguba nij dala koj nadomestiti, tudi nij bilo več na ples misliti. Vse bi „mijavki“ odpustila, le tega ne!

Tako je razjasnjen ves njen obup, in čudno njeno obnašanje navzlic ženinu se le tako umeti da! Vso noč pa je gospodična Ana bridko jokala.

Inženir Ivan Cvet prišel je sila potrt domov in „dragorja“, ki je čakal na pragu njegove sobe, niti pogledal nij. Odprl je, prižgal luč, in se potem tak, kakeršen je bil, vrgel na divan. Najrajši bi umrl! — Konečno ga pa vender vzdrami pes „dragor“, ki je bil nenavadno nepokojen ter je po sobi sem pa tja nekaj vlačil. Ivan zapazi to.

„Kaj imaš „dragor“? — Aló, sem! Apporte!“

„Dragor“ vedno pokoren, takoj skoči na divan in prinese — razmršene zlate lasé gospodične Ane, ki bi jih inženir ločil izmej tisoči druzih las in spoznal v njih zaklad neveste svoje.

Odvzame jih „dragorju“. Po vsem životu se trese, ko zavpraša:

„Dragor, kje si to dobil?“

„Dragor“ odgovoriti nij mogel, zvesto pa je pogledal svojega gospoda. Ko bi imel govora dar, pripovedoval bi morda tako-le: „Gospodar moj! Ko si odhajal, šel sem za Tabo in se vlegel pred stanovanje Tvoje neveste, da bi tebe pričakal. Tedaj pa se priplazi mačka, „mijavka“ mimo mene, držeč te-le kite v gobci. Kot pošten pes črtim vse mačke, in če le morem, katero ugriznem. Skočim torej na njo in jo popadem za tilnik; ona od strahu izpusti kite na tla, zamijavka potem, mene po gobci pošteno s kremplji berljuzne ter uide; jaz pa obdržim tole kot zmagonosno znamenje za-se in prinesem domov, da je pred Te, moj gospodar, ponižno položim. — Ali je prav tako, ali nij prav?“

„Prav!“ vzkliknil je inženir po kratkem premisleku, vrgel mršobo na mizo in pritisnil veselega „dragorja“ k sebi. „Torej videz je bilo to, vse sam videz! Ti, dobri moj „dragor“, obvaroval si me grozne prevare; za vedno sem ti obdolžen!“

Drugo jutro poslal je inženir Ivan Cvet razmršene lase v ličnem zavitku gospodični Ani in v priloženem pismu čital se je kratek: „Z Bogom!“

Gospodična Ana nij na to odgovorila ničesar, pač pa si je kmalu izbrala druzega, ki ga je znala pošteno togotiti. Prej še pa je bila dala „mijavko“ obesiti.

Inženir Ivan Cvet oženil se je čez leto in dan prav srečno nekje drugje; te sreče pa se je veselil tudi psiček „dragor“ do konca svojih dnij!