Pervi prihodnji opravki deržavniga zbora

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pervi prihodnji opravki deržavniga zbora
anonimno
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 46 (15.11.1848), št. 47 (22.11.1848), št. 48 (29.11.1848)
Viri: 15.11., 22.11., 29.11.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pervo delo, ko se bojo 15. dan tega mesca poslanci v Kromerižu sošli, bo: de bojo začeli ustavo delati, to je, postave nove vlade, de pridemo enkrat iz starih časov v nove.

De se bo pa zamoglo to imenitno delo v zboru hitrejši dokončati, je pripravil odbor, v kteriga so bili iz vsake dežele trije poslanci odločeni, načert ali obris ustave, kteriga bo treba zbranim poslancam v zboru zdej le v roke vzeti, ga natanjko pretehtati, kar je dobriga obderžati, kar pa za naše dežele ni primerniga, pa zavreči.

Kar bojo poslanci o tem sklenili, je upati, de bojo Cesar tudi poterdili.

De bojo pa naši bravci vedili, o kterih rečéh se bojo poslanci zdej nar poprej posvetovali, jim podamo načert ali obris, ki ga je gori imenovani odbor izdelal in kteri pervič obseže podstavne pravice (Grundrechte), to je, splošne pravice deržavljanov, na ktere se ima, kakor nad podstavo ali podlógo, nova vlada opirati. Kakor se mora pri novim pohištvu nar poprej terdna postava napraviti, tako se mora tudi pri novi ustavni vladi vsa nova podloga nar poprej vstanoviti.

Nate ta obris!1 Pa še enkrat vam rečemo, de te podstavne pravíce še niso poterjene, temuč de se bojo še le v zboru prevdarjale. Ako ima kdo kaj pametniga in potrebniga zoper te pravíce opomniti, naj da svoje misli na znanje, zakaj slehernimu umnimu človeku je pripušeno, ta načert pretresovati, ki marsiktere poprave potrebuje. Za dobre svete nam bojo naši poslanci gotovo hvaležni.


Načert podstavnih pravic.

§. 1. Vsi ljudje imajo enake prirojene in neznebIjive pravice; nar imenitniši so: pravica za se skerbeti, za svobodnost osébe, za poštenje in za pomnoženje dušne in materijalne (telesne) blažnosti.

Teh pravíc pa zamore vsakdo le v taki meri deležen biti, de se drugim ljudem enake pravice ne kratijo.

§. 2. Nalóga deržave je: te pravice krepko varovati in spomožiti; sleherni deržavljan odda od svojih pravíc le toliko na deržavo, kolikor je potreba v dosego njenih namenov.

§. 3. Skupšina deržavnih prebivavcov je ljudstvo; vse deržavne oblasti izvirajo iz ljudstva, in se bojo izpeljavale po načinu, kteri je določen v ustavi.

§. 4. Avstrijanske deržavljanske pravice se zadobijo, vživajo in zgubé po določbah tega ustavniga lista in posebne postave.

§. 5. Pred postavo so si vsi deržavljani enaki. Vse predpravice stanov in zaznamki žlahtnosti vsake sorte so overženi in ne smejo več podeljeni biti.

Vsi deržavljani imajo enake pravice očitne službe zadobiti. Le lastna zasluga da pravico k očitnimu počastenju in obdarovanju; počastenje se ne da po rodovini zadobivati.

§. 6. Prostost osebe (peršone) je zagotovljena. Nihče se ne sme zoper svojo voljo navadnimu sodniku odtegniti; privilegirane in iznemavne sodbiša ne smejo obstati.

Nihče se ne sme zapreti, kakor z močjó sodniškiga, z vzroki prevideniga ukaza; drugač če je bil na hudodeljstvu zalezen.

Ukas za zapero se mora jetniku ročno, ali pa zadnič v 24 urah po vjetji podati.

Vsak, kteri je od služabnikov očitniga varstva zapert bil, se mora u 24 urah njegovi dostojni sodbi oddati ali pa izpustiti.

Če zoper obdolženiga človeka žive znamnja kakiga težkiga hudodeljstva ne govoré, se mora v prostosti soditi, to de ima poroštvo ali kavcijon dati, ktero sodba odmeri.

§. 7. Sodbino opravilstvo je očitno in ustno.

Pri kaznovavni sodbi mora v navadi biti zatožbino ravnanje z prisežno sodnijo. Izneme od te naredbe določijo posebne postave.

Nihče se ne sme v preiskanje vzeti zavoljo hudodelstva, zavoljo kteriga je bil od prisežniga sodiša že nedolžen spoznan; tudi ne sme zavoljo eniga pregreška dvakrat obsojen biti; ravno tako malo se zamore kdo siliti, de bi sam čez sebe govoril, ali de bi zoper svoje starše, otrôke, brate ali sestre ali soper zakonskiga družeta pričeval.

§. 8. Le po sodnimu sklepu se kazin naklone in sicer po tisti postavi, ktera je bila takrat veljavna, kader se je hudodeljstvo doperneslo.

Obsojenje k smerti je overženo.

Očitne dela, očitno vùnpostavljanje, životno kaznovanje se ne smejo za kazin primeriti, tudi se ne smejo znamnja vžigati in ne premoženje odvzéti.

§. 9. Hišna pravica je nerazžaljiva.

Le po sodniškimu dokazu in po postavni meri in v tistih zadevah, ki jih postave vkrenejo, se smejo stanovanja in pisma preiskovati ali pisma clo preč vzeti.

Nedotakljivost hišne pravice pa ne more zaverati, de bi se ne smel človek vjeti, kteriga sodba zalezva.

§. 10. Skrivnost pisem je nedotakljiva, in pisma se smejo le s sodbino zapovedjo in pravilnih postav zaderževati.

§. 11. Pravica prošnje narejati in podpise nabirati je slobodna.

§. 12. Preseljevanje osebe ali premoženje med mejami deržave je le tistim ovírkam podverženo, ktere bo srenjski (soseskini) red določil. Preselitve v ptuje kraje deržavna oblast ne bo kratila; posebno se ne sme odhodnína (odhodno plačilo) terjati.

§. 13. Avstrijanski deržavljani imajo pravico pokojno in brez orožja se sohajati, brez de bi treba bilo, to kaki uradníi (gosposki) oznaniti.

Zberališa ljudstva pod milim nebam se smejo le takrat prepovedati, kader je očitna nevarnost za občinski red in pokoj.

Nobeno orožjeno kardêlo se ne sme o politiških rečéh posvetovati ali sklepe storiti.

§. 14. Zbiranje deržavljanov v družtva so prosto pripušene in ne potrebujejo uradnijškiga privoljenja.

Ta pravica se sme po postavah le takrat kratiti, ako je enakim pravicam drugih ljudí, očitni blagočednosti in deržavnimu namenu nasproti.

§. 15. Vsaki človek ima nedotakljivo pravico Boga po svoji vednosti in po svoji slobodno izvoljeni véri častiti.

Z družtvam vsake vére se ima ravnati po pravilih, ki so v 14. razdelku za družbe sploh spoznane.

§. 16. Deržavne cerkve ni.2

Nihče ni primoran se ravnati po opravilih, obhajilih in dolžnostih takih cerkvá, ktere niso po njegovi véri; tudi mu ni potreba njih praznikov praznovati.

§. 17. Različnost vére ne storí razločka med pravicami in dolžnostmi deržavljanov.

§. 18. Zakon je že ugotovljen po pravnim dovoljenju obéh ženitvavcov pred tisto uradníjo, ktera je za naredbo ženitvanskih pisem postavljena.

Cerkvena poroka le zamore biti po storjenim deželskim zakonu.

Različnost vére ne brani deželskiga zakona.

§. 19. Uk je sloboden, in prepovedana je vsaka naredba, ktera bi bila svobodi podučenja nasprotna. Zatiranje razvad (napčniga ravnanja) v tem se bo po postavah uravnalo.

Očitni nauki se bojo zastonj delili in bojo po postavi v red djani.

Nobeni duhovski družbi se ne sme dovoliti kako vodilno vtikanje v očitne učeliša.

§. 20. Vsak ima pravíco svoje misli očitno izgovoriti, popisati, v podobah pred očí postaviti in na kakoršno vižo le hoče, med ljudstvo dati.

Ta pravica se ne sme nikdar in nikoli3 kratiti, odložiti ali odstaviti, namreč ne po cenzuri, ne po posebnih dovolitvah, ne po vlagi denarja, ne po štempeljnih.

Krivična raba te pravice nej se kaznuje po splošnih postavah in ne drugači, kakor po sklepu prisežniga sodbiša.

Če je pisatelj kakiga pisanja ali stvarník kake podobe znan in de ima v deželi svoje navadno stanovanje, se ne sme kak drug za to preganjati.

Tako dolgo, de se v ti reči kaznovavna postava ne vpelje, imajo zavoljo krivične rabe tiskarnije dozdanje začasne (provizorne) postave veljati.

§. 21. Vsak narod ima pravíco za ohranjenje in oskerbovanje svoje narodnosti sploh, in svojiga jezika sosebno, ktero pravíco mu nihče žaliti ne sme.

Deržava bo varovala enakopravnost vsih deželskih jezikov v šolah, v kancelijah in v očitnim življenji.4

Lastnína vsaciga človeka stojí pod varstvam deržave.

Nihče se ne sme iz svoje lastníne spodriniti, drugači kakor a) po sodnim sklepu ali, b) po odvzetji zavoljo splošniga blagostanja.

Poslednje ravnanje se le zamore vpeljati po posebnih postavah in proti primerjenimu odškodovanju, ktero se navadno naprej plača.

§. 23. Lastnína se ne sme krajšati ne po fevdalni zavezi, ne po ustavi rodbinskiga fidejkomisa.

Posebna postava bo red obsegla, po kterim bo fevdalna zaveza odnehala.

Rodbinski fidejkomisi ostanejo nerazdeljiva lastnína v roki tistih, kterim bojo nepadli na dan oznanjenja te ustavne postave.

§. 24. Noben deržavljan se nima v prostim obračanji svojiga premoženja drugači kratiti, kakor po pravilih deželskih postáv in po posebnih postavah zastran delitev zemljiš.

Delitev lastníne v zgornjo pravíco in v uživavno lastníno je na večno prepovedana.

§. 25. Sleherni mora po primeri svojiga premoženja in svojih prihodkov k potrebam deržave pripomoči.

§. 26. Vsak deržavljan in vsako zemljiše mora v soseskini zavezi biti.

Stavne pravíce vsake soseske so:

1) Volitev svojih predstojnikov in namestnikov.

2) Samosvojno oskerbništvo svojih rečí, in raba policjiskih opravil svojiga kraja. Soseskina naprava bo zaznamovala, v kakšni meri se bo stanovitno premoženje prodajati ali zadolžiti zamoglo.

3) Očitno razglašanje svojiga gospodarstva, in večidel očitnost vsih opravil.

§. 27. Za varstvo deržave in ustave je bramba ljudstva postavljena, ktera se razdelí v armado in v narodno stražo, in ktera bo po posebnih postavah v red djana.

Bramba ljudstva bo prisegla na ustavo, in se zamore za zatiranje notranjiga nepokoja le takrat oberniti, kader jo deželske uradnije povabijo po postavno odločenih zadevah in mérah.

§. 28. Vsak deržavljan je dolžán, vojniško službo osébno opravljati. Izsneme bojo vojniške postave zaznamovale.

§. 29. Armada je podložna deželskim postavam in sodníjam.

Vojniške sodbiša imajo le v vojski in pri opravilskih prestopkih veljati.

§. 30. Vsi brambovski možjé, kteri ne služijo v armadi, imajo po postavi enako pravíco in dolžnost pri narodni straži opravila delati.

Bolj natanjke pravíla in izsneme od te postave bo postava za narodno stražo obsegla.

Vsak ima pravíco orožje nositi, ki po ti postavi ni od službe v narodni straži odločen.


1) Pričijoči obrís je poslovenil g. Ambrož na Dunaji, in nam ga še pred Dunajskim prekucijam poslal. Semtertje smo kakošno besedo prenaredili. Zraven tega še opomnimo, de deržava je zapopadek ali obsežek vsih deželá, pod enim vladarjem zedinjenih. Deržavlján je tedej sleherni človek, ki je opravičen v deržavi prebivati. Vredništvo.

2) V tem in še v marsikterim drugim razdelku bo mende deržavni zbor drugači sklenil, kakor pričijoča osnova govorí. Že marsikaka reč poprejšnjih razdelkov te osnove bi ne bila pràv, ako bi se, kakor je, brez premembe v postavo povzdignila, zakaj 6., 7., 8. in 9. razdelki so ‒ če jih zbor ne popravi ‒ ravno kakor nalaš narejeni, de bi hudobni ljudjé, tatje, roparji in enaka derhal, od ktere se vsak dan več sliši, pràv veliko svobodo zadobili. Bog nam potem pomagaj! ‒ Kar je v 15. do 18. razdelku izgovorjeniga, zna za veliko Dunajsko mesto pràv biti, za veči del deželá pa ne bo, posebno za take dežele ne, kjer je katoljška véra v svoji popolni časti. Judje imajo v saboto svoj praznik, ne pa v nedeljo, ‒ kaj bo tedej po tem (ako bi judje pri nas enake pravice kot kristjani zadobili), če bi kak judovski sódar v nedeljo zraven cerkve sode nabijal, v katoljški cerkvi bi se pa božja služba obhajala? In vender bi se mu po 16. razdelku pričijočiga načerta ne môglo braniti. Gosp. Dr. Kavčič se je v odboru, ki je načert podstavnih pravic izdeloval, silno goreče zató potegoval, de bi še judam ne pripustile popolnama enake pravíce kakor kristjanam, pa dozdej še ni mogel nič opraviti. Morebiti de bo v splošnim zboru bolj srečen. Vredništvo.

3) Nikdar in nikoli?! Če bi bili pisatelji pošteni ljudjé, bi bilo že pràv ‒ če so pa razvujzdani, kakor so nekteri Dunajski bili, na priliko Häfner, Tausenau, Becher i. t. d., Bog nam pomagaj! Vredništvo.

4) Po naših mislih bi se ta razdelk bolj jasno mogel takole postaviti: »Vsak narod ima nerazžaljivo pravíco za ohranenje in oskerbovanje svoje narodnosti sploh, in svojiga jezika sosebno, ktero pravíco mu deržava v šolah, v kancelijah in v očitnim življenji varje.« Poslanci! takó sklenite ta razdelk, de bo njegov zapopadek jasin. Vredništvo.